Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča sicer za poziv ni bilo podlage in je sodišče prve stopnje določbi tretjega in četrtega odstavka 318. čl. ZPP, zmotno uporabilo. Če je tožnik postavil samo pretiran odškodninski zahtevek, tožba še ni nesklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pritožnika, to je šestega toženca M. M..

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje predlog šestega toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Zoper prvega, petega, šestega in sedmega toženca je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je tem tožencem naložilo, da so solidarno dolžni plačati tožniku 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2003 v roku 15 dni in da so ti toženci dolžni solidarno plačati tožniku še 25.663,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.086,46 EUR od 24.10.2000 dalje, od zneska 20.238,69 EUR od 22.10.2000 dalje, od zneska 1.877,82 EUR od 22.10.2000 dalje in od zneska 1.460,52 EUR od 22.10.2000 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper prvega, petega, šestega in sedmega toženca zavrnilo in odločilo, da bo o preostalem delu tožbenega zahtevka proti preostalim toženim strankam odločilo s končno odločbo.

Zoper delno zamudno sodbo in sodbo in zoper sklep, vse izdano z odločbo z dne 9.11.2009, se je pritožil šesti toženec po pooblaščenki. Ne strinja se z odločitvijo, da se njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Ne sprejema obrazložitve, da ni ravnal tako skrbno, kot se pričakuje od povprečnega človeka. Sodišče mu ni verjelo, čeprav je za svoja ravnanja predložil dokaze, in sicer bolniški list za starega očeta v Bosni. Tudi mu ni verjelo, da mu je mati izročila samo tožbo brez pravnega pouka in da je bil bolan. Če ne bi bilo teh okoliščin, bi toženec časovno prej iskal brezplačno pravno pomoč in tudi potem, ko je prejel odločbo Bpp, ni bil poučen o rokih, da bi zadevo reševal takoj. Zaradi bolezni starega očeta je bil v Bosni in tudi po njegovi smrti je tam ostal še nekaj časa zaradi ureditve posmrtnih obveznosti, kar vse je življenjsko sprejemljivo, vendar mu sodišče v tem delu ni sledilo. Neutemeljeno je zato zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje in šteje njegov odgovor na tožbo kot pravočasen.

Ne sprejema odločitve v delni zamudni sodbi in se v drugem delu pritožuje zoper to sodbo. Sodišče je delno zamudno sodbo izdalo v nasprotju s čl. 318 ZPP, in sicer s točko 3 in 4 prvega odstavka tega člena in tretjim in četrtim odstavkom 318. čl. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Toženec ni poškodoval tožnika, niti ni sodeloval v nikakršnem pretepu v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki jih navaja tožba. To dejstvo ni utemeljeno s kakšno sodbo ali odločbo prekrškovnega organa ali sodišča, s katero bi bilo lahko ugotovljeno njegovo sodelovanje v pretepu oziroma nastanku poškodbe, zaradi katere tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek. Zapis policije pa ni in ne more biti temelj zahtevka zoper toženca. Tudi sodišče je na naroku opozorilo tožnika na nesklepčnost, pa zahtevka ni opredelil tako, da bi ga lahko sodišče obravnavalo. Navedbe v višini odškodnine niso v skladu s predloženimi dokazi. Predvsem ne more biti izvedensko mnenje, ki ga je tožnik predložil sam, dokaz za izdajo zamudne sodbe. Zato bi sodišče moralo njegov zahtevek zavreči. Kršeno je tudi materialno pravo, in sicer določba drugega odstavka 179. čl. OZ, saj višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnik ni dokazal niti temelja, zato tudi višina ne more biti utemeljena. Njegove navedbe o poškodbi so predimenzionirane in prirejene za ta postopek. Iz zdravniškega pregleda tožnika v Zdravstvenem domu v L. takoj po dogodku je razvidno, da pretirava. Zdravljenje ni bilo potrebno, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bilo, strah ni bil prisoten, prav tako pa tudi ni bilo nikakršnega posega v tožnikove osebnostne pravice. Tudi izrek delne zamudne sodbe pod točko 3 je neutemeljen in v nasprotju z dokazi, ki niso preverljivi kot verodostojni. Stroški zdravljenja niso bili potrebni, predvsem ne v zasebni kliniki, saj niso bili nujni zaradi poškodbe in jih lahko nosi le tožnik sam. Izpad dohodka ni dokazan, poškodba snemalne naprave prav tako ni dokazana, niti ni dokazano, da bi bila njegova last. Katere dokaze je sodišče pri odločitvi upoštevalo, v sodbi ni navedlo, zato sodbe ni mogoče preveriti in je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrne ali zavrže kot nesklepčnega.

Pritožba ni utemeljena.

Če je stranka prekludirana, ker določenega procesnega dejanja ni opravila v predpisanem roku, tega pa ni storila iz upravičenih razlogov, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje (čl. 116 Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V konkretni zadevi, ko ni sporno, da je šesti toženec vložil odgovor na tožbo po poteku 30-dnevnega roka od vročitve, je moralo zato sodišče prve stopnje raziskati, ali so bili razlogi za zamudo tega roka opravičljivi. Pritožnik bi moral dokazati, da iz opravičljivih vzrokov po prejemu tožbe nanjo ni pravočasno, to je v roku 30 dni, odgovoril. Tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazal. Toženčeva izpoved, da mu je mati izročila samo tožbo brez pravnega pouka, ni življenjsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje, ki je toženca o teh okoliščinah zaslišalo, pa mu tudi na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju, ni verjelo in je to njegovo izpoved ocenilo kot prilagajanje okoliščin potrebam tega postopka. Sicer pa toženec niti potem, ko je dobil brezplačno pravno pomoč, ni izkazal primerne skrbnosti, saj se ni pravočasno angažiral in oglasil pri odvetnici in z njeno pomočjo odgovoril na tožbo. Odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je bila odvetnici vročena že 7.10.2003, toženec pa je na tožbo odgovoril šele 13.11.2003. Tudi okoliščine, ki jih je zatrjeval v zvezi s smrtjo dedka, ga ne opravičujejo za takšno ravnanje, saj je sodišče prve stopnje iz odpustnega pisma z dne 24.10.2003 ugotovilo, da je bil toženčev dedek sprejet v bolnišnico kot nujen primer šele 13.10.2003. Umrl je 24.10.2003 in tudi trditve, da je po smrti urejal njegove obveznosti, nimajo kakšne dokazne opore in ne omajajo zaključka, da je vsekakor razlog, zaradi katerega ni pravočasno odgovoril na tožbo takšen, da ga ni mogoče opredeliti kot opravičljiv razlog, ki bi edini utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopanjem šestega toženca po prejemu tožbe pravilno zaključilo, da pogojev za vrnitev v prejšnje stanje v njegovem primeru ni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo šestega toženca zoper ta sklep zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (drugi odstavek 365. čl. ZPP).

Tudi pritožba zoper delno zamudno sodbo ni utemeljena.

Zamudno sodbo izda sodišče, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. čl. ZPP. Šesti toženec v pritožbi zatrjuje, da v tej zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP in pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 318. čl. ZPP. V obrazložitvi zatrjuje, da tožba ni bila sklepčna in da dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne utemeljujejo tožbenega zahtevka po temelju, niti po višini.

Po 3. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP je tožba sklepčna, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Pritožnik zmotno meni, da bi tožnik lahko temelj odškodninske odgovornosti dokazoval le s sodbo ali odločbo prekrškovnega organa ali sodišča, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je šesti toženec sodeloval v pretepu in da ne zadošča kot predlagani dokaz glede temelja zapis policije o dogodku. Tožnik lahko v tožbi predlaga za svoje navedbe katerikoli dokaz. Iz 212. čl. ZPP izhaja samo to, da mora tožnik navesti dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti) in trditve o teh dejstvih mora dokazati. Njegov uspeh je sicer v rednem postopku odvisen tudi od kvalitete dokazov, ki jih je predlagal in sodišče izvedlo. V postopku izdaje zamudne sodbe pa sodišče dokazov sploh ne izvaja, ampak po 4. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP zadošča, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil sam tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženca, ker ni odgovoril na tožbo, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku izdaje zamudne sodbe zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak vzame za podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in ni v nasprotju z dokazi oz. splošno znanimi dejstvi.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejanske navedbe tožbe ne utemeljujejo v celoti uveljavljenega tožbenega zahtevka. Tožnika je zato pozvalo, da navedbe glede nepremoženjske škode dopolni, ker zahteva ob sicer povsem konkretiziranih in jasno opredeljenih posameznih oblikah nepremoženjske škode pretirano odškodnino. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer za ta poziv ni bilo podlage in je sodišče prve stopnje določbi tretjega in četrtega odstavka 318. čl. ZPP, zmotno uporabilo. Če je tožnik postavil samo pretiran odškodninski zahtevek, tožba še ni nesklepčna, saj pomeni odmera pravične odškodnine uporabo materialnega prava. V primeru, ko zahteva stranka v tožbi višjo odškodnino, kot jo utemeljujejo opisane dejanske okoliščine, izda sodišče delno zamudno sodbo, višji (pretiran) zahtevek pa zavrne. Pri tem ne gre za (delno) nesklepčnost, če so v tožbi navedena vsa dejstva, kot so bila v konkretnem primeru glede obsega škode in so samo zahtevki po višini previsoki. Pritožba zato pravilno navaja, da določbe 3. in 4. odst. 318. čl. ZPP niso bile v tej zadevi pravilno uporabljene, saj ni bilo v tej zadevi nobene potrebe za poziv tožniku naj popravi (dopolni) navedbe glede višine. Ta kršitev pa ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izdane delne zamudne sodbe zoper šestega toženca, zato ni upoštevna.

Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje takšno sodbo zoper šestega toženca utemeljeno izdalo. Pri uporabi materialnega prava (določanju višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode) je zahtevku delno ugodilo. O zahtevku po višini je odločalo na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (3. in 4. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožba neutemeljeno očita, da je pri odločanju sodišče upoštevalo privatno izvedeniško mnenje. Izvedeniškega mnenja v tej zadevi še ni bilo, saj bi bil lahko izvedenec postavljen šele če bi bil v teku dokazni postopek, ne pa v fazi izdaje zamudne sodbe. Ostali dokazi, ki jih je tožnik priložil tožbi, pa niso v nasprotju s trditvami, kar je bistveno kot je pojasnjeno že ob tožnikovih očitkih glede temelja odškodninske odgovornosti. Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskih navedb v tožbi. Podrobno je v sodbi povzelo vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je tožnik v tožbi jasno in pregledno konkretiziral in glede vsake od oblik obrazložilo pravni standard pravične odškodnine, ob upoštevanju obeh načel, to je načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo materialno pravo (to je določba 179 in 182 Obligacijskega zakonika – OZ) pravilno uporabljena v izpodbijani zamudni sodbi zoper šestega toženca, saj priznani zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen znesek niso pretirani.

Tudi pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev glede premoženjske škode, ki je priznana tožniku z delno zamudno sodbo, ni utemeljena. Tožnik je materialno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku konkretiziral v tožbenih navedbah, dokazi, ki jih je za te dejanske navedbe predlagal, niso v nasprotju z navedbami, niti splošno znanimi dejstvi. Vse to pa zadošča za izdajo zamudne sodbe, kot je bilo že pojasnjeno.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, je neutemeljeno pritožbo šestega toženca zoper delno zamudno sodbo zavrnilo in potrdilo to odločbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).