Jedro

Tožnik (dolžnik v izvršbi) lahko v pravdi zaradi neupravičene obogatitve zahteva vrnitev preveč plačanega zneska le, če ne obstaja nobena pravna podlaga, da se prejeto obdrži. Toženi stranki je treba dopustiti ugovor, da ima tožnikovo plačilo podlago izven izdanega sklepa o izvršbi, pod pogojem, da ne gre za poseg v objektivne meje pravnomočnosti.

Pritrdilen je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožena stranka vložila (nov) predlog za izvršbo, s katero bi zahtevala, da se od tožnika izterja še preostali del zneska (nad 1/6).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.145,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. Navaja, da je osrednji problem tega postopka dejstvo, da se je v izvršilnem postopku izterjava izvršila v obsegu preko tožnikovega 1/6 deleža, kljub temu, da sklep o izvršbi tega ni omogočal. Izvršilno sodišče je vezano na predlog tožene stranke kot upnika, v katerem ni bila določena solidarna odgovornost dolžnikov. Ker se solidarnost dolžnikov ne domneva, je bila obveznost dolžnikov po sklepu o izvršbi deljiva in v smislu drugega odstavka 339. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po višini enaka. Tožnik kot eden od šestih dedičev bi zato moral odgovarjati le za 1/6 dolga. Zaradi napake banke je izterjava potekala kot da bi bili dolžniki solidarno odgovorni. S tako izterjavo je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, saj za presežek v višini 5.145,55 EUR v sklepu o izvršbi ni imela pravne podlage. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da četudi toženi stranki v postopku izvršbe izterjano plačilo v presežku nad 1/6 ne pripada na podlagi sklepa o izvršbi, ima pravico obdržati prejeto na podlagi tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je napačno. V konkretnem primeru gre za kolizijo procesnega in materialnega prava, kolizijo med tem kaj stranki pripada na podlagi določb materialnega prava in kaj ji gre na podlagi procesnih pravil. Procesno pravilo v tem smislu nadvlada materialno pravico, kar je pojasnilo Višje sodišče v Ljubljani v zgoraj citirani zadevi ene od sodedinj tožnika. Napačno je razmišljanje do česa je tožena stranka upravičena po ZD, saj postopek izvršbe ni potekal na podlagi določb ZD, temveč na podlagi sklepa o izvršbi. Sklicevanje sodišča na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 226/2016 z dne 25. 5. 2016 ni ustrezno. Konkreten primer je bolj podoben tistemu, ko bi upnik tožil oziroma terjal plačilo dolga, a pri tem npr. pozabil zahtevati tudi plačilo zamudnih obresti. Nato pa bi mimo odločbe sodišča zaradi napake banke prejel tudi obresti in bi jih smel obdržati le zato, ker mu pač materialno pravo daje pravico do obresti. Tega načela dispozitivnosti ne omogoča. Napačna je tudi razlaga, da tožnik ni bil prikrajšan, ker je tako ali tako dolgoval konkretni dolg. Tožnik je dolgoval le 1/6 dolga, saj je kot dedič podedoval le 1/6 pasive in aktive. Solidarno odgovornost v presežku nad deležem posameznega dolžnika predstavlja odgovornost za tuj dolg in ne povečuje dolga posameznega dolžnika. Solidarna odgovornost predstavlja le privilegij upnika, da svojo terjatev izterja od enega dolžnika, ki naj se sam nato ukvarja z izterjavo preostalih dolžnikov. V tem smislu zato tretji odstavek 142. člena ZD ne spreminja obsega dolga, temveč zgolj upnikov položaj pri izterjavi med več solidarnimi dolžniki. Tožena stranka kot upnik tega privilegija v konkretnem primeru ni izkoristila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je eden izmed šestih dedičev zapustnika J. J., ki je po izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2131/2005 z dne 19. 7. 2006 dolgoval toženi stranki (po stanju na dan 9. 9. 2016) 11.734,04 EUR. Tožena stranka je na podlagi omenjene sodbe in sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2987/2008 z dne 17. 3. 2009 vložila zoper tožnika in še tri1 dediče predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 8. 5. 2013 izdalo sklep o izvršbi In 576/2013. 6. Tožena stranka je bila v izvršilnem postopku v celoti poplačana, in sicer je od tožnika prejela 7.101,22 EUR, od še treh dedičev pa razliko do zneska 11.734,04 EUR. Tožnikov predlog za nasprotno izvršbo je bil s sklepom sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 576/2013 z dne 9. 10. 2019 zavržen kot prepozen. Odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (52. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju) tožnik ni zahteval. 7. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila obveznost dedičev po sklepu o izvršbi deljiva (393. člen OZ), da se je izvršba kljub temu opravila, kot da gre za solidarne dolžnike, in da je tožena stranka od tožnika prejela več, kot znaša 1/6 njegovega dolga.

8. V tej pravdi tožnik od tožene stranke zahteva vračilo zneska, ki presega 1/6 terjatve; na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. Odločilno vprašanje v tej pravdi je, ali lahko tožena stranka obdrži od tožnika prejeti znesek (v presežku nad 1/6) na kakšni drugi podlagi, saj je jasno, da sklep o izvršbi, po katerem je bila glede na predlog za izvršbo obveznost dolžnikov deljiva, ustrezne podlage ne predstavlja. Tožena stranka je kot drugo podlago navedla tretji odstavek 142. člena ZD, v skladu s katerim več dedičev nerazdelno odgovarja za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko v pravdi zaradi neupravičene obogatitve, tožnik (dolžnik v izvršbi) zahteva vrnitev preveč plačanega zneska le, če ne obstaja nobena pravna podlaga, da se prejeto obdrži. Osrednje vprašanje tovrstnih pravd je namreč to, ali je upnik prejel več, kot je njegova terjatev2. Pravnih podlag za plačilo dolžnikove obveznosti je lahko več (sodba ali druga odločba, zakon, pogodba...)3 in ravno to trdi tožena stranka, in sicer, da lahko prejeti znesek obdrži na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZD oziroma ker je tožnik kot dedič na podlagi zakona solidarno odgovoren za zapustnikove dolgove.

11. Preslikava nosilnih stališč sklepa II Ips 75/2017 na konkretni primer pomeni, da je treba toženi stranki dopustiti ugovor, da ima tožnikovo plačilo podlago izven izdanega sklepa o izvršbi4, pod pogojem, da ne gre za poseg v objektivne meje pravnomočnosti. Povedano drugače, odgovoriti je treba na vprašanje, ali bi lahko tožena stranka vložila (nov) predlog za izvršbo, s katero bi zahtevala, da se od tožnika izterja še preostali del zneska (nad 1/6).5 Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Tožena stranka bi lahko v primeru, da bi bil sklep o izvršbi pravilno realiziran (kot da gre za deljivo obveznost) in ne bi bila v celoti poplačana, ali če bi tožnik uspel s predlogom za nasprotno izvršbo in bi morala znesek nad 1/6 dolga tožniku vrniti, v novem predlogu za izvršbo zahtevala razliko od tožnika na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZD.

12. Navedeno pomeni, da se lahko z uveljavljanjem druge podlage za zadržanje v izvršbi prejetega zneska brani tudi v predmetni pravdi. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka prejela v izvršbi toliko, kot znaša njena terjatev po sodbi (11.734,04 EUR), in da znesek 7.101,22 EUR, ki ga prejela od tožnika z izvršbo, ne presega višine vrednosti podedovanega deleža, tožnik kot solidarni dolžnik za vtoževani znesek 5.145,55 EUR ni prikrajšan, tožena stranka pa ne neupravičeno obogaten, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

13. Zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Zoper preostala dva dediča je tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. 2 Sklep VSRS II Ips 75/2017 z dne 4. 10. 2018. V tej zadevi je tožnik trdil, da je tožencem plačal več, kot je bil dolžan po sodbi, ki mu je nalagala plačilo le polovice zneska, saj v izreku ni bila določena solidarnost. Tožnik je plačal celotne zneske, kasneje pa v pravdi trdil, da je plačal več, kot je bil dolžan. Pritožbeno sodišče se zaveda, da ne gre za povsem primerljivi zadevi, vendar meni, da so nosilna stališča, ki se nanašajo na pravde zaradi neupravičene obogatitve na splošno, pomembna tudi za obravnavano zadevo. 3 Ibidem (19. točka obrazložitve). 4 S tem je odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da je napačno razmišljanje, do česa je tožena stranka upravičena na podlagi ZD, ker postopek izvršbe ni potekal na podlagi določb ZD, ampak sklepa o izvršbi. 5 Ibidem (20. točka obrazložitve).