Jedro

Nasprotna tožba mora biti v zvezi s tožbenim zahtevkom. Protipravnost kot pogoj odškodninske odgovornosti je lahko le rezultat nasprotja z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, bodisi z običajnimi normami obnašanja ali dobrimi običaji.

Izrek

1. glede tožbenega zahtevka po tožbi M. R.: Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno razveljavi glede prisojenih 583.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 1999 dalje ter zavrnjenih 2,517.000,00 SIT s pripadki, in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje; - delno spremeni tako, da je tožena stranka Ivanka Repas dolžna plačati tožeči stranki M.R. 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 1999 dalje do plačila,v 15 dneh,pod izvršbo,za zahtevanih 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem, še izpodbijanem obsegu, se pritožbi obeh pravdnih strank zavrneta kot neutemeljeni in se prvostopna sodba v tem delu potrdi.

2. glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi I.R.: Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede prisojenih 120.000,00 SIT ter glede zavrnjenih 330.527,00 SIT in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

3. glede tožbenega zahtevka po tožbi I.R.: Pritožbi tožene stranke M. R. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni,da je tožena stranka M. R. dolžan plačati tožeči stranki I.R. 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 1999 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, za zahtevanih 260.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem, še izpodbijanem obsegu, se pritožbi zavrneta (tožene stranke M. R. delno, tožeče stranke I. R. pa v celoti) kot neutemeljeni, ter se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

4. Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi v delu, s katerim izpodbijata odločitev o pravdnih stroških, ter se sodba sodišča prve stopnje v III. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

5. Pritožbi obeh pravdnih strank se v delu, s katerim izpodbijata odločitev o predlogu za taksno oprostitev, zavrneta kot neutemeljeni in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

6. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

V obravnavani zadevi sta pravdni stranki stavili več tožbenih zahtevkov.

Tožeča stranka M. R. je zahteval od tožene stranke I. R. povrnitev negmotne škode, nastale v škodnih dogodkih dne: - 2. 8. 1987 (zahtevana odškodnina 2,750.000,00 SIT), - 8. 4. 1987 (zahtevana odškodnina 650.000,00 SIT), - 14. 8. 1986 (zahtevana odškodnina 350.000,00 SIT).

Tožeča stranka po nasprotni tožbi I. R. je zahtevala od tožene stranke po nasprotni tožbi M. R. povrnitev stroškov za izvedenca in sodno takso v višini 30.527,00 SIT ter povrnitev negmotne škode, nastale v škodnih dogodkih dne: - 2. 8. 1987 (zahtevana odškodnina 290.000,00 SIT), - 18. 4. 1987 (zahtevana odškodnina 130.000,00 SIT).

Tožeča stranka I. R. je zahtevala od tožene stranke M. R. povrnitev negmotne škode, nastale v škodnih dogodkih dne: - 9. 7. 1986 (zahtevana odškodnina 160.000,00 SIT).

- 6. 4. 1986 (zahtevana odškodnina 130.000,00 SIT), Pojasniti velja, da gre po določbi 189. člena ZPP za nasprotno tožbo, kadar je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se ta dva lahko pobotata ali če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Zato torej v delu, s katerim I. R. zahteva povrnitev škode, nastale dne 6. 4. 1986 in 9. 7. 1986, ne gre za nasprotno tožbo, temveč za samostojno tožbo.

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče I. R. obsodilo, da mora M.R. plačati 678.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 1999 dalje do plačila. V presežku za 3,072.000,00 SIT s pripadki je tožbeni zahtevek M.R. zavrnilo. M. R. je obsodilo, da mora I.R. plačati 235.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 1999 dalje do plačila. Za nadaljnjih 505.527,00 SIT s pripadki je tožbeni zahtevek I. R. zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške. Z izpodbijanim sklepom prvo sodišče pravdnih strank ni oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper takšno sodbo in sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik, toženec po nasprotni tožbi in toženec M. R. (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njegov zahtevek, ter zoper del sodbe, s katerim ga je sodišče obsodilo. Izpodbija tudi sklep, s katerim ga sodišče ni oprostilo plačila sodnih taks. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo v celoti zahtevane odškodnine ter zavrnitvijo zahtevka I.R..

Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženka, tožnica po nasprotni tožbi in tožnica (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper del sodbe, s katerim jo je sodišče obsodilo na plačilo odškodnine in zoper del sodbe, s katerim je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka M. R. in ugoditvijo celotnemu njenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. Predlaga še spremembo sklepa, in sicer, da se toženko oprosti plačila sodnih taks. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o poškodbah, ki jih je utrpel v prometni nezgodi dne 22. 6. 1986, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar je prvo sodišče s stališča procesnopravne presoje v obrazložitvi sodbe zadovoljivo utemeljilo razloge, ki jih je štelo za odločilne. Sicer pa se ta očitek procesne kršitve nanaša tudi na izpodbijanje dejanske podlage prve sodbe, zato ga je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi v okviru preizkusa pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik nadalje trdi, da prvo sodišče samo ni neposredno izvajalo nobenih dokazov.

S temi navedbami tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pri relativnih procesnih kršitvah je potrebno zmeraj izkazati, kršitev katerega določenega predpisa je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe. Tožnik ne trdi, katero postopkovno določbo naj bi s svojim ravnanjem kršilo prvo sodišče. Prav tako pa v pritožbi sploh ne zatrjuje vpliva oziroma možnosti vpliva uveljavljane kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je zatrjevana kršitev kavzalna za zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Kljub temu pa velja pojasniti, da je prvo sodišče opravilo glavno obravnavo, ter po izrecnem soglasju pravdnih strank odločilo, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova. Senat je izdal nov dokazni sklep, v katerem je odredil, da se preberejo tudi zapisniki o izvedbi teh dokazov. Tako se izkaže, da je prvo sodišče ravnalo v skladu z določbo 3. odstavka 315. člena ZPP.

Toženka le na splošno, torej niti formalno niti vsebinsko opredeljeno, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na ta očitek je potrebno odgovoriti, da kakšne od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa se ostale (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka upoštevajo samo, če jih pritožnik izrečno in določno uveljavlja.

Predmet spora je povrnitev škode, ki je obema pravdnima strankama nastala med prepirom.

Materialnopravno izhodišče za presojo zahtevkov je v 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), kar predpostavlja tudi uporabo določb ZOR o deljeni odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca (1. odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR). Izhodišče za prisojo denarne odškodnine za nastalo negmotno škodo, pa je v določbi 1. odstavka 200. člena ZOR. Ta določa, da sodišče prisodi za pretrpljene telesne bolečine in strah pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu, ter njihovo trajanje, to opravičujejo.

Zaradi lažje preglednosti bodo v nadaljevanju pritožbene navedbe in razlogi drugostopne odločitve obravnavani po škodnih dogodkih.

Glede škodnega dogodka dne 2. 8. 1987: Prvostopno sodišče je glede poteka škodnega dogodka ugotovilo naslednje: - da je toženka prišla k vikedu pred tožnikom, - da se je po prihodu tožnika na vikend med njima vnel prepir in fizični obračun, - da se prepir ne bi začel, če toženka ne bi prišla na vikend, - da sta bili obe sedanji pravdni stranki napadalca, - da toženkino izzivanje tožnika ne opravičuje njegovega fizičnega napada.

Obe pravdni stranki izpodbijata takšne prvostopne ugotovitve in trdita, da nista ravnali protipravno.

Ugotovljeni toženkin prihod na vikend in njeno verbalno izzivanje protipravnega ravnanja resnično predstavlja. Prav tako pa le posplošena ugotovitev, da je tožnik fizično obračunal s toženko, ne zadostuje. Sodišče mora namreč ravnanje posameznika določno ugotoviti, da lahko opredeli, ali je v takšnem ravnanju kaj protipravnega.

Tako se izkaže, da sodišče v izpodbijani sodbi ni popolno ugotovilo poteka škodnega dogodka in ravnanj posameznih udeležencev prepira.

Poleg tega pa ni ugotovilo ali, in kakšno protipravno ravnanje je očitati vsakemu od udeležencev tega prepira.

Prvo sodišče bi namreč moralo upoštevati, da je eden od temeljnih pogojev odškodninskega delikta, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja. Protipravnost kot pogoj odškodninske odgovornosti pa je lahko le rezultat nasprotja z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, bodisi z običajnimi normami obnašanja ali dobrimi običaji.

Toženka je že pred sodiščem prve stopnje, sedaj pa tudi v pritožbi, trdila, da je tožniku nastala škoda zaradi ravnanja njenega sina Boštjana. Izpodbija torej vzročno zvezo med nastalo škodo in njenim ravnanjem.

Tudi ta pritožbeni očitek je utemeljen, saj iz izpovedbe B.R.izhaja, da je tožnika zagrabil za vrat tako, da so vsi trije (on, tožnik in toženka) padli po tleh. Te izpovedbe pa prvo sodišče ni ocenilo. Pri tem pa je še dodati, da tudi tožnik v pritožbi trdi, da ga je toženka s pomočjo sina Boštjana zbila na tla. Prvo sodišče tako ni odgovorilo na trditve, da naj bi škodo oziroma del škode povzročila tretja oseba.

Nadalje pa prvostopno sodišče ni odgovorilo niti na tožnikove trditve, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja. Tožnik namreč vseskozi trdi, da ni napadel tožnice ter, da ji zaradi popolne funkcionalne nesposobnosti leve roke ni mogel povzročiti nobenih poškodb. S tem v zvezi pa prvo sodišče ni odgovorilo niti na tožnikove trditve, da so toženkine poškodbe, ki jih je utrpela v tem dogodku, povsem obrambne narave.

Obema pritožbama je bilo zato potrebno v tem delu ugoditi. Zaradi ugotovitve vseh pravno odločilnih dejstev, potrebnih za razsojo v tej zadevi, je bilo potrebno razveljaviti del sodbe, s katerim je sodišče odločilo o povrnitvi škode, nastale pravdnima strankama v tem škodnem dogodku, in v tem obsegu vrniti zadevo v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tako je bilo potrebno razveljaviti del sodbe, s katerim je bilo odločeno o zahtevku po tožbi (prisojenih 558.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnjenih 2,192.000,00 SIT s pripadki), ter del sodbe, s katerim je bilo odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi (prisojenih 70.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnjenih 220.000,00 SIT s pripadki). Glede škodnega dogodka dne 18. 4. 1987: Kazensko sodišče je isto dejansko stanje že obravnavalo z vidika kazenskopravne odgovornosti. Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženko tega pravdnega postopka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost storilke. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (3. odstavek 12. člena ZPP).

Civilno sodišče zato pri ugotavljanju civilne odgovornosti ne more presojati, ali je toženka poškodovala tožnika v silobranu, kot to zahteva pritožba. S tem bi namreč civilno sodišče ponovno presojalo vprašanje nedopustosti toženkinega ravnanja. Izključitve protipravnosti, ravno zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, civilno sodišče ne more ugotoviti. Kazenska obsodilna sodba učinkuje namreč kakor ugotovitev, katere značaj in učinek deluje proti vsem in vsakomur. Kot tako pa jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi.

Prvostopno sodišče je torej v obravnavani zadevi glede temelja ugotovilo naslednja neizpodbita in prepričljiva dejstva: - da je toženka z leseno nogo od mize dvakrat udarila po glavi tožnika, zaradi česar je bila pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe; - da je tožnik k nastanku škodnega dogodka soprispeval s tem, da je v toženkini odsotnosti iz bivšega skupnega stanovanja, čeprav se je od tam odselil, vzel mizo brez predhodnega dogovora s toženko, s tem pa jo izzval, saj je vedel, da jo bo to dejanje razburilo.

Pritožba tožnika utemeljeno očita, da okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, ne opravičujejo toženkinega ravnanja.

Ugotovljenega tožnikovega ravnanja namreč nikakor ne gre šteti za nedovoljenega. Tudi v kolikor pa bi ugotovljeno ravnaje tožnika šteli za protipravno, če bi ga že bilo moč šteti za rezultat nasprotja z običajnimi normami obnašanja, pa takšno tožnikovo ravnanje gotovo ne opravičuje toženkinega fizičnega napada. Po določbi 16. člena ZOR se mora namreč vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Ker toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, kakšnega pravno upoštevnega tožnikovega ravnanja, s katerim naj bi ta prispeval k nastanku škode (torej ravnanja, s katerim bi tožnik kot oškodovanec prispeval k nastanku škode ali privolil v morebitne škodne posledice ali, da ne bi preprečil nastanka škode po škodnem dogodku), ni zatrjevala, je, ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi gornjih prepričljivo ugotovljenih dejstev, v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo v tem škodnem dogodku.

Toženik z navedbo, da bi mu moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino za vse, iz izvedeniških mnenj izhajajoče neugodnosti, izpodbija obseg škode. Vendar s tako paušalno navedbo ne more uspeti. Pri tem pa velja dodatno pojasniti, da kakšna druga škoda, od ugotovljene, iz izvedeniških mnenj ne izhaja.

Zavrniti je potrebno tožnikov pritožbeni očitek, da se je v obravnavanem škodnem dogodku prestrašil. Pritožnik namreč niti ne izpodbija prvostopnega zaključka, da je ravnanje toženke kot bivše zakonske partnerice dobro poznal. Ravno to dejstvo je odločilno pri presoji,da tožnik pravno priznanega strahu ni utrpel. Da pa se toženke res ni ustrašil, dodatno potrjuje tudi število prepirov, v katere sta se pravdni stranki v spornem obdobju spuščali.

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je trajal dalj časa. V kolikor je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Ker torej tožnik, v pravnem pomenu besede, dovolj intenzivnega strahu ni utrpel, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je njegov zahtevek na povrnitev negmotne škode iz naslova pretrpljenega strahu zavrnilo kot neutemeljen. Obe pravdni stranki se protivita tudi odmeri odškodnine za tožniku nastali obseg škode.

Iz neizpodbitih in prepričljivih prvostopnih ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel udarnino na obeh straneh čela, udarnino na glavi, dve raztrganini na čelu ter udarnini s podplutbo na desni podlahti.

Zaradi takšne poškodbe je tožnik trpel dva tedna telesnih bolečin, med neugodnosti pa je šteti dva pregleda pri zdravniku. Pravna presoja za prisojo odškodnine za pritožbeno sporno obliko nepremoženjske škode je v določbah 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR, po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odločanju odškodnine je zato potrebno upoštevati, poleg meril za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Prav ob primerjanju pa je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da prisojena odškodnina ni pravična. Za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti prisojena odškodnina odstopa od prisoje odškodnin v podobnih, po obsegu škode pri tožniku primerljivih, odškodninskih primerih.

Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine znaša 50.000,00 SIT.

Prisoje višje odškodnine pa ne opravičuje niti v tožnikovi pritožbi izpostavljeno število poškodb, saj so bile bolečine izjemno blage.

Kar pa se tiče toženkine škode, katere povrnitev zahteva z nasprotno tožbo, je prvo sodišče le ugotovilo, da sta pravdni stranki v vseh mesebojnih spopadih posegli v fizično integriteto druga druge. V tem delu je zato potrebno ugotoviti, da so tožnikovi pritožbeni očitki utemeljeni. Prvo sodišče namreč ni odgovorilo na tožnikove trditve, da je bila toženki škoda prizadejana v silobranu, kar naj bi potrjevalo število in narava poškodb, zadobljenih v tem škodnem dogodku, ter prizadetost tožnikove levice.

Obema pritožbama je bilo tako potrebno delno ugoditi. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno tožniku prisojeno odškodnino za škodo, nastalo v tem škodnem dogodku, spremeniti (4. točka 373. člena ZPP). Ta del sodbe je bilo potrebno torej tako spremeniti, da se tožniku prisodi odškodnina v višini 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe (18. 1. 1999). V presežku, za še zahtevanih 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Zaradi ugotovitve vseh pravno odločilnih dejstev pa je bilo potrebno razveljaviti del sodbe, s katerim je sodišče odločilo o delu zahtevka po nasprotni tožbi, torej o povrnitvi škode, ki je v tem škodnem dogodku nastala toženki. Razveljaviti je bilo potrebno prisojenih 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnjenih 80.000,00 SIT s pripadki. V tem razveljavljenem obsegu je bilo tako potrebno zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP).

V ostalem obsegu, s katerim pritožbi zahtevata, tožnikova prisojo višje odškodnine ter toženkina zavrnitev celotnega zahtevka, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi provstopno sodbo (368. člen ZPP).

Glede škodnega dogodka dne 14. 8. 1986: Prvo sodišče je glede poteka tega škodnega dogodka ugotovilo le, da se je ta spopad pričel in končal tako, da je eden od pravdnih strank izzval, drugi pa prvi udaril. Tako posplošene prvostopne ugotovitve, s katerimi niso ocenjene niti tožnikove tožbene trditve o poteku škodnega dogodka, ne morejo vzdržati pritožbenega preizkusa. Tožnik namreč prvemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove trditve, da toženke ni niti izzval niti napadel. Ker ravnanje pravdnih strank v tem škodnem dogodku sploh ni ugotovljeno, se izkažejo tožnikovi pritožbeni očitki za utemeljene.

Čeprav se toženka protivi le previsoki odmeri pravične denarne odškodnine, je bilo obema pritožbama potrebno v tem delu ugoditi, ker niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva. Tako je bilo potrebno razveljaviti del sodbe, s katerim je sodišče odločilo o delu zahtevka na povrnitev v tem škodnem dogodku tožniku nastale škode, in sicer prisojenih 25.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrnjenih 325.000,00 SIT s pripadki. V tem razveljavljenem obsegu je bilo zato zadevo potrebno vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP). Glede škodnega dogodka dne 9. 7. 1986: Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je tega dne toženko pretepel tožnik. Prvo sodišče je še odločilo, da sta pravdni stranki vsaka do polovice odgovorni za škodo, ki je toženki nastala v tem škodnem dogodku.

Nobena od pravdnih strank gornjih prvostopnih ugotovitev ne izpodbija. Tožnik le zatrjuje, da je zahtevek zastaran, toženka pa zahteva prisojo v celoti vtoževanega zneska.

Na tožnikove trditve je potrebno odgovoriti, da je že prvo sodišče ugotovilo, da je bila tožba za povrnitev škode, nastale v tem škodnem dogodku, vložena dne 6. 4. 1989, torej pravočasno, še pred pretekom triletnega zastaralnega roka (376. člen ZOR). Prvo sodišče je tako na podlagi zdravstvenega kartona in toženkine izpovedbe prepričljivo ugotovilo, da je do nastanka škode prišlo. Na toženkino posplošeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa je potrebno odgovoriti, da je prvo sodišče, opirajoč se na izpovedbo pravdnih strank tudi prepričljivo obrazložilo, kako je do škodnega dogodka prišlo in da je za škodo, nastalo v prepiru ob priliki kuhanja klobas, odgovorna vsaka od strank do polovice. Oba bi se namreč morala vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročila škodo.

Toženka trdi, da se je v škodnem dogodku prestrašila, ker je bil tožnik napadalec. Vsi obravnavani škodni dogodku po njenem mnenju kažejo na to, da je tožnik nagnjen k agresivnosti.

Vendar se toženka neutemeljeno protivi prepričljivim ugotovitvam, da v tem škodnem dogodku ni utrpela strahu. Prvo sodišče je namreč prepričljivo ugotovilo, da toženka tako intenzivnega strahu, za katerega bi bilo mogoče priznati denarno odškodnino, ni utrpela, saj je bila vendar aktivna udeleženka v pretepu.

Pritožbene navedbe, da naj bi vsi dogodki pustili v zavesti toženke takšne posledice, da še danes potrebuje občasno medikamentno terapijo, pa ne morejo biti pravno upoštevne. Že zgoraj je bilo obrazloženo, kdaj je mogoče prisoditi denarno odškodnino za strah. V danem primeru pa toženka ni utrpela niti dovolj intenzivnega strahu, niti ta njen strah ni imel kakšnih pravno upoštevnih posledic, ki bi bile v zvezi s tem škodnim dogodkom.

Vzročno zvezo zatrjevanih emocionalnih posledic, katere naj bi bile pogojevane z obravnavanim sklopom škodnih dogodkov, pa gotovo ne gre pripisovati tem, temveč razvezi zakonske zveze, do katere je prišlo spomladi leta 1986, torej tik pred obravnavanimi škodnimi dogodki, in v zvezi z njo povezanimi težkimi življenskimi preizkušnjami. Iz prepričljivih prvostopnih ugotovitev tako izhaja, da je toženka utrpela udarnine na nosu in na desni strani lica ter odrgnine na levi strani hrbta. Bolečinsko obdobje je trajalo 8 dni, med neugodnosti pa je šteti dva pregleda pri zdravniku. Ob upoštevanju že zgoraj opisanih meril za prisojo odškodnine znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine tako 40.000,00 SIT. Le odmera denarnega zadoščenja v takšni višini pomeni namreč pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevaje 50% soodgovornost toženke za nastalo škodo znaša torej prisojena odškodnina 20.000,00 SIT.

Pritožbi tožnika je bilo tako potrebno delno ugoditi in prvo sodbo v delu, s katerim je prvo sodišče odločilo o toženki nastali škodi v tem škodnem dogodku, zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (4. točka 373. člena ZPP). Toženki prisojena odškodnina torej predstavlja 20.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje (18. 1. 1999). V presežku, za še zahtevanih 140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede škodnega dogodka dne 6. 4. 1986: Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je tega dne toženko pretepel tožnik. Prvo sodišče je še odločilo, da sta pravdni stranki vsaka do polovice odgovorni za škodo, ki je toženki nastala v tem škodnem dogodku.

Nobena od pravdnih strank gornjih prvostopnih ugotovitev niti ne izpodbija. Tožnik le zatrjuje, da je zahtevek zastaran, toženka pa zahteva prisojo v celoti vtoževanega zneska.

Na tožnikove trditve je potrebno ponovno odgovoriti, da je že prvo sodišče ugotovilo, da je bila tožba za povrnitev škode, nastale v tem škodnem dogodku, vložena dne 6. 4. 1989, torej pravočasno, še pred pretekom triletnega zastaralnega roka, torej od trenutka, ko je toženka (po pritožbenih trditvah dne 20. 4. 1986) zvedela za škodo (376. člen ZOR). Tudi glede nastanka škode v tem škodnem dogodku je prvostopna ocena, opirajoča se na zdravstveni karton, prepričljiva.

Na toženkino posplošeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa je potrebno odgovoriti, da je prvo sodišče zadovoljivo obrazložilo, da je za škodo, nastalo v prepiru, odgovorna vsaka od strank do polovice, ker bi se oba morala vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročila škodo.

Glede toženkinih trditev, da se je v škodnem dogodku prestrašila, je potrebno v izogib ponavljanju izpostaviti, da tudi v obravnavanem škodnem dogodku pravno priznanega strahu ni utrpela. Razlogi, ki potrjujejo prepričljive prvostopne ugotovitve glede zavrnitve zahtevka na plačilo negmotne škode zaradi v tem škodnem dogodku utrpelega strahu, so identični kot pri predhodno obravnavanem škodnemu dogodku, kjer so bili obširno utemeljeni.

Iz prepričljivih provstopnih ugotovitev tako izhaja, da je toženka utrpela udarnine na levi strani vratu in na levi strani čela.

Bolečinsko obdobje je trajalo 8 dni, med neugodnosti pa je šteti dva pregleda pri zdravniku. Ob upoštevanju že zgoraj opisanih meril za prisojo odškodnine znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine tako 40.000,00 SIT. Le odmera denarnega zadoščenja v takšni višini pomeni namreč pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevaje 50% soodgovornost toženke za nastalo škodo znaša torej prisojena odškodnina 20.000,00 SIT.

Pritožbi tožnika je bilo tako potrebno delno ugoditi in prvo sodbo v delu, s katerim je prvo sodišče odločilo o toženki nastali škodi v tem škodnem dogodku, zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (4. točka 373. člena ZPP). Toženki prisojena odškodnina torej predstavlja 20.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje (18. 1. 1999). V presežku, za še zahtevanih 140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Prikazano strnjeno po tožbenih zahtevkih je pritožbeno sodišče torej odločilo takole: * glede tožnikovega zahtevka na povrnitev škode, nastale v škodnem dogodku dne: - 2. 8. 1987: razveljavljeno za 2,750.000,00 SIT, - 18. 4. 1987: spremenjeno na prisojo 50.000,00 SIT in zavrnitev 600.000,00 SIT, - 14. 8. 1986: razveljavljeno za 350.000,00 SIT; * glede toženkinega zahtevka po nasprotni tožbi, na povrnitev škode nastale v škodnem dogodku dne: - 2. 8. 1987: razveljavljeno za 290.000,00 SIT, - 18. 4. 1987: razveljavljeno za 130.000,00 SIT; * glede toženkinega zahtevka po tožbi, na povrnitev škode nastale v škodnem dogodku dne: - 6. 4. 1987: spremenjeno na prisojo 20.000,00 SIT in zavrnitev 110.000,00 SIT, - 9. 7. 1987: spremenjeno na prisojo 20.000,00 SIT in zavrnitev 140.000,00 SIT.

Glede pravdnih stroškov je prvostopno sodišče odločilo delno v okviru odločitve o glavnem zahtevku po nasprotni tožbi (zavrnjen znesek na plačilo 30.527 SIT) ter v delu, s katerim je odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti zavrnjeni znesek na plačilo 30.527,00 SIT, ker ta deli usodo glavnega zahtevka (3. odstavek 370. člena ZPP). Prav tako pa je bilo potrebno v celoti razveljaviti tudi v izpodbijani sodbi vsebovani sklep o stroških (4. odstavek 166. člena ZPP). Pri tem je potrebno v pojasnilo dodati, da v odločitev o stroških, ki so pravdnima strankama nastali zaradi tožbe toženke (škodna dogodka dne 9. 7. 1986 in 6. 4. 1986), pritožbeno sodišče ni moglo posegati po določbi 2. odstavka 166. člena ZPP, ker prvo sodišče sploh ni odločalo o utemeljenosti priglašenih stroškovnih postavk.

Pritožbi obeh pravdnih strank pa je bilo potrebno v delu, s katerim izpodbijata zavrnitev predloga za taksno oprostitev, zavrniti kot neutemeljeni in potrditi prvostopni sklep (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 381. členom in 368. členom ZPP). Prvo sodišče je namreč na podlagi prepričljivo ugotovljenega premoženjskega stanja (katerega pritožbi niti ne izpodbijata) pravilno ugotovilo, da bosta obe pravdni stranki zmogli plačilo teh stroškov brez škode za svoje preživljanje.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče tako odločiti o: - tožniku nastali škodi (v škodnem dogodku 2.8.1987 in 14.8.1987), - toženki nastali škodi, katere povrnitev se zahteva z nasprotno tožbo (škodna dogodka 2. 8. 1987 in 18. 4. 1987), - ter pravdnih stroških.

Pri tem bo moralo prvo sodišče zaradi ugotovitve pravno odločilnih dejstev obravnavati že zgoraj izpostavljena sporna vprašanja. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se posamezni stranki povrnejo, bo moralo prvo sodišče upoštevati dejstvo, da se v tej zadevi obravnavajo zahtevki po dveh tožbah in nasprotni tožbi. Znesek 30.527,00 SIT (plačilo izvedenca in sodna taksa), katerega povrnitev toženka uveljavlja v okviru glavnega zahtevka, je prav tako potrebno obravnavati med pravdnimi stroški.

O stroških, ki so pravdnima strankama nastali z vložitvijo obravnavanih pravnih sredstev, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).