Jedro

Dobro vero o lastništvu je mogoče graditi tudi na drugih okoliščinah in ne zgolj na zemljiški knjigi, ki bi izkazovala (iz določenega razloga neveljaven) vpis lastninske pravice na priposestvovalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica lastnica v 1. točki izreka navedenih nepremičnin. Zavrnilo pa je zahtevek na izstavitev listine, na podlagi katere bi se tožnica v zemljiški knjigi lahko vknjižila kot lastnica. Po odločitvi sodišča je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.211,54 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba meni, da načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 ne gre tolmačiti tako široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju priznava, da so bili predniki tožnice posestniki teh nepremičnin, sporno pa je, ali so posest izvrševali kot lastniki. Da je obstajala darilna pogodba oz. darilna izjava, ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Izjavili so sicer, da je pok. R. J. pustila nepremičnine prednikom tožnice, izraz ''pustiti'' pa po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne pomeni ''podariti''.Če bi darilna pogodba res obstajala, bi moral stari oče tožnice, ki je bil razgledan človek, poskrbeti za ureditev lastništva. Tudi pismo, v katerem je R. J. podarila nepremičnine, bi stari oče gotovo shranil. Pritožba se sprašuje, kako naj bi bile nepremičnine izročene prednikom, s čemer je bila darilna pogodba oziroma izjava realizirana, če pa so jih že pred tem uživali (v zameno za skrb za njeno mamo). Pritožba nadalje meni, da njihova posest ni bila dobroverna, saj so tako predniki kot tudi sama tožnica opustili potrebno skrbnost, ker niso poskrbeli za izvedbo darilne izjave.Iz sodbe ni razvidno, kdo jev letih 1935 – 1955 priposestvoval nepremičnine, in tudi ne, kdo je dedič po tej osebi. Tožnica sicer navaja, da je nepremičnine prejela od svoje matere ''za doto'', ni pa pojasnila, od koga naj bi nepremičnine dobila njena mati. Nerazumljiva je tudi obrazložitev sodišča, da imajo davčne odločbe glede dobrovernosti enak pomen kot zemljiškoknjižni vpisi. DURS namreč vsako leto v predpisanem postopku izda odločbo o odmeri davka, ki se zavezancu vroči osebno. To, da so tožnica in njeni predniki podpisovali prejem odločbe, pomeni, da so se izdajali za nekoga drugega in kršili postopkovna pravila. Že to ravnanje samo po sebi izključuje predpisano skrbnost kot tudi dobro vero, zaradi česar nepremičnin niso mogli priposestvovati.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene kršitve postopka.

6. Priposestvovanje lastninske pravice po pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ) je mogoče, če je podana dobra vera in zakonita posest, ki je trajala 30 let (paragraf 1460 in nadaljnji). Po načelnem pravnem mnenju Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 je bilo (v vseh primerih) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih na podlagi (zgolj) dobroverne (in ne več zakonite) posesti. Zmotno je pritožbeno stališče, da blažji pogoji priposestvovanja v obravnavanem primeru naj ne bi prišli v pošev zato, ker ne gre za spor s prvotnim lastnikom (t.j. pok. R. J., po kateri je tožena stranka nepremičnine prejela v last na podlagi kaducitete).

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je R. J. leta 1935 podarila zemljo in hišo na naslovu M. pravnim prednikom tožnice. Tak dokazni zaključek temelji na pisni izjavi K.G. ter izpovedi tožnice ter prič A. J., R. G. in L. Z.. Njihove izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pritožbeni očitki o nasprotnem pa so neutemeljeni. Res je, da nekateri izmed njih niso izrecno izjavili, da je R. J. podarila zemljo G.. Vendar je treba njihove izpovedbe razumeti v povezavi z ugotovljenimi okoliščinami, v katerih je prišlo do takšne odločitve. R. J. je namreč leta 1910 odšla v Ameriko, domačijo pa prepustila prednikom tožnice, ki so skrbeli za njeno ostarelo mamo. Iz Amerike se ni nikoli vrnila, svojih otrok, ki bi jim lahko zapustila premoženje, pa ni imela. Po oceni pritožbenega sodišča zato izjave prič, da '' ... je G. v pismu leta 1935 zemljo pustila ... dala ... oziroma da so jo od nje pojerbali ...'',ni mogoče razlagati drugače, kot da je šlo za prenos lastništva. Pritožba z razlago, da jim je v zameno za skrb za mamo omogočila zgolj obdelovati zemljo, tako ne prepriča. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno darilo kljub pomanjkanju pisne oblike veljavno. Razloge za to je sodišče jasno in popolno navedlo na strani tri in štiri sodbe. Dogovor iz leta 1935 je bil (v pretežnem delu) realiziran s tem, ko jim je R. J. izročila nepremičnine, pa čeprav je to storila že ob odhodu v Ameriko leta 1910 (t.i. izročitev na kratko roko). Kot že omenjeno, pa veljaven pravni posel po sprejetju načelnega pravnega mnenja niti ni bil (več) pogoj za priposestvovanje, temveč je zadostovala dvajsetletna dobroverna posest. 9.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je bila posest tožničinihprednikov dobroverna. Glede na to, da jim je R. J. nepremičnine podarila, so utemeljeno šteli, da so njihovi lastniki. Nepremičnine so kot lastniki uživali vse od leta 1935, česar jim nihče ni nikoli nasprotoval. Tudi v vasi je vladalo splošno prepričanje, da so G. lastniki te domačije. Upravičeno so torej šteli, da so lastniki, pa čeprav je lastninska pravica v zemljiški knjigi ostala vknjižena na R. J.. Glede na to, da po drugi svetovni vojni od nje ni bilo več nobenega glasu, z dnem 20.8.1953 pa je bila kot pogrešanka razglašena za mrtvo, jim gotovo ni mogoče očitati, da niso bili dovolj skrbni, ker niso poskrbeli za zemljiškoknjižni prepis. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja, da sodna praksa v času veljavnosti ODZ pri presoji dobrovernosti napotuje na vse dejanske okoliščine primera. Dobro vero o lastništvu je tako mogoče graditi tudi na drugih okoliščinah in ne zgolj na zemljiški knjigi, ki bi izkazovala (iz določenega razloga neveljaven) vpis lastninske pravice na priposestvovalca.

10. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v njihovo dobrovernost niti s sklicevanjem na davčne odločbe. Zemljiška knjiga je izvorna evidenca o lastništvu nepremičnin (1. člen Zakon o zemljiški knjigi, ZZK-1). Glede na to, da je v zemljiški knjigi R. J. ostala vpisana kot lastnica nepremičnin na naslovu M., je logično, da se tudi davčne odločbe v zvezi s temi nepremičninami glasijo na njeno ime. Ravnanje tožnice v davčnem postopku, kjer naj bi po pritožbenih trditvah ravnala nepošteno, pa tudi sicer ne more imeti posebne teže, glede na to, da se je priposestvovalna doba iztekla že leta 1955, sama pa je začela uporabljati nepremičnine šele leta 1978. 11. Ugotavljanje posesti prednikov tožnice je bilo potrebno glede na pravilo, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki (paragraf 1493 ODZ in drugi odstavek 30. člena ZTLR). Kdo konkretno je uporabljal nepremičnine ob izteku priposestvovalne dobe leta 1955, t.j. stari starši ali starši tožnice, upoštevajoč(nesporno) dejstvo, da so oboji njeni pravni predniki, za odločitev v zadevi niti ni pomembno. Odsotnost takšnih ugotovitev v sodbi ne onemogoča preizkusa njene pravilnosti, zato smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, zaradi česar je zahtevku za ugotovitev lastninske pravice utemeljeno ugodilo. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo napak, jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).