Jedro

Neuveljavljanje posebne olajšave ne predstavlja očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Zgolj navajanje tožnika, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, po mnenju sodišča ne zadostuje. Ne gre namreč za to, da bi davčni organ za navedena leta odmeril previsok davek zaradi očitne napake. Višina davka je bila namreč odmerjena glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje, ki je izhajalo iz podatkov tožnikove vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Uporaba posredovanih podatkov pa sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije predlog tožnika za spremembo pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 in sicer odločb št. DT 02-08494 z dne 31. 5. 2016, DT 01-19815 z dne 30. 5. 2014 in DT 01-42426 z dne 29. 5. 2015, zavrnila kot neutemeljenega.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik podal predlog za spremembo že izdanih pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V predlogu navaja, da odločitev davčnega organa temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, sina A.A. Zanj je uveljavljal le osnovno olajšavo, čeprav ima sin od 1. 3. 2012 dalje diagnosticirano celiakijo, za kar je bil staršema dodeljen dodatek za nego otroka. Skladno s tretjim odstavkom 114. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) pripada za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, posebna olajšava. Kot pojasni prvostopni organ, je izredno pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2 dopustno uporabiti, če so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji, v konkretnem primeru, če je z odločbo prišlo do previsoko oziroma neupravičeno odmerjenega davka zaradi očitne napake. Ker uporabo 90. člena ZDavP-2 predlaga zavezanec za davek, mora ta dokazati tudi očitno napako, pri čemer navedba, da je pri odmeri dohodnine uveljavljal le osnovno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, ne pa posebne, temu standardu ne zadosti. V nadaljevanju prvostopni organ pojasni načine, ki omogočajo uveljavljanje olajšave za vzdrževanega družinskega člana. V konkretnem primeru so bili na podlagi vloge tožnika za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane za davčno leto 2012, 2013 in 2014 izdani informativni izračuni dohodnine. Tožnik bi moral v ugovoru zoper informativne izračuna dohodnine uveljaviti povečano olajšavo za vzdrževanega družinskega člana. Ker tega ni storil, so postali odločbe o odmeri dohodnine za posamezno leto. Nepravočasno oziroma nepravilno uveljavljanje davčnih olajšav v za to določenem zakonskem roku, pa se ne more šteti za očitno napako.

3. Drugostopni organ je z odločbo št. DT 499-01-1211/2016-4 z dne 19. 1. 2017 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Strinja se s tožnikom, da bi bilo potrebno o predlogu zavezanca za odpravo odmernih odločb odločiti z odločbo in ne sklepom. Vendar ima izpodbijani akt vse sestavne dele in lastnosti odločbe: o predlogu je bilo vsebinsko odločeno, akt vsebuje ustrezen pravni pouk. Gre le za napačno poimenovanje akta, ki na pravilnost izreka ali vsebino strankinih pravic ne vpliva. V nadaljevanju pojasni, da je pogoj za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2 previsoka odmera davka zaradi očitne napake. Gre za nedoločen pravni pojem, očitnost pa se presoja z vidika možnosti odkritja kršitve. Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti ali ugotavljanjem dejanskega stanja. V obravnavanem primeru v času izdaje posameznih odmernih odločb ni bilo mogoče sklepati, da je nastala kakšna napaka. Tudi ob prejemu posamezne odločbe ni bilo mogoče ugotoviti, da zavezanec ni uveljavljal ustrezne oblike olajšave. Tožnik je šele kasneje ugotovil, da v času izdaje posameznih odločb ni poznal prava in torej ni vedel, da mu pripada pravica do povišane posebne olajšave za otroka. Gre za nepoznavanje prava, ne pa za očitno napako. Pogojev za spremembo odločb po 90. členu ZDavP-2 zato ni, odločitev prvostopnega organa je pravilna.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Opozori, da je tožena stranka ravnala nepravilno s tem, ko zahtevka tožnika ni zavrnila z odločbo ampak s sklepom. V nadaljevanju toženi stranki očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelila do očitne napake tožnika, ki je privedla do previsoke odmere davka, zato je odločitev napačna. Tudi ni obrazložila, kdaj bi bila v konkretnem primeru napaka upoštevna. Ker zakon pojma očitne napake ni opredelil, gre za nedoločen pravni pojem, ki je podoben pojmu iz drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta določa, da se očitnost presoja le z vidika možnosti odkritja kršitve. Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled, brez posebnega preverjanja dejanskega stanja. Gre za izredno pravno sredstvo, edini pogoj za spremembo pravnomočne odločbe pa je, da je bila davčna obveznost odmerjena previsoko zaradi očitne napake. Razlog za to ni pomemben, prav tako ni pomembno, ali je do napake prišlo v sferi tožene stranke ali zavezanca. Izpodbijani sklep je zato materialnopravno nezakonit in ne sledi materialni zakonitosti, ki določa, da naj vsaka stranka poravna natančno toliko obveznosti, kot to izhaja iz njenih obdavčljivih virov. V obravnavanem primeru ni spora, da je tožniku davek odmerjen previsoko, spora tudi ni, da gre za napako na strani tožnika. Da gre za napako, ki je v smislu 90. člena ZDavP-2 očitna, pa kaže že dejstvo, da je napaka nesporna, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, oziroma je nesporno, da je pri odmeri davka prišlo do očitne napake, zaradi katere je bil davek previsoko odmerjen in zaradi katere bi bilo potrebno odločbo spremeniti, saj je namen 90. člena ZDavP-2, da se zagotovi pravilna odmera davka, ne glede na to, kaj je bil vzrok očitne napake. Kljub temu, da je obstoj napake nesporen oziroma je nesporno, da je tožnik davčno napoved napačno izpolnil, pa tožena stranka vztraja pri previsoko odmerjenem davku.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb kot pravilnih in zakonitih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb dodaja:

8. V zvezi z navedbo, da je tožena stranka ravnala nepravilno oziroma nezakonito s tem, ko zahtevka tožnika ni zavrnila z odločbo, sodišče ugotavlja, da se je o tem izrekla že tožena stranka. Kot pravilno pojasni, bi bilo potrebno o predlogu tožnika za spremembo že izdanih pravnomočnih odmernih odločb odločiti z odločbo in ne s sklepom. Ima pa izpodbijani sklep vse sestavne dele, o podanem predlogu je bilo vsebinsko odločeno, sklep vsebuje tudi ustrezen pravni pouk. Zgolj napačno poimenovanje (sklep namesto odločba) pa ne predstavlja takšne kršitve postopka, da bi vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve.

9. Sodišče nadalje ugotavlja, da so odločbe o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 nesporno pravnomočne. To pomeni, da so odločbe nespremenljive in jih je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za njihovo uporabo izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDavP-2 davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni, če se po njeni pravnomočnosti ugotovi, da je bil davek odmerjen oziroma previsoko odmerjen zaradi očitne napake. Očitnost napake se presoja z vidika možnosti njenega odkritja. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je njegova uporaba restriktivna in na njegovi podlagi ni mogoče doseči odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe iz razloga kršitev materialnega in procesnega zakona, ki niso neposredna posledica "očitne napake".

10. Kot pravilno ugotavljata že oba davčna organa, ZDavP-2 omogoča davčnim zavezancem več načinov uveljavljanja olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pravilno upoštevanje davčnih olajšav, lahko davčni zavezanec posreduje v vlogi za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, lahko jih uveljavlja v ugovoru na informativni izračun dohodnine ali pa v napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. tekočega leta za preteklo leto, če zavezancu davčni obračun ni bil vročen do 15. 6. tekočega leta za preteklo leto.

11. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da tožnik ni uveljavljal posebne olajšave. Neupoštevanje posebne olajšave za otroka do 18. leta starosti, ki ima diagnosticirano celiakijo, torej ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva tožnika ni bila vložena. Neuveljavljanje posebne olajšave pa ne predstavlja očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Zgolj navajanje tožnika, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, po mnenju sodišča ne zadostuje. Ne gre namreč za to, da bi davčni organ za navedena leta odmeril previsok davek zaradi očitne napake. Višina davka je bila namreč odmerjena glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje, ki je izhajalo iz podatkov tožnikove vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Uporaba posredovanih podatkov pa sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. O očitni napaki bi npr. lahko govorili, če bi organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki bi izhajali iz posredovane vloge, za kar pa v danem primeru ni šlo. Glede na zgoraj navedeno in ob upoštevanju sodne prakse je tožena stranka pravilno zavrnila predlog tožnika za spremembo že izdanih pravnomočnih odmernih odločb. 12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.