Jedro

Stroške tehničnega pregleda, odrejenega z odredbo policista, lahko država, ki jih je plačala izvajalcu tehničnega pregleda, uveljavi le kot del stroškov v postopku zaradi prekrška uvedenega zoper voznika tehnično oporečnega vozila. Zahteve za povrnitev takšnih stroškov torej ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij po 1. členu ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tej pravdni zadevi in ker zadeva ne sodi v sodno pristojnost, se tožba zavrže. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke. Poudarja, da je tožbi, s katero je predlagala izdajo plačilnega naloga, priložila verodostojno listino v smislu 2. odstavka 431. člena ZPP. Račun št. 234270, z dne 3.12.2003 je bil toženi stranki izdan za plačilo stroškov tehničnega pregleda osebnega vozila, ki ga je na podlagi zakonskih pooblastil odredila policija. Po določbi 220. člena ZVCP lahko policist odredi tehnični pregled in odvzame nalepko za tehnični pregled, če sumi, da motorno vozilo ali priklopno vozilo ni tehnično brezhibno zaradi napak na napravah za upravljanje ali zaviranje, da so v vozilo vgrajene nehomologirane naprave, nadomestni deli in oprema, ki bi morali biti homologirani, oziroma če je poškodovano v prometni nesreči. V istem členu je tudi določeno, da voznik plača stroške tehničnega pregleda, če se pri pregledu ugotovi napaka na vozilu. Tožena stranka je storitev plačala AMZS d.d., ki je storitev opravila in zato zahteva povrnitev zneska od tožene stranke. Med pravdnima strankama je tako nastalo obligacijsko pravno (dolžniško upniško razmerje) po samem zakonu (po določbi 220. člena ZVCP), na podlagi katerega je bil toženi stranki pravilno izstavljen račun. Taka materialnopravna narava računa pomeni, da tožeča stranka na njegovi podlagi lahko predlaga izdajo plačilnega naloga v pravdnem postopku. Tako stališče je že zavzela tudi sodna praksa. Pritožnica se pri tem sklicuje na sklep VS RS opr.štev. II Ips 230/2002, z dne 5.2.2003. Sodišče je nepravilno presodilo, da nista podani procesni predpostavki sodne in stvarne pristojnosti za reševanje spora oziroma je nepravilno uporabilo določbi 3. in 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 18. in 19. členom ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da je med pravdnima strankama nastalo obligacijsko razmerje, ki naj bi terjalo obravnavo tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Konkretno pravno razmerje je namreč urejeno s specialnimi predpisi, ki zahtevku za povrnitev stroškov tehničnega pregleda, kot je predmetni, ne dajejo narave civilnopravnega zahtevka, temveč procesnega zahtevka, ki ga je mogoče uveljavljati le v postopku zaradi prekrška, torej pred sodnikom za prekrške. Po določbi 47. člena Zakona o prekrških (Ur. list Rs št. 7/03, z dne

23.1.2003) spadajo med stroške postopka za prekršek tudi izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov. Med zavarovanje potrebnih dokazov, ki ga opravi policist pred uvedbo postopka za prekršek oziroma zaradi njegove uvedbe, pa nedvomno spada tudi policistova odredba o tehničnem pregledu vozila ter zato stroški nastali zaradi tehničnega pregleda vozila, katerega je odredil policist, spadajo med izdatke opravljenega zavarovanja dokazov (člen 220/1 Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS št. 30/98 in 21/2002; v nadaljevanju: ZVCP). Stroške tehničnega pregleda, v primeru, ko se pri pregledu ugotovi napaka na vozilu, zaradi katere je bilo vozilo poslano na tehnični pregled, mora plačati voznik (2. odstavek cit. člena ZVCP). Takšne stroške bi lahko voznik plačal izvajalcu tehničnega pregleda - v konkretnem primeru AMZS. Če pa jih - kot v konkretnem primeru - namesto voznika plača država, ki je po svojem organu odredila tehnični pregled, pa jih glede na opisano zakonsko ureditev lahko uveljavi le kot del stroškov postopka zaradi prekrška, ki ga uvede zoper takšnega voznika. Zahteve za povrnitev takšnih stroškov torej ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij po 1. členu ZPP. Takšno stališče je v podobni zadevi (tam so bili predmet zahtevka stroški, ki so nastali v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti udeleženca v prometu) zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr.štev. II Ips 494/2001 in v zvezi s tem sprejelo tudi pravno mnenje na Občni seji VS RS dne 26. junija 2002, objavljeno v Pravnih mnenjih štev. I/2002. Ker se pritožnica sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr.štev. II Ips 230/2002, z dne 5.2.2003, pa je potrebno še pojasniti, da te zadeve ni mogoče primerjati s predmetno zadevo, saj gre tam za zahtevek za plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi z odvozom in hrambo vozila, pri čemer gre za obligacijskopravno razmerje, nastalo med izvajalcem odvoza in hrambe vozil in lastnikom vozila, nastalo na podlagi izstavljenega računa izvajalca storitve, torej ne gre niti za stroške predvidene v zgoraj cit. določbi ZP, niti ne gre za razmerje z državo, ki je plačala izdatke namesto voznika. Sodna odločba, na katero se sklicuje pritožnica, torej ni primerljiva s sporno zadevo. V konkretnem primeru je pritožnica izdala račun, ki izvira iz oblastvenega razmerja, ne pa iz obligacijskega razmerja, ki bi bilo po sporazumni volji strank ali na podlagi kakšnega predpisa vzpostavljeno med pritožnico in tožencem.

Določba 220. člena ZVCP v razmerju do države ne vzpostavlja civilnopravnega razmerja, temveč glede na cit. določbo 147. člena ZP upravičenje države, da zahteva povrnitev stroškov v postopku zaradi prekrška.

Izpodbijana odločitev o sodni nepristojnosti in posledičnem zavrženju tožbe je torej pravilna (člen 18/1 in 2 ZPP v zvezi s 1. členom ZPP).

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).