Jedro

Pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe. Zato je povsem nepomembna okoliščina, katera od strank je kršila v pogodbi dogovorjen štiridesetdnevni rok za opravo dela.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 30.3.2006 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice 5.123,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2002 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške v višini 74,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2006 do plačila; II.) v preostalem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.123,36 EUR od 8.9.2002 do 25.10.2002 je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo in III.) toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki stroške postopka v višini 962,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo in sicer glede odločitve pod točko I in III se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe oz. njeno razveljavitev. Navaja, da ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je za zamudo pri izpolnitvi pogodbene obveznosti sama kriva. Tožeča stranka bi kot strokovnjak in že samo po „naravi posla“ morala vedeti oz. morala biti seznanjena z vsemi problemi, ki so bili vezani na objekt – vključno s spornimi razmerji s sosedi. Zato bi lahko, če ne drugega, te probleme ob samem naročilu predstavila toženi stranki ali pa jih vračunala v izpolnitveni rok, česar pa ni storila. Pogodbeni rok si je namreč v pogodbi sama določila – štirideset dni od roka pričetka del, z deli pa je nato kasnila dobri dve leti. Ker je odgovorna oseba tožeče stranke vedela za stanja objekta ob podpisu pogodbe o izdelavi tehnične dokumentacije, je po mnenju tožene stranke vzrok za zamudo pri izvedbi del izključno na njeni strani. Tožena stranka pa tudi meni, da tožeča stranka v pogodbi ni imela nikakršne podlage za obračun stroškov lokacijske dokumentacije v znesku 417,29 EUR. V tem delu bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sicer pa je tožena stranka tožeči stranki vse stroške za pridobitev lokacijskega dovoljenja že plačala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 25.10.2001 sklenili pogodbo o izdelavi tehnične dokumentacije. Ker je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je pravno razmerje med strankama obravnavalo po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V ZOR je bila pogodba o delu urejena v določilih od 600. do 629. člena.

Tožeča stranka v obravnavanem pravnem razmerju nastopa kot prevzemnik posla, naročnika posla pa sta bili družba S. d.o.o. in tožena stranka. Po pogodbi se je tožnica zavezala izdelati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo graditve prve faze proizvodno – skladiščnega objekta v V., naročnika pa sta se zavezala za opravljeno delo plačati 30.000 DEM z DDV v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka svoje delo opravila, saj je bilo enotno dovoljenje za gradnjo izdano dne 3.2.2003, medtem, ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj v vtoževanem obsegu tožeči stranki opravljenega dela ni plačala.

Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je tožeča stranka zavezala delo zaključiti v štiridesetih dneh od prevzema posla in da v tem času dela ni opravila, pri čemer je tudi ugotavljalo, kdo naj bi bil kriv za zamudo. Ker pa tožena stranka niti ni zatrjevala, da je bil pogodbeno dogovorjen rok za dokončanje posla bistvena sestavina pogodbe (125. člen ZOR), prav tako pa tudi ni trdila, da bi po izteku pogodbenega štirideset dnevnega roka od izvajalca – tožeče stranke zahtevala izpolnitev v primernem dodatnem roku, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba med strankama ni bila razdrta povsem pravilna. Ker je bilo s strani tožeče stranke izvršeno delo po naročnikih prevzeto, so ga ti dolžni plačati. To pa pomeni, da je dolžna tudi tožena stranka svoj še neporavnan del obveznosti tožeči stranki poravnati. Že spredaj pa je bilo ugotovljeno, da pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe. Zato je povsem nepomembna okoliščina, katera od strank je kršila v pogodbi dogovorjen štiridesetdnevni rok za opravo dela.

Trditve, da tožeča stranka nima nikakršne podlage za obračun lokacijske dokumentacije v znesku 417,29 EUR predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 337. člena ZPP, saj predstavljajo novo dejstvo, ki ga tožena stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega ni pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako teh pritožbenih navedb, glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP niti ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v izpodbijanem delu (353.čl. ZPP).