Jedro

Preusmeritev izvršbe, ki jo je upnik predlagal v petih mesecih po izdaji sklepa o izvršbi, mora biti utemeljena, da lahko upnik od dolžnika zahteva povrnitev stroškov, ki so mu zaradi tega dejanja nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. I 2004/01793 z dne 29.11.2004, ki še ni postal pravnomočen, v 1. točki izreka nadaljevalo tudi z novim izvršilnim sredstvom - s prodajo dolžniku do Ľ solastne nepremičnine, vpisane v vl. št. 910 k.o. Ojstriška vas, v 2. točki izreka pa je zavrnilo upnikov predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Proti 2. točki izreka takšnega sklepa se je zaradi kršitve določb zakona (1. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da je stališče prvostopnega sodišča, po katerem bi lahko upnik že v izvršilnem predlogu predlagal izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, v nasprotju s 34. členom ZIZ. Po tej določbi lahko upnik namreč prosto izbira izvršilna sredstva, saj lahko na njegov predlog po III. odstavku 34. člena ZIZ sodišče do konca izvršilnega postopka poleg že dovoljenih izvršilnih sredstev oziroma predmetov izvršbo dovoli še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. Ker mu je tako dana pravica izbirati predmete in sredstva izvršbe, ne gre za nepotrebne stroške, saj imajo za upnikova izvršilna dejanja podlago v zakonu. Stališče prvostopnega sodišča je zaradi navedenega zmotno, podlage pa nima niti v V. odstavku 38. člena ZIZ. Preusmeritev izvršbe je bila potrebna, zato jo je sodišče tudi dovolilo, upniku pa gredo stroški za takšno izvršilno dejanje. Sploh pa mu nepremično premoženje dolžnika ob vložitvi izvršilnega postopka še ni bilo znano, zaradi česar je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi izpodbijani sklep pa ustrezno spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča o nepotrebnosti nadaljnjih priglašenih izvršilnih stroškov je pravilna. Upnik resda lahko vse do konca izvršilnega postopka poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov predlaga izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma z drugimi predmeti (III. odstavek 34. člena ZIZ), vendar pa mu za vsako razširitev ali preusmeritev izvršbe sodišče ni dolžno priznati nastalih izvršilnih stroškov. Dolžnik mora namreč upniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni (V. odstavek 38. člena ZIZ), o takšnih stroških pa v konkretnem primeru zaradi upnikovega ravnanja ne moremo govoriti.

Upnik je namreč s samostojno vlogo predlagal preusmeritev izvršbe na dolžnikove nepremičnine v roku petih mesecev po vložitvi izvršilnega predloga na njegove premičnine in izdaji sklepa o dovolitvi predlagane izvršbe, kar pa je po presoji drugostopnega sodišča tako kratko časovno obdobje, ki upnikovemu ravnanju brez posebne utemeljitve ne daje elementa "potrebnosti", zahtevanega za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnik bi moral vsaj zatrjevati, pa tudi izkazati, da je bilo takšno njegovo ravnanje (vložitev predloga za preusmeritev izvršbe kmalu po vložitvi izvršilnega predloga) potrebno in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storil. V pritožbi sedaj sicer zatrjuje, da ob vložitvi izvršilnega predloga še ni vedel, da je dolžnik solastnik nepremičnine, vendar pa takšno njegovo navajanje predstavlja pritožbeno novoto, ki je na podlagi I. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tem postopku ni več dopustno upoštevati, saj bi takšno dejstvo moral zatrjevati že v predlogu za preusmeritev izvršbe. Kar se tiče njegove pritožbene navedbe, da je bila preusmeritev potrebna, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da na pravilnost izpodbijanega sklepa ravno tako ne more vplivati, saj se pri presoji potrebnosti nadaljnjih izvršilnih stroškov ne presoja upravičenost predlaganih izvršilnih dejanj, temveč upravičenost stroškov, ki so stranki zaradi tega nastali, torej stroškov za sestavo vloge, poročilo stranki in DDV, ki jih je upnik priglasil v vlogi na l. št. 1 spisa, zanje pa je bilo ugotovljeno, da niso nastali upravičeno, saj upnik v tem postopku ni izkazal, da je bil njegov predlog za preusmeritev izvršbe v tako kratkem času od vložitve predloga za izvršbo potreben.

Pritožba upnika je tako v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).