Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je štiriletna zaporna kazen prestroga kazenska sankcija oz. da močno odstopa od primerljivih primerov sodne prakse. Že res, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je obtoženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, po drugi strani pa tudi drži, da obtožencu direktnega naklepa kot oblike krivde, s katerim je obravnavano kaznivo dejanje storil, kot obteževalne okoliščine ni mogoče upoštevati, saj obravnavanega kaznivega dejanja z drugačno obliko krivde sploh ni mogoče storiti.

Izrek

I. Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se izrečena kazen zapora zniža na 3 (tri) leta, izrečena denarna kazen pa tako, da se število dnevnih zneskov zniža na 200, pri čemer ostane višina dnevnega zneska 5,00 EUR nespremenjena, tako, da skupna višina denarne kazni znaša 1.000,00 (tisoč) EUR.

II. Po določbah 47. in 87. člena KZ-1 je denarno kazen obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka dve dnevna zneska oz. za vsakih 10,00 EUR določil en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev.

III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno zaporno kazen všteje čas, prebit v priporu od 4.11.2020 od 10.45 ure dalje.

IV. V ostalem se pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Po isti zakonski določbi mu je izreklo kazen štirih let zapora in denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 5,00 EUR oz. v skupni višini 2.500,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu od 4.11.2020 od 10.45 ure dalje, glede denarne kazni pa sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska oz. za vsakih začetih 10,00 EUR določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče je obtožencu na podlagi prvega in drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon, naveden v izreku, na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 pa mu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Obtoženec sam v svoji pritožbi pritožbenega razloga izrecno ne navede, vsebinsko pa je videti, da graja v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, zavzema pa se tudi, da mu sodišče izreče nižjo kazen zapora, glede na socialni status njegove družine pa tudi nižjo denarno kazen. Tako, kot v svojem zagovoru, tudi sedaj v pritožbi zatrjuje, da je trditev policije in posledično tudi tožilstva, da gre pri njem za vodiča zmotna. Bil je le eden od beguncev in je dejansko stanje v zvezi s tem sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo. Zaradi obravnavanega kazenskega postopka bo njegova družina še bolj ogrožena kakor že dejansko je. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa smiselno tudi predlaga izrek blažje zaporne in denarne kazni.

4. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika sta deloma utemeljeni.

5. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče meni, da je potrebno vloženima pritožbama deloma ugoditi in sicer le v delu, kolikor se nanašata na izrečene kazenske sankcije, o čemer bo sodišče razlogovalo pozneje. Kolikor pa pritožnika izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje pa prizivno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge.

6. Bistveno vprašanje obeh vloženih pritožb je v tem, da pritožnika zatrjujeta, da pri obtožencu ni šlo za vodiča, temveč le za enega od prebežnikov in so tedaj zaključki prvostopenjskega sodišča v nasprotni smeri napačni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to obrambno tezo prepričljivo ovrglo. Iz vsebine obeh pritožb je videti, da pritožnika grajata predvsem zaključke, ki jih je prvostopenjsko sodišče storilo v zvezi z izpovedbama prič A. A. in B. B., pri čemer zagovornik celo zatrjuje, da naj bi pri vsem skupaj šlo za konstrukt policije in kasneje tudi tožilstva. Kakorkoli že si zagovornik prizadeva stvari prikazati drugače, pa ostaja dejstvo, da je priča A. A. obtoženca na dveh fotografijah prepoznala kot človeka, ki je bil v vlogi vodiča. Prav tako ni moč mimo tega, kar je povedal kot priča zaslišani C. C., da sta oba zgoraj imenovana migranta obtoženca opisala kot vodiča, kar sta nenazadnje potrdila tudi policista Č. Č. in D. D., o čemer je prvostopenjsko sodišče prepričljivo razlogovalo v točki 14 obrazložitve. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je obtoženec svojo identiteto prilagajal potrebam posameznih postopkov in da je pri enem od prebežnikov, ki so bili prijeti v bližini kraja Zabiče, gre pa za pakistanskega državljana E. E., bila najdena obtoženčeva migrantska izkaznica. Vse to kaže na obtoženčevo vlogo pri ilegalnem prehajanju državne meje, saj je razlog, zakaj je svojo migrantsko izkaznico pustil drugi skupini, ne pa tisti, s katero je uspel že priti v Republiko Italijo, najti v tem, da si je obtoženec, ki je doslej v zvezi z ilegalnim prehajanjem državnih meja že nekajkrat bil zaloten, prizadeval zakriti sled za seboj, o čemer nenazadnje govore tudi različna imena, ki jih je uporabljal. Obtoženec je na pritožbeni seji opozoril na to, da številka telefona, ki jo sodišče navaja v sodbi ni identična tisti, ki jo ima sam. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je v konkretnem primeru šlo za pregled mobilnega telefona, ki je bil zasežen prav obtožencu, tako, kakor je to videti iz uradnega zaznamka o vsebinskem pregledu DVD podatkovnega nosilca z zavarovanimi datotekami iz elektronskih naprav, ki se v spisu nahaja na listovni št. 223 in v zvezi s čimer sodišče prve stopnje razloguje v točkah od 22 do 26 obrazložitve.

7. Prav pa imata pritožnika, ko grajata obtožencu izrečene kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je štiriletna zaporna kazen prestroga kazenska sankcija oz. da močno odstopa od primerljivih primerov sodne prakse. Že res, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je obtoženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, po drugi strani pa tudi drži, da obtožencu direktnega naklepa kot oblike krivde, s katerim je obravnavano kaznivo dejanje storil, kot obteževalne okoliščine ni mogoče upoštevati, saj obravnavanega kaznivega dejanja z drugačno obliko krivde sploh ni mogoče storiti. Upoštevaje vse druge okoliščine, ki je sicer pravilno upoštevalo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, prizivno sodišče ugotavlja, da je potrebno obema pritožbama deloma ugodi in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenskih sankcijah spremeniti tako, kakor je videti iz izreka.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbam obtoženca in njegovega zagovornika deloma ugoditi in na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kakor je videti iz izreka.

9. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.