Jedro

V delovnem pravu oziroma delovnem razmerju je možno zahtevati odškodnino tudi od delodajalca in zaradi različnih razlogov, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji splošnega civilnega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, saj če manjka kateri od teh elementov, običajno ni odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi poklicne bolezni v znesku 382.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento v znesku 2.000,00 SIT od 26.2.1990 dalje.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov določenih v 385. členu ZPP. V njej je navajala, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnica obolenje, ki je osnova zahtevku, dobila na delovnem mestu, kar pomeni, da gre za poklicno obolenje. V delovnem procesu je prišla v stik s hlapi živega srebra, na kar je alergična. Vse to je bilo dokazano v izvedenem dokaznem postopku. Ker dokazno breme ni na njeni strani, saj gre za krivdno odgovornost tožene stranke, meni, da so dokazani vsi elementi, potrebni za odškodninsko odgovornost. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane. Revidentka bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/98), ko sta zaključili, da ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost. V delovnem pravu oziroma delovnem razmerju je možno zahtevati odškodnino tudi od delodajalca in zaradi različnih razlogov, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji splošnega civilnega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, saj če manjka kateri od teh elementov, običajno ni odškodninske odgovornosti.

V spornem primeru ni zazreti vseh zahtevanih pogojev, saj ni možno ugotoviti niti osnovnega pogoja civilnega delikta, vzročne zveze. Zaradi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni možno preizkušati, ni bilo dokazano, da bi tožnica pri delu prihajala v stik z živosrebrnimi substancami, na katere je občutljiva. Zato ni možen zaključek, da je njeno obolenje, zaradi katerega ji je bila priznana tudi III. kategorija invalidnosti (kot posledica bolezni!), posledica opravljanja dela pri toženi stranki. To pa pomeni, da ni vzročne zveze med opravljanjem dela in boleznijo tako, kot to navaja revidentka. Ker ni dokazano, da zatrjevana škoda izvira iz dela, ni podlage za odškodninsko odgovornost, kot jo predvidevajo določbe 154. člena ZOR, kar sta pravilno zaključili že obe nižji sodišči. Za dokazovanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ne velja obrnjeno dokazno breme, kot to navaja revidentka. Tisti, ki naj bi povzročil škodo, je dolžan dokazovati samo, da škoda ni nastala zaradi njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR) oziroma, če se uveljavlja škoda zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (objektivna odgovornost), da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 177. člena ZOR). Vse druge pogoje civilnega delikta je po splošnih načelih odškodninske odgovornosti dolžan dokazati tožnik. Ker revidentka z dokazovanjem ni uspela, ne more od tožene stranke zahtevati, da ta dokazuje, da za škodo ni odgovorna.

Revizijsko sodišče zato na podlagi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč zaključuje, da je bila zavrnitev tožničinega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, in je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).