Jedro

Pravni učinek priznanja je v tem, da sodišče priznana dejstva mora vključiti v podlago sodbe. Ker sodišče prve stopnje določbe prvega odstavka 214. člena ZPP pri odločanju o tožbenem zahtevku glede določitve preživnine ni upoštevalo in je presojalo utemeljenost tožničinih navedb, namesto da bi jih štelo za resnične, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu, saj je sodišče zaradi tega tožnici določilo nižjo preživnino od zahtevnih 350,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v III. in IV. točki tako, da se glasi: „Z. M., rojen …., je dolžan od 24. 8. 2011 dalje plačevati za preživljanje njegove mld. hčerke Z. T. mesečno preživnino v višini 350,00 EUR. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke preživnine je Z. M. dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke preživnine pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun M. T., odprt pri x banki, štev. računa: …..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka dalje do plačila. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu Centra za socialno delo.“; b) v V. točki izreka tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 272,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 176,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec oče mld. Z.T., jo zaupalo v varstvo in vzgojo materi M. T. (I. in II. točka izreka) in odločilo, da je od 24. 8. 2011 dalje zanjo dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 220,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu na tekoči račun njene matere, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je tako določeno preživnino toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu Centra za socialno delo (III. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper III., IV. in V. točko sodbe se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče bistveno prenizko ocenilo mesečne stroške preživljanja tožnice, in sicer na 340,00 EUR. Strošek hrane ni za vse tri enak. Najdražja je prehrana za nld. Z., in sicer cca 170,00 EUR mesečno, kot je navedeno v tožbi. Sodišče je prav tako prenizko ocenilo stroške za nego, kozmetiko in zdravila, saj ti sedaj, ko Z. ne uporablja več plenic, znašajo vsaj 30,00 EUR mesečno. Stroški za oblačila in obutev znašajo vsaj 50,00 EUR mesečno, saj Z. oblačila hitro preraste, zaradi obiskovanja vrtca pa jih potrebuje več. Sodišče prav tako ni upoštevalo stroška za igrače in knjige, ki mesečno znašajo cca 30,00 EUR ter stroška za nabavo športnih rekvizitov, ki znašajo cca 11,60 EUR mesečno. Mesečno preživljanje štiriletne Z. dejansko znaša vsaj 480 EUR mesečno. Nadalje navaja, da je zakonita zastopnica tožnice brezposelna ter brez vsakršnih dohodkov. Poleg Z. je dolžna preživljati tudi ndl. sina A. M., ki po pokojnem očetu prejema pokojnino v višini 260,37 EUR, ki ne zadošča za kritje celotnih mesečnih stroškov za preživljanje. Toženec poleg 866,00 EUR prejema še denar iz naslova plačanih nadur v višini 6,20 EUR/uro, česar ni prerekal, tako da njegov mesečni dohodek gotovo presega 1.000,00 EUR, s čimer prosto razpolaga, saj živi pri starših, z Z. pa nima stikov. Poudarja še, da je toženec, kot to izhaja iz njegove pisne izjave z dne 25. 5. 2012, z zahtevano preživnino v višini 350,00 EUR soglašal, iz česar je moč sklepati, da je le-ta ocenil, da bo preživnino v zahtevani višini zmožen plačevati. Sodišče, katerega prvenstvena naloga je, da ščiti korist otroka in ne koristi staršev, je tako v nasprotju z voljo otrokovega očeta določilo bistveno nižjo preživnino od tiste, katero je bil pripravljen in zmožen plačevati toženec. Poleg navedenega pa ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je sploh ne da preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in razpiše glavno obravnavo.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodba v izpodbijanem delu ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), katero smiselno uveljavlja pritožnica. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in ne drži, da ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo vsa dejstva, ki so odločilna za določitev višine preživninske obveznosti toženca do mld. hčerke Z., za svojo odločitev pa je navedlo zadostne razloge.

6. Kljub vsemu pa izpodbijana odločitev, da je toženec dolžan tožnici plačevati preživnino v višini 220,00 EUR mesečno, ker tožnica utemeljenosti višjega tožbenega zahtevka ni dokazala, ni pravilna. V predmetni zadevi je namreč toženec z vlogo z dne 25. 5. 2012, ki jo je naslovil „Izjava o priznanju očetovstva in strinjanju zahtevane preživnine“ in katero je sodišče prve stopnje prejelo dne 28. 5. 2012, izjavil „da se s priznanjem očetovstva zavezuje in strinja, da bo vsak mesec redno plačeval zahtevano preživnino mami svojega otroka“. Navedel je še, da je izjavo napisal prostovoljno in pod nobeno prisilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirana izjava, katero je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi povzelo, pomeni priznanje vseh dejstev, ki jih je v zvezi z zahtevano preživnino v tožbi zatrjevala tožnica. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, pa ni treba dokazovati (prim. prvi odstavek 214. člena ZPP). Pravni učinek priznanja je v tem, da sodišče priznana dejstva mora vključiti v podlago sodbe. Ker sodišče prve stopnje določbe prvega odstavka 214. člena ZPP pri odločanju o tožbenem zahtevku glede določitve preživnine ni upoštevalo in je presojalo utemeljenost tožničinih navedb, namesto da bi jih štelo za resnične, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu, saj je sodišče zaradi tega tožnici določilo nižjo preživnino od zahtevnih 350,00 EUR. Na to kršitev tožnica v pritožbi tudi ustrezno opozarja, ko trdi, da je toženec z zahtevano preživnino v višini 350,00 EUR soglašal, in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku glede preživnine v celoti ugodi.

7. Že iz tega razloga in ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih očitkov glede višine določene preživnine je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (torej, da je toženec dolžan tožnici plačevati zahtevano preživnino v višini 350,00 EUR do prve uskladitve, nato pa valorizirane zneske), saj gre za tako kršitev postopka, ki jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo lahko samo odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi stroškovno določitev sodišča prve stopnje. Vložitev tožbe je bila potrebna, tožnica pa je sedaj s tožbenim zahtevkom tudi v celoti uspela. Toženec ji je zato dolžan povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (413. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo tožničine stroške na podlagi stroškovnika in v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT v sporih iz razmerij med starši in otroki (kamor sodi tudi spor, ki je predmet tega pravdnega postopka, prim. drugi odstavek 406. člena ZPP) vrednost predmeta znaša 1.500,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tožnici priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 89,70 EUR (Tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok pa v višini 82,80 EUR (Tar. št. 3102 ZOdvT). Priznalo ji je tudi materialne stroške v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), 20 % DDV ter plačano sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 41,00 EUR (Tar. št. 1212 ZST-1), kar skupaj znaša 272,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani V. točki spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP)

9. Pritožbeno sodišče je na enak način odločilo tudi o tožničinih pritožbenih stroških. Priznalo ji je nagrado za postopek s pritožbo v višini 110,40 EUR (Tar. št. 3210 ZOdvT), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), 20 % DDV ter plačano sodno takso za postopek o pritožbi v znesku 20,50 EUR, skupaj torej 176,98 EUR.