Up-22/94

7.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe O. T. iz G. v. na seji senata dne 7. marca 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba O. T. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1905/92 z dne 15. 4. 1993 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kočevju, št. P 124/92 z dne 17. 9. 1992, se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnica navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo zavrnilo njeno pritožbo zoper navedeno prvostopno sodbo, s katero ji je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Kočevju naložilo plačilo zneska, ki je predstavljal zamudne obresti na prometni davek od prodaje stanovanja, ki ga je Občina Ribnica kot prodajalka plačala z zamudo, njegovo plačilo pa se je bila v prodajni pogodbi zavezala nositi pritožnica kot kupovalka. Tako prisojene zamudne obresti naj bi bile obračunane po visoki obrestni meri, določeni na podlagi davčnih predpisov. Pritožnica navaja, da je isto višje sodišče v enaki zadevi (I Cp 1482/93) odločilo drugače, in sicer tako, da je morala v navedeni zadevi tožena stranka nositi samo zamudne obresti, obračunane po splošnih predpisih (zakonite zamudne obresti), ne pa obresti, obračunanih po davčnih predpisih.

Pritožnica navaja, da je v njenem primeru Višje sodišče napačno uporabilo materialno pravo in da ji je bila kršena pravica do enakopravnega obravnavanja. Smiselno torej uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče je po primerjavi obeh odločb Višjega sodišča v Ljubljani (št. II Cp 1905/92 z dne 15.4.1993, v nadaljevanju tudi: izpodbijana drugostopna sodba, in št. II Cp 1482/93 z dne 19.1.1994, v nadaljevanju tudi: poznejša drugostopna sodba) ugotovilo, da je z njima sodišče res različno odločilo v dveh primerih, ki sta v pravnem in dejanskem pogledu enaka: obakrat je šlo za primer, ko je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kot kupec prevzela izpolnitev davčne obveznosti prodajalca, prometnega davka pa po prejemu davčne odločbe ni plačala. Po preteku določenega časa je davek plačal prodajalec, pozneje pa od kupcev zahteval povrnitev davka in zamudnih obresti, obračunanih po davčnih predpisih. V obeh primerih sta kupca - pozneje toženi stranki - prodajalcu povrnila znesek davka, ne pa tudi zamudnih obresti. V pravdi, ki je tekla za zamuudne obresti, je Višje sodišče v izpodbijani drugostopni sodbi tožbenemu zahtevku ugodilo, v poznejši drugostopni sodbi pa je zahtevek v pretežnem delu (za 13.206,00 SIT) zavrnilo, ugodilo pa mu je le glede zamudnih obresti, obračunanih po splošnih predpisih (za 860,00 SIT). Drugih odločb, v katerih bi Višja sodišča ali Vrhovno sodišče odločala o enakem vprašanju, Ustavno sodišče v računalniški bazi odločb navedenih sodišč in tudi Vrhovnega sodišča ni našlo.

Ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice. O vprašanjih, ki jih je presojalo Višje sodišče v navedenih dveh primerih, pa ne obstaja nikakršna sodna praksa. Obe odločitvi, sprejeti v kratkem časovnem razmaku, sta popolnoma različni: v izpodbijani drugostopni sodbi je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, v poznejši drugostopni sodbi pa je ista tožnica v pravno enaki zadevi propadla z zahtevkom skoraj v celoti. Višje sodišče v poznejši sodbi sploh ne utemeljuje, zakaj je njegovo stališče do spornega vprašanja drugačno, kot ga je sprejelo v sodbi, ki je bila izdana le dobrega pol leta prej - in to ne glede na to, da je prvostopno sodišče v svoji sodbi opozorilo tudi na vsebino izpodbijane drugostopne sodbe. Takšno odločanje brez vsakršne obrazložitve razlogov za spremembo stališča je samovoljno in ne more biti v funkciji organskega razvoja prava.

Zato je v tem posebnem primeru lahko že na podlagi samo dveh različnih odločb prišlo do kršitve enakega varstva pravic.

Če Ustavno sodišče ugotovi, da je bila z izpodbijanim aktom kršena ustavna pravica, ga po določbi 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS)v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ta organ mora v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljeno kršitev ustavne pravice. Pri kršitvi pravice iz 22. člena Ustave, ki je bila storjena s tem, da je isti organ v enakih primerih odločal različno, pa je pred morebitno odpravo oziroma razveljavitvijo akta potrebno ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. S sklicevanjem na enakost ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločili enako napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je Slovenija pravna država (2. člen Ustave).

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana drugostopna sodba pravno pravilna (četudi delno iz drugih razlogov, kot jih navaja v obrazložitvi), poznejša drugostopna sodba pa ne.

Sodišče je v poznejši drugostopni sodbi sicer uporabilo pravi predpis (določbo četrtega odstavka 266. člena ZOR) za presojo, ali mora toženec kot škodo po drugem odstavku 453. člena ZOR povrniti tožeči stranki tudi zamudne obresti, izračunane po davčnih predpisih. Vendar pa je napačno presodilo, da je razumen ukrep, ki bi ga morala za zmanjšanje škode storiti občina kot dolžnik to, da " .... bi morala (tožeča stranka) ob preteku roka za izpolnitev davčne obveznosti in ob ugotovitvi, da toženec te obveznosti ni izpolnil namesto nje, kot se je zavezal, nemudoma kot davčni zavezanec izpolniti svojo davčno obveznost in plačati prometni davek". Takšno ravnanje po oceni Ustavnega sodišča presega razumno ukrepanje za zmanjšanje škode, ki ga četrti odstavek 266. člena zahteva od pogodbi zvestega upnika v primeru, da dolžnik krši svojo pogodbeno obveznost. Pri tem je treba upoštevati, da je osnovni namen pogodbe o prevzemu izpolnitve ravno ta, da bo obveznost izpolnil prevzemnik, ne pa izvirni dolžnik. Praviloma je prevzemnik za to tudi prejel ustrezno protidajatev (v našem primeru je bil njegov prevzem obveznosti plačila prometnega davka pač upoštevan pri oblikovanju prodajne cene). V takih primerih zahtevati od dolžnika, da sam izpolni obveznost in s tem razbremeni prevzemnika škodljivih posledic, ki so bile prevzemniku znane, je v nasprotju z bistvom pogodbe o prevzemu izpolnitve: takšno stališče bi pomenilo, da upnik iz pogodbe o prevzemu izpolnitve (dolžnik) ne bi mogel zahtevati izpolnitve pogodbe o prevzemu od "tretjega", to je dolžnika iz pogodbe o prevzemu izpolnitve.

Posebnost tega primera pa je še v tem, da je davčni zavezanec občina, torej oseba javnega prava, ki uporablja javna sredstva. Če naj bi obveljalo stališče Višjega sodišča iz poznejše drugostopne odločbe, bi torej morala oseba javnega prava iz sredstev proračuna po običajni obrestni meri zalagati sredstva za zasebnike, zato da tem ne bi bilo treba plačevati kazenskih obresti, ki so predpisane za kršitve pri izpolnjevanju njihovih obveznosti do proračunov.

C.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v odločbah, ki jih je primerjalo, Višje sodišče v Ljubljani sicer kršilo pravico z 22. člena Ustave, vendar ta kršitev v konkretnem primeru ni prizadela ustavne pritožnice. Ker torej v pritožničinem primeru vsebinsko ni bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi določbe prve alinee drugega odstavka 55. člena v povezavi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS, v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in Franc Testen ter dr. Lojze Ude kot člana senata.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj