Jedro

Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, t.j. na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj (ki so bila v trenutku umika še v teku) Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe in nima nobenega vpliva na veljavnost oziroma pravnomočnost kondemnatornega dela sklepa o izvršbi niti ni z njim v relevantni zvezi.

Sklep o ustavitvi izvršbe v primeru, ko je postopek odločanja o pravnih sredstvih še v teku, pomeni le konec oprave izvršbe in ne izvršilnega postopka v celoti. Izvršilni postopek se v takšnem primeru v celoti konča šele s pravnomočno odločitvijo o pravnih sredstvih, ki so bila do trenutka ustavitve izvršbe že vložena, pa o njih še ni bilo odločeno.

Četudi je sklep o izvršbi na podlagi menice mogoče izvršiti pred njegovo pravnomočnostjo, je izvršba dopustna (opravičena) le pod pogojem, da sklep o izvršbi kasneje postane pravnomočen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala znesek 10.488,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2010 do plačila in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške tega postopka v višini 1.040,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Dejstva, na podlagi katerih je tožeča stranka uveljavljala svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (190. in nadaljnji členi OZ), so med strankama nesporna. Sodišče prve stopnje jih je navedlo v 7. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa jih zaradi jasnosti na kratko povzema: - Okrajno sodišče v Kamniku je dne 18. 10. 2010 na predlog tožene stranke kot upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine-menice, ki ga je organizacija za plačilni promet izvršila pred pravnomočnostjo in tožeči stranki kot dolžniku zarubila denarna sredstva v skupni višini 32.556,76 EUR ter jih nakazala na račun tožene stranke; - tožeča stranka kot dolžnik je zoper izdani sklep o izvršbi pravočasno vložila ugovor za del terjatve v višini 10.488,15 EUR, v preostalem delu je terjatev upnika pripoznala; - po izvršenem rubežu je tožena stranka umaknila predlog za izvršbo, na podlagi umika predloga je Okrajno sodišče v Kamniku s sklepom z dne 16. 11. 2010 izvršilni postopek ustavilo; o ugovoru tožene stranke ni odločilo; - zoper sklep o ustavitvi postopka se nobena od strank ni pritožila in je postal pravnomočen.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da tožena stranka z opravljeno izvršbo ni bila brez pravnega temelja obogatena (na škodo tožeče stranke), ker je bila izvršba opravljena na podlagi sklepa o izvršbi, ki je postal pravnomočen s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi (izvršilnega) postopka postal pravnomočen sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice) dva dela: kondemnatorni del, v katerem sodišče naloži dolžniku, da plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, ter dovolilni del, v katerem sodišče dovoli izvršbo. Dovolilni del sklepa o izvršbi pa predstavlja le prvo fazo izvršilnega postopka, ki se začne s predlogom za izvršbo in konča s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Drugo fazo izvršilnega postopka pa predstavljajo konkretna dejanja oprave izvršbe, t.j. izvršilni del izvršbe, s katerim se šele doseže namen izvršilnega postopka – poplačilo upnikove terjatve.

7. Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, t.j. na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oz. prenehanju vseh izvršilnih dejanj (ki so bila v trenutku umika še v teku). Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe in nima nobenega vpliva na veljavnost oz. pravnomočnost kondemnatornega dela sklepa o izvršbi niti ni z njim v relevantni zvezi. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008 zapisalo, „da pomeni sklep o ustavitvi izvršbe primeru, ko je postopek odločanja o pravnih sredstvih še v teku, le konec oprave izvršbe in ne izvršilnega postopka v celoti. Izvršilni postopek se v takšnem primeru v celoti konča šele s pravnomočno odločitvijo o pravnih sredstvih, ki so bila do trenutka ustavitve izvršbe že vložena, pa o njih še ni bilo odločeno. Tudi, v primeru, če sodišče prve stopnje meni, da pritožnik zaradi ustavitve postopka ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o vloženih pravnih sredstvih, bi moralo o tem sprejeti ustrezno odločitev v obliki sodne odločbe. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je pritožniku odvzelo možnost, da se seznani z razlogi za sporno stališče, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo. Zato je kršilo ustavna procesna jamstva, ki jih pritožniku zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave.“

8. Izvršilno sodišče bi torej moralo sprejeti odločitev o dolžnikovem ugovoru v obliki sodne odločbe ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, in te pomanjkljivosti ni sanirala pravnomočnost sklepa o ustavitvi postopka. Ker izvršilno sodišče o dolžnikovem ugovoru, ki se nanaša na upnikovo terjatev v višini vtoževanega zneska, ni odločilo, sklep o izvršbi v kondemnatornem delu (za ugovarjani del terjatve) nikoli ni postal pravnomočen. Pravnomočna namreč lahko postane le sodna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kot to (smiselno) določa 319. člen ZPP. Sodna odločba se ne more več izpodbijati s pritožbo le v dveh primerih: 1. če je potekel rok za vložitev pritožbe, pa v tem roku ni bila vložena, in 2. če je bilo o pritožbi odločeno s sodno odločbo tako, da je bila pritožba zavržena, zavrnjena ali pa ji je bilo ugodeno. Za nobenega od navedenih primerov v obravnavani zadevi ni šlo. S sklepom o ustavitvi postopka nesporno ni bilo odločeno o dolžnikovem ugovoru.

9. Dolžnikova pravica do tega, da sodišče o njegovi pravovarstveni zahtevi odloči, tudi ni in ne more biti odvisna od obstoja ali vsebine nekega povsem samostojnega dvostranskega razmerja med upnikom in sodiščem, ki se je vzpostavilo z upnikovim umikom izvršilnega predloga, in še manj od tega, ali je dolžnik v to razmerje, ki se ga niti ne tiče, posegel. Razlogi prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka kot dolžnik vložiti pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi kršitev iz 441. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker ga sodišče prve stopnje ni pozvalo, da se o umiku izvršilnega predloga izjavi, presegajo dolžnosti poznavanja prava, ki se zahteva od strank. Določilo 43. člena ZIZ je jasno in ne potrebuje razlage: „Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo“. Zato predstavlja stališče prvostopnega sodišča, da bi se moral dolžnik pritožiti zoper sklep o ustavitvi postopka, ker ga sodišče prve stopnje ni pozvalo, da privoli v umik, za dolžnika presenečenje, saj sodišče ni pojasnilo, kako naj bi dolžnik to vedel. 10. Ne nazadnje pa sta bila v obravnavanem primeru tako upnikov umik predloga za izvršbo kot na njegovi podlagi izdan sklep o ustavitvi postopka izvršbe tudi povsem nepotrebna in le sama sebi namen. Izvršilni postopek se namreč po samem zakonu ustavi z uspešno opravo izvršbe, t.j. s trenutkom plačila upnikove terjatve. Zakon v takšnem primeru ne predvideva izdaje posebnega procesnega sklepa o ustavitvi postopka. S sklepom o ustavitvi postopka je torej izvršilno sodišče ustavilo že končan postopek, in tudi iz tega razloga navedeni sklep nima nobenih pravnih učinkov.

11. Ker izvršilno sodišče ni odločilo o dolžnikovem ugovoru, sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na upnikovo terjatev v višini 10.488,15 EUR s pp nikoli ni postal pravnomočen. Četudi je sklep o izvršbi na podlagi menice po 41.a členu ZIZ mogoče izvršiti pred njegovo pravnomočnostjo, je izvršba dopustna (opravičena) le pod pogojem, da sklep o izvršbi kasneje postane pravnomočen. Navedeni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Do premika premoženja v obravnavanem primeru sicer ni prišlo brez pravne podlage, vendar se ta ni uresničila oziroma je kasneje odpadla.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.