Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki je tožeči stranki nastala z odtujitvijo aparata za ablacijo ven. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, naj z dopolnitvijo dokaznega postopka razčisti vse okoliščine v zvezi z ravnanjem toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke glede aparata za ablacijo ven.
I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v I. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila ter v II. točki izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 18.275,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 1.798,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo jasnih napotkov pritožbenega sodišča, da mora razčistiti vse okoliščine v zvezi z ravnanjem toženke kot bivše direktorice tožeče stranke in po potrebi dopolniti dokazni postopek, predvsem z zaslišanjem toženke. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje toženke, te odločitve pa tudi ni obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po njenem mnenju ni jasno, ali je bivši mož toženke na policijo odnesel prav tisti radioferkvenčni generator, ki ji je bil odtujen, kot tudi ne, v kakšnem stanju je. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo ugotovitev v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/2011, da je toženka radioferkvenčni generator odtujila, kar je bil tudi razlog za njeno izključitev iz pravne prednice tožeče stranke. Opozarja na izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke A.A., da ji je toženka šele zatem, ko so ugotovili, da je generator odtujila, rekla, da ga je poslala na servisiranje v ZDA, kar kaže na prisvojitveni namen toženke. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da radioferkvenčni generator obstaja in da ni uničen. Stranki namreč nista skladno navedli, da je bil sporni radioferkvenčni generator vrnjen v Slovenijo in da se nahaja na policiji. Opozarja, da toženka v tem sporu ni dokazala, da se na policiji nahaja prav tisti radioferkvenčni generator, ki je bil tožeči stranki odtujen. V zvezi s tem navaja, da bi ji policija, če bi šlo za isti generator, tega gotovo izročila. Uveljavlja, da toženka tudi ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil odtujeni generator tožeči stranki na razpolago, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi ta morala prilagoditi svojo trditveno podlago spremenjenim okoliščinam. Uveljavlja, da je bilo ravnanje toženke nedopustno in da ji je škoda nastala zato, ker ji sporni generator ni bil vrnjen, iz izpovedi toženke pa izhaja, da ji generatorja nikoli ni imela namena vrniti. Toženka je namreč vseskozi vedela, kje se generator nahaja, vendar ji tega ni želela povedati, kar je bil tudi razlog za njeno izključitev iz pravne prednice tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo in s sodbo I Pd 1393/2010 z dne 19. 5. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka glede aparata za ablacijo ven ni izkazala prisvojitvenega namena toženke, glede drugih potrošnih dobrin pa je izključilo odškodninsko odgovornost toženke zaradi nedokazanosti trditev, da jih je odtujila ravno toženka. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 945/2015 z dne 21. 3. 2016 ugodilo pritožbi tožeče stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ostalih potrošnih dobrin, glede aparata za ablacijo ven pa je sodišču prve stopnje očitalo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, da je bila toženkina dolžnost, da serviserju sporoči, naj aparat za ablacijo ven vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko, če zaradi sporov s tožečo stranko namerno ni sporočila serviserju, kam naj aparat pošlje, pa je njeno ravnanje nedopustno. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odškodninske odgovornosti toženke v zvezi z ostalimi potrošnimi predmeti, navedenimi v inventurnem zapisniku, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede tožbenega zahtevka za povračilo škode v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem za ablacijo ven B. (v nadaljevanju: aparat za ablacijo ven) pa je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Toženka (po nasprotni tožbi) je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas trajanja mandata, s 1. 10. 2009 imenovana za direktorico družbe C. d. o. o, D., ki je pravna prednica tožeče stranke (po nasprotni tožbi). Toženka je bila 30. 6. 2010 razrešena s funkcije direktorice te družbe.
- S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/11 z dne 14. 9. 2011, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 2/12 z dne 13. 3. 2012, je bila toženka kot družbenica izključena iz pravne prednice tožeče stranke.
- Razlog za izključitev je bilo njeno ravnanje proti interesom družbe. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je toženka družbi onemogočila uporabo aparata za ablacijo ven, ki je bil odpeljan v Ameriko na testiranje v začetku junija 2010, in ki zaradi spora med strankama (v zvezi z izključitvijo toženke kot družbenice te družbe) ni bil vrnjen v posest pravne prednice tožeče stranke, čeprav je toženka vedela, kje se aparat za ablacijo ven nahaja, da je popravljen in deluje v redu, vendar serviserju ni hotela povedati točnega naslova, kam naj aparat vrne (to je naslova tožeče stranke).
7. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo škode, ki naj bi jo toženka povzročila z odtujitvijo v inventurnem zapisniku navedenih predmetov (skupaj z aparatom za ablacijo ven) v skupni vrednosti 18.275,76 EUR, se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo prvega odstavka 182. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti.
8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu glede ostalih potrošnih stvari, navedenih v inventurnem zapisniku (tj. glede katetra, delovne uniforme, delovne obutve, seta za operacijo E., zaščite za kamero in kirurških inštrumentov), ni dokazala že prve predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke (nedopustno ravnanje). Pritožba tej odločitvi obrazloženo ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in ugotovilo, da je sprejeta odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.
9. Utemeljeno pa je pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki je tožeči stranki nastala z odtujitvijo aparata za ablacijo ven. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 945/2015, naj z dopolnitvijo dokaznega postopka razčisti vse okoliščine v zvezi z ravnanjem toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke glede aparata za ablacijo ven, saj je presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen iz drugih razlogov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje naj bi namreč stranki v postopku na prvi stopnji skladno navedli, da je bil takšen aparat za ablacijo ven v času do konca glavne obravnave vrnjen v Slovenijo in se nahaja na policiji. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da stroj obstaja in da ni uničen, ker tožeča stranka pred zaključkom glavne obravnave svojih trditev ni prilagodila novi okoliščini (torej da ji aparat za ablacijo ven ni več odtujen), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
10. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno kot bistveno izpostavlja, da ji aparat za ablacijo ven ni bil vrnjen iz razlogov na strani toženke in da z njim še vedno ne more razpolagati. Toženka ni prerekala trditev tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 23. 12. 2016 (na list. št. 96 v spisu), da ji policija aparata za ablacijo ven noče vrniti, ker ne razpolaga z listinami, s katerimi bi lahko izkazala njegovo istovetnost. Dejstvo, da naj bi toženkin bivši mož F.F. takšen aparat izročil policiji (kot to izhaja iz pisne izjave toženke z dne 16. 11. 2016 na list. št. 92 v spisu), zato odškodninske odgovornosti toženke ne izključuje. Po prepričanju pritožbenega sodišča se z domnevno izročitvijo spornega aparata policiji okoliščine v obravnavani zadevi za tožečo stranko niso spremenile (aparata še vedno nima v svoji posesti), zato v postopku na prvi stopnji tudi ni bila dolžna prilagoditi svoje trditvene podlage v smeri, ki jo je navedlo sodišča prve stopnje. Pritožba je zato utemeljena. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da se na policiji nahaja prav sporni aparat za ablacijo ven. Toženka je namreč v zgoraj omenjeni pisni izjavi navedla, da ne ve "kako, kdaj in od kod je F.F. aparat odnesel na policijo", kot tudi ne, kaj se je z aparatom pred tem dogajalo, tožeča stranka pa je na naroku za glavno obravnavo 6. 12. 2016 (na l. št. 94 v spisu) navedla, da med strankama ni jasno, ali gre za tisti aparat za ablacijo ven, ki ga je toženka poslala na servisiranje. Glede na navedeno pritožba utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta stranki skladno navedli, da je bil aparat za ablacijo ven vrnjen v Slovenijo in se nahaja na policiji, saj to ne drži. 11. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno razveljavilo (glede tožbenega zahtevka za plačilo 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila ter glede stroškov postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje (tj. da bi tožeča stranka morala prilagoditi svojo trditveno podlago spremenjeni okoliščini) je namreč dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu še vedno nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe zaradi zmotne presoje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen iz drugih razlogov, ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 945/2015. Pritožbeno sodišče zato ponovno poudarja, da je treba v novem sojenju razčistiti vse okoliščine glede ravnanja toženke v zvezi z aparatom za ablacijo ven, zato naj sodišče prve stopnje ponovno oceni že izvedene dokaze ter po potrebi dopolni dokazni postopek (zlasti s ponovnim zaslišanjem toženke) in nato ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 14.400,00 EUR (12.000,00 EUR ter DDV) utemeljen. Pri tem naj upošteva, da aparat za ablacijo ven tožeči stranki (še) ni bil vrnjen v njeno posest ter da ni nesporno, da se na policiji nahaja prav tisti aparat za ablacijo ven, ki ga je toženka poslala v Ameriko na servisiranje. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, lahko pravilna, če bi bilo ugotovljeno, da je toženka sporni aparat za ablacijo ven vrnila tožeči stranki ali da razlogi za to, da se aparat ne vrne tožeči stranki, niso na strani toženke.
12. Kot že navedeno, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v zvezi z ostalimi potrošnimi predmeti, navedenimi v inventurnem zapisniku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 3.875,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila) zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
13. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).