Jedro

Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.

Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče. Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.

Izrek

I. Pritožbi dediča A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki: - spremeni tako, da se dediča B. B. napoti na pravdo, da zoper sodediča A. A. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pok. C. C. ne sodi ročna moška ura Omega in ročna moška ura Rolex, in - razveljavi v delu, da se dediča A. A. napoti na pravdo, da zoper sodediča B. B. vloži tožbo na ugotovitev, da sodi v zapuščino po pokojnem C. C. 13 parov čevljev.

II. Pritožbi dediča B. B. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki njegovega izreka razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V ostalem se pritožba dediča B. B. zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. in 4. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Dedič B. B. krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dediča B. B. za izdajo delnega sklepa o dedovanju (1. točka izreka) in za razrešitev in zamenjavo upravitelja zapuščine (2. točka izreka). Dediča A. A. je napotilo na pravdo, da zoper sodediča B. B. vloži tožbo na ugotovitev, da sodi v zapuščino po pok. C. C. ročna moška ura Omega in ročna moška ura Rolex ter 13 parov čevljev, in na ugotovitev, da je zapustnik sedeči akt umetnika D. D. podaril tretji osebi E. E. (3. točka izreka), dediča B. B. pa je napotilo na pravdo, da zoper sodediča A. A. vloži tožbo na ugotovitev, da predstavlja nepremičnina k. o. X stavba 1528 del stavbe 5 premoženje pravne osebe T. d.o.o. in ni osebna last zapustnika (4. točka izreka). Določilo je rok za vložitev tožbe in opozorilo dediča, da bo v primeru nevložitve tožbe nadaljevalo z zapuščinskim postopkom (5. točka izreka).

2. Dediča zoper navedeni sklep vlagata pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Dedič A. A. vlaga pritožbo zoper 3. točko sklepa, dedič B. B. pa zoper 1., 2. in 4. točko izreka.

3. Dedič A. A. meni, da je sklep v izpodbijanem delu napačen, in da tudi ne dosega standarda obrazloženosti. Na zapuščinski obravnavi 8. 7. 2020 je izpostavil, da v zapuščino sodita še dve ročni uri. Dedič B. B. je na to odgovoril, da sta bili ukradeni. Očitno je, da med dedičema ni sporno, da sta bili uri nekoč v lasti zapustnika (kot je to sodišče ugotovilo v primeru sedečega akta). Ker imata uri in sedeči akt enak oziroma podoben status, saj se dediča glede teh premičnin očitno strinjata, da so bile nekoč v lasti zapustnika, ni jasno, zakaj je sodišče glede teh premičnin odločilo različno. Pritožnik je trdil, da uri sodita v zapuščino, dedič B. B. pa je bil tisti, ki je podal trditev o prenosu lastništva na premičninah, a je bil kljub temu na pravdo v zvezi z urama napoten pritožnik. Zakaj je sodišče štelo, da naj bi bilo bolj verjetno, da sta bili uri ukradeni, kot da nista bili, v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno. Sodišče je v zvezi z aktom napotilo na pravdo pritožnika, ker je on oblikoval, da je zapustnik pred svojo smrtjo premično stvar podaril. Sodišče pa ni upoštevalo, v primeru odtujitve ur, da je navedbe o tem podal sodedič B. B. Kljub temu je glede slednjih premičnin napotilo pritožnika na pot pravde, čeprav ni podal trditev o tem, da so bile ukradene. Sodišče je tako v smiselno enaki situaciji odločilo popolnoma nasprotno. Pritožnik je z izpodbijano odločitvijo kar zadeva uri v slabšem položaju, saj bi bil primoran dokazovati negativno dejstvo. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Nasprotna stranka mora dokazati pozitivno dejstvo, torej v primeru ur, da sta bili ukradeni. Glede na izpodbijani sklep bi moral pritožnik v pravdi dokazati negativno dejstvo, da uri nista bili ukradeni, čeprav takšne trditve ni podal. Tudi če bi bili res ukradeni, pa takšna izjava dediča B. B. ne pomeni, da ta prereka, da uri sodita v zapuščino.

Zmotna je tudi odločitev glede 13 parov čevljev, glede katerih je pritožnik trdil, da sodijo v zapuščino, sodedič B. B. pa je zatrjeval le, da naj bi bili ti po dogovoru med dedičema po smrti zapustnika podarjeni. Sodedič ni prerekal trditev pritožnika o tem, da čevlji sodijo v zapuščino. Napotitev na pravdo je zato v tem delu zmotna. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu glede dveh ročnih ur in 13 parov čevljev razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Dedič B. B. v pritožbi najprej povzema potek postopka in vsebino posameznih ravnanj sodišča, dedičev in postavljenega upravitelja zapuščine. Bistvo pritožbenih navedb pa je, da pritožnik očita materialnopravno zmotnost odločitve sodišča v zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo delnega sklepa o dedovanju. Meni, da je v obravnavani zadevi obseg zapuščine znan in bi lahko sodišče izdalo končni sklep o dedovanju. Zaradi ohranitve zapuščine pa je predlagal izdajo delnega sklepa o dedovanju glede poslovnega deleža pokojnega v podjetju T. d.o.o., v kateri podjetje posluje na naslovu F. 1. Izdaja delnega sklepa je nujna zaradi preprečitve grozeče in neodpravljive škode, ki bi lahko nastala podjetju v posledici upraviteljevega imenovanja A. A. za direktorja podjetja T. d. o. o. in s tem nastalih nesoglasij med sodedičema glede upravljanja podjetja, ki imata sedaj enaka pooblastila in podjetje zastopata samostojno brez omejitev. O navedenem je pritožnik seznanil sodišče z vlogo z dne 24. 6. 2021, kateri je predložil elektronsko sporočilo upravitelja glede odprtih vprašanj ter odgovor upravitelja, da v zvezi z poslovanjem podjetja ne bo prevzemal odgovornosti. Utemeljitev predloga za izdajo delnega sklepa o dedovanju je pritožnik podal v vlogi z dne 19. 5. 2021 in takšne ovire ne vidi sodna praksa niti pravna teorija. Dedič je v predlogu pomotoma izpustil nepremičnino s št. 4, ki se prav tako nahaja na naslovu F. 1 in v kateri podjetje tudi posluje. Po stališču sodne prakse (VSL II Cp 1497/2016) dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih rednega upravljanja, kar je težko dosegljivo oziroma nemogoče v konkretni zadevi. Skupni lastniki so v negotovosti glede delitve skupnega premoženja in glede časa, kdaj bo do delitve prišlo. V takšnih okoliščinah pa poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu. Z delitvijo zapuščine pa je mogoče zagotoviti obliko podjetja, v katerem bo poslovalo v bodoče. Pritožnik B. B. je v vlogi 19. 5. 2021 predlagal, da se glede poslovnega deleža zapustnika v družbi T. d. o. o. in nepremičnin na naslovu F. 1, točneje posamezna dela v stavbi na tem naslovu z ID znakoma 0000-1528-4 in 0000-1528-4 nemudoma izda delni sklep o dedovanju, na podlagi katerega bi bila dediča upravičena do dedovanja v višini zakonitega dednega deleža, poslovni delež in nepremičnini pa bi postali skupna last dedičev. Dedič je v vlogi z dne 19. 5. 2021 še pojasnil, da bi s tako izposlovanim sklepom lahko v nepravdnem postopku hitreje in lažje prišla do fizične delitve, verjetnejše do civilne delitve poslovnega deleža in nepremičnin. S tem pa bi se odvrnila grozeča in nenadomestljiva škoda ter potencialno zmanjšanje vrednosti zapuščine. Tudi iz odločbe VSC II Ip 129/2014 izhaja, da je možno dedovanje tudi dela premoženja. Nujno je, da zapuščinsko sodišče, če so dediči znani in deleži na zapuščini niso sporni, sprejme vsaj delni sklep o dedovanju, s katerim dedičem omogoči, da v ustreznih postopkih zahtevajo delitev zapuščine. V izpodbijanem sklepu ni razlogov, zakaj ne bi bila mogoča izdaja delnega sklepa o dedovanju, spričo česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nujnosti ohranitve vrednosti zapuščine je pravno utemeljena izdaja delnega sklepa o dedovanju. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da je neznan obseg dela zapuščine, glede katerega se predlaga izdaja delnega sklepa o dedovanju. Ker v obravnavani zadevi soglasja o upravljanju zapuščine ni in se njena vrednost zaradi nesoglasij pri upravljanju zmanjšuje, je z vidika pravice do dedovanja nujno, da zapuščinsko sodišče sprejme vsaj delni sklep o dedovanju, s katerim se dedičem omogoči, da v ustreznih postopkih zahtevajo delitev zapuščine. Neizdaja delnega sklepa o dedovanju glede znanega dela zapuščine nesorazmerno posega v pravico do dedovanja dedičev, saj dedičem ne omogoča upravljanja z zapuščino. Šele po izdaji sklepa o dedovanju lahko dedič sproži ustrezne nepravdne postopke za delitev zapuščine, če o tem ni soglasja med dediči, ter omogoči pridobitev lastninske pravice nad zapuščino.

Zavrnitev predloga za razrešitev upravitelja je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov, zakaj predlog ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se strinja, da se z negotovim stanjem in stalnimi prepiri povzroča poslovna škoda, nato pa le navrže, da ne ocenjuje za problematično odločitev upravitelja, da za direktorja podjetja imenuje sodediča in da bi takšna odločitev terjala zamenjavo upravitelja. Sklep o imenovanju upravitelja z dne 24. 7. 2020 je jasen in razumljiv. Namen imenovanja je v tem, da upravitelj skrbi za upravljanje z zapuščino in ohranjanje vrednosti zapuščine. Pritožnik je sodišče prve stopnje seznanil z elektronsko pošto, ki jo je upravitelju poslal dne 26. 5. 2021 o vseh nastalih problemih, ki so posledica upraviteljeve odločitve o imenovanju sodediča za direktorja. Odgovor upravitelja je bil, da drugega ne more storiti, ter da je odgovornost dedičev glede nerešenih vprašanj. Sodišče je bilo nato seznanjeno tudi z elektronskim sporočilom, ki ga je dedič upravitelju ponovno posredoval 10. 6. 2021, v katerem je navedel nabor nesoglasij med dedičema, ki se tičejo upravljanja podjetja ter prosil upravitelja, da o odprtih vprašanjih skladno s svojim imenovanjem odloči. Upravitelj je v sporočilu 17. 6 2021 pojasnil, da je podjetje v upravljanju sodedičev in da ne prevzema v zvezi s tem odgovornosti. O tem pa izpodbijani sklep nima nobenih razlogov, in sicer da upravitelj ne ravna v skladu s sklepom o imenovanju. Dedič ni samo predlagal, da se sodediča A. A. razreši kot direktorja, predlagal je tudi razrešitev in zamenjavo upravitelja, pri tem pa posredoval dokaze, iz katerih izhaja, da ta ne opravlja svojih nalog, zaradi česar zapuščini nastaja škoda. Iz listin v spisu izhaja, da upravitelj svojega imenovanja ni upravičil, še več, izrecno navaja, da za to ne bo prevzel odgovornosti ter da je vse v domeni dedičev. Sodišče je zgolj štelo, da imenovanje sodediča za direktorja ni preveč problematično, pri tem pa zanemarilo, da upravitelj ne opravlja nalog po sklepu o imenovanju, popisal je le premoženje, drugih nalog pa ne izvaja. Glede na normativno podlago 145. člena ZD sme upravitelj zapuščine brez odobritve dedičev opravljati posle redne uprave. Mora torej redno upravljati z zapuščino ob nesoglasjih dedičev, ne pa odločitev prepustiti rezultatom prepirov med dedičema. Te naloge upravitelj ni prevzel in je tudi ne želi opravljati.

Pritožnik navaja, da med dedičema ni spora, da naj bi nepremičnini, v kateri posluje podjetje, predstavljali osnovna sredstva podjetja ali premoženje zapustnika, saj pritožnik ni nikoli trdil, da naj bi nepremičnina na naslovu F. 1, predstavljala osnovna sredstva podjetja in je takšen zaključek sodišča prve stopnje protispisen, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napotitev pritožnika na pravdo je ob nespornosti dejstva pravno zmotna.

Glede na navedeno predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v prvi točki izreka tako, da ugodi predlogu za izdajo delnega sklepa s podano vsebino, v drugi točki pa tako, da razreši in zamenja dosedanjega upravitelja in v četrti točki tako, da se jo razveljavi, da se torej pritožnika ne napoti na pravdo, podrejeno pa, da se v izpodbijanih delih odločitev razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Dedič A. A. je odgovoril na pritožbo dediča B. B., dedič B. B. odgovora na pritožbo dediča A. A. ni podal. 6. Pritožba dediča A. A. je v celoti utemeljena, pritožba dediča B. B. pa delno.

_O pritožbi dediča A. A.:_

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prekinitev in napotitev na pravdo (v 3. točki izreka) nima razlogov o odločilnih dejstvih, o tem katero pravico se šteje za manj verjetno v primeru, ko je med dedičema spor o tem, ali kakšno (oz. katero) premoženje spada v zapuščino (212. in 213. člena ZD). Odločitev, ki se nanaša na dve moški ročni uri, 13 parov čevljev in sedeči akt vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti.

8. Glede na vsebino pritožbe pritožnik A. A. konkretno ne izpodbija pravilnosti odločitve, da se ga napoti na pravdo, da zoper sodediča B. B. vloži tožbo na ugotovitev, da sedeči akt umetnika D. D. ne sodi v zapuščino oziroma na ugotovitev, da je zapustnik sedeči akt podaril tretji osebi,1 temveč nasprotuje odločitvi sodišča, da se ga napoti na pot pravde zoper sodediča tudi v primeru dveh ročnih ur. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v primeru napotitve pritožnika na pravdo glede dveh ur odločilo drugače kot v zvezi z napotitvijo v primeru sedečega akta, čeprav gre za podobno situacijo. Pritožbeno sodišče sodi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je manj verjetna pravica pritožnika, da sodita uri v zapuščino pok. očeta, kot sodedičeva, ki trdi da ne, ker sta bili ukradeni pred smrtjo zapustnika. Po podatkih spisa je razvidno, da je pritožnik A. A. trdil, da uri sodita v zapuščino pokojnega (list. št. 69, 185), sodedič B. B. pa je navajal, da sta bili že pred leti pred smrtjo zapustnika ukradeni (in se pri tem nekonkretizirano skliceval, da lahko to potrdijo priče in policijski zapisnik (list. št. 205)). Enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja glede sedečega akta, tudi glede ur ni bilo sporno, da sta bili last zapustnika, sporno je bilo, ali je bilo lastništvo zapustnika nad temi stvarmi spremenjeno zaradi odtujitve proti volji zapustnika s strani tretje osebe. Glede na takšne okoliščine, ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi, ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme je na tistem, ki je oblikoval takšno trditev, to je na dediču B. B. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje. Negativno dejstvo pomeni, da neka stvar ali pravica ne obstoji ali da se dogodek ni zgodil. Zato mora sodedič B. B. v pravdi dokazati pozitivno dejstvo, torej obstoj dogodka, ki lahko vodi v to, da stvar ne sodi v zapuščino. Izpodbijana odločitev bi namreč vodila, da bi moral pritožnik v pravdi dokazati negativno dejstvo, da uri nista bili ukradeni, čeprav sam takšne trditve ni postavil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep glede ročnih ur tako, da je dediča B. B. napotilo na pravdo, da zoper sodediča A. A. vloži tožbo na ugotovitev, da uri ne sodita v zapuščino po pokojnem oziroma, da sta bili uri, last zapustnika, ukradeni in v tej posledici ne obstojita več.

9. Pritožnik tudi graja odločitev, s katero je bil napoten, da zoper sodediča vloži tožbo na ugotovitev, da 13 parov čevljev sodi v zapuščino. Pritožnik je trdil, da premoženje sodi v zapuščino (list. št. 184), toženec tega konkretno ni zanikal, ni trdil, da niso del zapuščine, temveč je trdil le, da sta se dediča dogovorila, da jih nihče ne potrebuje in da se podarijo. Iz podanih trditev dedičev je ugotoviti, da med dedičema sploh ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev, tega ne trdi niti v pritožbi2, ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino (210. člen ZD). Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče. Ker ni sporno med dedičema, da čevlji predstavljajo zapuščino, dejanja dediča po smrti zapustnika pa na obseg zapuščine ne morejo vplivati, saj dedovanje nastopi s trenutkom smrti, je bilo treba izpodbijani sklep v navedenem obsegu razveljaviti.

_O pritožbi dediča B. B.:_

10. Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil napoten na pravdo na ugotovitev, da predstavlja nepremičnina – posamezni del stavbe št. 5 v stavbi 1528 k.o. X, z ID znakoma 0000-1528-5 (op. sodišča: pritožnik je le glede tega posameznega dela trdil, da ne sodi v zapuščino po pokojnem, ne pa tudi glede posameznega dela št. 4) premoženje pravne osebe T., d.o.o. Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je med dedičema spor, ali ta konkretna nepremičnina na naslovu F. 1, predstavlja ali del zapustnikovega premoženja ali del podjetniškega premoženja zapustnika, torej podjetja T., d.o.o., ni protispisna glede na podane trditve dedičev. Dedič A. A. je trdil, da je sporna nepremičnina osebna last zapustnika in zato spada v zapuščino po njem, kar izkazujejo tudi zemljiškoknjižni podatki. Pritožnik pa je trdil (glej vloga na list. št. 203 in 205), da nepremičnina predstavlja premoženje gospodarske družbe in se ne more dedovati ločeno. Ob takšni situaciji, ko je med dedičema sporen obseg zapuščine po pokojnem, torej ali tudi sporna nepremičnina spada v zapuščino po pokojnem ali je morebiti last družbe (ki je samostojen pravni subjekt), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pritožnikova pravica ob izkazanih zemljiškoknjižnih podatkih manj verjetna. Zato je dediča, ki je zatrjeval drugačno lastniško stanje nepremičnine, pravilno napotilo na pravdo, da to v pravdi dokaže. 11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo predlog dediča B. B., da sodišče izda delni sklep o dedovanju glede dedovanja poslovnega deleža v družbi in glede nepremičnine z ID znakom 0000-1528-5. Pritožbeno sodišče se strinja z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da je namen zapuščinskega sodišča, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, kar pritožnik glede na vsebino predloga želi. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija3 stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju. V sodni praksi4 je sicer zaznati, da ni izključena (oziroma ni ovir za) izdaja(o) delnega sklepa o dedovanju, predvsem ko gre za specifično situacijo, in sicer dedovanje zaščitene kmetije (ki uživa posebno obravnavo), ki pa v tej zadevi ni podana. Ker je med dedičema sporno, ali je nepremičnina del družbe (čigar poslovni delež se deduje5) ali zapustnika, in je razlikovanje (ali je nepremičnina del podjetniškega premoženja ali del zapustnikovega osebnega premoženja) lahko pomembno za fazo delitve zapuščine (po pokojnem), ko bo potrebno njeno vrednost ustrezno ovrednotiti, kot tudi določen obseg premičnega premoženja, je sodišče prve stopnje napotilo dediča na pravdo. V takšni situaciji, ko je sporen tudi obseg zapuščine, glede katerega se predlaga izdaja delnega sklepa, pa ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju. Nerelevantne so ob tem pritožbene navedbe o tem, na kakšen način bi bila možna delitev (v nepravdnem postopku) poslovnega deleža v družbi, kot tudi navedbe o tem, kako bi dediča lahko hitreje prišla do delitve. Najhitrejši način delitve je v dogovoru dedičev, katerega zaenkrat ni mogoče doseči. Nesoglasje med dedičema glede upravljanja s premoženjem, ki je predmet zapuščine, ni utemeljen razlog za izdajo delnega sklepa. V takšni situaciji je podana podlaga za imenovanje upravitelja do delitve zapuščine, kar je tudi storilo sodišče prve stopnje. Nezadovoljstvo z njegovim ravnanjem pa tudi ne more biti razlog za izdajo delnega sklepa.

12. Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 7. 2020 imenovalo za upravitelja celotne zapuščine odvetnika G. G., ker med dedičema ni bilo mogoče doseči nobenega soglasja glede upravljanja zapuščine. Naloga upravitelja zapuščine je priprava popisa sredstev, terjatev in obveznosti premoženja, ki se mu prepušča v upravljanje in s premoženjem upravljati na način, da se ohranja zapuščina do zaključka zapuščinskega postopka. V zapuščino po pokojnem sodi med drugim tudi kapitalska udeležba v družbi T. d.o.o., v kateri je bil zapustnik družbenik, z dedovanjem pa dediči po zapustniku dedujejo njegov poslovni delež. Ker je dedičev po zapustniku več, poslovni delež umrlega družbenika pripada vsem skupaj, preide na skupnost dedičev (480. člen Zakona gospodarskih družbah, ZGD-1).6 Sodediči upravljajo in razpolagajo z njim skupno, dokler dediščine ne razdelijo. Ker soglasja glede upravljanja zapuščine, tudi glede upravljanja poslovnega deleža (ki daje dedičema pravico, da skupaj uresničujeta pravice, ki pripadajo imetniku deleža, vključno z imenovanjem poslovodje; 505. člen in 515. člen ZGD-1) ni bilo, je sodišče postavilo upravitelja zapuščine, ki naj ravna v njuno korist ter je v skladu z naložitvijo nalog dolžan upravljati z zapuščino za vse, tudi s poslovnim deležem družbe (ki je bil last zapustnika), torej opravljati redne posle upravljanja (145. člen ZD).

13. Po podatkih spisa in nespornih trditev je bil ob postavitvi upravitelja zapuščine dedič B. B. edini zakoniti zastopnik (direktor) družbe (od leta 2010 dalje). Upravitelj zapuščine pa je po tem, ko je ugotovil, da med dedičema ni soglasja glede vodenja in upravljanja družbe ter da ima dedič A. A. omejen dostop do poslovne dokumentacije družbe, katero posredno dobiva preko upravitelja, slednji pa jo dobiva z zamikom in to ne v celoti (oz. nepopolno) od vodstva družbe, imenoval še sodediča A. A. za direktorja družbe. Z vlogo z dne 20. 5. 2021 (list. št. 202) in kasnejšimi (na list. št. 213 in 231) je pritožnik B. B. sodišču predlagal njegovo razrešitev (sicer le glede upravljanja s poslovnim deležem družbe in nepremičnine z ID znakoma 0000-1528-5)7, z očitkom, da s takšnim ravnanjem, ko je nesoglasja med dedičema vzpostavil še na nivoju zakonitega zastopanja, ne ohranja zapuščine, temveč vodi v nastajanje poslovne škode. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo, ker je menilo, da ni podlage za predlagani sklep, ki bi omogočil, da bi vodstveno funkcijo v podjetju zadržal le eden od dedičev, medtem ko bi bil drugi izključen. Menilo je, da z namenom zagotavljanja enakopravnega položaja obeh dedičev, tudi na ravni zastopanja družbe, ob tem, da sta ne glede na imenovanje upravitelja skupno upravičena in odgovorna za poslovanje z zapuščino, imenovanje tudi sodediča A. A. ne šteje za takšno potezo, ki bi narekovala upraviteljevo razrešitev, pri čemer meni, da dodelitev upravljanja (dela zapuščine) le enemu od njiju ni primerna, čeprav ocenjuje, da se z negotovim stanjem in stalnimi prepiri med dedičema lahko povzroča škoda.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče izpodbijane sodbe zmotno. Sodišče prve stopnje namreč ne razlikuje vloge družbenikov, upravitelja in zakonitih zastopnikov. Gospodarska družba je pravna oseba, v imenu katere lahko voljo izraža zgolj fizična oseba – zakoniti zastopnik. Družbenik lahko v okviru uresničitve svojih pravic8 imenuje/razrešuje poslovodjo. V konkretni situaciji bi lahko v tej fazi postopka dediča skupno imenovala poslovodjo (505. 515. člen ZGD v povezavi s 145. členom ZD). Postavitev zastopnika oziroma postavitev skupnega zastopnika za izvrševanje njunih pravic in obveznosti je v njuni dispoziciji. Ker med dedičema ni soglasja sprejemati skupnih odločitev glede upravljanja in poslovanja dediščine, tudi ne z vodenjem gospodarske družbe, je sodišče prve stopnje postavilo upravitelja družbe z nalogo, da se mu prepušča v upravljanje celotno premoženje, tudi s poslovnim deležem in sicer na način, da se ohranja zapuščina. V tem obsegu je upravitelj upravičen opravljati posle redne uprave, kamor sodi glede na okoliščine primera lahko tudi imenovanje (ali razrešitev) poslovodje, ki bo deloval v korist dedičev. Takšna oseba pa ni samo en (posamični) ali oba dediča (poslovnega deleža zapustnika), temveč je lahko tudi tretja oseba.

15. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni primerno, da le en dedič ohrani vodstveno funkcijo v podjetju in je s postavitvijo tudi drugega sodediča za direktorja družbe zagotovljen enakopraven položaj obeh dedičev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ne more preizkusiti. Pritožnikovi očitki glede nedelovanja upravitelja kot pooblaščenca obeh dedičev in glede neohranjanja zapuščine v posledici imenovanja sodediča za direktorja so bili v vlogah konkretni (list. št. 202, 213 in 213, v slednjih dveh je pritožnik predložil tudi določene listine, ki jih ponovno omenja v pritožbi), na njih pa bi moralo sodišče prve stopnje konkretno odgovoriti, da bi pritožbeno sodišče odločitev lahko preizkusilo in odgovorilo na pritožbene navedbe. Ne gre za vprašanje, ali je imel upravitelj pravico imenovati direktorja družbe. To je imel. Upravljanje zapuščine namreč obsega poslovanje (poslovodenje) in zastopanje, v okviru katerega sme opravljati posle redne uprave. Bistveno je vprašanje, ali je bilo delo postavljenega upravitelja primerno, ali je ravnal v skladu s podano nalogo, da s premoženjem upravlja na način, da se ohranja vrednost zapuščine za (oba) dediča do zaključka zapuščinskega postopka. Da bo mogoč preizkus o primernosti dela upravitelja, bo moralo sodišče prve stopnje na te očitke (v smeri kaj vse naj bi upravitelj naredil, da se vrednost zmanjšuje) konkretneje odgovoriti. Zato je bilo treba v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

16. Ker je pritožba dediča A. A. utemeljena, dediča B. B. pa delno, je pritožbeno sodišče odločilo kot je obrazloženo zgoraj in razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ostalem delu pa je pritožbo dediča B. B. zavrnilo, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

17. V skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med zapuščinskim postopkom ali zaradi postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnik B. B. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Dedič B. B. je trdil, da akt sodi v zapuščino, dedič A. A. pa je temu nasprotoval s trditvami, da zapustnik ob smrti ni bil več njegov lastnik, ker ga je zapustnik podaril njegovi (A. A.) partnerki E. E., pri čemer med dedičema ni bilo sporno, da je bil akt nekoč last zapustnika. 2 Pritožbene trditve, da dedič pred sklepom ne more razpolagati z zapuščino in tudi zato takšna dejanja po smrti zapustnika ne vplivajo na obseg zapuščine, tega ne ponujajo. 3 Prim. dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna Ureditev, GV Ljubljana, 1999, str. 159. O tem vprašanju se ni izrekel dr. Karel Zupančič v Dedovanje podjetniškega premoženja, UL 2006, na str. 23, kot to navaja pritožnik. Kaj takšnega pritožbeno sodišče v tej literaturi ni zaznalo. 4 Prim. VSL II Cp 4138/2006, I Cp 2389/2009, I Cp 409/2017 5 Glej Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Dedovanje deleža v družbi z omejeno odgovornostjo, UL 2009, str. 385. 6 Kot pod opombo 4, str. 386. 7 in da se se njega postavi za upravitelje tega dela zapuščine 8 ki sta (z nastankom dediščinske skupnosti) skupno upravičena in odgovorna za poslovanje z zapuščino