Jedro

Po določilu 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) so od lastnikov lahko zahtevali prodajo stanovanj imetniki stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ (to je 19.10.1991). Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin tožbeni zahtevek za prodajo spornega stanovanja zavrnili, ker sta ocenili, da tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice in zato ni imela pravice do nakupa stanovanja. Tak zaključek sta sprejeli na podlagi ugotovitev: da je bilo tožničinemu možu kot imetniku stanovanjske pravice pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje z odločbo Sodišča združenega dela z dne 16.11.1988 (ki je pravnomočna in po kateri je bil ta dolžan izprazniti stanovanje, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore); in da je bil pozneje, to je 4.1.1989, na prošnjo bivšega imetnika stanovanjske pravice, sklenjen sporazum med njim in sedanjo tožnico na eni strani, ter toženko na drugi strani, s katerim je toženka obema dovolila še nadaljnje bivanje v spornem stanovanju do njune smrti, a pod določenimi pogoji (tč. 4 sporazuma), pri čemer sta stranki v 5. točki izrecno dogovorili, da bo toženka v primeru kršitve sporazuma s strani zakoncev zahtevala izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v izvršilnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženka prodati po določbah 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona trisobno stanovanje št. 15 stanovanjske hiše v M. ker je po izvedbi dokaznega postopka prišlo do ugotovitve, da tožnica nima pravice do odkupa stanovanja. Tožnico je obvezalo tudi k plačilu stroškov postopka. Sodišče druge stopnje pa je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o glavni stvari, medtem ko je odločbo o stroških postopka razveljavilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih sodišče druge stopnje ni ocenilo odločilne pritožbene navedbe, da je toženka v obvestilu z dne 3.2.1992 odklonila prodajo, ker da je sporno stanovanje kadrovsko in ki tožnici priznava stanovanjsko pravico. Razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje so si v nasprotju: tako po stališču sodbe sodišča druge stopnje, razni dopisi toženke ne zavezujejo, ker so jih podpisale nepooblaščene osebe, o vsem tem pa, da bi moral odločati delavski svet. Vendar pa sodišče ne ugotavlja, kdo je podpisal pooblastilo pooblaščencu toženke, saj se tudi v tej pravdi odloča o odkupu stanovanja ter ni razvidno, da bi pooblastila podpisal delavski svet toženke. Sodišče druge stopnje je nadalje ponovilo na prvi stopnji izvedene dokaze brez razpisane obravnave v smislu 362. člena ZPP.

Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Predvsem mora veljati tisto, kar je zapisano. Tožnica je stanovanjsko pravico imela in ne zgolj v okrnjenem obsegu, kot meni sodišče druge stopnje. Ne drži, da tožničina stanovanjska pravica ni bila trajna. Če velja do smrti, je z njenega stališča ta pravica trajna. Sicer pa se je tudi v tem primeru prenesla stanovanjska pravica z moža nanjo. Pri tem opozarja, da toženkin dopis z dne 25.7.1989 o prenosu stanovanjske pravice ne vsebuje nobenih omejitev. Izpoved priče I. T. o tej okolnosti je diametralno nasprotna navedenemu dopisu in zato nesprejemljiva. Toženka je 14.8.1989 na podlagi navedenega dopisa podpisala izjavo s S. in tako je nastalo stanovanjsko razmerje med pravdnima strankama. Opozarja na izjavo z dne 4.1.1989 in meni, da ji je bila s tem priznana stanovanjska pravica, kakor tudi s ponovnim dopisom z dne 25.7.1989. Sodišči prve in druge stopnje pa jasno zapisano voljo tožene stranke napačno tolmačita. Za zmoto na strani toženke ne gre. Sicer pa je tožničin mož zaradi nevednosti odpovedal delovno razmerje le nekaj mesecev pred potekom petletne dobe, ker bi sicer lahko obdržal stanovanjsko pravico. Končno je tožeča stranka od sporazuma z dne 4.1.1989 pa do sprejema stanovanjskega zakona izvrševala več kot dve leti stanovanjsko pravico na spornem stanovanju in jo tako pridobila v smislu 50. člena ZSR. Zgolj podrejeno opozarja, da je toženka s številnimi dopisi o tem, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice, povzročila to pravdanje in tudi pravdne stroške ter je zato prav, da toženka nosi stroške postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Predlagala je, da naj se revizija zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalno uveljavlja dva sklopa kršitev: procesnopravne in materialnopravne, poleg tega pa z vrsto izvajanj pobija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ker pobija sprejeto dokazno oceno. Procesnopravnih kršitev formalno ni opredelila. Vsebinska analiza, kolikor je možna, pa vodi k sklepanju, da uveljavlja od procesnih kršitev bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (z očitkom domnevnih nasprotij v razlogih sodišča druge stopnje), sicer pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki jo je možno uveljavljati le zaradi kršitev v postopku na drugi stopnji (kot revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP), ki pa terja utemeljitev vzročnosti med domnevno kršitvijo in za stranko neugodno odločitvijo. V reviziji zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, po presoji revizijskega sodišča, ni. Po revizijskih izvajanjih se namreč to nasprotje kaže v tem, ker da sodišče druge stopnje določenih listin ne upošteva glede na to, da jih niso podpisale pooblaščene osebe toženke, da pa na drugi strani ni ugotavljalo, kdo je podpisal pravdno pooblastilo pooblaščencem toženke. Navedena izvajanja po oceni revizijskega sodišča ne morejo predstavljati očitane bistvene kršitve postopka, ker sodba sodišča druge stopnje takih razlogov ne vsebuje in zato tudi ne očitanih nasprotij. Pravdno pooblastilo pooblaščencem toženke pa je bilo predloženo med postopkom, podpisal ga je direktor toženke ter v zvezi s tem po oceni revizijskega sodišča ni bila kršena nobena določba iz 89. do 101. člena ZPP.

Revizijski očitek o kršitvi postopka, ki naj bi bila podana zato, ker da je sodišče druge stopnje ponovilo na prvi stopnji izvedene dokaze, ne da bi samo razpisalo obravnavo, ni utemeljen. Na prvi stopnji opravljeno dokazno presojo (kadar se s pritožbo pobija) sodišče druge stopnje mora preizkusiti, če naj oceni, ali so bile odločilne okoliščine spora res pravilno ugotovljene. Ta preizkus, ki ga predstavlja prav prosta presoja izvedenih dokazov z oceno tudi miselne poti sodišča prve stopnje, pa opravi sodišče druge stopnje praviloma na seji senata (kot je bilo v tem primeru očitno storjeno). Zato zadevna revizijska izvajanja niti niso razumljiva.

Izvajanja o dokaznem pomenu posameznih listin, ki so bile uporabljene med dokaznim postopkom, zadevajo presojo dokazov oziroma dokazno oceno. Po svoji vsebini so zato ta izvajanja, ker napadajo ugotovitve o odločilnih dejstvih, naperjena zoper dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ni mogoče pobijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizija očita tudi napačno pravno presojo spora. Nepravilna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje sploh ne uporabi ali pa nepravilno uporabi določbe materialnega prava. Po določilu 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) so od lastnikov lahko zahtevali prodajo stanovanj imetniki stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ (to je 19.10.1991). Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin tožbeni zahtevek za prodajo spornega stanovanja zavrnili, ker sta ocenili, da tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice in zato ni imela pravice do nakupa stanovanja. Tak zaključek sta sprejeli na podlagi ugotovitev: da je bilo tožničinemu možu kot imetniku stanovanjske pravice pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje z odločbo Sodišča združenega dela z dne 16.11.1988 (ki je pravnomočna in po kateri je bil ta dolžan izprazniti stanovanje, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore); in da je bil pozneje, to je 4.1.1989, na prošnjo bivšega imetnika stanovanjske pravice, sklenjen sporazum med njim in sedanjo tožnico na eni strani, ter toženko na drugi strani, s katerim je toženka obema dovolila še nadaljnje bivanje v spornem stanovanju do njune smrti, a pod določenimi pogoji (tč. 4 sporazuma), pri čemer sta stranki v 5. točki izrecno dogovorili, da bo toženka v primeru kršitve sporazuma s strani zakoncev zahtevala izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v izvršilnem postopku. Ob takih ugotovitvah revizijsko sodišče sprejema zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnica in njen sedaj pokojni mož izgubila status imetnika stanovanjske pravice. Ker ta sporazum (ali pa izvršilni naslov, to je odločba Sodišča združenega dela o izpraznitvi spornega stanovanja), po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni prenehal veljati ali bil spremenjen do 19.10.1991 (kar kot sklep izhaja iz njunih ugotovitev, da zgolj poznejši dopisi toženke statusa tožnice niso mogli spremeniti, pač pa bi se lahko ta spremenil le na način, s katerim se je stanovanjska pravica lahko pridobila po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih, to je z odločbo, stanovanjsko pogodbo ipd.), sta tako pravilno zaključili, da tožnica nima pravice do odkupa spornega stanovanja. Materialno pravo zato v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bilo zmotno uporabljeno.

Stroškovna odločba ne more biti predmet posebnega revizijskega preizkusa (argumentacija na podlagi 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ni moglo spuščati v tožničina revizijska izvajanja, po katerih naj bi bilo prav, da bi vsaj stroške postopka nosila toženka.

Ker po oceni revizijskega sodišča niso bile podane v reviziji uveljavljane kršitve, niti ne kakšne takšne, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), je neutemeljeno revizijo tožnice moralo zavrniti (člen 393 ZPP).