Jedro

Vsak delavec tožene stranke je moral neposredno pred odhodom na planirani dopust dobiti dovoljenje za njegovo izrabo. V tej zvezi je moral izpolniti poseben obrazec, ki ga je podpisal nadrejeni delavec in ga delavcu tudi vrnil. Običajna praksa potrjevanja obrazcev za letni dopust je bila takšna, da je delavec izpolnjen obrazec sam ali pa preko delavca, s katerim se je dogovoril za nadomeščanje, dostavil na sedež tožene stranke, nato pa mu je bil obrazec na enak način vrnjen. Če delavec ni prejel podpisanega obrazca s strani pristojne osebe, da mu je izraba dopusta odobrena, dopusta ni smel nastopiti. To je bilo glede tožnika določeno tudi v pogodbi o zaposlitvi, po kateri lahko delavec izrabi letni dopust le po predhodni pisni odobritvi, ki jo podpiše poslovna direktorica oziroma delavec, ki jo nadomešča. Tožnik je oddal obrazec za odobritev dopusta v mapo, pri čemer pa je odločilno, da tožniku nadrejeni delavki o njegovem odhodu na dopust nista bili obveščeni, prav tako nista podpisali dovoljenja na obrazcu. Glede na navedeno je bil tožnik več kot pet zaporednih dni neupravičeno odsoten z dela in je s tem kršil delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 9. 8. 2011 podala tožniku; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od 9. 8. 2011 dalje do 24. 10. 2011 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ter za navedeno obdobje tožniku izplačati mesečno plačo v višini, kot bi jo prejel, če bi delal in sicer za avgust ... EUR neto, za september ... EUR neto ter za oktober ... EUR neto, z zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, in plačati vse davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino namesto reintegracije v višini 6.000,00 EUR z obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zanikala obstoj plana dopustov, kar kaže na njeno neverodostojno trditveno podlago. Vse zaposlene priče pri toženi stranki so enako izpovedale, zato je očitno, da so bile o pričanju dogovorjene. V zadnjih dneh pred dopustom je imel tožnik več sestankov z nadrejenima delavkama A.A. in B.B., zato mu ni mogoče očitati, da njima izrabe dopusta ni omenil. Poleg tega ga nihče od sodelavcev ni niti enkrat poklical v času dopusta oziroma se pozanimal, zakaj ga ni na delo. Na dovolilnici za odobritev dopusta je navedel osebo, ki ga bo nadomeščala. Zato je izpovedba C.C., da ni ničesar vedela o njegovem odhodu na dopust, neverodostojna. Vsem zaposlenim je bilo takrat dobro znano, da bo v času od 18. 7. 2011 do 5. 8. 2011 na dopustu, saj je en dan pred odhodom na dopust, to je v nedeljo 17. 7. 2011, oddal izpolnjeno dovolilnico v za to predvideno mapo v hiši .... Iz obračunov plač je razvidno, da tožena stranka v spornem času ni upoštevala njegove neupravičene odsotnosti z dela. Meni, da je bil takrat s strani zaposlenih izigran, saj je bila B.B. s strani C.C. obveščena, da je v spornem času na dopustu. Če je kršitev v zvezi z izrabo dopusta storil namenoma ali iz hude malomarnosti, bi morala imeti kršitev za posledico nastanek škode oziroma bi moralo biti ugotovljeno motenje delovnega procesa. Sporočilo dr. D.D. se ne nanaša na njegovo delo, temveč splošno na področje dejavnosti zdravstvene nege, zato se sodišče na pripombe navedene zdravnice glede nastalih posledic ne more sklicevati. Njegova izpovedba ni v ničemer sporna, zaradi česar bi ji moralo dati sodišče večji pomen. Tožena stranka mu ni omogočila, da bi podal zagovor v roku iz določbe 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). S tem, ko se je udeležil zagovora, ni pristal na skrajšanje predpisanega roka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnik v pritožbi priznava, da je koristil dopust v skladu s planom izrabe dopusta, priče pa so izpovedale, da je šlo pri tem za plan želja izrabe dopustov, pri čemer je bilo potrebno pred vsakokratno izrabo dopusta pridobiti še pisno odobritev s strani nadrejenega delavca. Tožnik si zmotno razlaga izpovedbo Zoretove glede seznanitve o nameri, kdaj bo šel na dopust. V tej zvezi je A.A. pojasnila, da ni razpolagala z dovolilnico o odobrenem tožnikovem dopustu. Tožnik je opravljal naloge vodje hiše ... s posebej občutljivo dejavnostjo skrbi in nege hudo bolnih oseb. Tožnik se pred podajo odpovedi ni v ničemer skliceval, da mu je bila kršena pravica do zagovora. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba o odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Pred tem je s sklepom opr. št. Pdp 363/2012 z dne 5. 7. 2012 razveljavilo prvostopenjsko sodbo opr. št. I Pd 1471/2011 z dne 19. 3. 2012 (s katero je bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v sklepu zavzelo stališče, da izpodbijana odpoved ne more biti nezakonita le iz razloga, ker tožnik ni imel na razpolago treh delovnih dni za pripravo zagovora, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da se je po vrnitvi z dopusta strinjal z datumom zagovora, ki je bil opravljen drugi delovni dan po prejemu vabila, pri čemer na zapisnik glede tega ni dal nobenih pripomb (tako tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 363/2012).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku preizkusilo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika tudi po vsebini in ugotovilo, da so bili v konkretnem primeru skladno z določbami 110. člena ter 2. in 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podani utemeljeni razlogi za takšno odpoved, ki so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov štelo za dokazano, da je moral vsak delavec tožene stranke neposredno pred odhodom na planirani dopust dobiti še dovoljenje za njegovo izrabo. V tej zvezi je moral izpolniti poseben obrazec, ki ga je podpisal nadrejeni delavec in ga delavcu tudi vrnil. Tožnik je bil vodja hiše ... v Ljubljani, običajna praksa potrjevanja obrazcev za letni dopust v Ljubljani pa je bila takšna, da je delavec izpolnjen obrazec sam ali pa preko delavca, s katerim se je dogovoril za nadomeščanje, dostavil na sedež tožene stranke, nato pa mu je bil obrazec na enak način vrnjen. Če delavec ni prejel podpisanega obrazca s strani pristojne osebe, da mu je izraba dopusta odobrena, dopusta ni smel nastopiti. To je bilo glede tožnika določeno tudi v 3. odstavku 8. točke pogodbe o zaposlitvi (B1), po kateri lahko delavec izrabi letni dopust le po predhodni pisni odobritvi, ki jo podpiše poslovna direktorica oziroma delavec, ki jo nadomešča. V konkretnem primeru je tožnik izpovedal, da je 17. 7. 2011 oddal obrazec za odobritev dopusta v mapo, ki se je nahajala v hiši ... v Ljubljani. Vendar je za presojo tako zatrjevanega dejstva odločilno, da tožniku nadrejeni delavki B.B. in A.A. o njegovem odhodu na dopust nista bili obveščeni, prav tako nista podpisali dovoljenja na obrazcu. Tega je pristojna delavka tožene stranke, zadolžena za obračun plač zaposlenih in ugotovitve evidence delovnega časa, našla v mapi navedene hiše kasneje oziroma po ugotovljeni tožnikovi kršitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik v času od 18. 7. 2011 do 5. 8. 2011 več kot pet zaporednih dni neupravičeno odsoten z dela in je s tem kršil delovne obveznosti. Glede tega je pomembno, da pred očitano odsotnostjo tudi ni navedel, kdo od sodelavcev ga bo v tem času nadomeščal. Zato ne more biti sprejemljivo njegovo opozarjanje, da tega ni vedel, saj je izpovedal (list. št. 57), da bi moral pred odhodom na dopust dobiti s strani nadrejenega delavca podpisan obrazec. Tudi ne more biti upoštevno njegovo zagovarjanje, da so bili že spomladi vsi zaposleni dogovorjeni, kdaj bo kdo šel na dopust. V tej zvezi sta nadrejeni delavki izpovedali, da je imel takšen dogovor naravo informativnega načrta koriščenja dopustov oziroma je predstavljal zgolj plan želja, ki se je vedno pred dejansko izrabo dopustov še medsebojno usklajeval zaradi nadomeščanja. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika, da je sodelavka C.C. vedela za njegovo izrabo dopusta. Iz izpovedbe C.C. to ne izhaja (list. št. 109), temveč to, da je bila navedena priča seznanjena, da bo šel tožnik poleti na dopust, kdaj točno ga bo izrabil, pa ni vedela. Takrat je v hiši ... v Ljubljani s tožnikom neposredno opravljala delovne obveznosti, vendar za njegovo nadomeščanje ni bila zadolžena, temveč samo B.B. ali E.E., o čemer bi moral tožnik pred odhodom na dopust v obrazcu to jasno določiti.

Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik s samovoljnim odhodom na dopust v spornem času, ko s strani pristojnega nadrejenega delavca ni dobil pisne odobritve, in tudi ni navedel, kdo ga bo v času dopusta nadomeščal, iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti. Hiša ... izvaja oskrbo s terminalnimi bolniki, glede katerih je potrebna posebna skrb in predanost zaposlenih, zaradi česar neupravičene in nenadomeščene odsotnosti delavca pustijo posledice na bolnikih, kar je bilo prisotno tudi v konkretnem primeru, ko je morala tožena stranka dodatno poskrbeti za delovanje in organizacijo dela v hiši, za katero je bil zadolžen tožnik. Sodišče prve stopnje je skladno z ugotovljenimi razlogi pravilno ugotovilo porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča na takšno odločitev v ničemer ne vpliva pritožbena navedba, da je tožena stranka za sporno obdobje obračunala tožniku celotno plačo, saj to ne spremeni stališča v izpodbijani sodbi o obstoju očitanih kršitev delovnih obveznosti, ki so bile predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to pa gre pri takšni pritožbeni navedbi za novoto, ki se skladno z določbama 286. člena v zvezi z 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ne more več upoštevati.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).