Jedro

Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka in tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete. Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe oz. predloga za izvršbo, gre za pomanjkljivost, ki je v skladu s čl. 81 ZPP ni mogoče odpraviti. Zato je treba tožbo oz. predlog za izvršbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem delu izreka pod tč. 1 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 2, ra zveljavi; razveljavi pa se tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2004, opr. št. Ig 2003/01518 v tč. 1 in 3 izreka glede še spornega zneska 685.146,00 SIT s pp. ter se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrže .

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške izvršilnega, pravdnega in pritožbenega postopka v znesku 708,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 16. dne, dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 7. 2006, opr. št. II Pg 200/2005-26 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za pritožbo pisno izdelana vsebuje obrazložitev po čl. 324/IV Zakona o pravdnem postopku (ZPP (čl. 496/IV in V ZPP))) izreklo, (1.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2004, opr. št. Ig 2003/01518 pod tč. 1 in 3 izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 685.146,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (6) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 16.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 6. 2. 2004 dalje do plačila; v presežku, za znesek 32.210,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 22. 2. 2000 dalje do plačila, pa se cit. sklep o izvršbi razveljavi v tč. 1 izreka in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne, ter (2.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 113.530,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Med pravdnima stranka je sporna zlasti aktivna legitimacija in zastaranje zahtevka.

Po prepričanju sodišča je sedanji tožnik K. F. v celoti izkazal svojo aktivno legitimacijo za tožbo.

Res je, da je izvršilni predlog dne 11. 8. 2003 vložila neobstoječa družba, ki je bila v skladu z dol. 1. odst. 32. čl. ZFPPod (Zakona o finančnem poslovanju podjetij) izbrisana iz sodnega registra, ker ni izvedla dokapitalizacije. V skladu z dol. čl. 81 ZPP sodišče zahteva od tožeče stranke, da popravi v tožbi, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. F. K. je z vlogo z dne 13. 1. 2004 to popravil brez poziva sodišča in svoje pravno nasledstvo podprl z ustreznimi dokazili. Po stališču sodišča pri tem ni šlo za vložitev novega izvršilnega predloga po dol. ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju), temveč za popravo tožbe v smislu dol. čl. 81 ZPP. V času vložitve izvršilnega predloga izbrisana družba res ni več obstajala, vendar je K. F. postal njen delničar pred izbrisom.

Po prepričanju sodišča je K. F. pravni naslednik tožeče stranke, kot je to z listinami dokazal. Postopek se po dol. čl. 205 in 208 ZPP prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, nadaljuje pa se, ko ga prevzamejo nasledniki pravne osebe. Prevzem pravdnega postopka ni omejen na univerzalne pravne naslednike. Družbe po prenehanju nimajo univerzalnega pravnega naslednika, kar pa ne pomeni, da ob prenehanju nimajo več premoženja. V premoženje družbe spadajo tudi terjatve. V skladu z dol. čl. 387 in 456 ZGD (Zakona o gospodarskih družbah) se premoženje družbe, ki ostane po poplačilu vseh njenih obveznosti, razdeli delničarjem oz. družbenikom. Po izbrisu družbe L. d.o.o. so delničarji te družbe postali njeni pravni nasledniki, čeprav ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, tega izrecno ne ureja. Okoliščina, da v ZGD ni določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja po prenehanju izbrisane družbe po skrajšanem postopku, ne pomeni, da se premoženje po izbrisu ne deli med delničarje. Družbeniki družbe, ki je prenehala obstajati, so njeni pravni nasledniki glede premoženja in terjatev zato, ker je prenehala obstajati, že po zakonu samem. Tožnik K. F. je edini družbenik bivše tožeče stranke in je njen pravni naslednik.

Sodišče šteje, da je K. F. svoje pravno nasledstvo dokazal z notarskim zapisom o prenosu deleža od ustanoviteljice in lastnice družbe tedaj: U. M., kasneje: M. M. preko M. L. nanj, in sicer z zapisom z dne 26. 11. 1999 (priloge A ..., A ..., A ...). Tožnik je postal s tem datumom edini družbenik izbrisane družbe ne glede na to, da v sodnem registru vpis ni bil izveden.

Na podlagi navedenega je pravno nasledstvo tožnika F. K. izkazano. Za to pa ni potrebno nobeno dovoljenje oz. pristanek tožene stranke v smislu dol. čl. 185 ZPP, saj ne gre za takšno spremembo tožbe, da bi bilo soglasje potrebno.

Tako po prepričanju sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da se izvršba z vložitvijo izvršilnega predloga, ki ga je vložila prvotna tožnica, sploh ni mogla začeti, in sicer iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo že prej. Postopek v tej pravdi se je začel, ko je prvotna tožnica vložila izvršilni pred- log, njen pravni naslednik pa je postopek nadaljeval. Tožeča stranka K. F. je s cesijsko pogodbo z dne 4. 9. 2001 dokazoval, da je terjatev do tožene stranke prešla nanj. Na ta način se je tožnik še dodatno zavaroval, da bi prišel do v pravdi uveljavljane terjatve, vendar pa po oceni sodišča ta pogodba na položaj tožnika nima posebnega vpliva, ker je svojo aktivno legitimacijo za tožbo že izkazal kot družbenik izbrisane družbe. Cesijske pogodbe kot verodostojno listino pa tožeča stranka ni uveljavljala, temveč je zahtevek temeljila na računih in dobavnicah.

Sodišče je terjatev za 32.210,50 SIT po računu št. 437 zavrnilo zaradi zastaranja, ki ga je tožena stranka ugovarjala, saj je bil izvršilni predlog vložen več kot tri leta po zapadlosti tega računa (1. odst. 374. čl. ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih)). Terjatev po preostalih vtoževanih računih pa ni zastarala, ker tri letni zastaralni rok še ni potekel. Tožeča stranka je svojo terjatev v celoti dokazala po višini s predloženimi vtoževanimi računi, sicer pa zahtevka tožena stranka po višini ni izrecno izpodbijala. Tako gredo tožeči stranki plačila po računih št. 3622 za 142.067,00 SIT z zapadlostjo 26. 9. 2000, št. 3624 za 125.608,50 SIT z zapadlostjo 26. 9. 2000, št. 3799 za 218.023,00 SIT z valuto 16. 10. 2000, št. 3802 za 145.111,50 SIT z valuto 17. 10. 2000, št. 3807 za 27.168,00 SIT z zapadlostjo 17. 10. 2000 in št. 3808 za znesek 27.168,00 SIT z valuto 17. 10. 2000. Sodišče je upoštevalo, da je račun št. 437 zastaral in je v tem obsegu zahtevek zavrnilo. V preostalem je sodišče zahtevku ugodilo za glavnico 685.146,00 SIT, ki predstavlja seštevek vtoževanih računov. Ker pa je tožena stranka s plačilom denarne terjatve zamudila, poleg glavnice dolguje tudi obresti od dneva zapadlosti vsakega računa dalje do plačila (1. odst. 277 ZOR).

Tožeči stranki, ki je v pravdi uspela razen za manjši znesek, mora tožena stranka povrniti stroške pravdnega postopka (154/II ZPP). Ti stroški znašajo 113.530,00 SIT, obsegajo pa zastopanje na naroku za glavno obravnavo, sestavo odgovora na ugovor in odsotnost iz pisarne, vse z 20 % DDV na odvetniške storitve, kilometrina 1.650,00 SIT in takso za sodbo 7.600,00 SIT. Zamudnih obresti od stroškov tožeča stranka ni priglasila.” Tožeča stranka se zoper zavrnilni del izreka pod tč. 1 sodbe prve stopnje ni pritožila.

Tožena stranka pa z dne 25. 10. 2006 pravočasno vloženo pritožbo (smiselno) izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem delu izreka pod tč. 1 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 2 iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in predlog za izvršbo zavrže, oz. da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži “... v korist tožene stranke v plačilo vse stroške izvršilnega in tega gospodarsko pravdnega postopka.” V obrazložitvi pritožbe glede uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 11 ZPP (“... ker upnik K. F. ni mogel biti stranka postopka izvirajočega iz neveljavnih verodostojnih listin ... .”) tožena stranka navaja: “V tem sporu je bil dne 12. 8. 2003 najprej vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin s strani upnika L. d.o.o. G. ... a. Iz izpiska iz sodnega registra za družbo upnika (št. vložka 1/05358/00), ki je bil izvršilnemu sodišču predložen z vlogo prejeto na sodišče dne 13. 1. 2004, pa izhaja, da je upnik L. d.o.o. že dne 11. 09. 2001 torej pred vložitvijo izvršilnega predloga pravnomočno izbrisana iz sodnega registra po 32. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz razloga po 37. členu istega zakona.

Z izbrisom družbe iz sodnega registra je ta tako prenehala kot subjekt pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. Ker tako družba upnik v času vložitve izvršilnega predloga kot subjekt ni več obstajala, tudi ni mogel nastopiti kot procesni subjekt in tako ni bila podana njegova aktivna legitimacija. Že iz tega razloga bi moralo izvršilno sodišče predlog za izvršbo z dne 12. 8. 2003 zavreči. Z vlogo z dne 13. 1. 2004 je nato K. F., S. L. ..., P. smiselno navedel, da je sedaj on nosilec pravic izbrisane družbe na podlagi vlogi priloženih notarskih zapisov dveh pogodb o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 9. 11. 1999 in 26. 11. 1999 in predložene cesijske pogodbe z dne 4. 9. 2001. Pooblaščenec tožene stranke še vedno zatrjuje, da takšna sprememba na upnikovi strani po kogentnih določbah 24. člena ZIZ ni možna.

Prvi odstavek 24. člena ZIZ namreč določa, da lahko sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog neko- ga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Prvotni upnik po izvršilnem predlogu z dne 12. 8. 2003, ki je naveden tudi v verodostojnih listinah kot izvršilnih naslovih, je L. d.o.o., za katero je bilo že ... obrazloženo, da zaradi izbrisa iz sodnega registra ob vložitvi izvršilnega predloga in kasneje nima in in ni imela niti procesne niti pravdne sposobnosti in torej tudi ne aktivne legitimacije. Tako torej tudi ne gre za situacijo iz I. odst. 24. člena ZIZ saj K. F. po tem predlogu z dne 12. 8. 2003 ni bil upnik – predlagatelj.

Prav tako pa ni izpolnjen tudi drugi pogoj iz I. odst. 24. člena ZIZ. F. K., ki se ima za novega upnika v tem postopku, je sodišču izkazal le, da je z notarskim zapisom z dne 26. 11. 1999, brezplačno prevzel le poslovni delež in ničesar drugega. Nenazadnje kljub dejstvu, da naj bi K. F. poslovni delež prevzel že dne 26. 11. 1999, vse do izbrisa družbe L. d.o.o. iz sodnega registra dne 11. 9. 2001, takšna sprememba družbenika v sodni register ni bila priglašena, vse do izbrisa pa je kot direktorica v sodnem registru vseskozi vpisana U. M. – M. iz G. ... a. Iz navedenega izhaja, da če bi domnevni novi upnik F. K. procesno legitimacijo imel, bi moral že prvi izvršilni predlog vložiti v svojem imenu saj 3. odstavek 24. člena ZIZ določa pogoje, kdaj lahko novi upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika. Ključna pogoja sta, da izpolnjuje pogoje iz I. odst. istega člena za kar je že predhodno obrazloženo, da jih K. F. ne izpolnjuje, drugi pogoj pa je, da je takšna sprememba na upnikovi aktivni strani možna, če pri- de do spremembe aktivno legitimiranega upnika po vložitvi izvršilnega predloga. Tudi ta pogoj v tem izvršilnem postopku ni izpolnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen dne 12. 8. 2003 s strani upnika L. d.o.o., ki pa zaradi izbrisa iz sodnega registra ni imela niti pravdne niti procesne legitimacije, zato se izvršba niti ni mogla začeti. Ker je kasnejši upnik K. F., sicer le poslovni delež izbrisane družbe pogodbeno prevzel že 26. 11. 1999, zato nesporno do spremembe upnika ni prišlo po vložitvi predloga za izvršbo, kot to zahteva 3. odstavek 24. člena. ZIZ. Tako K. F. ni imel pravice kot upnik vstopiti v izvršbo vloženo po izbrisani družbi L. d.o.o., temveč bi pravno korektno in edino možno lahko izvršilni predlog vložen po upniku L. d.o.o. G. umaknil in vložil le-tega v svojem imenu. Gre za institut tako imenovane subjektivne spremembe tožbe, ki je pod zakonskimi pogoji namreč dovoljenja tako na aktivni kot tudi na pasivni strani. Procesno pa pomeni takšna sprememba na aktivni strani umik tožbe prvotnega tožnika, na pasivni strani pa umik tožbe proti prvotnemu tožencu. Da je temu tako je moč razbrati tudi iz 1. odst. 24. člena ZIZ.

Tako bi že izvršilno sodišče moralo ugovoru ugoditi, izvršilni sklep razveljaviti in predlog prvotnega upnika zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in novega upnika zaradi nedovoljene vstopne pravice in tako tudi zanj zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavreči.” Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: “sestava pritožbe 375 točk”; “DDV 20 % 75 točk”; “taksa 30.400,00 sit”; “SKUPAJ: 79.900,00 sit”.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 11 ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), je podana.

Ker proti sklepu o začetku postopka izbrisa ni bil vložen ugovor, je registrsko sodišče (Okrožno sodišče v Celju) s sklepom z dne 11. 9. 2001, opr. št. Srg 2001/02328 (na podlagi čl. 32/(1) ZFPPod) izbrisalo gospodarsko družbo: L. trgovsko podjetje, d.o.o., G., G., G. ... a iz sodnega registra.

Z izbrisom cit. gospodarske družbe iz sodnega registra po ZFPPod, torej z dnem 11. 9. 2001, je cit. gospodarska družba prenehala (čl. 27/(1) ZFPPod).

Iz dne 11. 8. 2003 vloženega predloga za izvršbo pa je razvidno, da je bila v njem kot upnik označena prav gospodarska družba: “L. d.o.o., G. ... a, G.”, torej gospodarska družba, ki v času vložitve predloga za izvršbo ni več obstajala. Tako ni šlo za to, da bi bil upnik napačno oz. pomanjkljivo označen, temveč za to, da je bila kot upnik navedena pravna oseba, ki ne more (več) biti stranka. Sposobnost biti stranka je ena temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe in po čl. 15 ZIZ tudi predloga za izvršbo. Zato mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (čl. 80 ZPP). Čl. 81/I ZPP predvideva postopek, v katerem se lahko v nekaterih primerih procesna ovira odstrani. Če se da pomanjkljivost od- praviti, mora sodišče stranko pozvati, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko stranka. Če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti in so take, da onemogočajo nadaljnji postopek, pa sodišče po čl. 81/V ZPP zavrže tožbo. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka in po čl. 15 ZIZ tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete (čl. 76/I ZPP). Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe oz. predloga za izvršbo, gre za pomanjkljivost, ki je v skladu s čl. 81 ZPP ni mogoče odpraviti. Ni si namreč mogoče zamisliti takega popravka tožbe ali kakega drugega ukrepa tožeče stranke (čl. 81/I ZPP), s katerim bi tisti, ki je v izvršilni zadevi glede na navedbe tožeče stranke nastopal kot stranka, pa že v času vložitve tožbe ni več obstajal, lahko pridobil lastnosti, da bi se zoper njega postopek nadaljeval. Pri tem je bistveno to, da je bila v predlogu za izvršbo kot upnik označena stranka, ki je nekoč imela pravno subjektiviteto, pa jo je pred vložitvijo predloga za izvršbo izgubila, ne pa morda obstoječa stranka z napačnim ali nepopolnim nazivom.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo določbo čl. 81/I ZPP, saj bi moralo predlog za izvršbo po čl. 81/V ZPP zavreči. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) razveljaviti; razveljaviti pa tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 6. 2. 2004, opr. št. Ig 2003/ 01518 v tč. 1 in 3 izreka glede še spornega zneska 685.146,00 SIT s pp. ter tožbo v tem obsegu zavreči (čl. 354/III ZPP).

Ker je bila pritožba tožene stranke uspešna, ji mora tožeča stranka povrniti stroške izvršilnega, pravdnega in pritožbenega postopka v znesku 708,58 EUR (čl. 165/II v zv. s čl. 154/I ZPP). Ob upoštevanju tudi načela potrebnosti stroškov (čl. 155/I ZPP) in načela povzročitve stroškov (čl. 156/I ZPP) so ti stroški odmerjeni v skladu z (veljavnima) Odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST (po Tar. št. 27/6., 19/1., 20/1. in 21/1. ter čl. 15/I, 13/III in 2/II OT ter Tar. št. 3/(1) in (4) Taksne tarife ZST)) ter so nagrada pooblaščencu tožene stranke za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi 150 tč. oz. (ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR) znesek 68,85 EUR, I. pripravljalnega spisa 150 tč. oz. znesek 68,85 EUR in pritožbe 375 tč. oz. znesek 172,13 EUR ter za udeležbo na glavni obravnavi z dne 4. 7. 2006 300 tč. oz. znesek 137,71 EUR, izdatek za stroške 2 % 12 tč. oz. znesek 5,51 EUR in stroška sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (ob upoštevanju vrednosti točke 0,0793 EUR) 31,71 EUR ter za pritožbo 126,86 EUR, povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve v znesku 96,96 EUR. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča dne 13. 12. 2006 (in objavljenim v Pravnih mnenjih, št. I/2006), pa je tožena stranka upravičena tudi to zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od cit. stroškov, ki začnejo teči prvi dan po morebitnem poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno izpolnitev, ki ga je določilo pritožbeno sodišče. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve nagrade pooblaščencu za konferenco s stranko, saj je ta postavka zajeta v že nagradi pooblaščencu za sestavo I. pripravljalnega spisa.