Jedro

V predmetni pogodbi o sofinanciranju vprašanje izplačila nepovratnih sredstev ni opredeljeno na način, da bi bilo moč o obveznosti tožene stranke (oziroma o tožbenem zahtevku) odločiti neposredno na njeni podlagi v pravdnem postopku. Zato pride v poštev zakonsko predvidena pot, to pa je upravni postopek. V njem upravni organ odloči z upravno odločbo, sodno varstvo pa je tožnici zagotovljeno v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo ter razveljavilo preostali del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70830/2011 z dne 25. 5. 2011 in druga opravljena pravdna dejanja (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 822,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico). Navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretni zadevi ne gre za odločanje o zahtevku, ki se uveljavlja na podlagi Zakona o kmetijstvu, saj njegov temelj predstavljata Pogodba o sofinanciranju št. 000 in Aneks št. 1. Ker se je tožena stranka z njima zavezala tožnici plačati denarna sredstva, o izplačilu le-teh ni potrebno odločati še z upravno odločbo. Tožena stranka je podala pobotni ugovor in s tem smiselno priznala, da je terjatev tožeče stranke utemeljena. Njeno utemeljenost potrjuje tudi pritožbi priložena listina - finančni elementi Ministrstva za finance, iz katere izhaja, da je imela tožnica na podlagi sklenjene pogodbe in aneksa na dan 27. 2. 2007 terjatev do toženke v višini 25.593,70 EUR. Prav tako pojasnjuje, zakaj naj bi bilo sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VSL II Cp 2623/2015 v konkretni zadevi neprimerno. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi, pa tudi sicer tožena stranka stroškov ni uspela izkazati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep ni obremenjen z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.2 Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa (listin).

5. Nadalje omenjeno sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pristojnost se sicer presoja takoj na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Vendar to ne pomeni, da sodišče kasneje sodne (ne)pristojnosti ne sme več presojati. Slednje mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Tudi če šele med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP). Sklep o zavrženju tožbe zaradi sodne nepristojnosti izda predsednik senata (sodnik) izven glavne obravnave (glej prvi odstavek 274. člena ZPP). Z ozirom na to, da za vodenje postopka potrebna predpostavka (sodne pristojnosti) v konkretnem primeru ni podana, sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe naroka in dokaznega postopka ni kršilo dolžnosti izvedbe glavne obravnave, prav tako ni poseglo v tožničino pravico do izjave. Ker izpodbijani sklep ne temelji na ugotovitvi, da ima tožba formalne pomanjkljivosti, pa so pravno zmotne tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati k njihovi odpravi. Slednja niti z dodatnimi navedbami in dokazi sprejetja takšne (pravilne) odločitve ne bi mogla preprečiti.

6. Tudi v pritožbenem postopku ostaja narava obravnavanega pravnega razmerja sporna.

7. Za to presojo so pomembna naslednja dejstva: - Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je dne 31. 7. 2006 izdala odločbo št. ..., s katero je končnemu prejemniku Kmetijskemu gospodarstvu ... (v nadaljevanju končni prejemnik) odobrila nepovratna sredstva v višini do 25.593,70 EUR; - na podlagi te določbe je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju št. 000, v kateri sta končni prejemnik in Agencija določila medsebojne pravice in dolžnosti glede porabe dodeljenih nepovratnih sredstev; - v pogodbi je bilo določeno, kolikšen del sredstev lahko končni prejemnik uporabi za določen namen ter kakšen je znesek lastne udeležbe; - v III. členu pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo Agencija odobrena sredstva nakazovala na podlagi upravičenih zahtevkov končnega prejemnika, hkrati pa opredelili tudi dokumente, ki jih mora zahtevkom priložiti; - v IV. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo Agencija odobrena sredstva končnemu prejemniku nakazala v zakonsko določenem roku po prejemu upravičenih zahtevkov za izplačilo sredstev v višini do 50 % opravičljivih stroškov zahtevka, prav tako sta določili predvideno dinamiko zahtevkov; - v V. členu so bile določene obveznosti končnega prejemnika, zlasti obveznosti glede zagotavljanja in dokazovanja pravočasne izvedbe projekta ter pravilne in smotrne porabe odobrenih sredstev; - z Aneksom št. 1 je bila spremenjena predvidena dinamika zahtevkov in izplačil; - tožnica s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo razlike med odobrenimi nepovratnimi sredstvi in sredstvi, ki so bila (končnemu prejemniku) že plačana.

8. Iz navedenih dejstev izhaja, da je bila pravica do nepovratnih sredstev končnemu prejemniku priznana z upravno odločbo. V njej je bila določena višina sredstev, ki je bila kasneje povzeta v pogodbo o sofinanciranju. Tako iz odločbe kot tudi iz pogodbe je razvidno, da gre za maksimalni znesek, ki ga upravičenec prejme, če in ko izpolni v predpisih in javnem razpisu določene pogoje za izplačilo. V zvezi s tem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bodo sredstva črpala na podlagi upravičenih zahtevkov končnega prejemnika. Pogodba tako v nasprotju s pritožničinimi navedbami ne ustvarja samodejne obveznosti toženke, da izplača znesek odobrenih sredstev, saj izrecno predvideva vlaganje (upravičenih) zahtevkov, na podlagi katerih se (šele) preveri in odloči, ali in do kakšnega izplačila je končni prejemnik upravičen. O postopku in kriterijih za presojo upravičenosti zahtevkov pa pogodba ne vsebuje nobenih konkretnih določb.3 Kot taka ne nudi zadostne podlage za odločitev o izplačilu sredstev, kar pomeni, da o njem skladno z določbo 56. člena ZKme-145 odloči upravni organ v upravnem postopku. Če zahtevek za izplačilo sredstev izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ zahtevek odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun (drugi odstavek 56. člena ZKme-1); če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek 56. člena ZKme-1); če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, pa ga organ z odločbo zavrne (četrti odstavek 56. člena ZKme-1).

9. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni pogodbi o sofinanciranju vprašanje izplačila nepovratnih sredstev ni opredeljeno na način, da bi bilo moč o obveznosti tožene stranke (oziroma o tožbenem zahtevku) odločiti neposredno na njeni podlagi v pravdnem postopku. Zato pride v poštev zakonsko predvidena pot, to pa je upravni postopek. V njem upravni organ odloči z upravno odločbo, sodno varstvo pa je tožnici zagotovljeno v upravnem sporu.

10. Strinjati se je moč s pritožbeno ugotovitvijo, da zadeva obravnavana v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2623/2015 z dne 24. 11. 2015 (na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje) ni primerljiva s konkretno, vendar pa pritožnica spregleda dve drugi primerljivi zadevi, v katerih je bilo sprejeto enako stališče, kot ga je v predmetni sprejelo sodišče prve stopnje. Gre za zadevi obravnavani v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1692/2015 z dne 13. 1. 2016 in Višjega sodišča v Celju Cp 414/2016 z dne 8. 12. 2016. 11. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožbene navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje obstoj vtoževane terjatve oziroma obveznost tožene stranke, niso relevantne, saj je vsebinska presoja iz razloga, ker sodna pristojnost ni podana, v konkretnem primeru odpadla. Na drugi strani niti pobotni ugovor tožene stranke niti pritožbi priložena listina Ministrstva za finance o finančnih predobremenitvah iz sklenjene pogodbe o sofinanciranju na presojo narave predmetnega razmerja (oziroma natančneje pristojnosti za odločanje o tožničinem zahtevku) ne vplivata.

12. Sodišče prve stopnje je namesto nagrade za postopek toženi stranki res odmerilo nagradi za ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovor na dopolnitev tožbe, vendar je ob tem upoštevalo Tar. št. 3100 ZOdvT,67 v skladu s katero se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Vendar pa seštevek obeh postavk ne presega nagrade za postopek na prvi stopnji, do katere je tožena stranka upravičena. Ker je hkrati za vložitev odgovora na pritožbo sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno odmerilo posebno nagrado (Tar. št. 3468), je pritožbena graja stroškovne odločitve neutemeljena.

13. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da niso podani ne pritožbeno zatrjevani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Drugi odstavek III. člena in V. člen pogodbe sicer vsebujeta obveznosti končnega prejemnika, vendar pogodba ne določa, kdo, po kakšnem postopku in na kakšen način preverja njihovo izpolnitev. 3 Zakon o kmetijstvu, Uradni list RS, št. 48/2008, s kasnejšimi spremembami. 4 Ta zakon je sicer začel veljati po izdaji odločbe in sklenitvi pogodbe, vendar iz prehodne določbe njegovega 188. člena izhaja, da se uporablja tudi za zadevo, glede katere ob uveljavitvi tega zakona teče upravni postopek ali glede katere je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo. 5 Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami. 6 Podlago za uporabo tarife, ki ureja odvetniške storitve, predstavljajo določbe 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/2017) oziroma 16. člena prej veljavnega Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/1997, s kasnejšimi spremembami).