Jedro

Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora, da predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve pravnega posla (s komerkoli).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom B. B. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel za nakup kmetijskega zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., gozdnih zemljišč s parc. št. ..., vse k.o. ..., ter tistih delov zemljišč s parc. št. ..., vse k.o. ..., ki se po namenski rabi prostora nahajajo na območju kmetijskih zemljišč, ki se prodajajo po skupni ceni ... EUR, med tožnico kot prodajalko, ki jo zastopa stalna skrbnica A. A., in kupovalko B. B. (1. točka izreka), zavrnil odobritev pravnega posla za iste nepremičnine in po isti ceni med tožnico kot prodajalko in kupcem C. C., med tožnico kot prodajalko in kupcem D. D., med tožnico kot prodajalko in kupcem E. E. in med tožnico kot prodajalko in kupcema F. F. in G. G. (2., 3., 4. in 5. točka izreka) in odločil, da ni zaznamoval stroškov postopka (6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnica podala ponudbo za prodajo navedenih zemljišč po 20. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Sprejemniki ponudbe (v izreku navedeni kupci) so vložili vloge za odobritev pravnega posla. V zvezi z namensko rabo prodajanih zemljišč je organ ugotovil, da gre za kmetijska in gozdna zemljišča oziroma za dele zemljišč po tej rabi s parc. št. ..., vse k.o. .... Tožnica je lastnica vseh zemljišč do celote. Zemljišča niso del zaščitene kmetije. Ker se zemljišča prodajajo v paketu je organ, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, upošteval pretežnostni kriterij zemljišč. Ker je ... m2 gozdnih zemljišč in ... m2 kmetijskih zemljišč, se vrstni red predkupnih upravičencev določi v skladu s 47. členom Zakona o gozdovih (ZG). Organ je po vpogledu v e-kataster in zemljiško knjigo ugotovil, da je kupka B. B. solastnica zemljišča s parc. št. 302/1, ki meji na zemljišče s parc. št. ..., k.o. ..., ki je naprodaj. Organ je opravil ustno obravnavo, na kateri je pooblaščenec B. B. predložil v spis še dodatni sklep o dedovanju, D 116/2001 z dne 24. 6. 2019, po katerem je B.B. dedinja parc. št. 300/2, ki meji na zemljišče s parc. št. 300/4, ki je tudi naprodaj. Pooblaščenka kupca F. F. je opozorila, da je tožnica pod skrbništvom, zato pravni posel ne more biti sklenjen brez odobritve Centra za socialno delo (CSD), ker je to nujen predpogoj za upravičenost razpolaganja osebe pod skrbništvom. Organ je zaključil, da je najvišje uvrščena kot predkupna upravičenka B. B. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da se v prvostopnem spisu nahaja odločba CSD z dne 20. 3. 2019, iz katere je razvidno, da je ta odobril pravni posel, s katerim se odtujijo ta zemljišča (navedeni pravni posel je bil sklenjen na podlagi prodajne pogodbe med varovanko oziroma njeno skrbnico ter kupcema F. F. in G. G.), v postopku dopolnitve upravnega postopka po pritožbi pa je prvostopni organ z dopisom z dne 4. 10. 2019 tudi pozval CSD, ali je za odtujitev teh nepremičnin že podal odobritev in je CSD odgovoril pritrdilno, sklicujoč se na odločbo z dne 20. 3. 2019. Glede na načelno pravno mnenje VSRS z dne 6. 4. 2012 tudi ni pomembno, da je tožnica pridobila višje ponudbe. Skliceval se je še na sodbo Upravnega sodišča, I U 1745/2016. 3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb ZUP in predlagala, da sodišče tožbi ugodi ter prvostopno odločbo in posledično drugostopno odločbo odpravi ter zadevo posreduje v ponovno odločitev, podrejeno samo odloči ter toženki naloži plačilo stroškov tega postopka. Navedla je, da je organ izpostavil razpolagalno sposobnost, ki ni predmet presoje tega postopka, pri tem pa se skliceval na sodbo, I U 1745/2016 z dne 20. 9. 2017, ki pa se ne nanaša na dano situacijo. Tožnica se strinja, da se obstoj razpolagalnega upravičenja prodajalca ne more presojati po ZKZ, vendar pa iz drugih razlogov. Primarno gre za civilno pravno vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v upravnem postopku. Po drugi strani je moral prvostopni organ vzeti v obzir razpolagalno sposobnost prodajalke, v nasprotnem primeru ne bi mogel voditi postopka po ZKZ, saj je moral preveriti v zemljiški knjigi, ali je lahko prodajalka stranka v postopku prodaje. Tožnica tudi sledi načelnemu pravnemu mnenju z dne 6. 4. 2012, vendar drugostopni organ pri tem ni izpostavil 19. člena Obligacijskega zakonita (OZ). Načelo kavzalnosti je ubesedil tudi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 31. členu. Torej predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve (s komerkoli) pravnega posla. Na 19. člen OZ se neposredno navezuje tudi 35. člen ZZK-1. Treba je še opozoriti na 248. člen Družinskega zakonika (DZ), ki je kogentne narave in ga je drugostopni organ preprosto prezrl. Organ tako ni sledil 8. členu ZUP, ravnal je v nasprotju z ZUP, ZG, ZKZ, OZ in DZ. Ob pravilni ugotovitvi lastništva obravnavanih zemljišč organ ni zavzel nobenega stališča v zvezi z zaznambo osebnega stanja, ki je vpisana na vseh zemljiščih, iz katere izhaja, da je bila tožnici delno odvzeta poslovna sposobnost in ji je bila postavljena stalna skrbnica. O tem je bil organ opozorjen. Organ je tako preuranjeno sprejel odločitev, saj bi moral pridobiti soglasje od CSD k sklenitvi pravnega posla. Ker gre za upravno zadevo, organ ne more odobriti pravnega posla s poslovno nesposobno osebo, če nima predhodne odobritve s strani CSD. Organ bi zato moral prekiniti postopek in pridobiti ustrezno soglasje. S tem je bil kršen 147. člen ZUP. To potrjuje tudi sprejeto stališče, da je pravni posel sklenjen v trenutku prejema ponudbe ob uresničitvi odložnega pogoja, da upravna enota odobri pravni posel. S pravnomočno odločbo o odobritvi pravnega posla bi lahko kupec izigral 248. člen DZ. Tožnica je še pojasnila, da je v vmesnem času pridobila tudi višje ponudbe, kar pomeni, da stalna skrbnica ne bo mogla podati pozitivnega mnenja k odtujitvi tega premoženja za nižjo ceno, kot odobreno z odločbo.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe in se sklicevala na razloge odločb. Poudarila je, da v tem postopku organ preverja izpolnitev pogojev po ZKZ in ZG. Predmet odobritve po ZKZ je v civilnopravnem smislu že sklenjen zavezovalni posel, odobritev organa pa je eden od (dodatnih) pogojev za njegov veljaven nastanek. Organ preverja le izpolnjenost pogojev po ZKZ. Kot že povedano, pa je CSD soglasje podal. 5. Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala pravni interes tožnice. Organ je namreč odobril pravni posel, zato je interes tožnice kot prodajalke v celoti izpolnjen. Njegova odločitev je bila pravilna. Vse navedbe, ki se nanašajo na domnevni neobstoj razpolagalne sposobnosti tožnice, so nerelevantne, saj tovrstne zaznambe osebnih stanj niso predmet presoje v tem postopku. Opozorila je tudi, da je v upravnem sporu predmet presoje prvostopna odločba, tožnica pa se v pretežnem delu sklicuje in večinoma izpostavlja odločitev organa druge stopnje. Ponudba je bila pravno veljavna, sicer je organ sploh ne bi smel objaviti. Kot kaže, gre za nezadovoljstvo z izbiro kupca. Tudi po OZ ponudnika dana ponudba veže. Pravni red določa, da se obstoj soglasja CSD v skladu z DZ presoja v trenutku zemljiškoknjižne realizacije sklenjene prodajne pogodbe, s čimer se zagotovi, da do prenosa lastninske pravice ne pride brez ustreznega soglasja. Torej z odobritvijo pravnega posla v nobenem primeru še niso izpolnjeni pogoji za samo odtujitev nepremičnine v lasti osebe pod skrbništvom. Ne drži, da se mora soglasje pridobiti pred odločitvijo v upravnem postopku, zato do kršitve 147. člena ZUP ni prišlo. Sicer pa iz odločbe CSD z dne 20. 3. 2019 izhaja, da je bil pravni posel med tožnico kot prodajalko oziroma njeno skrbnico ter kupcema ... že vnaprej dogovorjen, kar očitno predstavlja razlog za vložena pravna sredstva. Iz te iste odločbe pa izhaja tudi to, da je CSD pravni posel odobril, torej ni ovir, da tožnica kot prodajalka izda ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za realizacijo veljavno sklenjenega pravnega posla, odobrenega z izpodbijano odločbo. Predlagala je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, prosila za urgentno obravnavo, priložila je tudi stroškovnik.

6. Stranke z interesom C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. na tožbo niso odgovorile.

7. Sodišče uvodoma sodi, da je v zadevi podan pravni interes tožnice kot prodajalke za izpodbijanje zakonitosti odločbe, izdane v postopku odobritve pravnega posla. Tožnica namreč izpodbija pravilnost uporabe določb ZKZ (zlasti glede upoštevanja zakonskih pravil o ponudbi), zato sodišče tožbo vsebinsko obravnava. Tako ne gre za primer, kot ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 76/2019 z dne 6. 5. 2020, in ki bi terjal zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Nadalje sodišče še ugotavlja, da tožnica v tožbi sicer v večjem delu res prereka razloge, ki jih je v svoji obrazložitvi k zavrnitvi pritožbe podal drugostopni organ, se pa le-ti po vsebini nanašajo na odločitev, kot izhaja iz prvostopne odločbe, zato sodišče šteje, da je tožba uperjena proti aktu, kot ga opredeljuje 2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v tem primeru proti prvostopni odločbi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V tem primeru je sporna odločitev organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med tožnico kot prodajalko za navedena zemljišča in sprejemnico ponudbe B. B. Organ je odločitev sprejel, ob upoštevanju določb ZKZ in ZG, na podlagi t.i. ''pretežnostnega načela'', po tem, ko je ugotovil, da so ponujena zemljišča po vrsti rabe kmetijska in gozdna zemljišča, pri čemer je večji delež zemljišč gozdnih, zaradi česar je določil predkupnega upravičenca na podlagi 47. člena ZG. Ta v desetem odstavku določa, da ima razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. V naslednjem, enajstem odstavku istega člena pa je še določeno, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom določeno drugače. 10. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da bi moral organ, upoštevajoč razpolagalno sposobnost tožnice kot prodajalke (tožnici je namreč bila delno odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar je bila kot njena stalna skrbnica postavljena A. A., kar med strankami ni sporno), pred odobritvijo pravnega posla pridobiti soglasje CSD. Pri tem se sklicuje na 19. člen OZ, 248. člen DZ, 31. člen ZZK-1. Člen 19 OZ določa, da kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek); dovoljenje oziroma odobritev morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta (drugi odstavek). Po 248. členu DZ sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo (med drugim) odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine (prva alineja prvega odstavka); v primerih iz prejšnjega odstavka center za socialno delo na predlog skrbnika izda odločbo (drugi odstavek). 31. člen ZZK-1 pa določa vsebino listine, ki je podlaga za glavni vpis.

11. Sodišče se s tožnico ne strinja.

12. Kot sta tožnici že obširno in tudi jasno pojasnila oba upravna organa, gre v tem primeru za presojo odobritve pravnega posla po določbah ZKZ in ZG. Po 20. členu ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo predložiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Ponudba mora vsebovati; podatke o prodajalcu (osebno ime ter naslove stalnega ali začasnega prebivališča), podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji, ceno in morebitne druge pogoje. Upravna enota mora ponudbo nemudoma objaviti na oglasni deski na na enotnem državnem portalu E-uprave. Po 21. členu ZKZ mora med drugim vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. Fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, poda vlogo za odobritev pravnega posla (pri čemer se za sklenitev pravnega posla (pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote) šteje sprejem ponudbe - načelno pravno mnenje VSRS z dne 6. 4. 2012), ki se vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del; upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo, stranke v postopku odobritve pravnega posla so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom in so v predpisanem roku vložili vlogo za odobritev pravnega posla (22. člen ZKZ). Predkupnega upravičenca upravna enota določi glede na 23. in 24. člen ZKZ oziroma 47. člen ZG.

13. In tako, kot je opisano v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, je ravnal tudi prvostopni organ. Da je ponudbo za prodajo tožničinih zemljišč podala stalna skrbnica (ki zastopa svojo varovanko - tožnico), ni sporno in temu tožnica ne ugovarja, kar pomeni, da je bila ponudba dana pravilno in v skladu z zakonom. V spisu se tudi nahaja odločba CSD, št. 1221-41/2019/DOMZA/2 z dne 20. 3. 2019, na katero se (tudi) sklicuje upravni organ, s katero je CSD odobril predloženo prodajno pogodbo o prodaji zemljišč, ki so predmet te odobritve, ki se sklepa med tožnico kot prodajalko, ki jo zastopa stalna skrbnica A. A., ter kupcema F. F. in G. G. Res je, da je bila odobritev CSD dana k konkretni sklenitvi prodajne pogodbe, torej da se zemljišča prodajo konkretno določenim osebam (kupcema F. F. in G. G.), vendar pa je, kot izhaja iz razlogov drugostopne odločbe (in čemur tožnica ne nasprotuje), prvostopni organ v pritožbenem postopku pridobil odgovor CSD-ja, da je bilo s prej citirano odločbo dana odobritev za odtujitev teh zemljišč (torej predmeta odobritve pravnega posla v tem postopku) po (prej veljavnem) prvem odstavku 10. b člena (ki predpisuje pristojnost centra za socialno delo za odločanje) v zvezi z 191. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ta pa predpisuje obvezno pridobitev dovoljenja centra za socialno delo v primeru odtujitve varovančevih nepremičnin, ki je pod skrbništvom) (sedaj to ureja 248. člen DZ). Sodišče zato ne more sprejeti tožbenega ugovora, da predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve pravnega posla (s komerkoli). Zato tudi ni mogoče slediti tožnici, da je organ prezrl kogentno določbo 248. člena DZ, saj je očitno (upoštevajoč vsebino prej veljavne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je identična določbi 248. člena DZ) ni.

14. Med strankami tudi ni sporno, da je organ preveril lastništvo obravnavanih zemljišč v zemljiški knjigi, vendar pa se tožnica moti, ko meni, da bi se pri tem moral izrecno opredeliti oziroma zavzeti stališče glede zaznambe osebnega stanja pri teh zemljiščih (tj. delno odvzeta poslovna sposobnost lastnice in postavitev stalne skrbnice). Kot že povedano, je bila ponudba dana s strani skrbnice kot zakonite zastopnice tožnice kot prodajalke, torej je bila dana v pravilni obliki in na pravilen način. Zato organu ni mogoče očitati, da bi moral opisano zaznambo osebnega stanja upoštevati po uradni dolžnosti in posledično sprejeti drugačno odločitev v postopku, saj za to ni imel podlage. Ponudba je bila dana s strani osebe, ki z zemljišči lahko razpolaga (varovanke, ki jo zastopa stalna skrbnica) in so lahko predmet odtujitve (odločba CSD z dne 20. 3. 2019).

15. Prav tako se tudi ni mogoče postaviti na stališče, da gre v tem primeru (torej v primeru odtujitve varovančevih nepremičnin, ki je pod skrbništvom, pri izdaji dovoljenje k odtujitvi, ki ga lahko izda le center za socialno delo po 248. členu DZ) za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP. Ta določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ; o prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje (prvi odstavek). Upoštevajoč (že presojano kot pravilno) dano ponudbo in odobritev organ na tako vprašanje, ki bi vsebovalo vse zgoraj naštete elemente predhodnega vprašanja (samostojne pravne celote po 147. členu ZUP), v tem postopku sploh ni naletel, zaradi česar očitana kršitev določb ZUP ni podana.

16. Iz enakih razlogov je zato treba zavrniti tudi nadaljnji tožbeni ugovor. Tožnica namreč še ugovarja, da je potrebno predhodno pridobiti dovoljenje CSD in ne kasneje, zlasti glede na ustaljeno sodno prakso (ki temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012), po kateri je pravni posel sklenjen v trenutku prejema ponudbe ob uresničitvi odložnega pogoja odobritve pravnega posla s strani upravne enote. V nasprotnem primeru bi to po mnenju tožnice pomenilo, da bi lahko kupka (ker bi prodajalec razpolagal s pravnomočno in dokončno upravno odločitvijo, sposobno izigrati kogentni predpis – DZ), zahtevala formalno sklenitev prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V tem postopku je organ pravilno presodil, da so pogoji po ZKZ (v zvezi z ZG) za odobritev pravnega posla (že sklenjenega zavezovalnega posla) podani, s tem pa ni napravil tudi ocene o morebitni (ne)veljavnosti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih z vidika razpolagalne sposobnosti tožnice kot prodajalke.

17. V zvezi s tožbenim navajanjem, da je tožnica v vmesnem času od začetka tega postopka pridobila tudi druge ponudbe, ki so bile bistveno višje od cene v izpodbijani odločbi, pa je treba še navesti, da je dana ponudba (vključno s ceno) v razmerju do predkupnih upravičencev – sprejemnikov ponudbe zavezujoča in ponudnik nanjo vezanosti ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ (po tej določbi ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla). Ker pa je s sprejemom ponudbe pravni posel sklenjen, odobritev pravnega posla pa je le eden od pogojev za njegov veljavni nastanek, organ v postopku njegove odobritve ne posega v vsebino sprejete ponudbe, temveč presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo odobritev. V tem postopku gre namreč za javnopravno omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, katere namen je zagotoviti smotrno izkoriščanje omejenega obsega te vrste naravnega premoženja. Povedano drugače: zakonita predkupna pravica pri nakupu kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij predstavlja omejitev lastninske pravice, katere namen je zlasti zavarovanje teh zemljišč pred negospodarnim ravnanjem z njimi. Zato so navedbe tožnice glede določitve cene (oziroma glede na v ponudbi morebiti določeno prenizko ceno glede na kasnejše pridobljene ponudbe) in v zvezi s tem nadaljnjim tožbenim izvajanjem nerelevantne.

18. Glede na navedeno je sodišče, ker je presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, tožbo tožnice zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče še pripominja, da tožnica ni uveljavljala tožbenega ugovora napačne uporabe ZKZ in ZG v zvezi s t.i. ''pretežnostnim načelom'' (sprememba sodne prakse, glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020).

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je šlo v zadevi za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, dejstva, ki sestavljajo relevantno dejansko stanje (da je bila podana ponudba tožnice, zastopane po stalni skrbnici, za prodajo zemljišč, ki so po vrsti rabe kmetijska in gozdna zemljišča, da je v ponudbi po površini več gozdnih zemljišč, da je ponudbo (med drugim) sprejela tudi stranka z interesom B. B., ki se, ker je solastnica sosednjega zemljišča s parc. št. ... z zemljiščem s parc. št. ..., obe k.o. ..., ki je naprodaj, uvršča na prvo mesto med predkupnimi upravičenci po 47. členu ZG), pa med strankami niso bila sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka stranke z interesom B. B. temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz 154. člena ZPP, bi stranki z interesom glede na njen interes (zavrnitev tožbe), stroški šli. Vendar pa sodišče, pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranka z interesom v svojem odgovoru na tožbo ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato stranki z interesom ni priznalo.