Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele od izdaje sklepa o dedovanju, ne pa od roka, ki je bil za izpolnitev obveznosti dogovorjen v kreditni pogodbi, kot določa prvi odstavek 299. člena OZ. Pri tem je spregledalo določbo 338. člena OZ, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom. Dejstvo, da je prvotni dolžnik umrl in je tožena stranka kot dedinja prevzela odgovornost na njegove dolgove tako v ničemer ne vpliva na tek zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plačati 399,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2023 dalje do plačila, medtem ko je za presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 399,03 EUR od 6. 10. 2022 do 14. 6. 2023 v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek. V III. točki izreka je sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 451,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Sodbo smiselno izpodbija v obsodilnem delu (I. in III. točki izreka) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Meni, da bi morala biti razpravljajoča sodnica izločena in da je sklep Okrajnega sodišča na Ptuju Su 523/2023 z dne 30. 11. 2023, s katerim je predsednica sodišča zavrnila zahtevo tožene stranke za izločitev razpravljajoče sodnice z dne 22. 11. 2023, nezakonit. V tej zvezi navaja, da ne drži izjava razpravljajoče sodnice, "da ni seznanjena z nobeno prijavo kaznivega dejanja v zvezi s postopki, v katerih je bila udeležena tožena stranka", prav tako je lažno izjavo podala predsednica Okrajnega sodišča na Ptuju, ki je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo za izločitev sodnice. Nadalje pojasnjuje, da želi tožeča stranka od nje izterjati odškodnino po pokojnem g. A. A., a povezave med njim in toženo stranko niti ne poskuša dokazati, pri čemer je po zakonu odgovorna za dolgove B. B. in ne A. A. Graja povzemanje trditev iz odgovora na tožbo. Ponovila je navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je tožeča stranka od nje sprva izterjevala višji znesek, kot ga zahteva v tem postopku ter vztrajala, da bi ji morala izročiti popolno dokumentacijo o dolgu, pri čemer je poskus zaračunavanja te dokumentacije nezakonit. Zaradi zavajajočih in lažnih, spreminjajočih in izključujočih se navedb pa je zahtevek tožeče stranke tudi povsem nedoločen. Sodišče prve stopnje je sistematično spregledalo vse navedbe, ki bi bile tožeči stranki v škodo ter dejstvo, da je tožena stranka v vseh pisanjih dostavljenih sodišču konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke, kar je utemeljila s povzetkom elektronske korespondence med tožečo in toženo stranko. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolg še ni zastaral, je navedla, da je šlo za anuitetno in ne obročno odplačilo in se pri tem sklicevala na

odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 4. 2009. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da tožbo zavrže, tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka in odškodnine ter poda prijavo kaznivega delovanja tožeče stranke, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo zoper sodbo.

4.Obravnavani spor predstavlja spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na navedeno in glede na to, da zadeva ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi določbe prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da sodišče druge stopnje relativnih procesnih kršitev postopka ne preverja ter da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni upošteven pritožbeni razlog,

posledično pa je sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Posledično so torej neupoštevne vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi grajanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Glede na pritožbene navedbe tožena stranka nezakonitost odločitve o zavrnitvi njenega predloga za izločitev razpravljajoče sodnice očitno vidi v tem, da bi naj bili sodnica, ki je odločala v obravnavani zadevi, in predsednica sodišča, ki je v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZPP zavrnila predlog za izločitev razpravljajoče sodnice,

kljub njunima drugačnima izjavama seznanjeni s kazenskimi postopki, ki jih je zoper njiju sprožila tožena stranka. Pri tem je pomembno, da tožena stranka niti v pritožbi ni izkazala, da je zoper navedeni sodnici vložila kakšno kazensko ovadbo, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 5. točki obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju Su 523/2023 z dne 30. 11. 2023. Pritrditi je predsednici Okrajnega sodišča na Ptuju, da samo dejstvo vložitve kazenskem ovadbe ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika v smislu 6. točke 70. člena ZPP. Dejstva, da je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju od sodišča pridobilo spis v drugi (ne v obravnavani) pravdni zadevi po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče razlagati na način, da sta bili razpravljajoča sodnica in predsednica Okrajnega sodišča na Ptuju s tem obveščeni o prijavi kaznivega dejanja s strani tožene stranke, kot bi bilo smiselno mogoče razbrati iz pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice pravilna, razpravljajoči sodnici in predsednici sodišča pa ne glede na navedbe tožene stranke ni mogoče očitati podajanja lažnih izjav ali storitve kakšnih drugih kaznivih dejanj, na katera se je tožena stranka pavšalno sklicevala v pritožbi. Pritožbeni razlog iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

torej ni podan.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da vtoževani znesek predstavlja stanje dolga na Diners plačilni kartici, pri čemer je kreditno pogodbo za navedeno kartico podpisal pokojni B. B. (in ne A. A., kot je tožeča stranka pomotoma navedla v dopolnitvi tožbe in kar je tožena stranka kot napako sodišča izpostavila v pritožbi). Slednji je umrl ... 4. 2020, tožena stranka pa je njegova dedinja, kot je razvidno iz sklepa o dedovanju D 357/2020 z dne 20. 8. 2020. Dolg iz naslova uporabe plačilne kartice je na dan 22. 1. 2021 znašal 789,03 EUR, po smrti zapustnika pa sta pravdni stranki sklenili dogovor o obročnem odplačilu dolga, na podlagi katerega je tožena stranka v obdobju od novembra 2021 do oktobra 2022 plačala skupno 390,00 EUR v mesečnih obrokih po 65,00 EUR. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo 399,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka kot dedinja pokojnega B. B. odgovarja za zapustnikove dolgove.

Pravilno je tudi presodilo, da je v obravnavani zadevi šlo za dogovor o obročnem odplačevanju,

zato je v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok, kot določa 346. člen OZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je šlo v obravnavani zadevi za občasne terjatve oziroma za anuitete in s tem za triletni zastaralni rok, saj se je pokojni B. B. v kreditni pogodbi zavezal kredit vračati obročno in ne v anuitetah,

kar je razvidno tudi iz konto kartice tožeče stranke (priloga A5), kjer so izrecno navedeni posamezni obroki in ne anuitete.

11.Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele od izdaje sklepa o dedovanju, ne pa od roka, ki je bil za izpolnitev obveznosti dogovorjen v kreditni pogodbi, kot določa prvi odstavek 299. člena OZ. Pri tem je spregledalo določbo 338. člena OZ, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom. Dejstvo, da je prvotni dolžnik umrl in je tožena stranka kot dedinja prevzela odgovornost na njegove dolgove tako v ničemer ne vpliva na tek zastaranja. V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti, od takrat dalje pa tudi dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove, ne da bi zapuščinski postopek in prehod terjatve na dediča kakorkoli vplival na tek zastaranja.

Tožeča stranka je pri obračunu terjatve izhajala iz stanja na konto kartici na dan ... 4. 2020, ko je B. B. umrl, pri čemer je upoštevala delna plačila tožene stranke in predlog za izvršbo vložila 15. 6. 2023, kar je pred iztekom splošnega petletnega zastaralnega roka.

12.Ne glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da terjatev tožeče stranke ni zastarala, pri čemer je v skladu s 364. členom OZ pravilno pojasnilo, da je bilo zastaranje pretrgano tako z vsakim od delnih plačil tožene stranke (zadnje oktobra 2022) kakor tudi z dogovorom o obročnem odplačilu, ki sta ga pravdni stranki sklenili po zapustnikovi smrti, saj je na ta način tožena stranka pripoznala dolg, kar je še dodatno potrjuje neutemeljenost ugovora zastaranja tudi v primeru, če bi držale navedbe tožene stranke o triletnem zastaralnem roku.

13.Odločitev o plačilu zamudnih obrestih ni konkretizirano izpodbijana (tožena stranka izpodbija višino in obstoj glavne terjatve), uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa v tej zvezi nepravilnosti ni pokazal.

14.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem se je opredelilo zgolj do pravnih odločilnih pritožbenih navedb (360. člen ZPP).

15.Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 338, 364 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 70-6, 73, 73/1, 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.