Jedro

Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti prištejejo h glavnici, predstavljajo (tudi tako kapitalizirane) še vedno stransko terjatev. Kapitalizirane zapadle obresti, prištete h glavnici, je zato potrebno obravnavati kot obresti in ne kot neko novo glavnico, od katere bi lahko tekle zamudne obresti vse do višine nove glavnice oziroma do plačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v še izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek prvega tožnika na plačilo obrestnih obresti.

Obrazložitev

1. O pritožbah vseh strank zoper sklep in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2505/2005-I z dne 16. 9. 2008 je pritožbeno sodišče že odločilo s sodbo in sklepom II Cp 103/2009 z dne 24. 6. 2009. Zoper to odločitev so tako tožnika kot tožena stranka vložili revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo in sklepom II Ips 66/2010 z dne 19. 4. 2012 odločilo: da se revizija druge tožnice zavrže (točka I izreka); reviziji prvega tožnika delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu glede njegovih zahtevanih obrestnih obresti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka II izreka); v ostalem delu revizijo prvega tožnika zavrnilo (točka III izreka); revizijo druge tožnice zavrnilo (točka IV izreka); revizijo toženke zavrnilo (točka V izreka); odločilo, da prvi tožnik sam krije svoje revizijske stroške (točka VI izreka).

2. V ponovljenem sojenju je torej sodišče druge stopnje ponovno odločalo o delu pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožniku obrestne obresti od kapitaliziranih neplačanih zapadlih obresti in sicer od dne 16. 4. 2002 do plačila (tretji odstavek točka I izreka sodbe). Tožena stranka se plačilu takšnih obresti protivi „ker so zakonske zamudne obresti od 16. 9. 1997 do 1. 1. 2002 presegle glavnico in se zato (ne glede na kapitalizacijo oz. t.i. procesne obresti) ustavijo na dan 1. 1. 2002.“

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je treba tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uporabiti pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico, ki je bilo uzakonjeno z določilom 376. člena OZ, vendar šele za čas po 1. 1. 2002. To pomeni, da v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do dne 1. 1. 2002, ker je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno, z dnem 1. 1. 2002 (dan uveljavitve OZ) pa so zamudne obresti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, prenehale teči. Sodišče prve stopnje je navedeno glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice upoštevalo in prvemu tožniku priznalo poleg glavnice še zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti glavnice do 1. 1. 2002. Tako izračunane obresti je prištelo h glavnici (strani 51 in 51 sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti prištejejo h glavnici, predstavljajo (tudi tako kapitalizirane) še vedno stransko terjatev. Ob obstoju glavnega zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti zahtevek za plačilo obresti, pa čeprav kapitaliziranih, narave glavnega zahtevka. Kapitalizirane zapadle obresti, prištete h glavnici, je zato potrebno obravnavati kot obresti in ne kot neko novo glavnico, od katere bi lahko tekle zamudne obresti vse do višine nove glavnice oziroma do plačila (primerjaj Karmen Iglič Stroligo, Oblikovanje zahtevka in izreka sodbe o obrestih, objavljeno v Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko unijo – gradivo 13. posvetovanja o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava, stran 123; sklep VS RS II Ips 78/2007).

5. Glede na povedano je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v še izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek prvega tožnika na plačilo obrestnih obresti zavrnilo, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku (le) 68.336,79 EUR, kot je bilo odločeno že s sodbo VSL II Cp 103/2009 z dne 24. 6. 2009. 6. Glede pritožbenih stroškov tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v celoti upoštevani že pri odločitvi pritožbenega sodišča z dne 24. 6. 2009, zato o stroških dela pritožbe, ki jo je obravnavalo s to odločbo, pritožbeno sodišče ni odločalo.