Jedro

S strani toženca zatrjevani namen preselitve iz prejšnjega v sporno stanovanje, ki naj bi bil v razreševanju stanovanjske stiske štiričlanske družine (pri tem se nekorektno sklicuje na odločbo v zadevi II Ips 157/93, kjer je bila navedena okoliščina relevantna le v zvezi z ugotovitvijo obsega pravic nezakonito vseljenega na prejšnjem stanovanju, na katerem naj bi imel stanovanjsko pravico, oziroma v zvezi z vprašanjem, ali mu je ta pravica prenehala iz kakšnega od razlogov po ZSR, ne pa zaradi preselitve v nezakonito dodeljeno stanovanje iz bivšega vojaškega stanovanjskega sklada) in njegovo sklicevanje na pravilnik o službenih stanovanjih tožeče stranke, ki konkretizira pojem primernega stanovanja za štiričlansko družino, sta za odločitev povsem nerelevantni okoliščini. Bistveno je le, da je odločba vojaškega organa z dne 16.8.1991 brez učinka in ne more biti temelj pridobitvi imetništva stanovanjske pravice D. Ž. na spornem stanovanju. Zato je potrebno šteti, da ga zaseda brez veljavnega pravnega naslova oziroma nezakonito in ga je dolžan izprazniti (58. člen Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ). Če pa je tako, ga tudi odkupiti ne more (1. odstavek 117. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu izpraznitev trosobnega stanovanja številka 4 v prvem nadstropju stanovanjske hiše L. (v nadaljevanju - sporno stanovanje) in izročitev tožeči stranki. Hkrati je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje, ugodilo pa je podrejenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku po katerem je tožeča stranka dolžna skleniti s toženo stranko kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje številka 42 (53,77 m2), v enajstem nadstropju stanovanjske hiše L. (v nadaljevanju - prejšnje stanovanje) in ji izstaviti ustrezno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah obeh pravdnih strank spremenilo odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke tako, da je toženec dolžan izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti tožeči stranki, ta pa mu mora istočasno izročiti prejšnje stanovanje v uporabo. Pritožbo tožene stranke zoper odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje je zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano odločitev, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na sklenitev kupoprodajne pogodbe za prejšnje stanovanje in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižno sposobne listine. V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

Tožena stranka vlaga zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da nasprotnemu tožbenemu zahtevku za odkup spornega stanovanja ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje v pravnomočnem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da zaradi opustitve zaslišanja tožene stranke niso bili izvedeni potrebni dokazi. Stališče v izpodbijanih odločitvah, da toženi stranki ne gre pravica do odkupa spornega stanovanja, je napačno. Zamenjava manjšega stanovanja z večjim je bila potrebna in realizirana z namenom razreševanja stanovanjske stiske štiričlanske družine. Tožeča stranka je z izselitvijo tožene stranke iz prejšnjega stanovanja pridobila prazno stanovanje, zato se v premoženjski masi njenega stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča R Slovenije, zavzeto v zadevi II Ips 157/93. Po pravilniku o službenih stanovanjih Ministrstva za obrambo RS z dne 22.2.1994 se šteje kot primerno stanovanje za štiričlansko družino, stanovanje velikosti do 85 m2. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da sta sodišči prve in druge stopnje z opustitvijo zaslišanja tožene stranke, zaradi česar naj ne bi bili izvedeni vsi potrebni dokazi, bistveno kršili določbe pravdnega postopka. S tem vsebinsko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je podana in upoštevana v revizijskem postopku le, če se ugotovi, da sodišče druge stopnje med pritožbenim postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Take kršitve pa sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Po 220. členu ZPP je treba izvesti le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev spornih dejstev, pomembnih za odločitev.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da bi bilo zaslišanje toženca nepotrebno in ne bi v ničemer vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bilo toženi stranki dodeljeno sporno stanovanje iz stanovanjskega sklada bivše JLA z odločbo Poveljstva garnizije Ljubljana z dne 16.8.1991. Na podlagi te odločbe pa tožena stranka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice.

Po 1. odstavku 3. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR) je imel pravico odločanja o dodeljevanju stanovanj tisti, ki je imel pravico s stanovanji razpolagati. Poveljstvo garnizije Ljubljana pa od 25.6.1991 ni imelo več razpolagalne pravice nad stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA. Z navedenim dnem je namreč začel veljati Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju UZITUL), s katerim je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odstavek 9. člena UZITUL). Upravljanje pa je v družbenolastninskem sistemu obsegalo tudi razpolaganje. Tako je tožena stranka pridobila stanovanje od organa, ki s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada ni smel razpolagati oziroma organa, ki v času sporne dodelitve ni bil več stanodajalec.

S strani toženca zatrjevani namen preselitve iz prejšnjega v sporno stanovanje, ki naj bi bil v razreševanju stanovanjske stiske štiričlanske družine (pri tem se nekorektno sklicuje na odločbo v zadevi II Ips 157/93, kjer je bila navedena okoliščina relevantna le v zvezi z ugotovitvijo obsega pravic nezakonito vseljenega na prejšnjem stanovanju, na katerem naj bi imel stanovanjsko pravico, oziroma v zvezi z vprašanjem, ali mu je ta pravica prenehala iz kakšnega od razlogov po ZSR, ne pa zaradi preselitve v nezakonito dodeljeno stanovanje iz bivšega vojaškega stanovanjskega sklada) in njegovo sklicevanje na pravilnik o službenih stanovanjih tožeče stranke, ki konkretizira pojem primernega stanovanja za štiričlansko družino, sta za odločitev povsem nerelevantni okoliščini. Bistveno je le, da je odločba vojaškega organa z dne 16.8.1991 brez učinka in ne more biti temelj pridobitvi imetništva stanovanjske pravice D. Ž. na spornem stanovanju. Zato je potrebno šteti, da ga zaseda brez veljavnega pravnega naslova oziroma nezakonito in ga je dolžan izprazniti (58. člen Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ). Če pa je tako, ga tudi odkupiti ne more (1. odstavek 117. člena SZ).

Uveljavljeni revizijski razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne razlog po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).