Jedro

Ob naložitvi obveznosti toženim strankam se mora izrecno upoštevati, da gre za solidarno obveznost z obveznostjo iz prvega izvršilnega naslova. Ravno s takim oblikovanjem zahtevka in izreka se prepreči, da bi tožnica razpolagala z dvema izvršilnima naslovoma za terjatev iz iste dejanske in pravne podlage.

Pravilo 187. člena OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, ampak je samo podlaga za (v razmerju do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. Odgovornost naročitelja obstaja, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti izvajalca.

V obravnavanem primeru je šlo za opravljanje nevarne dejavnosti, ker se je delo opravljalo na višini, pri katerem vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca, pri čemer delodajalec tudi z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim upoštevanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, ne more zmanjšati pod raven standarda povečane nevarnosti.

Izdatki oškodovanca, ki se je pred pravdo obrnil na povzročitelja škode oziroma zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka in v nagrado za postopek niso zajeti.

Izrek

I. Pritožbama drugo tožene in četrto tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v razmerju do njiju zavrne.

II. Pritožbama prvo tožene in tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je odločeno o stroških postopka (IV. in V. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „1. Prvo tožena in tretje tožena stranka sta v 15 dneh solidarno dolžni tožeči stranki povrniti 763,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti prvo toženi stranki 9,40 EUR, drugo toženi stranki 18,75 EUR, tretje toženi stranki 920,12 EUR in četrto toženi stranki 921,70 EUR, v primeru zamude vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

III. V preostalem delu se pritožbi prvo tožene stranke in tretje tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka, prvo tožena in tretje tožena stranka same krijejo stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti drugo toženi stranki 572,00 EUR, četrto toženi stranki pa 1.371,48 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka), toženim strankam naložilo, solidarno z že obstoječo obveznostjo Š. d.o.o., po pravnomočni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 66/2010 z dne 26. 5. 2010 na plačilo zneska 15.000,00 EUR (1) in zakonskih zamudnih obresti od 10. 10. 2009 dalje do plačila, plačilo odškodnine tožeči stranki za nematerialno škodo v višini 7.500,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 15. 2. 2010 do plačila, drugotožena, tretjetožena in četrtotožena pa tudi nerazdelno zakonske zamudne obresti od zneska 7.500,00 EUR za čas od 17. 12. 2009 do 15. 2. 2010 ter tretjetožena in četrtotožena stranka nerazdelno zakonske zamudne obresti od zneska 7.500,00 EUR za čas od 10. 10. 2009 do 17. 12. 2009, pri čemer obveznost prvotožene stranke zaradi odbitne franšize 10% znaša 6.750,00 EUR (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), toženim strankam naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.671,24 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), tožeči stranki povrnitev stroškov Zavarovalnici A v znesku 6,00 EUR, Zavarovalnici B 12,00 EUR, H. d.o.o. 589,00 EUR, S d.o.o. pa 590,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožile vse stranke.

3. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo iz 12. točke glede prispevka tožnika, ki je dela opravljal brez varnostnega pasu in opozarja na določbe 153. člena OZ. Meni, da je v konkretnem primeru oškodovanec tožnica, tožnica kot oškodovanka pa ni v ničemer prispevala k nastanku škode, saj ni tista, ki ni uporabljala varnostnega pasu. Sodišče je očitno pomešalo tožnika in oškodovanca. Tudi če je podan prispevek Z. A., bi bil slednji v skladu s četrtim odstavkom 153. člena OZ zgolj solidarno odgovoren tožnici za nastanek škode, kar pa ne more biti, ker je pokojen. Tožnica posebej opozarja še na peti odstavek 153. člena OZ, po kateri se oseba, s katero si je imetnik nevarne stvari pomagal pri rabi stvari, ne šteje za tretjega. Tretje in četrto tožena stranka sta si pri delu pomagali s podjetjem Š d.o.o. in njegovimi delavci, zato Z. A. ne more biti tretja oseba v smislu drugega in četrtega odstavka 153. člena OZ. Tožnica se nadalje ne strinja z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka. Že med postopkom je pojasnila, da je odgovornost naročitelja in izvajalca del po 187. členu OZ solidarna. V 395. členu OZ je izrecno določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko tudi zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Tožnica lahko zahteva izpolnitev obveznosti od enega dolžnika ali jo poljubno porazdeli med vse. Od podjetja Š d.o.o. še ni prejela ničesar, zato ima pravico zahtevati odškodnino za nematerialno škodo zaradi smrti bližnjega od drugih solidarnih dolžnikov ne glede na to, da je že bila izdana pravnomočna sodba zoper Š d.o.o. Solidarni dolžniki niso nujni sosporniki in tožnica lahko izbira, od katerega od več solidarnih dolžnikov bo zahtevala plačilo odškodnine in tudi način, ali v istem sodnem postopku z isto tožbo ali več sodnih postopkih na podlagi več tožb. Na enak način lahko vodi tožnica tudi izvršilne postopke zoper vsakega solidarnega dolžnika. Sodišče je z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka in ugoditvijo podrejenemu narobe uporabilo določbe ZPP oziroma zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s takim ravnanjem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Prvo tožena stranka v pritožbi najprej zatrjuje procesne kršitve, ker je tožnica podredni zahtevek postavila šele na naroku dne 27. 9. 2012, tožena stranka pa ni prejela roka za odgovor na zahtevek. Sodišče je ugodilo prav temu zahtevku, kar posledično pomeni, da je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženim strankam ni dalo možnosti odgovora na spremenjeno tožbo, zahteva za solidaren pristop k obveznosti tretjega pa je glede na potek časa tudi že zastarala, zastaranja pa prej ni bilo mogoče uveljavljati. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tretje tožena stranka ni opravljala nevarne dejavnosti, opravljala je le gradbeno dejavnost, ki se ne šteje za nevarno. Sploh pa ni opravljala krovskih del, kar je bil razlog, da je za izvedbo teh del angažirala podizvajalca del Š d.o.o. Objektivno, v smislu 150. člena OZ, je lahko v konkretnem primeru odgovorna le družba Š d.o.o. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odgovornost toženih stranka za škodo nastalo tožnici podana v 187. členu OZ. V smislu te določbe naročnik in izvajalec solidarno odgovarjata le tretji osebi, ki je utrpela neposredno škodo, ne pa posredne. Pokojni Z. A. ni bil tretja oseba, ampak delavec podizvajalca. Tožene stranke niso povzročile nobene škode niti tožeči stranki niti Z. A., zato ne morejo solidarno odgovarjati za obveznost po zamudni sodbi, ki se nanaša na tretjega. Z. A. je bil delavec družbe Š d.o.o., delal je po navodilih in pod nadzorom svojega delodajalca, ki je bil dolžan zagotoviti varnost pri delu in je odgovoren za škodo, ki bi nastala delavcem zaradi opustitve varnostnih ukrepov.

5. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku tožnice, o katerem je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo P 66/2010, kjer je bila tožeči stranki že prisojena odškodnina zaradi izgube bližnjega v višini 15.000,00 EUR. S prisojeno odškodnino je bilo zadoščenje že doseženo, s tem pa tudi izčrpan temelj za odškodninski zahtevek tožeče stranke. Zahtevek tožeče stranke v tem postopku tudi ni zahtevek do solidarnih dolžnikov, ker tožbeni zahtevek v tem postopku ni postavljen v smeri, da so tožene stranke solidarno odgovorne za plačilo odškodnine skupaj z zavezancem Š d.o.o. Zavezanec po sodbi Š d.o.o. je tretja oseba, ki v predmetnem postopku ni sodelovala, zato se tudi izrek te sodbe ne more nanašati nanjo. Vendar pa zahtevek v tem postopku izvira iz iste dejanske in pravne podlage, kar pomeni, da je tožeča stranka z napadeno sodbo dobila še eno odškodnino in je torej upravičena do dvojne odškodnine.

6. Tretje tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče z ugoditvijo podrednemu zahtevku, na katerega tožene stranke niso imele možnosti odgovoriti, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so tudi bistvena razhajanja med izrekom in obrazložitvijo, ker se izrek sodbe nanaša na nekakšen prisilen pristop toženih strank k obveznostim tretjega (družbe Š d.o.o.) do tožeče stranke po zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu. S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov in pravne podlage za določitev solidarne obveznosti za izpolnitev sodbe P 66/2010. Odškodnina na podlagi 180. člena OZ je bila tožeči stranki prisojena že s pravnomočno sodbo P 6/2010 z dne 26. 5. 2010, zato je z izpodbijano sodbo zagrešena kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka je podana tudi kršitev 2. člena ZPP s tem pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP in kršitev 7. člena ZPP. Sodišče je toženim strankam naložilo solidarno obveznost za obveznost tretje osebe Š d.o.o. brez pravne podlage. Če so tožene stranke res skupaj z družbo Š d.o.o. solidarni dolžniki, bi v primeru enega postopka šla pravna dejanja vsake od strank v korist drugih strank, v obravnavnem primeru pa sodišče toženim strankam nalaga pristop k obveznosti, ki je nastala z zamudno sodbo zoper dolžnika Š d.o.o. Sodišče je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica ni pravočasno podala navedb in dokazov za obstoj zunajzakonske skupnosti z Z. A.. Sodišče je glede tega vprašanja izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnice, izpoved stranke pa je zelo netehten dokaz. Sodišče je sicer upoštevalo odločbe ZPIZ, vendar ima ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti učinek rešitve predhodnega vprašanja, tako da je sodišče v vsakem postopku dolžno odločati o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tožeča stranka bi morala postaviti konkretne trditve o obstoju zunajzakonske skupnosti in za to predložiti tudi relevantne dokaze. Navedbe in dokaze pa je predlagala prepozno. Sodba nima razlogov glede višini odškodnine in ne navaja niti opisa oškodovanja niti vrste škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ampak arbitrarno določa, da naj bi bila višina škode 15.000,00 EUR, pri čemer naj bi bil prispevek Z. A. ena polovica, obveznost tožene stranke pa 7.500,00 EUR. S tem je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko navaja, da naj bi odgovornost toženih strank temeljila na 150/1, 187/1 in 186/1 členu OZ. Za nastalo škodo je odgovorna družba Š d.o.o., ki je dela izvajala. Tretje tožena stranka ne more biti odgovorna niti na podlagi 187. člena OZ in 180. člena OZ, ker je bila izvajalec, družba Š d.o.o. pa podizvajalec. Poimenovanje je namreč poimenovanje v smislu ZGO-1 in ne v smislu OZ. Z. A. je bil delavec družbe Š d.o.o. in je delal po navodilih in nadzorom svojega delodajalca, ki je bil dolžan zagotoviti varnost pri delu in je odgovoren za škodo, ki bi morebiti nastala delavcem zaradi opustitve varnostnih ukrepov. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 10. 10. 2009 do 17. 12. 2009 je neobrazložena, za obveznost plačila kakršnikoli zamudnih obresti pred potekom paricijskega roka ni pravne podlage. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka, tožnici so bili priznani stroški za odškodninske zahtevke, ki niso bili potrebni za ta postopek, saj niso procesna predpostavka. Napačno je odmerjena tudi nagrada za delo odvetnika tožeče stranke, ki je bil postavljen tožnici po brezplačni pravni pomoči, zato bi moralo sodišče upoštevati določbe 36. člena Zakona o odvetniški tarifi in ne po 12. členu Zakona o odvetniški tarifi. Napačno je odmerjen tudi delež stroškov, saj ji je glede na uspeh v postopku priznalo 60% stroškov, tožeča stranka pa je uspela le s 37%.

7. Četrto tožena stranka izpodbija II., IV. in V. točko sodbe in navaja, da je bil Z. A. za škodni dogodek odgovoren izključno sam, saj je bil izkušen delavec z vsemi opravljenimi izpiti oziroma izobraževanji s področja varnosti pri delu. Uporaba varnostnega pasu bi bila pri izvedbi konkretnih del prvi in najosnovnejši ukrep, za katerega bi moral poskrbeti pokojni sam. Do škodnega dogodka ob uporabi varnostnega pasu sploh ne bi prišlo, pas je bil pokojnemu na razpolago, vendar ga ni uporabil. Četrto tožena stranka nadalje ponavlja svoje stališče glede nemožnosti uporabe 187. člena OZ za utemeljitev njene odgovornosti. V konkretnem primeru tožnica ni tretji v smislu tega člena, to je lahko samo tisti, ki je izven izvajalčeve sfere. Škoda, ki je nastala tožnici, je neločljivo povezana s škodo, ki je nastala pokojnemu, le ta pa je bil izvajalčev delavec in s tem oseba v izvajalčevi sferi, za katero pa 187. člena OZ ni mogoče uporabiti.

8. Pritožbe so bile vročene ostalim strankam, ki pa odgovorov niso vložile.

9. Pritožb tožnice je neutemeljena, pritožbi prvo tožene in tretje tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožbi drugo tožene in četrto tožene stranke pa v celoti utemeljeni.

Dejanska podlaga tožbe:

10. Zunajzakonski partner tožnice Z. A. je umrl v delovni nesreči dne 24. 2. 2007. Po pogodbi o delu s podjetjem Š d.o.o., ki je bilo podizvajalec podjetja H d.o.o., je na strehi hale centralnega skladišča S. v Z. kritičnega dne odstranjeval salonitno kritino. Ko je stopil s pomožne deske na salonitno kritino, se je ta udrla, padel je štiri metre globoko na beton in zaradi poškodb glave umrl na kraju nesreče. Tožnica zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega na podlagi 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v višini 20.000,01 EUR.

O zatrjevanih procesnih kršitvah:

11. Na podlagi istega škodnega dogodka je tožnica 23. 2. 2010 vložila dve tožbi. Pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu je tekel pod opr. št. P 66/2010 postopek zoper Š d.o.o. in S. Š. zaradi plačila odškodnine 20.001,00 EUR, v predmetnem postopku pa je tožnica oblikovala zahtevek tako, da enak znesek odškodnine nerazdelno terja od H d.o.o. in S. d.d ter zavarovalnic, kjer imata zavarovano odgovornost. Po pravnomočni zamudni sodbi P 66/2010 z dne 26. 5. 2010 je družba Š d.o.o. dolžna plačati tožnici 15.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2009. V kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II K 184/2008 (II K 4667/2010) je bil S. Š. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po II., III. in V. odstavku 208. člena KZ.

12. Tožnica je za isto škodo proti Š d.o.o. že pridobila izvršilni naslov, zato je treba navedeno zamudno sodbo upoštevati pri oblikovanju zahtevka in izreka v obravnavani pravdni zadevi. Ob naložitvi obveznosti toženim strankam se mora izrecno upoštevati, da gre za solidarno obveznost z obveznostjo iz prvega izvršilnega naslova. Ravno s takim oblikovanjem zahtevka in izreka se prepreči, da bi tožnica razpolagala z dvema izvršilnima naslovoma za terjatev iz iste dejanske in pravne podlage. Vse pritožbene navedbe strank, ki se nanašajo na oblikovanje takega izreka, so zato neutemeljene. Ker ne gre za spremembo tožbe (ampak le za prilagoditev tožbenega zahtevka solidarni zavezi tožencev), sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba toženim strankam podeliti roka za odgovor, iz istih razlogov pa se tožene stranke tudi ne morejo sklicevati na zastaranje tožbenega zahtevka po „spremenjeni“ tožbi. S tem je odgovorjeno tudi tožnici, ki zmotno meni, da bi moralo biti ugodeno njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku (2). Po pregledu izreka v zvezi s pritožbenimi navedbami toženih strank višje sodišče še ugotavlja, da očitno napačno razumejo njihovo obveznost, saj je iz izreka razvidno, da gre za solidarno zavezo tožencev le do zneska 7.500,00 EUR in ne za določitev solidarnosti z obveznostjo v postopku P 66/2010 tožene stranke Š d.o.o., ki znaša 15.000,00 EUR. Zaradi vsega navedenega tudi ostale zatrjevane procesne kršitve (odločanje mimo zahtevka, nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in kršitev načela kontradiktornosti) niso podane Zmotno je tudi pravno stališče tretje tožene stranke, ki meni, da bi v primeru solidarnosti šla pravna dejanja vsake od strank v korist drugih strank. V obravnavanem primeru so toženci navadni sosporniki, saj je glede na opisano podlago tožbenih zahtevkov za vsakega sospornika mogoče izdati različno sodbo. Po določbi 195. člena ZPP je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom.

O odškodninski odgovornosti tretje tožene stranke:

13. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tretje toženi stranki H d.o.o. ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za nastalo škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč šlo v obravnavanem primeru za opravljanje nevarne dejavnosti, ker se je delo opravljalo na višini, pri katerem vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca, pri čemer delodajalec tudi z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim upoštevanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, ne more zmanjšati pod raven standarda povečane nevarnosti (3). Kot pomembno dodatno okoliščino je sodišče prve stopnje še upoštevalo, da je bila nevarnost padca še povečana z dejstvom, da so delavci odstranjevali preperele salonitne plošče. Višje sodišče se z navedenim strinja.

14. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča, da je bil H d.o.o. glavni izvajalec del, zadolžen za celoten projekt prekrivanja centralnih skladišč v Z., da je organiziral delo, dajal navodila svojim podizvajalcem (Š d.o.o.), torej tisti, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo in za škodni dogodek in nastalo škodo odgovarja objektivno. Pritožbena trditev tretje tožene stranke, da je bil Z. A. delavec družbe Š d.o.o. in je delal po navodilih in pod nadzorom svojega delodajalca in da je bila družba Š tista, ki je bila dolžna zagotoviti varnost pri delu in odgovorna za škodo, ki bi nastala delavcem zaradi opustitve varnostnih ukrepov, je neutemeljena. Listine v spisu potrjujejo prej navedeni zaključek sodišča prve stopnje, zlasti Sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču: „Zamenjava salonitne strešne kritine na objektu centralnega skladišča v Z.“ (priloga A2). Izvajalec teh del je bil H d.o.o., bil je torej obratovalec v smislu instituta objektivne odgovornosti. Tretje tožena stranka bi se odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala, da organizacija delovnega procesa na terenu ni bila (vsaj delno) v njeni, ampak izključno v sferi Š d.o.o. Vendar je bil H d.o.o. skupaj s Š d.o.o. v skladu s prej omenjenim sporazumom in pisnim sporazumom med H d.o.o. in Š d.o.o. o organiziranju in izvajanju varnega dela na skupnih deloviščih (priloga A5) dolžan skupaj zagotavljati določene varnostne ukrepe. Obstajalo je torej takšno notranje razmerje med H d.o.o. in Š d.o.o., da utemeljuje njuno solidarno odgovornost (4) (tretji odstavek 186. člena OZ), s tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve, da je tožencem brez pravne podlage naložena solidarna obveznost za obveznost tretje osebe Š. Iz obeh navedenih sporazumov še izhaja, da je bila tudi odgovorna oseba za koordinacijo pri H d.o.o. dolžna nadzirati izvajanje predpisanih in dogovorjenih varnostnih ukrepov med izvajalci. Čeprav se od koordinatorjev ne zahteva, da so ves čas prisotni na delovišču, jim sporazum nalaga določene obveznosti.

O odškodninski odgovornosti četrto tožene stranke:

15. Enako kot za tretje toženo stranko H d.o.o. je sodišče prve stopnje tudi glede četrto tožene stranke SŽ d.o.o. zaključilo, da njena krivdna odgovornost ni podana. Temelj njene odgovornosti pa je sodišče našlo v 187. členu OZ, ki določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je glede na ugotovljeno objektivno odgovornost izvajalca H d.o.o., tudi četrto tožena stranka solidarno odgovorna za škodo. Pravilo 187. člena OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, ampak je samo podlaga za (v razmerju do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. Odgovornost naročitelja obstaja, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti izvajalca. Vendar pa je sodišče pri odločanju prezrlo (na kar je ves čas postopka opozarjala četrto tožena stranka), da tožnica v tem primeru nima položaja tretjega. Tožnica izvaja svoj pravni položaj iz položaja Z. A., le ta pa je bil zaposlen pri izvajalcu, zato ne gre za tretjo osebo (5). Objektivna odgovornost oziroma solidarna odgovornost četrto tožene stranke s tretjo toženo stranko zato ne more temeljiti na 187. členu OZ. Ker je sodišče prve stopnje njeno krivdno odgovornost izključilo, tožnica pa teh zaključkov v pritožbi ne napada, je višje sodišče pritožbi četrto tožene stranke, posledično pa tudi drugo tožene stranke, pri kateri ima četrto tožena stranka zavarovano odgovornost, ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v razmerju do njiju zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

O obstoju zunajzakonske skupnosti in o višini odmerjene odškodnine:

16. Tretje tožena stranka v pritožbi trdi, da tožnica ni pravočasno podala navedb in predlagala dokazov o obstoju zunajzakonske zveze z Z. A.. Tožnica je že v tožbi pod II. navedla, da je s pokojnim živela praktično vse svoje življenje, bila nanj močno navezana, da ji je njegova smrt uničila srečno življenje in vse upe na lepo prihodnost, da jo je močno prizadela, strla. V zvezi s temi trditvami je predlagala kot dokaz svoje zaslišanje. Zmotno je torej stališče pritožbe tretje tožene stranke, da tožnica ni podala pravočasnih navedb oziroma predlagala dokazov, kot je tudi zmotno stališče, da tožnica vsega navedenega ne more dokazati s svojim zaslišanjem. Obstoj zunajzakonske skupnosti je bil s strani toženih strank v postopku le pavšalno prerekan, zato tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati vseh dokazov, ki jih je tožnica pravočasno dodatno predlagala glede ugotavljanja obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožnica je pravočasno predlagala zaslišanje prič, z vlogo prejeto na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 5. 2012 (red. št. 22) pa je predložila tudi odločbe ZPIZ, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz za obstoj zunajzakonske skupnosti. Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da mora biti obstoj zunajzakonske zveze ugotovljen v vsakem posameznem postopku, vendar sodišče prve stopnje ugotovitve o obstoju ni oprlo (le) na odločbi ZPIZ (iz katerih je razvidno, da je tožnica zunajzakonska partnerka Z. A.), ampak tudi na njeno izpovedbo, ki jo je ocenilo iskreno in prepričljivo ter skladno z izpovedbo v kazenskem postopku zoper obd. S. Š.. Razlogi sodišča prve stopnje glede višine škode so res skopi, vendar ne gre za kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnica še danes trpi hude duševne bolečine in da jo je smrt pokojnega prizadela tako v čustvenem kot materialnem pogledu. Nobena od toženih strank konkretizirano ne nasprotuje višini odmerjene odškodnine, višje sodišče pa ob pregledu primerljivih primerov iz sodne prakse ugotavlja, da je v okvirih prisojenih odškodnin.

O prispevku Z. A.:

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da je pokojni delo na strehi opravljal brez varnostnega pasu, čeprav ga je imel na razpolago in mu pripisalo 50% prispevek k nastanku škode, ker bi se kot izkušen delavec z opravljenim izpitom iz varstva pri delu moral zavedati nevarnosti dela na višini brez varnostnega pasu. Tožene stranke so med postopkom in v pritožbah trdile, da je zaradi tega izključno odgovoren za nastalo škodo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za tako ravnanje delavca, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek 153. člena OZ), zato pritožbeno sodišče tovrstne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Zlasti pa je zmotno stališče tožnice, ki v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prispevka Z. A., saj je oškodovanka ona, ki ni bila na strehi in ni prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje ni „pomešalo, kdo je tožnik in kdo oškodovanec,“ saj tožnica v tej pravdi svoj pravni položaj glede prispevka k nastali škodi izvaja iz pravnega položaja Z. A. in so njene pritožbene navedbe neutemeljene. Višine njegovega prispevka k škodi pa tožnica v pritožba ne napada, zato višje sodišče tega ni presojalo.

O stroških postopka:

18. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki z upoštevanjem 60% uspeha priznalo 1.671,24 EUR stroškov postopka in sicer nagrado za posel po tar. št. 2200 s količnikom 1 v znesku 1.257,00 EUR (trije odškodninski zahtevki), nagrado za postopek 544,70 EUR, nagrado za narok 502,80, 20% DDV in 20 EUR izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve. Prvo in tretje tožena stranka trdita, da so stroški tožnice napačno odmerjeni, ker naj bi ji bil dodeljen odvetnik iz naslova brezplačne pravne in bi sodišče moralo uporabiti 36. člen ZOdvT. Po pregledu spisa višje sodišče ugotavlja, da je odvetnik M. Š. tožnico zastopal na podlagi splošnega pooblastila (priloga A1), zato so te trditve neutemeljene, kot tudi ni res, da tožnica ni zahtevala predpravdnih stroškov, kot to trdi prvo tožena stranka. Nasprotno je namreč razvidno iz stroškovnika na list. št. 69. Zmotno je stališče tretje tožene stranke, da stroški odškodninskih zahtevkov niso potrebni, ker niso procesna predpostavka za ta pravdni postopek. Izdatki oškodovanca, ki se je pred pravdo obrnil na povzročitelja škode oziroma zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka (6) in v nagrado za postopek niso zajeti. Po tarifni št. 2200 nagrada za posel (kamor sodi predpravdni odškodninski zahtevek) znaša od 0,5 do 2,5 nagrade (12. člen ZOdvT). Nagrada za posel tožnici torej pripada, vendar je po določbi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela tarife treba polovico te nagrade, vendar največ 0,75, všteti v nagrado za kasnejši postopek. Tretje tožena stranka še trdi, da je napačno izračunan uspeh tožnice, ki ni 60%, ampak le 37%. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje tak delež ugotovilo z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in višini (7), kar pa niti ni pomembno, ker v obravnavanem primeru ni nobenih okoliščin, ki bi tak pristop sploh utemeljevale, zato je uspeh tožnice res le 37,5%. Na podlagi navedenih izhodišč in zaradi zavrnitve zahtevka zoper četrto toženo stranko (8) je zato tožnica upravičena do dveh nagrad za posel (odškodninska zahtevka za prvo in tretje toženo stranko) v višini 838,00 EUR (2 x 419,00 EUR), s tem, da se polovica kasneje nastale nagrade (Zavarovalnica A) všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100, ki bi sicer znašala 544,70 EUR, po vštetju pa 335,20 EUR. Tožnica je upravičena še do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 502,80 EUR, pavšalnega zneska 20 EUR po tar. št. 6002 ter 20% DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 2.035,20 EUR. Ker je uspela le s 37,5% zahtevka, ji pripada torej 763,20 EUR. Odmera pravdnih stroškov toženih strank ni izpodbijana, zato je višje sodišče upoštevalo zneske, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in jih le prilagodilo na novo ugotovljenemu uspehu pravdnih strank v postopku. Z upoštevanjem njihovega 62,5% uspeha v pravdi pripada prvo toženi stranki 9,40 EUR, drugo toženi 18,75 EUR, tretje toženi 920,12 EUR in četrto toženi 921,70 EUR pravdnih stroškov.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Drugo tožena in četrto tožena stranka sta s pritožbo v celoti uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato jima mora tožnica povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer drugo toženi stranki 572,00 EUR (567,00 EUR za takso za pritožbo in 5 EUR namesto priglašenih 30 EUR za materialne stroške), četrto toženi pa 1.471,48 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom in 20% DDV, kar skupaj znaša 804,48 EUR) in 567,00 EUR za takso za pritožbo, skupaj 1.371,48 . Prvo tožena in tretje tožena stranki sta s pritožbo uspeli le delno glede odločitve o stroških, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) In ne 20.000,00 EUR, kot je pomotoma navedlo sodišče prve stopnje.

(2) S katerim je tožnica zahtevala solidarno plačilo odškodnine le od štirih toženih strank v tem postopku (brez upoštevanja pravnomočne sodbe zoper Š d.o.o.).

(3) To je stališče iz sodbe VS RS VIII Ips 263/2008; primerjaj še II Ips 10/2009, VIII Ips 61/2012, II Ips 634/1999...

(4) Primerjaj II Ips 602/2004

(5) Primerjaj II Ips 59/2003, II Ips 41/1996, II Dor 272/2009, II Ips 12/2009. (6) Primerjaj 151. člen ZPP.

(7) Tožnica je zahtevala 20.000,01 EUR, prisojenih pa je 7.500,00 EUR.

(8) Tožnici so bili priznani tudi stroški odškodninskega zahtevka, naslovljenega 25. 9. 2009 na četrto toženo stranko.