Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.300.000 SIT in ji povrniti 70.088 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo,pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in odškodnino znižalo za 300.000 SIT. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 32.775 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1998 dalje do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev pritožbenega sodišča ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Tožnica je utrpela hudo poškodbo enega od najpomembnejših organov. Zdravljenje ni bilo enostavno. Tudi strah ob zdravljenju hrbtenice ne more biti zanemarljiv, saj je trajal najmanj dva meseca. Po končanem zdravljenju ima tožnica velike težave. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo biti njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 (ZPP/99) pri obravnavanju te pravdne zadeve uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident uveljavlja izrečno in opredeljeno. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno. Okvir in kriterije za prisojo denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, določata 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obe navedeni zakonski določbi pa sta, ob upoštevanju pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje pravilno uporabljeni. Tožnica je utrpela lažjo poškodbo vratne hrbtenice. Srednje hude bolečine je trpela 14 dni, lahke bolečine pa dodatne štiri tedne. Zdravljenje so spremljale neugodnosti in sicer obiski pri zdravniku, rentgensko slikanje, tritedenska fizikalna terapija in tritedenska imobilizacija vratu (teden dni stalna, naslednjih štirinajst dni pa občasna). Po ugotovitvah nižjih sodišč se občasne bolečine (enkrat tedensko) pojavljajo tudi po končanem zdravljenju. Zaradi opisanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožnici prisojeno denarno zadoščenje v znesku 400.000 SIT, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino, ki je skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR.

Po končanem zdravljenju ima tožnica občasne težave pri večjih obremenitvah vratu (pri težjih opravilih v gospodinjstvu, pri nošenju ali dvigovanju težjih predmetov, pri daljši vožnji z avtomobilom in pri tistih športnih aktivnostih, pri katerih je hrbtenica bolj obremenjena). Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je bilo tožnici prisojenih 500.000 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča pravično denarno zadoščenje, ki je primerljivo z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Revizija pa neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o prisoji odškodnine zaradi prestanega strahu. Strah, ki ge je utrpela tožnica ob nesreči, je bil kratkotrajen, sekundarni strah pa je bil lažje oblike, glede na obseg poškodbe pa tudi ni bilo nobenih objektivnih razlogov za dalj časa trajajoči sekundarni strah. Prisojeno denarno zadoščenje v znesku 100.000 SIT je zato v skladu z določbo 200. člena ZOR, trditve tožnice, da bi ji moralo sodišče iz tega naslova prisoditi kar 500.000 SIT, pa niso utemeljene.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).