Jedro

Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene z dne 6. 1. 2023 in ocene neposredne vodje z dne 12. 6. 2018 ter da je toženec dolžan ponovno izvesti postopek ocene izpolnjevanja pogojev tožnice za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist v letu 2018. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka tožencu v znesku 391,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se zoper sklep pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je že v letu 2018 izpolnila vse pogoje, ki se zahtevajo za napredovanje v višji naziv višji zdravnik specialist. V postopku ocenjevanja s strani njene neposredne vodje ter nadalje pri preizkusu ocene dela pred komisijo so bile kršene njene pravice, posledično je bila ocena njenega dela sprejeta nezakonito in diskriminatorno. Poudarja, da njeno napredovanje na delovno mesto višji zdravnik specialist v letu 2023 na predmetni sodni postopek ne sme imeti vpliva. Predmet tega spora je namreč presoja zakonitosti ocene glede izpolnjevanja pogojev tožnice za zasedbo delovnega mesta višjega zdravnika specialista v letu 2018. Če bi bil postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za zasedbo tega delovnega mesta izpeljan pravilno in zakonito, bi morala napredovati že v letu 2018 in ne šele v letu 2023. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da njen pravni interes za vloženo tožbo oziroma pravna korist nista več podana. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) in procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki ju uveljavlja pritožba. Izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe je sicer pravilna, vendar iz drugega razloga po 274. členu ZPP, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Tožnica je bila pri tožencu od 6. 9. 2017 do 31. 3. 2023 zaposlena na delovnem mestu zdravnik specialist. V obravnavani zadevi gre za spor o razporeditvi tožnice na višje vrednoteno delovno mesto višjega zdravnika specialista v skladu z določbami 3. člena Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 16/2017; v nadaljevanju Aneks), ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazani pa morajo biti tudi pogoji iz tretjega odstavka tega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi; dopustna je revizija postopka preverjanja izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, ki jo lahko zahteva zaposleni ali neposredni vodja; v primeru revizijskega postopka dokončno odločitev glede izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta sprejme strokovni kolegij oziroma strokovni vodja.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožničina nadrejena delavka 12. 6. 2018 izpeljala predpisani postopek preverjanja, ali tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta višjega zdravnika specialista, in ugotovila, da ne izpolnjuje pogoja doseganja standardov in normativov dela zdravnika. Zoper to odločitev se je tožnica 8. 12. 2022 pritožila,1 ustanovljena komisija pa je 6. 1. 2023 sprejela sklep, da takratna vodja za tožnico utemeljeno ni podala predloga za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov v letu 2018, ker je tožnica izpolnjevala le pogoj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, ne pa tudi ostalih pogojev. Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe, predmet katere je uveljavljanje nezakonitosti in razveljavitve ocene (odločitve) neposredne vodje in sklepa komisije ter zahteva, da se tožencu naloži ponovno ugotavljanje izpolnjevanja pogojev tožnice za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist v letu 2018, oprlo na stališče o tožničinem pomanjkanju pravnega interesa, namesto pravilno na zaključek o nedopustnem tožbenem zahtevku.

8. Stranki sta 1. 4. 2023 sklenili (novo) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višjega zdravnika specialista. Sodišče prve stopnje je v tej okoliščini našlo ključni razlog za zaključek o neobstoju tožničinega pravnega interesa za vodenje tega spora. Presodilo je, da morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku zanjo ne bi pomenila izboljšanja njenega pravnega položaja, zato je tožbo s sklepom zavrglo.

9. Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).

10. Glede na obrazloženo obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko izpolnjevanje pogojev za napredovanje (pravilno: razporeditev) na delovno mesto višji zdravnik specialist, na diskriminatorno odločanje neposredne vodje ter na odsotnost utemeljitve ocene tožničinega dela, niso odločilnega pomena,3 zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona), toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in tako ni bil potreben strošek za postopek s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Smiselno zahtevala revizijo postopka preverjanja izpolnjevanja pogojev. 2 Pri tem ne gre za oceno delovne uspešnosti oziroma oceno javnega uslužbenca po 17.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v smislu izpolnjevanja pogojev za napredovanje, kot zmotno izhaja iz pritožbenih navedb. 3 Kadar sodno varstvo ni dopustno, meritorno odločanje ni mogoče, zato sodišče o zakonitosti izpodbijanih aktov ne sme meritorno odločati.