Jedro

Pristojni organ tujcu, ki želi bivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, „lahko“ izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Beseda „lahko“ v tem določilu, ki vzpostavlja diskrecijo upravnega organa, pa se povezuje z določilom 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki postavlja dodaten pogoj za izdajo dovoljenja, in sicer, da ni izkazana domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) odločila, da se prošnja tujke A.A., rojene 30. 5. 1984 v kraju ..., državljanke B., za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnica dne 9. 4. 2013 na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela v skladu z določbo 37. člena ZTuj-2. Veleposlaništvo navaja, da sta zakonca A. poleti 2012 turistično obiskala Slovenijo in ker jima je bila dežela všeč, sta se odločila za selitev v Slovenijo. Prijatelji so jima svetovali koriščenje uslug podjetja C., podružnica v Sloveniji, ki naj bi bilo zanesljivo. Povezala sta se s predstavnikom podjetja Č.Č. in dogovorili so se za sestanek. Kmalu zatem, dne 4. 6. 2012 so v Sloveniji registrirali družbo D. d.o.o., za kar so Č.Č. plačali po 5000 in 10000 EUR. Od takrat naprej naj bi omenjeni skrbel za minimalno plačilo dajatev in plačilo računovodskega servisa, saj podjetje od ustanovitve naprej naj ne bi poslovalo. Podjetje D. d.o.o. naj bi se ukvarjalo z uvozom in izvozom vin. D.A. bo v podjetju opravljal poslovodno funkcijo, A.A. pa naj bi skrbela za računovodstvo. Veleposlaništvo je upravni organ obvestilo, da v zadnjem času opažajo povečano število prošenj za izdajo dovoljenj tujcem za prebivanje v Republiki Sloveniji, katerim je vso dokumentacijo pripravilo podjetje C. Zato predlagajo, da pristojni organi preverijo poslovanje podjetij, ki so sodelovali z omenjenim podjetjem C., kakor tudi negativne posledice za Republiko Slovenijo že izdanih dovoljenj za prebivanje. Iz priložene prošnje je razvidno, da je tujka sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto korespondent s tujino, in sicer od 4. 6. 2012 do 3. 6. 2017 pri družbi D. d.o.o. Iz uradne evidence ZRSZ je razvidno, da je tujki bilo izdano delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole dela z najmanj 51-odstotno udeležbo v kapitalu gospodarske družbe za obdobje od 22. 2. 2013 do 21. 2. 2014. Iz izpisa iz evidence Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je razvidno, da je tujka 51 % lastnik družbe D. d.o.o., direktor družbe je njen soprog D.A., državljan Ukrajine. Družba je bila vpisana v sodni register dne 23. 5. 2012. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tujca v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab dovoljenj za prebivanje, je upravni organ dne 3. 5. 2013 skladno z 89. členom ZTuj-2 zaprosil Veleposlaništvo, da s tujko opravi zaslišanje. S tem je bila tujki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, skladno z določbama 9. ter 146. člena ZUP. Zaslišanje je bilo dne 23. 4. 2013 opravljeno v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije v Kijevu. Omenjena tujka ne razume slovenskega jezika, zato ji je bil s sklepom imenovan tolmač E.E., ki razume in govori slovenski jezik. Zaslišanje je potekalo v slovenskem jeziku s tolmačem. Na Veleposlaništvu so na podlagi zaslišanja tujke ugotovili, da tujka in njen mož D.A. ne nameravata poslovati v Republiki Sloveniji in nimata ustreznega poznavanja slovenskega trga in zakonodaje ter drugih potrebnih znanj, ampak zgolj ustanoviti fiktivno podjetje z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki bi jima omogočala prosto potovanje po državah članicah EU ali z namenom nezakonite dejavnosti v Republiki Sloveniji. Veleposlaništvo tako upravnemu organu predlaga, da se izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujki A.A. zavrne. Tožnici je všeč narava in želi izvažati vina iz Republike Slovenije v Ukrajino. Izbrala je ravno Republiko Slovenijo, ker pozna izkušnjo njenih prijateljev. Ustanovila je družbo D. d.o.o. na naslovu ... Družba naj bi imela eno pisarno, kje se bo le-ta nahajala, pa ni vedela odgovoriti. Izjavila je le, da naj bi se družba ukvarjala s prodajo vin v Ukrajino in prodajo nepremičnin. Kaj več pa o tej dejavnosti ni vedela povedati, več o tem naj bi vedel njen soprog, ki bo direktor in bo o vsem odločal. V Sloveniji naj bi s soprogom kupila avto Mercedez Benz, vendar tujka ni vedela odgovoriti, kje naj bi se le-ta nahajal. Kdo je zakoniti zastopnik družbe in kakšna je njegova funkcija, ni vedela odgovoriti. Njena funkcija naj bi bila manager s tujimi podjetji. Iskala naj bi stike z njihovimi ukrajinskimi podjetji. Naloge, odgovornosti in obveznosti na njenem delovnem mestu ji niso poznane. Izjavila je le, da bo manager in bo izpolnjevala dela, kot so določena v pogodbi o zaposlitvi. Njena plača naj bi znašala 850 EUR bruto, ne ve pa natančno, koliko bo znašala v neto znesku. Ali ima podjetje že sklenjene posle in s kom bo podjetje poslovalo, ji ni poznano. Tujka je izjavila na zapisnik, da sredstva za poslovanje so, ni pa vedela, katera so ta sredstva in kakšen poslovni načrt ima družba, ki jo je ustanovila. Pravni red in delovna zakonodaja ji niso poznani, vse to jim bodo svetovali pravniki, je izjavila. V Ukrajini je končala srednjo šolo, do porodniške je bila tajnica, sedaj pa je gospodinja. Kje v Republiki Sloveniji bo stanovala, ji ni poznano, vse to naj bi kril njen soprog in direktor družbe. Stanovanje naj bi našla agencija. Za plačevanje davkov in prispevkov naj bi bili odgovorni njihovi pravniki. Za ustanovitev družbe sta s soprogom pooblastila družbo C. in ji plačala 4450 EUR.

ZTuj-2 v peti alinei 1. odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Upravni organ pri svojem delu, pri izdaji dovoljenj za začasno prebivanje tujcem v Republiki Sloveniji ugotavlja, na to ga opozarjata tudi Veleposlaništvi Republike Slovenije v Moskvi in Kijevu, da je vse več tujcev, ki prihajajo iz Ukrajine in Rusije, ki jim je družba C., podružnica v Sloveniji, ustanovila družbe v Republiki Sloveniji (nekaj le teh je že ustanovljenih na naslovu … in uredila tujcem ostalo potrebno dokumentacijo za lažjo pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Upravni organ je tako v konkretnem primeru na podlagi zapisnika in glede na ostala ugotovljena dejstva in okoliščine, ki mu jih je posredovalo tudi Veleposlaništvo, ocenil, da se tujka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Upravni organ je dolžan zaščititi javni interes Republike Slovenije in upoštevati določbe ZTuj-2, ki v svojih določbah vsebuje kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje sum, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tujka je na zapisnik podajala zelo nejasne odgovore, za katero delovno mesto je dejansko sklenila pogodbo o zaposlitvi in kakšna naj bi bila njena vloga in funkcija v družbi, ki naj bi jo po njeni lastni izjavi ona ustanovila. Naloge, obveznosti in odgovornosti, ki naj bi jih imela na delovnem mestu korespondenta s tujino, so ji nepoznane oz. so njeni odgovori zelo neprepričljivi. Tujka kljub temu, da je sama na zapisnik izjavila, da je ona ustanoviteljica družbe, ne pozna, katere so registrirane dejavnosti družbe in kdaj je bila družba vpisana v sodni register. Dvom pa predstavlja tudi odgovor na vprašanje, ali ima podjetje že sklenjene posle in s kom v Republiki Sloveniji naj bi poslovalo. Tujka se je izgovorila, da ne ve natančno, vse to naj bi vedel njen soprog, ki naj bi bil direktor. Tujka upravnega organa ni prepričala, da se bo družba dejansko ukvarjala z izvozom slovenskih vin v Ukrajino in prodajo nepremičnin. Na zapisnik prav tako ni pojasnila, ali ima družba ustrezna sredstva, s katerimi se bo izvajala dejavnost, katera so ta sredstva in katera slovenska vina naj bi izvažala v Ukrajino. Upravni organ tudi ne more spregledati dejstva, da tujki ni poznano, kje v Republiki Sloveniji bo prebivala. Po mnenju upravnega organa je Veleposlaništvo pravilno ocenilo, da tujka nima ustreznega poznavanja slovenskega trga ter potrebnih znanj za korespondenta s tujino in pri tem gre poudariti, da nima tudi nobenih ustreznih delovnih izkušenj na tem področju in da gre v konkretnem primeru za zelo veliko verjetnost ustanovitve fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Upravni organ je tako mnenja, da so tujki in njenemu soprogu D.A. tretje osebe oz. družba C., za ustrezno plačilo ustanovila družbo D. d.o.o. in uredile vso ostalo dokumentacijo z namenom, da bi tujca lažje pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in s tem prosto gibanje po državah članicah EU. Glede navedeno in zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, obstaja utemeljen sum, da se tujka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, je upravni organ odločil, da se prošnja tujke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi pete alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne.

V tožbi tožnica pravi, da navedba Veleposlaništva RS o opažanju povečanega števila prošenj za izdajo dovoljenj tujcem, ki ga je pripravilo podjetje C., ne more biti razlog za zavrnitev prošnje, saj tožnica izpolnjuje vse zakonske pogoje za pridobitve dovoljenja za bivanje v R Sloveniji. Očitek tožnici, da na zaslišanju ni bila prepričljiva, je neutemeljen, saj je tožnica odgovorila na vsa zastavljena vprašanja po resnici in prepričljivo. V njenih izjavah na vprašanja veleposlanika upravni organ ni zaznal nobenih neresničnih dejstev, kar bi kazalo na njeno neverodostojnost izjav in fiktivno ustanovitev podjetja zaradi pridobitve dovoljenja za prebivanje v R Sloveniji, kot tudi glede namena dejanskega bivanja tožnice v Sloveniji. Dejavnost novoustanovljene družbe in njeno poslovanje je tožnici znano toliko, kolikor je v tem trenutku potrebno, ko pa bo pričela z delom v R Sloveniji, pa bo imela strokovno pomoč in sodelavce, da bo uspešno opravljala svoje delo in se poglobila v poslovanje družbe, hkrati se bo naučila slovenskega jezika, spoznala osnove zakonodajnega sistema v Sloveniji in pridobila vsa potrebna znanja v zvezi s poslovanjem družb. Glede očitka, da tožnica ni vedela, kje bo bivala, je treba pojasniti, da bo tožnica po prihodu v Slovenijo najela stanovanje in si uredila začasno prebivališče na pristojni upravni enoti, kar je tudi njena pravica, da si sama uredi stanovanjske pogoje in ni nujno, da bi le te zagotovil delodajalec sam pred njenim prihodom v R Slovenijo. Ker tako niso podani pogoji za zavrnitev vloge za začasno prebivanje v R Sloveniji, bi tožena stranka morala izdati dovoljenje tožnici za začasno prebivanje, zato je tožnica prisiljena v to tožbo in predlaga, da sodišče odpravi odločbo in naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo upravni organ poudarja, da v izpodbijani odločbi ni nikjer navedeno, da bi bile izjave tožeče stranke na zapisnik neresnične ali neverodostojne. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so njene izjave na zapisnik nejasne in zelo neprepričljive. Te izjave se nanašajo na podjetje, kjer bo zaposlena in na vsebino pogodbe o zaposlitvi. Upravni organ je mnenja, da tujec, ki prihaja v Republiko Slovenijo zaradi dela, mora poznati vsaj osnovne sestavine pogodbe o zaposlitvi in vsaj približno poznati delo, ki naj bi ga opravljal. Hkrati je mnenja, da tujec, ki je v Republiki Sloveniji ustanovil družbo, mora vedeti za kakšen namen jo je ustanovil, katere so registrirane dejavnosti družbe, kdo bo družbo zastopal in za katero delovno mesto je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ob zaposlitvi tujca, ki ni iz Evropske unije, mora delodajalec načeloma upoštevati trg delovne sile. Prek pristojnega zavoda za zaposlovanje mora preveriti ali so v evidenci brezposelnih osebe, ki ustrezajo njegovim potrebam; če so, v tem primeru tujca ne more zaposliti. Tujec pa se lahko v Republiki Sloveniji zaposli brez preverjanja trga dela, če se zaposli v slovenski družbi, katere je večinski lastnik oz. njegov poslovni delež znaša več kot polovico oz. vsaj 51 %. Tujci lahko pri nas ustanavljajo podjetja le, če imajo osebno delovno dovoljenje, torej po 20 mesecih dela v Republiki Sloveniji, temu pa se lahko izognejo, če v Republiki Sloveniji ustanovijo ali kupijo slovensko podjetje, pod pogojem, da niso edini zastopnik te družbe. Za te družbe se kasneje (pri podaljšanju dovoljenj za začasno prebivanje tujcev) ugotovi, da so bile ustanovljene fiktivno, da dejansko ne poslujejo, da tujci dejansko ne prebivajo v Republiki Sloveniji oz. ne prebivajo v skladu z namenom, zaradi katerega so zaprosili za izdajo dovoljenja ali ne opravljajo dela, zaradi katerega so prišli v Republiko Slovenijo. Na navedeno upravni organ opozarjata tudi Veleposlaništvi Republike Slovenije v Kijevu in Moskvi. Upravni organ je v skladu z 91. členom ZTuj-2 upošteval tudi mnenje Veleposlaništva v Kijevu, ki je tudi upravnemu organu predlagalo zavrnitev že omenjenega dovoljenja, saj ima Veleposlaništvo neposredni stik z tujcem tako pri oddaji prošnje, kot pri njegovem zaslišanju na ustni obravnavi.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZTuj-2 in je celovito, obširno in natančno utemeljila relevantno dejansko stanje, ki ga je aplicirala na zakonski dejanski stan, zato sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Glede na tožbene ugovore pa sodišče dodaja, da ugotovitev o povečanem številu prošenj za dovoljenje za bivanje iz Ukrajine, ki jih pripravlja podjetje C., ni razlog za negativno odločitev, ampak je to neprerekano dejstvo tožena stranka uporabila samo kot element, ki vzbuja dvom v to, da tožnica podaja prošnjo zaradi zaposlitve oziroma dela – torej v skladu z namenom, zaradi katerega se podeljuje dovoljenje za začasno prebivanje. Tožbena trditev, da tožnica izpolnjuje zakonske pogoje, je pavšalna glede na obrazložitev dejanskega stanja v izpodbijanem aktu, tako da ta tožbeni ugovor ne more vplivati na presojo zakonitosti akta v smeri njegove odprave. Tožena stranka v izpodbijanem aktu tudi ne pravi, da tožnica ni po resnici ali prepričljivo odgovorila na postavljena vprašanja. Iz podatkov v spisu izhaja, da je na zastavljena vprašanja odgovorila po resnici in je tudi prepričljivo izkazala, koliko ve o postavljenih vprašanjih, ki so pravno relevantna z vidika domneve, ali bi se tožnica podrejala pravnemu redu Slovenije v povezavi z morebiti izdanim dovoljenjem za bivanje. Je pa tožena stranka v zadostni meri utemeljila na podlagi zapisnika o zaslišanju tožnice, da domneva, da prosi za dovoljenje iz razloga, zaradi katerega organ dovoljenje lahko izda, ni izkazana. Gola trditev, da je dejavnost podjetja tožnici znana, kolikor je to potrebno v danem obdobju, je premalo, da bi uspela ovreči utemeljeno domnevo tožene stranke, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Slovenije, ker za dovoljenje prosi iz drugega razloga, kot je predpisan v zakonu. Pristojni organ namreč tujcu, ki želi bivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, „lahko“ izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Beseda „lahko“ v tem določilu, ki vzpostavlja diskrecijo upravnega organa, pa se povezuje z določilom 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki postavlja dodaten pogoj za izdajo dovoljenja, in sicer, da ni izkazana domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na slednji pogoj pa je tožena stranka oprla izpodbijani akt. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa.