Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno ravnalo, ko je pri izračunu celotne vrednosti gradbenih del, upoštevajoč vse potrjene začasne situacije, štelo, da vrednost teh del znaša 38.061.532,51 SIT. Pri tem je namreč očitno upoštevalo tudi zadržane varščine, glede katerih je kasneje tožeča stranka postavila samostojen tožbeni zahtevek, z njim pa ni uspela.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. odst. 1. točke, v 3. točki in v 4. točki r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je delni umik tožbe za znesek glavnice v višini 1.368.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2005 dalje vzelo na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. z dne 5.7.2002 v tem obsegu razveljavilo in postopek ustavilo ter vzelo umik pobotnega ugovora tožene stranke v enakem znesku na znanje odločilo, da prej citirani sklep Okrajnega sodišča v A. ostane deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.833.663,22 SIT, zakonske zamudne obresti od tega zneska od 20.7.2001 dalje in od zneska 1.368.000,00 SIT od 10.7.2001 do 26.5.2005, v preostalem delu glede plačila glavnice 4.385.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2001 dalje in izvršilnih stroškov v višini 96.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2000 dalje pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.122.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2001 dalje. Poleg tega je kot neutemeljen zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke v višini 1.374.498,95 SIT. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je odločeno o tem, da ostane v veljavi izdani sklep o izvršbi za znesek 1.833.663,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od zneska 1.368.000,00 SIT od 10.7.2001 do 26.5.2005, v delu v katerem je zavrnjen pobotni ugovor tožene stranke v znesku 1.374.498,95 SIT in v izreku o izvršilnih in pravdnih stroških pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbeni razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne oz., da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pritožniku naložilo plačilo 1.833.663,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.368.000,00 SIT od 10.7.2001 do 26.5.2005 prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeči stranki priznalo nekaj drugega kot je pa ta dejansko zahtevala. Predmet postopka do spremembe tožbe so bili namreč le zneski po začasnih situacijah brez zadržanih varščin, kar je razvidno tudi iz obrazložitve v 5. odst. na 4. strani izpodbijane sodbe. Povečani zahtevek glede zadržanih varščin v znesku 2.122.343,00 SIT pa je sodišče na pritožnikov ugovor zastaranja v celoti zavrnilo. Sicer pa je bil predlog za izvršbo tožeče stranke že v trenutku vložitve nesklepčen, saj je tožeča stranka zahtevala več kot pa ji je pripadalo po priloženih verodostojnih listinah. Že upoštevaje listinske dokaze tožeče stranke je mogoče ugotoviti, da znese po lastnih navedbah tožeče stranke celotna terjatev 37.458.618,18 SIT, kar le za 20.278,00 SIT presega izračun pritožnika z dne 30.3.2005. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko ni upoštevalo pritožnikovih navedb in listinskih dokazov o tem, da je opravil plačila v višini 37.438.340,00 SIT. Pri tem ni povsem jasno, na kaj naj bi se nanašala razlika med vtoževanim zneskom v višini 7.586.997,22 SIT in zavrnjeno 6. situacijo v višini 4.385.343,00 SIT. Sporna pa je bila ves čas dejansko le 6. situacija. Zakonske zamudne obresti od zneska 1.368.000,00 SIT od 10.7.2001 do 26.5.2005 pa tožeči stranki ne gredo, saj je bil znesek tudi po 8. situaciji v celoti plačan, razen zadržanih sredstev, ki pa jih, kot je razvidno iz same sodbe, tožena stranka ni več dolžna plačati, ker je zahtevek v tej smeri zastaral. Glede na to, da je dejansko tožena stranka preplačala terjatev tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje ravnalo tudi nepravilno, ko je zavrnilo pobotni ugovor pritožnika v višini 1.374.498,95 SIT. Prav tako je napačna odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških, saj je tožeča stranka, upoštevajoč višino tožbenega zahtevka, uspela le do 24,16% zahtevka, po spremembi tožbe pa celo le z 18,88%. Zato ni podlage, da bi vsaka stranka trpela svoje izvršilne in pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje res nepopolno ugotovilo in s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ni mogoče sicer pritrditi navedbam tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v bistvu ves čas zahtevala plačilo še ne plačanih opravljenih gradbenih del, kar naj bi po njenem prvotnem izračunu v predlogu za izvršbo znašalo 7.586.997,22 SIT. Pri tem tožbenem zahtevku je vztrajala tudi po spremembi kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.11.2005. Na tem naroku pa je tožbo razširila še na plačilo 2.122.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2001 dalje do plačila, to pa je znesek, ki se nanaša na plačilo varščine. Ta zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi pravilno, ko je štelo, da je tožeča stranka dolžna dokazati, koliko gradbenih del je opravila in v kakšni vrednosti, po drugi strani pa, da je dokazno breme tožene stranke, koliko je tožeči stranki že plačala. Zato sama po sebi ni utemeljena navedba tožene stranke, češ da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedbe tožene stranke o opravljenih plačilih. Vendar pa je sodišče prve stopnje nepravilno ravnalo, ko je pri izračunu celotne vrednosti gradbenih del, upoštevajoč vse potrjene začasne situacije, štelo, da vrednost teh del znaša 38.061.532,51 SIT. Pri tem je namreč očitno, na kar pravilno opozarja tožena stranka tudi v pritožbi, upoštevalo tudi zadržane varščine, glede katerih je kasneje tožeča stranka postavila samostojen tožbeni zahtevek, z njim pa ni uspela. Seveda je zato izračun vrednosti opravljenih gradbenih del napačen, če je v njem upoštevan tudi znesek zadržanih varščin, glede katerega je bilo razsojeno tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato je ta izračun vsekakor vprašljiv in ne more služiti za izhodišče izračunu, koliko je tožena stranka še dolžna plačati. Isto velja glede zamudnih obresti od zneska 1.368.000,00 SIT, saj tudi glede tega zneska ni jasno, ali se ne nanaša na zadržane varščine, ki jih tožena stranka ni več dolžna plačati, zato pa tudi zamudne obresti na ta znesek ne bi smele teči. V tej smeri sodišče prve stopnje tudi nima v sodbi ustreznih ugotovitev in ne razlogov. Ob takem stanju stvari pa je seveda vprašljiva tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da zavrne pobotni ugovor tožene stranke v znesku 1.374.498,95 SIT, saj glede na nezanesljivost izračuna vrednosti vseh opravljenih del tudi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, koliko je tožena stranka sploh še dolžna plačati, upoštevajoč tudi, da naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka že plačala 36.227.829,29 SIT. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da je izrek o stroških odvisen od uspeha v celotnem postopku, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških.

Pri ponovnem obravnavanju zadeve naj sodišče prve stopnje pri izračunu, koliko znaša vrednost opravljenih gradbenih del, ki jih je tožena stranka vsekakor dolžna plačati, ugotovi, koliko znaša ta vrednost neupoštevajoč zadržane varščine, ki jih tožena stranka ni več dolžna vrniti. Ugotovi naj tudi, na kaj se nanaša znesek 1.374.498,95 SIT, torej ali ne gre pri tem znesku za delno vrnjene varščine, ki bi zapadle šele ob končnem obračunu, tako da tudi zamudne obresti za čas kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tožeči strani ne bi šle. Na tak način bo tudi pojasnjeno, ali je tožena stranka plačala celotno terjatev tožeče stranke ali jo celo preplačala in v tem primeru bo sodišče lahko tudi ugotovilo, ali je utemeljen pobotni ugovor tožene stranke za znesek 1.374.498,95 SIT.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.