Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sme v izvršilnem postopku dolžnik v pobot z upnikovo terjatvijo, ki je predmet izterjave, uveljavljati svojo nesporno terjatev zoper upnika, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, in sicer v obliki materialnega pobota. Pravilno je tudi stališče, da je kot pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati tudi pobotno izjavo, ki jo dolžnik poda (šele) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ pa je stališče sodišča prve stopnje, da pobot v takšnem primeru učinkuje z dnem, ko je bila pobotna izjava podana, in da se s tistim dnem terjatev upnika v posledici pobota šteje za poplačano do višine v pobot uveljavljane terjatve. Na podlagi citirane določbe se namreč po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pomeni v trenutku zapadlosti obeh v pobot uveljavljanih terjatev oziroma če ti ne zapadeta hkrati, v trenutku, ko je zapadla tista od terjatev, ki je zapadla pozneje. V OZ ni podlage, da bi za presojo učinkov materialnega pobota, ki se uveljavlja v izvršilnem postopku, veljalo kaj drugega oziroma da bi bila uporaba drugega odstavka 312. člena OZ izključena.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko I izreka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se točka I izreka zdaj v celoti glasi: »I. Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 409/2021 z dne 24. 12. 2021 razveljavi: - pod točko I izreka (v zvezi s prvo alinejo predloga za izvršbo z dne 23. 12. 2021, pod katero je bila predlagana izvršba za izterjavo zneska 1.967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 dalje do plačila) v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena za izterjavo zneska, ki presega znesek 887,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje in - pod točko III izreka v delu, v katerem so bili dolžniku v plačilo naloženi izvršilni stroški, ki presegajo znesek 105,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje, in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

V ostalem se ugovor zavrne.«

II. Pritožba zoper točko II izreka se zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba zoper točko III izreka se zavrže. IV. Upnica mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v znesku 222,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V presežku se dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe zavrne.

V. Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi delno ugodilo in sklep o izvršbi I 409/2021 z dne 24. 12. 2021 razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, in sicer za 3. 1. 2022 poravnanih 1.119,46 EUR, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. V preostalem je ugovor zavrnilo. Pod točko II izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka, pod točko III izreka pa, da se izvršilni postopek ustavi.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vložil dolžnik in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodi in sklep o izvršbi razveljavi tudi za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.119,46 EUR za čas od 9. 9. 2018 do 3. 1. 2022 ter predlog za izvršbo tudi v tem delu zavrne, izvršilni postopek pa ustavi. Podrejeno je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa upnici v plačilo naloži stroške postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnik je uvodoma obrazložil razloge, zakaj ima kljub podanemu umiku predloga za izvršbo, ki je posledica prisilne realizacije sklepa o izvršbi, pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep, vključno s pritožbo zoper točko III izreka, pod katero je sodišče postopek ustavilo. Izpostavil je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb, da je upnica že pred začetkom predmetnega izvršilnega postopka z izjavo z dne 5. 11. 2021 enostransko pobotala svojo terjatev za znesek 559,73 EUR, zaradi česar je terjatev upnice v tem znesku prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo in je v tem delu predlog za izvršbo vložila neutemeljeno. Menil je, da je navedeno bistveno tako glede presoje upravičenosti vložitve predloga za izvršbo z vidika glavnice, kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih upnica zahteva od celotne terjatve, in stroškov postopka. V zvezi s tem je sodišču prve stopnje očital pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in kršitev pravice do izjave ter s tem bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nasprotoval je odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, in izpostavil, da sodišče odločitve v tem delu ni obrazložilo, saj se z višino delnega uspeha sploh ni ukvarjalo. Nadalje je izpostavil, da v ugovoru v pobot ni uveljavljal zgolj stroškov po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 83/2014 z dne 29. 5. 2015 v višini 1.119,46 EUR, ampak tudi zakonske zamudne obresti od navedenega zneska za čas od 9. 9. 2015 dalje (tj. ko je sodba postala pravnomočna in izvršljiva), do 3. 1. 2022 (do vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi). Sodišče prve stopnje bi zato pri pobotu moralo upoštevati tudi navedene zakonske zamudne obresti, še zlasti zato, ker je na drugi strani zakonske zamudne obresti za celotno obdobje od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe P 64/2014 dalje priznalo upnici. Tudi za takšno ravnanje sodišče prve stopnje razlogov ni navedlo, pri svoji odločitvi pa je očitno izhajalo iz nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je štelo, da je dolžnik v ugovoru v pobot uveljavljal le glavnico, čeprav iz ugovora jasno izhaja, da je uveljavljal tudi zakonske zamudne obresti.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Izpostavila je, da pobotni dogovor ali enostranska pobotna izjava ni bila nikdar sklenjena v obliki, kot jo zatrjuje dolžnik, saj sicer upnica ne bi vložila predloga za izvršbo. Z dolžnikom se ni nikoli dogovorila o pobotu, dopisa upnice z dne 5. 11. 2021 pa ni mogoče šteti kot pobotnega dogovora oziroma sporazuma o pobotu. Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje postopalo na način, kot se dolžnik zavzema v ugovoru. Tudi pritožbene navedbe v delu, v katerem dolžnik izpodbija odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov izvršbe, so zmotne in z ničemer izkazane. Ker dolžnik upnici terjatve ni poravnal in je tudi sicer na vse načine oviral poplačilo dolga, je bila primorana vložiti predlog za izvršbo.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

**K točki I izreka:**

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 64/2014 z dne 29. 5. 2015 pod točko I izreka po predlogu upnice dovolilo izvršbo za izterjavo zneska s sodbo odmerjenih pravdnih stroškov v višini 1,967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 dalje do plačila in izvršilnih stroškov, kot jih bo v postopku odmerilo sodišče, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod točko II izreka sklepa o izvršbi je določilo izvršitelja, pod točko III izreka pa je dolžniku v plačilo naložilo 135,80 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi v prvi vrsti ugovarjal z navedbo, da je terjatev za plačilo stroškov po citirani sodbi v celoti prenehala na podlagi dednega dogovora, s katerim so se dediči v okviru zapuščinskega postopka D 257/2003 dogovorili, da se odpravijo vse obveznosti plačila stroškov, ki izvirajo iz več sodb, izdanih pravdnih postopkih, v katerih so dediči v zvezi z navedenim zapuščinskim postopkom med seboj uveljavljali različne dednopravne zahtevke (tj. sodbe v zadevah Okrožnega sodišča na Ptuju P 64/2014 z dne 29. 5. 2015, P 68/2006 z dne 22. 3. 2012, P 83/2014 z dne 28. 4. 2015 in P 101/2014 z dne 9. 2. 2015). Podredno je zatrjeval, da je upnica, ki je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 83/2014 z dne 28. 4. 2015 kot solidarna dolžnica dolžniku dolžna plačati 1.119,46 EUR, v dopisu z dne 5. 11. 2021 izjavila pobot dela svoje obveznosti, ki jo je imela do dolžnika po navedeni sodbi P 83/2014, in sicer v višini 559,73 EUR, s terjatvijo, ki jo zoper dolžnika na podlagi sodbe P 64/2014 uveljavlja v tem postopku, zaradi česar je dolžnikova obveznost, ki je predmet te izvršbe, na podlagi navedenega pobota že delno prenehala. Še dodatno pa je podal tudi pobotno izjavo, s katero je nasproti terjatvi, ki jo upnica na podlagi sodbe P 64/2014 izterjuje v tem postopku, v pobot uveljavljal svojo celotno terjatev do upnice po sodbi P 83/2014 v višini 1.119,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje.

6. Sodišče prve stopnje ni sledilo dolžnikovim navedbam, da naj bi izterjevana terjatev v celoti prenehala zaradi dogovora med dediči. Dolžnik ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem v pritožbi ne izpodbija in tudi ne nasprotuje zavrnitvi ugovora v obsegu, ki je posledica neutemeljenosti njegovih navedb v tej smeri, zaradi česar sklep o ugovoru v tem delu ni bil predmet pritožbenega preizkusa (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

7. Kot izhaja iz točk 13 do 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugovoru zoper sklep o izvršbi delno ugodilo na podlagi ugovora pobota, ki ga je dolžnik podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vloženem 3. 1. 2022. Pri tem je štelo, da so učinki pobota nastopili z dnem vložitve ugovora in da je s tem dnem terjatev upnice poravnana v obsegu v pobot uveljavljanega zneska glavnice (tj. 1.119,46 EUR).

8. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sme v izvršilnem postopku dolžnik v pobot z upnikovo terjatvijo, ki je predmet izterjave, uveljavljati svojo nesporno terjatev zoper upnika, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, in sicer v obliki materialnega pobota. Pravilno je tudi stališče, da je kot pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati tudi pobotno izjavo, ki jo dolžnik poda (šele) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ pa je stališče sodišča prve stopnje, da pobot v takšnem primeru učinkuje z dnem, ko je bila pobotna izjava podana, in da se s tistim dnem terjatev upnika v posledici pobota šteje za poplačano do višine v pobot uveljavljane terjatve. Na podlagi citirane določbe se namreč po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pomeni v trenutku zapadlosti obeh v pobot uveljavljanih terjatev oziroma če ti ne zapadeta hkrati, v trenutku, ko je zapadla tista od terjatev, ki je zapadla pozneje. V OZ ni podlage, da bi za presojo učinkov materialnega pobota, ki se uveljavlja v izvršilnem postopku, veljalo kaj drugega oziroma da bi bila uporaba drugega odstavka 312. člena OZ izključena.1

9. Ker je (upoštevaje trditve, ki jih je dolžnik podal v ugovoru) terjatev dolžnika zoper upnico, ki izvira iz sodbe P 83/2014, zapadla pozneje kot terjatev, ki jo upnica na podlagi sodbe P 63/2014 od dolžnika izterjuje v tem postopku, so se pogoji za pobot stekli ob zapadlosti dolžnikove terjatve do upnice. Dolžnik v ugovoru ni izrecno navedel datuma zapadlosti te terjatve, prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, kdaj je bila upnici vročena sodba P 83/2014 in kdaj se je torej iztekel rok za plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.119,46 EUR, ki so ji bili naloženi s sodbo. Je pa dolžnik navedel datum pravnomočnosti in izvršljivosti te sodbe, tj. 9. 9. 2015 (od katerega je izrecno uveljavljal zakonske zamudne obresti od svoje terjatve), ta datum pa je kot datum pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe P 83/2014 v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Izhajajoč iz dejstva, da izvršljivost nastopi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ), je dolžnikova terjatev za plačilo pravdnih stroškov tako zapadla najpozneje en dan pred datumom, s katerim je sodba postala izvršljiva, tj. 8. 9. 2015, najpozneje s tem dnem pa so nastopili tudi učinki pobota terjatve iz sodbe P 64/2014, ki jo upnica izterjuje v predmetnem postopku, in dolžnikove terjatve do upnice po sodbi P 83/2014 v višini 1.119,46 EUR, zaradi česar je treba šteti, da je bila terjatev upnice v višini 1.119,46 EUR poplačana na dan 8. 9. 2015 in ne šele 1. 3. 2022. Sklep sodišča prve stopnje, v katerem je to pod točko I izreka plačilo v višini v pobot uveljavljane terjatve 1.119,46 EUR zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 312. člena OZ upoštevalo z dnem 1. 3. 2022 namesto z dnem 8. 9. 2015, je bilo zato treba spremeniti. Pri tem je sodišče druge stopnje zaradi jasnosti izrek pod točko I izpodbijanega sklepa v celoti preoblikovalo tako, da je upoštevaje učinek pobota z dnem 8. 9. 2015 določno opredelilo terjatev, za izterjavo katere je bila izvršba (zaradi prenehanja terjatve v posledici pobota) neutemeljeno dovoljena in glede katere se posledično sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne.

10. Pobot predstavlja način prenehanja terjatve, ki ima enake učinke kot prenehanje terjatve s plačilom v višini pobotanega zneska. Tudi za delno poplačilo terjatve s pobotom je zato treba uporabiti določbe 288. člena OZ. Ker znesek 1.119,46 EUR, ki ga je dolžnik uveljavljal v pobot, ne zadošča za celotno poplačilo upničine terjatve, je treba delno poplačilo v skladu z 288. členom OZ upoštevati tako, da se z njim najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica. Z zneskom 1.119,46 EUR so se tako poplačale obresti od zneska 1.967,25 EUR, ki so od 10. 6. 2015 do 8. 9. 2015 natekle v znesku 39,48 EUR2 in del glavnice v znesku 1.079,98 EUR, neplačana pa je ostala glavnica v znesku 887,27 EUR od katere od 9. 9. 2015 dalje tečejo nadaljnje zakonske zamudne obresti.

11. Dolžnik v pritožbi tako utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je ob upoštevanju pobota upnici priznalo celotne obresti od zneska 1.967,25 EUR od 10. 6. 2015 dalje. Ni pa utemeljeno njegovo pravno naziranje, da bi bilo treba pobot upoštevati tako, da bi sodišče od obeh terjatev obresti obračunalo do 3. 1. 2022 in nato pobotalo terjatvi glavnic s prištetimi obrestmi, nateklimi do 3. 1. 2022. Izhajajoč iz drugega odstavka 312. člena OZ je pri pobotu namreč treba upoštevati višino terjatev na dan, ko so se stekli pogoji za pobot, in ne na dan, ko je bila dana pobotna izjava, zaradi česar se pri obračunu delnega plačila na dan učinka pobota obresti od pozneje zapadle terjatve ne obračunajo, obresti od prej zapadle terjatve pa se obračunajo do dneva pobota.

12. Po obrazloženem se torej izkaže, da je v posledici pobota terjatev upnice nad zneskom 887,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 prenehala, zaradi česar izvršba za izterjavo višje terjatve ni dopustna in je ob pravilnem upoštevanju učinkov dolžnikovega ugovora pobota treba sklep o izvršbi v tem delu razveljaviti in predlog za izvršbo zavrniti. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep v točki I izreka v tem delu zato ustrezno spremenilo.

13. Pritožba tudi pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo dolžnikovih navedb o tem, da je upnica del terjatve, ki je predmet izvršbe, že pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi izjave z dne 5. 11. 2021 pobotala s polovico terjatve (tj. 559,73 EUR), ki jo je dolžnik do nje imel na podlagi sodbe P 83/2014, zaradi česar je njena terjatev že pred vložitvijo predloga za izvršbo delno prenehala. Glede na to, da je tudi dolžnik v ugovoru podal pobotno izjavo, s katero je v pobot uveljavljal celotno terjatev (1.119,46 EUR), ki jo je do upnice pridobil na podlagi sodbe P 83/2014, sodišče prve stopnje pa je sledilo njegovemu pobotnemu ugovoru in že na tej podlagi sklep o izvršbi delno razveljavilo in predlog za izvršbo delno zavrnilo (na prvi stopnji zaradi zmotne uporabe materialnega prava sicer delno napačno, kar je s spremembo točke I izreka izpodbijanega sklepa saniralo sodišče druge stopnje), to dejstvo za odločitev o glavni stvari (tj. o višini terjatve, ki izvira iz izvršilnega naslova, za izterjavo katere se dovoli izvršba) ni pomembno. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je zaradi pobotne izjave upnice njena terjatev do dolžnika že pred vložitvijo predloga za izvršbo prenehala za znesek 559,73 EUR, in bi bilo posledično dolžnikovo pobotno izjavo, podano v ugovoru, mogoče upoštevati le še za preostalo polovico dolžnikove terjatve do upnice, bi bil namreč zato, ker pobot v vsakem primeru učinkuje z dnem 8. 9. 2015, rezultat enak, tj. da je upoštevaje oba pobota na dan 8. 9. 2015 neplačana ostala še terjatev upnice v višini 887,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje in da v presežku izvršba ni dopustna.

14. Vprašanje, ali je terjatev upnice zaradi njene pobotne izjave glede pobota terjatve v višini 559,73 EUR prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa je pomembno z vidika presoje utemeljenosti stroškov, ki so bili dolžniku v plačilo naloženi s sklepom o izvršbi, in stroškov nadaljnjega postopka. Ker mora ob delni spremembi izpodbijanega sklepa na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ o stroških celotnega postopka odločiti sodišče druge stopnje, je v okviru odločanja o stroških postopka o tem vprašanju odločilo samo.

15. V skladu s prvim odstavkom 312. člena OZ za pobot ni potrebno soglasje ali dogovor strank, ampak zadošča enostranska izjava o pobotu, ki jo ena stranka poda drugi. Naslovnik pobotne izjave se učinkom pobota (če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji iz 311. člena OZ) ne more upirati in ti nastanejo že v trenutku, ko mu je izjava podana. Upnica ni zanikala, da je dolžniku poslala izjavo z dne 5. 11. 2021, to pa izhaja tudi iz dopisa pooblaščenca upnice s priloženo izjavo z dne 5. 11. 2021, ki ju je ugovoru priložil dolžnik. Prav tako to potrjuje odgovor z dne 16. 11. 2021, ki ga je dolžnikov pooblaščenec poslal pooblaščencu upnice. Iz izjave z dne 5. 11. 2021 tudi jasno izhaja, da je upnica pod točko D izjave (med drugim) izjavila pobot dela svoje terjatve do dolžnika po sodbi P 63/2014 z delom dolžnikove terjatve po sodbi P 83/2014, in sicer v višini 559,73 EUR. Četudi držijo navedbe upnice, da dolžnik ni podal soglasja k podani pobotni izjavi oziroma da med njima ni prišlo do dogovora o pobotu, to na učinek podane pobotne izjave (v obsegu, v katerem je bila ta utemeljeno podana in so bili izpolnjeni pogoji za pobot iz 311. člena OZ) ne vpliva. Pobotna izjava namreč v razmerju do dolžnika učinkuje že od trenutka, ko jo je prejel, pri tem pa se šteje, da je pobot nastal, ko so se stekli pogoji zanj, torej 8. 9. 2015. Tako je utemeljeno stališče dolžnika, da je terjatev upnice dejansko delno prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Z v pobot uveljavljanim zneskom 559,73 EUR so bile na dan 8. 9. 2015 v celoti poplačane do tega dne natekle obresti v znesku 39,48 EUR in del glavnice v znesku 520,25 EUR. Upoštevaje navedeno bi bila torej upnica predlog za izvršbo v trenutku njegove vložitve upravičena vložiti le še za izterjavo glavnice 1.447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje. To terjatev je zato treba upoštevati pri odmeri odvetniške nagrade za sestavo predloga za izvršbo, ki na podlagi tar. št. 27/1 ne znaša 150 točk, kot je upnici v sklepu o izvršbi pod točko III izreka priznalo sodišče prve stopnje, ampak 100 točk. Stroški predloga za izvršbo, do povrnitve katerih je bila upravičena upnica, tako znašajo 100 točk za sestavo predloga za izvršbo (60 EUR), 2% materialnih stroškov v znesku 1,20 EUR in 44 EUR sodne takse, vse skupaj torej 105,20 EUR, v primeru zamude s plačilom pa je upnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Tudi v tem delu je sodišče druge stopnje zato izpodbijani sklep pod točko I izreka ustrezno spremenilo tako, da je ugovoru tudi v tem delu ugodilo, sklep o izvršbi v točki III izreka glede preveč priznanih stroškov razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

16. Sodišče druge stopnje je glede na spremembo odločitve o ugovoru presojalo tudi stroške ugovornega postopka. Pri presoji teh je treba upoštevati, da je dolžnik z ugovorom delno uspel, in sicer tako, da je po spremembi točke I izreka sklepa o ugovoru izvršba dovoljena za izterjavo terjatve glavnice 887,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje namesto za izterjavo terjatve glavnice 1.967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 dalje. Vendar pa je pri tem hkrati treba upoštevati, da je terjatev v višini 559,73 EUR prenehala šele po izdaji sklepa o izvršbi, na podlagi ugovora pobota, ki ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zaradi česar upnica dolžniku stroškov ugovora v delu, v katerem je ta nasprotoval izterjavi terjatve glavnice v znesku 1.447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje (tj. terjatvi, glede izterjave katere je bila v trenutku izdaje sklepa o izvršbi, upoštevaje pobotno izjavo upnice z dne 5. 11. 2021, utemeljeno dovoljena) in terjatvi iz naslova izvršilnih stroškov v znesku 105,20 EUR s pripadajočimi obrestmi, ni neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Na drugi strani pa je upnica ugovoru utemeljeno nasprotovala v delu, v katerem se je dolžnik zavzemal za razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo v celoti na podlagi trditev o dogovoru o prenehanju terjatev iz naslova sodnih stroškov, ki naj bi bil sklenjen v zapuščinskem postopku (torej glede izterjave 887,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje), v katerem je bil dolžnikov ugovor utemeljeno zavrnjen. Njeni stroški ugovornega postopka v zvezi s tem so bili tako potrebni za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ). Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tudi po spremembi točke I izreka izpodbijanega sklepa ustrezna odločitev o stroških ugovornega postopka, ki jo je pod točko II izreka ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sprejelo sodišče prve stopnje, tj. da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep v točki II izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K točki III izreka:**

17. Sodišče prve stopnje je pod točko III izreka izpodbijanega sklepa na podlagi upničinega umika predloga za izvršbo, ki ga je podala v posledici realizacije izvršbe3, postopek ustavilo. Takšna odločitev je nujna posledica dejstva, da je bila terjatev upnice, glede katere je bila s sklepom o izvršbi (nepravnomočno) dovoljena izvršba, v celoti poplačana, zaradi česar so prenehali pogoji za njeno nadaljnjo izterjavo in opravljanje izvršilnih dejanj v tej smeri. Ustavitev postopka pa ne preprečuje odločanja o pravnih sredstvih, o katerih do ustavitve še ni bilo odločeno. Ustavitev postopka ima namreč za posledico zgolj ustavitev izvršbe (tj. prenehanje opravljanja izvršilnih dejanj), ne pa tudi konca izvršilnega postopka, ki bo nastopil šele, ko bo odločeno tudi o vseh že vloženih pravnih sredstvih. Ker torej dolžnik z ustavitvijo postopka ne bo prikrajšan v svoji pravici do odločitve o njegovih pravnih sredstvih in tudi ne v možnosti uveljavljanja morebitnega predloga za nasprotno izvršbo, prenehanje opravljanja nadaljnjih izvršilnih dejanj pa mu je v korist in s pritožbo ne more doseči zase ugodnejše odločitve, njegov pravni interes za pritožbo zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa ni podan.

18. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

**K točkama IV in V izreka:**

19. Sodišče druge stopnje je pri odmeri stroškov pritožbenega postopka upoštevalo, da je dolžnik odločitev o ugovoru (točka I izreka izpodbijanega sklepa) izpodbijal le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njegov ugovor delno zavrnilo zaradi nepravilnega upoštevanja pobota, ne pa tudi v delu, v katerem ni sledilo njegovemu razlogovanju, da je terjatev upnice v celoti prenehala zaradi dogovora, sklenjenega v zapuščinskem postopku, in seveda tudi ne v delu, v katerem je bilo njegovemu ugovoru ugodeno (v tem delu za pritožbo niti nima pravnega interesa).4 Dolžnik je s pritožbo zoper točko I izreka v izpodbijanem delu, katerega sporna vrednost ne presega 1.800,00 EUR oziroma 3.000 odvetniških točk, tako v celoti uspel. Dolžnik sicer ni uspel s pritožbo zoper točki II in III izreka izpodbijanega sklepa, torej glede stroškov ugovornega postopka in ustavitve postopka izvršbe, vendar gre v tem delu po oceni pritožbenega sodišča za sorazmerno majhen del, v zvezi s katerim posebni stroški niso nastali, zaradi česar je ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestim odstavkom 38. člena ZIZ dolžnik kljub neuspehu v tem delu upravičen do povrnitve celotnih potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Glede na v pritožbenem postopku relevantno sporno vrednost je dolžnik upravičen do povrnitve odvetniške nagrade za sestavo pritožbe v višini 200 točk (tar. št. 27/6 OT; dolžnik glede na pritožbeno sporno vrednost ni upravičen do povrnitve celotnih priglašenih 300 točk, ki jih je neutemeljeno priglasil upoštevaje sporno vrednost 1.967,25 EUR), 2% materialnih stroškov v višini 4 točke, skupaj 204 točke oziroma 122,40 EUR in 100,00 EUR sodne takse, vse skupaj torej 222,40 EUR. V primeru zamude s plačilom mora upnica od odmerjenih stroškov plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člene OZ). Upnica, ki je v pritožbenem postopku v bistvenem delu ostala neuspešna, mora svoje stroške odgovora na pritožbo kriti sama.

1 Nenazadnje je VSRS v sklepu II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020 tudi v zvezi s procesnim pobotom, pri katerem sodišče konstitutivno odloča o ugotovitvi obstoja obeh v pobot uveljavljanih terjatev, sprejelo stališče, da se tudi pri procesnem pobotu uporabljajo materialnopravna pravila OZ o učinkih pobota, vključno s pravilom o fikciji iz drugega odstavka 312. člena OZ in pravili o pobotu zastaranih terjatev iz 314. člena OZ. 2 Sodišče druge stopnje je višino obresti izračunalo ob uporabi programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, dostopnega na spletni strani Vrhovnega sodišča RS www.sodisce.si. 3 Kot izhaja iz podatkov spisa (obvestilo A. d.d. z dne 3. 1. 2022, l. št. 76), je A. d.d. z nakazili 220,97 EUR 29. 12. 2021 in 2.915,36 EUR 31. 12. 2021 v celoti realizirala sklep o izvršbi I 409/2021. 4 Sodišče druge stopnje je sicer izrek pod točko I izpodbijanega sklepa zaradi razumljivosti v celoti preoblikovalo tako, da je zdaj v njem jasno navedeno, glede katerih terjatev je sklep o izvršbi razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen, v katerem delu pa je ugovor zavrnjen, vendar pa s tem vsebinsko dejansko ni poseženo v del, glede katerega je ugovoru ugodilo že sodišče prve stopnje, in tudi ne v del, glede katerega je sodišče prve stopnje ugovor zaradi neutemeljenosti dolžnikovega zatrjevanja o obstoju dogovora v zapuščinskem postopku utemeljeno zavrnilo.