Jedro

Ker je pritožnica dela prevzela, to na podlagi tretjega odstavka 642. člena OZ pomeni potrditev izvršenega dela. Po določbi tretjega odstavka 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno.

Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 619. člen OZ, ker naj obveznost še ne bi zapadla, saj tožeča stranka še ni izvedla vseh del. Iz spisa izhaja, da je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe, odstop od pogodbe pa ima lahko za posledico le povrnitev škode, če so izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Ne pomeni pa, da zaradi odstopa od pogodbe pritožnica ne bi bila dolžna plačati tistih del in vgrajenega materiala, ki jih je tožeča stranka do takrat že izvedla, pritožnica pa prevzela. Prenehanje pogodbe v tem primeru učinkuje za naprej. Da bi pogodbena dela, ki predstavljajo zaporedne obveznosti, pomenila celoto, pa pritožnica ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63461/2014 z dne 16. 5. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka; (II.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.500,00 EUR in (III.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v znesku 630,15 EUR s pripadki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve te sodbe dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi relativno bistvene kršitve določb postopka (kršitev drugega odstavka 258. člena ZPP), absolutno bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (konkretno 619. in 378. člena OZ). Zmotno ugotovitev dejanskega stanja zatrjuje glede razloga za nedokončanje del, to je, zmotna je ugotovitev, da tožeča stranka dela ni dokončala, ker tožena stranka še ni imela vgrajenega blagajniškega pulta, temveč zato, ker je tožeča stranka nadaljevanje del pogojevala z vnaprejšnjim plačilom. Posledično terjatev ni zapadla v plačilo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je nadaljnje stroške pravdnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožnica (tožena stranka) zatrjuje relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 258. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pritožničine zakonite zastopnice.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pojasnilo, da se zakonita zastopnica ni udeležila naroka za glavno obravnavo, na katerem bi bila zaslišana, zato na podlagi določbe drugega odstavka 258. člena ZPP ni izvedlo njenega zaslišanja. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane relativno bistvene kršitve določb postopka, ki jo pritožnica vidi v tem, da bi jo lahko zaslišalo na prejšnjem ali kasnejšem naroku. Poleg tega pa je taka pritožbena graja tudi prepozna.

8. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo izvedlo 8. 5. 2015, nadaljnja pa 24. 6. in 23. 9. 2015. Na na naroku 8. 5. 2015 je (tudi) pritožničino zakonito zastopnico obvestilo, da jo bo na naslednjem naroku (24. 6. 2015) zaslišalo kot stranko in jo poučilo, kako bo ravnalo, če bo odsotna (glej zapisnik na list. št. 54. in 55; primerjaj tretji odstavek 261. člena ZPP). Zakonita zastopnica na narok 24. 6. 2015 ni prišla in odsotnosti ni opravičila. Udeležila se je naslednjega naroka za glavno obravnavo (23. 9. 2015), na katerem je sodišče zadevo zaključilo (glej list. št. 72 do 74). Sodišče prve stopnje je na naroku 24. 6. 2015 strankam pojasnilo, da bo zaslišalo le tožečo stranko, ker se pritožničina zakonita zastopnica kljub pravilnemu vabilu na zaslišanje ni odzvala in izostanka ni opravičila. Nato je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo (23. 9. 2015) navedlo, da se ostali predlagani, a ne izvedeni dokazi ne izvedejo, ker bi se dokazni postopek le zavlekel. 9. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 24. 6. 2015, je sodišče prve stopnje na tem naroku obrazložilo, zakaj ne bo zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke. Tega pritožnica, ki je bila zastopana po pooblaščencu, na naroku ni grajala. Tudi ni grajala dokaznega sklepa glede ostalih neizvedenih dokazov dne 23. 9. 2015. Ni predlagala, da bi se njeno zaslišanje vseeno opravilo. Povedano pomeni, da sodišče ni kršilo drugega odstavka 258. člena ZPP, poleg tega pa zatrjevane kršitve drugega odstavka 258. člena ZPP ne more uspešno uveljavljati šele v pritožbenem postopku, glede na določbo prvega odstavka 286b. člena ZPP.

10. Nesporne so ugotovitve sodišča prve stopnje: a) da je tožena stranka dela po podjemni pogodbi, s katero se je tožeča stranka zavezala izvesti elektroinštalaterska dela za toženo strank, in ki jih izkazujeta oba računa na A4 in A5, prevzela. Pritožnica dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve ne prereka; b) da je v fazi pogajanj tožeča stranka predložila predračun del, ki je vseboval ceno in vrsto del; c) da so se pogodbena dela v fazi izvajanja del spreminjala sporazumno; č) da tožeča stranka vseh predvidenih del ni dokončala; ter d) pritožbeno tudi ni več sporno, da so vtoževana dela in material (natančno povzeta v I. točki Dopolnitve tožbe - list. št. 21), izvedena oziroma je bil material uporabljen.

11. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožeča stranka ni dokončala vseh predvidenih pogodbenih del, zato pritožnica še ni v zamudi s plačilom. Na ta nosilni pritožbeni argument pritožnica veže tudi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo priči A.V. in tožeči stranki R.Š., ter graja dokazno oceno izpovedi priče Z.H. Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da je priča Z.H. izpovedal, da je morala pritožnica napeljavo kasneje preurediti, kar precej je bilo treba prevezati, vendar pa pritožba spregleda, da pritožnica v postopku na prvi stopnji ni grajala kvalitete opravljenega (stvarnih napak), temveč je, potem ko je pooblaščenec popravil laične trditve tožene stranke, zatrjevala le nedokončana dela (glej predzadnji odstavek pripravljalne vloge tožene stranke z dne 7. 5. 2015 na strani 2/5).

12. Ker je pritožnica dela prevzela, to na podlagi tretjega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni potrditev izvršenega dela. Po določbi tretjega odstavka 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno.

13. Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 619. člen OZ, ker naj obveznost še ne bi zapadla, saj tožeča stranka še ni izvedla vseh del. Iz spisa izhaja, da je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe, odstop od pogodbe pa ima lahko za posledico le povrnitev škode, če so izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti (primerjaj 628. člen OZ). Ne pomeni pa, da zaradi odstopa od pogodbe pritožnica ne bi bila dolžna plačati tistih del in vgrajenega materiala, ki jih je tožeča stranka do takrat že izvedla, pritožnica pa prevzela (primerjaj tudi 108. in 628. člen OZ). Prenehanje pogodbe v tem primeru učinkuje za naprej. Da bi pogodbena dela, ki predstavljajo zaporedne obveznosti, pomenila celoto, pa pritožnica ni zatrjevala. Tudi sicer je sodišče prve stopnje na več mestih pravilno opozorilo, da so bile trditve tožene stranke o nedokončanih delih povsem pavšalne, in ni bilo zatrjevano, kaj natančno je ostalo dokončano in v čem natančno sta bila izstavljena računa previsoka (glej prvi stavek 15. točke in zadnji stavek 19. točke obrazložitve). Zato tudi niso pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlog, zakaj tožeča stranka ni izvedla vseh pogodbeno predvidenih del. To bi bilo pomembno le, če bi bilo treba odločati o civilnih sankcijah neizpolnitve ali zamude z izpolnitvijo. Pritožnica je sicer s procesnim ugovorom uveljavljala tudi škodo zaradi neizpolnitve obveznosti v celoti, vendar iz pritožbe izhaja, da se pritožbeni argumenti konkretno nanašajo na vprašanje zapadlosti tožbene terjatve, torej na odločitev iz 1. točke izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve opozorilo na pavšalnost navedb, ki se nanašajo na pobotni ugovor, med drugim tudi na pavšalnost navedb, ki se nanašajo na višino škode. Teh ugotovitev in zaključkov pritožnica v ničemer konkretno ne izpodbija.

14. Sodišče prve stopnje je tudi zavzelo jasna in argumentirana stališča ter se je jasno opredelilo, katerim dokazom verjame in katerim ne, glede Z.H. pa to tudi obširneje razložilo, ko je opozorilo na pavšalnost njegove izpovedbe, predvsem pa na nepripravljenost razkriti, kdo je izvajal dela, ki naj bi ostala nedokončana (glej 18. točko obrazložitve). Torej ne more biti utemeljena pritožbena navedba o absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožba očita sodišču prve stopnje zato, ker naj bi v obrazložitvi izpodbijane odločbe manjkala dokazna ocena o tem, zakaj je sodišče verjelo A. V. in R.Š. ter zakaj ne Z.H. Graja dokazne ocene zaslišanja priče Z.H. pa je neutemeljena tudi iz razloga, ki ga je povedalo že sodišče prve stopnje. Sicer pa to, glede na vsebino pritožbe, ki predvsem izpodbija dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje o zapadlosti tožničine terjatve, in glede na povedano v 20. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, niti ni več pomembno.

15. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnica sama krije svoje stroške. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). V odgovoru je tožeča stranka povzela pomembne razloge sodbe sodišča prve stopnje.