Jedro

Vir nevarnosti mora odstraniti tisti, ki mora za varnost skrbeti.

Enako kot je treba lastniku nepremičnine, iz katere izvirajo prekomerne imisije, prepustiti način njihove odprave (zaradi načela čim manjšega poseganja v njegovo lastninsko pravico), je treba tudi v primeru popularne tožbe tistemu, ki je dolžan odpraviti grozečo nevarnost, prepustiti, kako bo to storil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se izpodbijana vmesna sodba spremeni v končno sodbo tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku enega leta odpraviti škodno nevarnost plazenja talne preperine, porušenja dreves in padanja skalovja s parc. ID znak 0000 982 in ID znak 0000 986/2.“

II. V presežku (da je to dolžna storiti tako, da po predhodni pridobitvi gradbenega dovoljenja zgradi AB oporni zid ob celotni dolžini vznožja skalne brežine nad S. cesto višine 2,30 m in debeline 0,40 m, v izvedbi s sidranjem s pasivnimi sidri, premera 28 mm, dolžine 6 m in v medsebojnem razmaku 2 m po celotni dolžini opornega zidu) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vključno s pritožbenimi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo delno in vmesno sodbo, in sicer je zaradi zastaranja zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnice (točka 1.), s katerim je od toženke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti - odpravo propadanja njene stanovanjske hiše (I. tč. izpodbijane sodbe). Po temelju pa je ugodilo delu zahtevka pod tč. 2, s katerim je tožnica zahtevala odpravo škodne nevarnosti plazenja preperine, porušenja dreves in padanja skalovja z njenih nepremičnin (na javno cesto), in sicer na točno določen način, razviden zgoraj iz tč. II. te sodbe (II. tč. izpodbijane sodbe). Odločilo je, da mora toženka tožnici povrniti vse pravdne stroške (III. tč. izpodbijane sodbe).

2. Zoper vmesno sodbo (II. in III. tč.) se pritožuje toženka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Najprej meni, da bi sodišče moralo uporabiti 3. in 4. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika, ki opredeljuje situacijo, če škoda nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, ne pa 1. in 2. odst. te določbe. Navaja, da škodna nevarnost ni posledica izkopa S. ceste, saj se je ta ob rekonstruciji v 80. letih širila v drugo stran. Nadalje navaja, da kljub ugotovljeni nevarnosti za varno odvijanje prometa na S. cesti, ni ona tista, ki je to nevarnost dolžna odstraniti, saj izvira iz tožničine nepremičnine, v katero ne sme posegati. Upravljavec ceste lahko posege na zasebnem zemljišču izvede le po predhodno pridobljeni služnosti, ki je v konkretnem primeru ni. Tudi v tem primeru ima pravico do povračila stroškov od lastnika zemljišča, kar je izpovedal priča A. in o čemer se sodišče ni izreklo. Zato očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po Zakonu o cestah je zasebnik zgolj dolžan trpeti nujne posege, ne more pa jih zahtevati, zato pritožnica očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Nadalje očita, da bi sodišče moralo ugotoviti, do kod sega cestni svet, torej do katere višine je treba sanirati brežino. Poleg tega ni upoštevano, da je v pobočje izpeljan iztek tožničine meteorne vode; neurejeno odvodnjavanje zagotovo prispeva k nestabilnosti brežine, zato bi moral biti ugotovljen vsaj tožničin soprispevek.

3. Na pritožbo je tožnica odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila še stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je delno utemeljena

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo odločilna dejstva, materialno pravo v bistvenem pravilno uporabilo, glede na specifičnost zahtevka pa bi moralo izdati končno in ne zgolj vmesne sodbe.

6. Očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, ko se sodišče ni opredelilo do pravnega naziranja neke priče, ni storjena. To namreč ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ima jih, in ti omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

7. Prepričljiva (in v pritožbenem postopku ne več sporna) je ugotovitev, da je na brežini (last tožnice, parc. ID znak 0000 982 in ID znak 0000 986/2) stalna in intenzivna erozija, ki se izraža kot lezenje glinaste preperine ter odlomljanje in padanje kosov kamnin. Ta ugotovitev je oprta na strokovno mnenje izvedenke, ki je jasno in temeljito ter preverljivo obrazloženo.

8. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je zaradi navedenih vplivov brežine podana (škodna) nevarnost za udeležence prometa na javni cesti pod brežino, katere upravljalka in vzdrževalka je toženka. S tem je podan temelj za zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost, kot to določa 1. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ta pravi: „_Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi_.“ Zakonik torej določa, da odstranitev škodne nevarnosti lahko zahteva vsakdo, kar je torej tudi lastnik zemljišča, če je vir nevarnosti v (pravni) sferi nekoga drugega. Pravico do zahtevka ima tako vsaka zainteresirana oseba, kar tožnica kot lastnica sosednje nepremičnine in kot uporabnica javne ceste v neposredni bližini brez dvoma je.1

9. Neutemeljen je očitek, da bi bilo treba upoštevati 3. in 4. čl. 133. čl. OZ. Po 3. odst. tega določila je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. V konkretnem primeru ne gre za povračilo škode, ker ta (k sreči) še ni nastala. Vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje (4. odst. 133. čl. OZ).

10. Neutemeljen je tudi ključni očitek pritožbe, da toženka ni tista, ki je dolžna skrbeti z varnost predmetne nepremičnine, češ da ne more (in ni dolžna) brez ustrezne stvarne pravice posegati v zasebno lastnino. To na splošno sicer drži, vendar je v konkretnem primeru nepomembno, ker toženkina dolžnost posega v zasebno sfero izvira iz dolžnosti skrbeti za varnost javne ceste. Sodišče prve stopnje to pravilno in natančno obrazloži v 16., 17. in 18. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur ni česa dodati in se pritožbeno sodišče na tam napisano samo sklicuje brez ponavljanja, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena.

11. Prvostopenjsko sodišče tam jasno in pravilno razloži, da temelji toženkina dolžnost skrbeti za varnost javne ceste na posebnih predpisih, in sicer na določbah Zakona o cestah (ZCes-1, 16.2, 18.3 in 19. čl.) in dalje, na Pravilniku o rednem vzdrževanju cest. Te določbe pravilno interpretira in uporabi, zato je očitek o napačni uporabi prava neutemeljen. Ravno navedena določila omogočajo upravljavcu javne ceste poseg v zasebno lastnino.4 To, da ZCes-1 določa, da upravljavec lahko poseže v zasebno lastnino in predpisuje pogoje za to, in to, da določa, da jih je lastnik dolžan trpeti, ni v nasprotju s pravico, ki jo vsakomur daje 133. čl. OZ.

12. Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ponazori, da toženka sicer za škodo, ki bi na tak način nastala, oškodovancem odgovarja, in se pri tem korektno sklicuje na judikate (glej op. 3 na str. 9 izpodbijane sodbe). Nato, zopet pravilno, zaključi, da četudi je dejansko tožničina nepremičnina vir nevarnosti, je toženka tista, ki ima (mora imeti, saj to določa zakon) ta vir pod svojim nadzorom. Da mora pridobiti ustrezno pravno podlago za uporabo zasebnega zemljišča, če je treba ukrepe za varnost ceste izvajati na njem, za sam obstoj te njene obveznosti ni odločilno, saj bi se v tem primeru zavezanec s svojo pasivnostjo pri pridobivanju služnosti vedno lahko razbremenil obveznosti. To pa ni sprejemljivo in bi pomenilo izigravanje zakona.

13. Toženka je torej dolžna odpraviti škodno nevarnost plazenja talne preperine, porušenja dreves in padanja skalovja s tožničine nepremičnine, ker ta nevarnost grozi vsem uporabnikom javne ceste, katere varno uporabo je dolžna zagotavljati. Kaj konkretno prispeva k tej nevarnosti, na obveznost toženke zagotoviti varnost uporabnikov javne ceste, ne more odločilno vplivati v smislu morebitne (delne) razbremenitve njene obveznosti. Drži pa, da tudi od tožnice vsakdo (torej tudi toženka) lahko zahteva, da odstrani svoj (poseben, dodaten, ločen) vir nevarnosti.

14. Iz istega razloga (_mutatis mutandis_) je nepomembno, zaradi česa je prišlo do ogrožanja javne ceste (ali zaradi njene lastne rekonstrukcije ali zaradi česa drugega). Vir nevarnosti je treba odstraniti, in to mora storiti tisti, ki mora za varnost skrbeti.

15. V 2. odst. 133. čl. OZ določa, da odredi sodišče na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

16. Torej je treba način, enako kot pri negatornih tožbah5, na katerega bo zavezanec odstranil nevarnost, prepustiti njemu samemu. Enako kot je treba lastniku nepremičnine, iz katere izvirajo denimo prekomerne imisije, prepustiti način njihove odprave (zaradi načela čim manjšega poseganja v njegovo lastninsko pravico), je treba tudi v primeru popularne tožbe tistemu, ki je dolžan odpraviti grozečo nevarnost, prepustiti, kako bo to storil. Prepustiti mu je treba, da to stori z „ustreznimi ukrepi“.6 Možno namreč je, da so lahko ti tudi zelo različni, tako po vrsti, po obsegu, kot tudi stroškovno. Za lastnika zemljišča, ki lahko zasleduje še kakšne druge cilje (kar je povsem razumljivo), so morda najbolj zaželeni ukrepi ene vrste, za odstranitev nevarnosti po morda zadoščajo tudi drugačni. Če bi to (takoj) prepustili sodišču, bi lahko prišlo do paradoksalne in nevzdržne situacije, ko bi bil temelj podan (dolžnost odprave nevarnosti), zahtevana „višina“ (zahtevani ukrepi), pa ne bi bili nujno edini „ustrezni“. Tudi ni jasno, pa kakšnem kriteriju bi se sodišče za ustreznost zahtevanih ukrepov odločilo, če bi se izkazalo, da je možnih več načinov, ki bi bili z vidika odprave nevarnosti enakovredni.

17. Glede na naravo zahtevka, ki ima svoj temelj v 133. čl. OZ, izdaja vmesne sodbe torej ni primerna, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je v celoti odločilo o zahtevku in mu v še spornem delu delno ugodilo, delno pa zavrnilo (5. al. 358. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnica je uspela z manjšim (del 2. tč.) a pomembnim delom zahtevka, imela je stroške z odvetnikom, toženka pa z izvedencem; pritožba toženke je bila le delno uspešna. Zato je najprimerneje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega celotnega postopka.

1 Prim. D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 764. 2 1. odst. tega določila opredeljuje obveznost vzdrževanja javnih cest: (1) Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: redno vzdrževanje javnih cest). 3 4. in 5. odst. 18. čl. ZCes-1 določata: (4) Ob delih iz prejšnjega odstavka se lahko zgradijo tudi nezahtevni pomožni infrastrukturni in drugi objekti, ki jih pogojuje načrtovana rekonstrukcija ceste (oporni in podporni zidovi, nadhodi, podhodi, prepusti, protihrupne ograje in podobno), ter objekti gospodarske javne infrastrukture, ki jih je v območju ceste treba zgraditi ali prestaviti zaradi rekonstrukcije javne ceste. (5) Kot vzdrževalna dela v javno korist se lahko izven območja ceste izvajajo ukrepi, namenjeni varovanju ceste pred padajočim kamenjem in drevjem (lovilne mreže, zaščitne mreže in palisadne stene), če je predhodno pridobljena stvarna služnost. 4 19. čl. ZCes-1: (1) Lastniki zemljišč ob javni cesti morajo dopustiti vse posege, ki so nujno potrebni za nemoteno uporabo javne ceste, zlasti:- dostop do cestnih objektov zaradi njihovega vzdrževanja;- gradnjo objektov in naprav za odvodnjavanje cestišča in cestnega telesa;- postavitev prometne signalizacije in prometne opreme;- izvedbo ukrepov in postavitev začasnih ali stalnih naprav za zaščito ceste in prometa na njej pred snežnimi plazovi, zameti, hrupom, slepilnimi učinki in drugimi škodljivimi vplivi;- odlaganje snega na njihovo zemljišče, če se jim s tem ne povzroča škoda, če navedeni posegi, gradnja in postavitev objektov in naprav ni mogoča v okviru cestnega sveta;- izvedbo ukrepov za vzpostavitev prevoznosti ceste oziroma odpravo neposredno grozeče nevarnosti.(2) Za izvedbo ukrepov iz prejšnjega odstavka se lahko lastninska pravica na nepremičnini začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. 5 Glej ustaljeno sodno prakso od II Ips 342/85 , II Ips 642/94, do današnjih dni (II Cp 51/2019). 6 Prim. D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 768. Avtorica navaja, da povzročitelja nevarnosti nihče ne more prisiliti v določen ukrep, če je poseg v njegovo sfero lahko lažji.