Jedro

Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko zakonodajalec določbe ni razveljavil, temveč predpisal, da se v določenem delu več ne uporablja.

Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjena in posredovanja posnetkov televizijskih program za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da družba A., d.o.o., izdajatelj televizijskega programa B., v času razširjanja televizijskega programa B. med 1. 1. 2011 in 31. 12. 2011, ni izpolnila zahteve iz drugega odstavka 87. člena Zakona o medijih (ZMed) v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed, ki določa, da mora televizijski program izdajatelja v letnem oddajnem času obsegati najmanj 5 % delež slovenskih avdiovizualnih del; v 2. točki izreka opozorila izdajatelja, družbo A., v zvezi z ugotovljenim nedoseganjem deleža slovenskih avdiovizualnih del in mu odredila, da v naslednjem letnem oddajnem času po vročitvi odločbe v televizijskem programu B. zagotovi 5 % delež slovenskih avdiovizualnih del, kot to določa drugi odstavek 87. člena ZMed v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed; ter v 3. točki izreka, da je odpravo kršitve na način, kot izhaja iz točke 2 izreka te odločbe, dolžan izdajatelj zagotoviti najkasneje do 31. 12. 2014. V obrazložitvi je navedel, da je v postopku nadzora preverjal spoštovanje določbe drugega odstavka 87. člena ZMed pri izdajatelju televizijskega programa B. ter ugotovil, da sta bili slovenski avdiovizualni deli, ki sta izvorno producirani v slovenskem jeziku, zgolj dve, kar pomeni, da je znašal delež predvajanih slovenskih avdiovizualnih del v televizijskem programu B. v letu 2011 zgolj 0,27 %, kar je 4,73 % manj kot določa drugi odstavek 87. člena ZMed, v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa navaja, da je postopal po določbah tretjega odstavka 109. člena ZMed, ki ureja poseben postopek strokovnega nadzora. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) določbe 87. člena ZMed, ki določa obveznost izdajateljev glede deleža slovenskih avdiovizualnih del, ne razveljavlja. Zato je treba šteti, ob uporabi razlagalnega argumenta a cohaerentia, da je poleg določbe 87. člena ZMed v veljavi ostala tudi določba tretjega odstavka 109. člena ZMed v delu, ki se nanaša na nadzor nad izpolnjevanjem tistih norm ZMed, ki jih ZAvMS ni razveljavil. Tretji odstavek 109. člena ZMed pa nalaga organu, da pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, v določenem roku odpravijo. Rok za odpravo nepravilnosti, določen v 3. točki izreka, je 31. 12. 2014, ker določitev drugačnega roka glede na določbo 87. člena ZMed v povezavi z drugim odstavkom 157. člena ZMed ni mogoča, saj je izpolnjevanje deležev slovenskih avdiovizualnih del vezano na časovno obdobje enega leta.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka izdala odločbo sklicujoč se na določbo 109. člena ZMed, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal, saj je bil s sprejetjem ZAvMS razveljavljen. Ker je toženka uporabila predpis, ki v času odločanja ni več veljal, je odločba nezakonita. Ne strinja se z razlago, da je določbo tretjega odstavka 109. člena ZMed morala uporabiti, ter jo je tudi lahko na podlagi argumenta a cohaerentia, ker namreč drugače nadzor nad izpolnjevanjem zakonskih obveznosti ne bi bil mogoč. Meni, da bi v skladu z načelom pravne države morali biti predpisi jasni do te mere, da ne dopuščajo različnih razlag. Toliko bolj striktno se to načelo uporablja, kadar se predpisi nanašajo na pooblastila in pristojnosti državnih organov, ki so celo zakonska podlaga za odločanje o pravicah in dolžnostih strank, še posebej, ko predpis daje zakonsko podlago za ukrepe, ki so kaznovalne narave. Razlagalne metode, na katere se sklicuje toženka, ne morejo oživiti predpisa, ki ga je zakonodajalec razveljavil. Določba 50. člena ZAvMS je jasna, z dnem uveljavitve se za izdajatelje televizijskih programov preneha uporabljati 109. člen ZMed. Razlog, da prehodne določbe različno navajajo določbe, ki se prenehajo uporabljati, je v tem, da je prejšnji ZMed veljal enako za vse, ZAvMS pa različne izdajatelje ureja različno. Ne more pa to pomeniti, da se 109. člen ne uporablja za televizijske programe, za državne organe pa še vedno. Oboje je namreč neločljivo povezano. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da oba, ZMed in ZavMS, urejata pristojnosti nadzorstvenih organov. ZMed daje pristojnosti nadzora toženi stranki in Ministrstvu za kulturo, ZAvMS pa za celoten nadzor pooblašča toženo stranko, vendar ta pristojnost tožene stranke ne posega v obstoječe pristojnosti nadzora, ki jih imata ministrstvo in tožena stranka na podlagi ZMed. V nobeni izmed obrazložitev zakona namreč ni bilo predvideno, da bi se njene pristojnosti nadzora nad ZMed zmanjšale oziroma celo odvzele. Da zakonodajalec ni imel namena ukiniti nadzora nad obveznostmi iz ZMed, izhaja iz obrazložitve k 110. členu predloga ZMed-1 oziroma smiselno enako k obrazložitvi 39. člena ZAvMS. V posledici tega dejstva je treba določbo 50. člena ZAvMS razumeti dobesedno, da predpisuje le prenehanje uporabe za izdajatelje televizijskih programov in televizijske programe, tako da jim ni več treba izpolnjevati obveznosti, ki jim jih nalaga 109. člen ZMed, ki so vsebovane v osmem in devetem odstavku, medtem ko za ostale, tudi glede obveznosti toženke, pa ostaja v celoti v uporabi. Obveznosti, ki sta jih za televizijske izdajatelje določala osmi in deveti odstavek 109. člena ZMed, so sedaj urejene v 40. in 41. členu ZAvMS. Poudariti pa je, da v ZAvMS niso urejene vse obveznosti izdajateljev TV programov oziroma njihovih televizijskih programov, temveč le tiste, ki izhajajo iz Direktive 2010/13/EU. Ostale zahteve pa zanje še vedno veljavno določa ZMed. Kolikor bi držale navedbe tožnice, bi to v praksi pomenilo, da izdajatelji TV programov glede izpolnjevanja obveznosti, ki jim jih nalaga ZMed, sploh ne bi bili več nadzirani. To bi vodilo v porušenje sistema ureditve televizijskih programov in nadzora medijev, ki ga izvaja toženka. V primeru 109. člena ZMed gre za „mešano“ določbo, ki vsebuje tako obveznosti izdajatelja, kot tudi obveznosti in pristojnosti toženke, ki se na slovenske izdajatelje sploh ne nanašajo oziroma ki jih mora toženka izpolnjevati, ne glede na izpolnjevanje obveznosti izdajatelja. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na razloge iz odgovora na tožbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je toženka pristojna za nadzor izvajanja programskih zahtev iz 87. člena ZMed oziroma ali je za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je za televizijski program POP OTO, izdajatelja družbe POP TV, d.o.o. ugotovila neizpolnjevanje teh zahtev, imela zakonsko pooblastilo.

7. Tožnica ne ugovarja, da določba 87. člena ZMed, ki določa, da morajo slovenska avdiovizualna dela v vsakem televizijskem programu izdajatelja obsegati najmanj pet odstotkov letnega oddajnega časa (87. člen ZMed v zvezi z drugim odstavkom 157. člena ZMed), ne bi veljala, meni pa, da uresničevanje te zahteve toženka ne more več nadzorovati, saj 109. člen ZMed, ki ji je tako pooblastilo dajal, v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Pri tem se sklicuje na ZAvMS, ki je začel veljati 17. 11. 2011, in je v tretjem odstavku 50. člena določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe preneha uporabljati (tudi) določba 109. člena ZMed.

8. Z ZAvMS, ki je posegel v 109. člen ZMed, je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva 2010/13 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev. Direktiva zajema vse avdiovizualne medijske storitve, tradicionalno televizijo (linearne storitve) in video na zahtevo (nelinearne storitve). ZAvSM tako za televizijske izdajatelje oziroma TV programe ureja tista vprašanja, ki jih je bilo treba urediti glede na določbe Direktive 2010/13, v vprašanja, ki so urejena v ZMed (in ne gre za vprašanja iz Direktive) kot za eno od oblik medijev, pa ne posega.

9. Nadzor nad izvajanjem določb ZAvMS izvaja toženka na podlagi pooblastila iz tega zakona (39. člen ZAvMS). Na tej podlagi nadzira upoštevanje predpisanega deleža evropskih avdiovizualnih del v televizijskem programu (16. člen ZAvMS). Sodišče pa se s toženko strinja, da ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. Če zakonodajalec drugače uredi določeno materijo, določbo, ki jo je urejala, razveljavi. Nomotehničen izraz, da se določba še uporablja, ni enačaj za razveljavitev. Zakonodajalec jo uporablja, če prenehanje veljavnosti prejšnjega zakona ne sovpada tudi s prenehanjem njegove uporabe. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko zakonodajalec določbe ni razveljavil, temveč predpisal, da se v določenem delu več ne uporablja. Zato sodišče zavrača tožbene navedbe, da 109. člen ZMed v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal oziroma da gre za nomotehnično prilagojeno besedilo in da izraza „razveljavitev“ in „uporaba“ ne pomenita različnih učinkov.

10. Če toženki nadzor po ZMed ni bil odvzet (ker 109. člen ZMed ni bil razveljavljen), pa je treba z namensko razlago ugotoviti pomen določbe 50. člena ZAvMS, da se za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe 109. člen ZMed ne uporablja več. Člen 109 ZMed v drugem odstavku opredeljuje naloge, ki jih ima toženka pri opravljanju strokovnega nadzora, v tretjem pa ukrepe, ki jih lahko ob ugotovljenih nepravilnostih izreče, v osmem in devetem odstavku pa nalaga izdajateljem radijskih in televizijskih programov, da hranijo posnetke programov ter da jih morajo na zahtevo izročiti toženki. Oba sklopa - določbe o pristojnosti toženke in določbe o obveznostih izdajateljev nista vsebinsko tako soodvisna, kot to vidi tožnica, ki meni, da določbe ni mogoče izvajati tako, da se za izdajatelje televizijskih programov ne uporablja, toženka pa jo uporablja. Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči (tako je nadzor opravila tudi v obravnavanem primeru). Zato ni nerazumna razlaga toženke, da je treba 50. člen ZAvMS razlagati tako, kot je zapisan – določba 109. člena ZMed se preneha uporabljati v tistem delu, ki se izrecno nanaša na izdajatelje televizijskih programov, to pa sta osmi in deveti odstavek te določbe. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjena in posredovanja posnetkov televizijskih program za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala. Sedaj jim to nalagata 40. in 41. člen ZAvMS. Ker iste obveznosti ni treba določati v dveh različnih predpisih, je zakonodajalec nomotehnično to izrazil z določbo o prenehanju uporabe prejšnje določbe (109. člena ZMed).

11. Glede na navedeno je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila, da ima pristojnost za izvajanje nadzora glede določbe 87. člena ZMed na podlagi 109. člena tega zakona. Tožnica s svojimi ugovori te ugotovitve ni uspela izpodbiti.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.