Jedro

Pri uvozu blaga, opravljenem na podlagi 1. odstavka 50. člena CZ/76 ter 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma pri določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994, gre za poseben carinski postopek, po katerem se določeno blago lahko uvozi brez plačila carine, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka blaga ni izvozila do poteka roka, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, je izgubila pravico do carinske oprostitve in je v skladu s carinskimi predpisi nastopila obveznost plačila uvoznih dajatev.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7.4.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice M. z dne 27.8.1997, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine, posebne davščine in posebne kmetijske davščine v skupnem znesku 1,326.174,00 SIT za blago - 105.100 kg pšenice, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinarnice M. CI J.s. z dne 23.6.1994. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke, ki se sklicuje na Zakon o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Ur. l. RS, št. 29/93 z dne 5.6.1993; ZPDU), na podlagi katerega je Vlada RS sprejela Uredbo o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Ur. l. RS, št. 45/93,052/93, 54/93, 60/93, 6/94, 8/94, 14/94, 23/94, 30/94, 35/94, 53/94, 54/94, 63/94, 68/94, 78/94, 10/95, 21/95 in 37/95; Uredba o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov), v kateri so določeni kmetijski proizvodi in živila, za katere se plačuje posebna dajatev pri uvozu po ZPDU ter njihova višina. Navedena Uredba je bila večkrat spremenjena, med drugim tudi z Uredbama o dopolnitvi Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov (Ur. l. RS, št. 8/94 z dne 18.2.1994 ter Ur. l. RS, št. 30/94 z dne 3.6.1994), ki se nanašata na posebne uvozne dajatve, ki v obravnavani zadevi bremenijo sporno blago - pšenico. Tožeča stranka je sporno blago uvozila na podlagi 1. odstavka 50. člena CZ/90 (pravilno CZ/76) kot uvoz zaradi izvoza. Ob uvozu se je zavezala, da bo uvoženo blago v celoti uporabila za proizvodnjo za izvoz (tožnikova izjava z dne 23.6.1994 je priloga k UCD) ter da bo vrednost izvoza za 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Tožeča stranka ne zanika, da navedene obveznosti ni realizirala. Posledica tega je, da so ji bile obračunane carinske dajatve, vključno s sporno posebno kmetijsko davščino. Po določbi 2. odstavka 50. člena CZ/90 se v primeru, če blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz 1. odstavka tega člena, carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz. Sporno blago je bil uvoženo 23.6.1994. Ker je enoletni rok potekel dne 22.6.1995, je tega dne nastala obveznost tožeče stranke za plačilo carine za nerealiziran del izvozne obveznosti. Prvostopni organ je zato posebno kmetijsko davščino obračunal po stanju predpisov na dan 22.6.1995. Datumi sklenitve pogodbe z dobaviteljem, zavarovanja plačil, ipd., glede na citirane določbe CZ/90, ZPDU ter Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, ne morejo vplivati na obveznost plačila posebne dajatve, ki je bila v obravnavanem primeru obračunana po stanju predpisov na dan nastanka obveznosti plačila carine po 2. odstavku 50. člena CZ/90 v zvezi z 9. točko 1. odstavka 19. člena CZ/90. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Že v tožbi je opozarjala, da mora biti urejanje pravnih razmerij takšno, da se ne posega v gospodarsko življenje.

Gospodarskim subjektom morajo biti pogoji poslovanja znani vnaprej in jih ne morejo zavezovati retroaktivno. Dejstvo je, da je bil posel za dobavo pšenice sklenjen že v mesecu januarju 1994, dne 11.2.1994 pa je odprla nepreklicni potrjeni akreditiv. To pomeni, da ni mogla odstopiti od posla, saj bi nepreklicni akreditiv zapadel v plačilo ne glede na to, ali bi prejela pšenico ali ne. Iz navedenega razloga je treba pogoje poslovanja presojati na dan sklenitve posla oziroma na dan realizacije zavarovanja posla, to je dne 27.1.1994, ali najkasneje dne 11.2.1994. Predpisi, ki uvoz pšenice obremenjujejo z dodatnimi dajatvami po tem datumu (in ki tožeči stranki na dan sklenitve posla niso mogli biti znani, saj sta bili sporni Uredbi objavljeni šele v Uradnih listih št. 8/94 z dne 18.2.1994 ter št. 30/94 z dne 3.6.1994), tožeče stranke ne smejo obremenjevati. Država je z navedenima spremembama Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov posegla v njene pravne posle, ki so se tako spremenili, da bi imela v primeru veljave izpodbijane carinske odločbe z navedenim poslom izgubo, saj bi bil ekonomsko neupravičen. Dejansko gre za vprašanje zmanjševanja pravic za vnaprej, kar pa ni dopustno v vsakem primeru. Načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države, posamezniku zagotavlja, da mu država brez utemeljenega razloga ne bo poslabšala pravnega položaja. Tožena stranka je posegla v njeno pravico iz 2. člena Ustave RS (pravna država - načelo zaupanja v pravo) ter v pravico iz 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov). Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. V obravnavanem primeru je bil obračun carine in drugih uvoznih dajatev opravljen skladno z uvozno carinsko deklaracijo - UCD z dne 23.6.1994, na podlagi CZ/76 ter in njegovi podlagi sprejete Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma pri določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju Uredba/94). Po določilu 5. člena navedene Uredbe/94 so lahko pravne osebe in podjetniki - posamezniki oziroma zasebniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod naslednjimi pogoji: da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je ob uvozu 105.100 kg pšenice po UCD z dne 23.6.1994 uveljavljala ugodnosti po 5. členu Uredbe/94 in tako uvozila pšenico brez plačila carinskih dajatev.

Prav tako ni sporno, da tožeča stranka do 22.6.1995 (ko je potekel enoletni rok za izvoz iz 5. člena Uredbe/94) spornega blaga ni izvozila. Ker ni izpolnila svojih izvoznih obveznosti, so bile v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76, utemeljeno obračunane uvozne dajatve.

Pritožbeni ugovor, da so bile v predmetni zadevi nezakonito obračunane posebne kmetijske davščine za nazaj, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. V skladu z določbo 1. člena ZPUD lahko zaradi zaščite kmetijske rastlinske predelave, živinoreje in proizvodnje živil ter zagotavljanja stabilnosti trga s kmetijskimi proizvodi ter iz njih predelanih živil Vlada Republike Slovenije uvede posebne uvozne dajatve in sezonske posebne uvozne dajatve. V 2. členu Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov je predpisano, da se posebna dajatev plačuje za vse navedene kmetijske proizvode in živila, ne glede na obliko in način uvoza, razen v primerih iz 6. člena Zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil. Po navedeni določbi ZPUD se med drugim zavezancu na njegovo zahtevo po izvršenem izvozu vrne plačane posebne dajatve za uvožene surovine in reprodukcijski material, ki se uporablja za proizvodnjo blaga za izvoz v skladu s carinskimi predpisi. Ob tem je treba upoštevati tudi določbo 7. člena CZ/76, ki določa, da se posebne dajatve plačujejo pri carinjenju po predpisih, ki veljajo za plačevanje carine, torej tudi po 50. členu CZ/76. Z Uredbama o dopolnitvi Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, ki sta bili objavljeni v Uradnih listih RS, št. 8/94 z dne 18.2.1994 ter št. 30/94 z dne 3.6.1994 je bila določena posebna dajatev za pšenico - druga pšenica ter višina navedene posebne dajatve, in sicer z Uredbo z dne 18.2.1994 v višini 3,50 SIT/kg, z Uredbo z dne 3.6.1994 pa v višini 12,00 SIT/kg. Po 1. odstavku 154. člena Ustave morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Predpis začne veljati 15. dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Ustava dopušča, da je ta rok lahko drugačen, torej daljši ali krajši, če je tako določeno v samem predpisu. Določitev dolžine roka za uveljavitev predpisa je vprašanje primernosti in ne zakonitosti. Zato je ob ugotovitvi upravnih organov, da je ob uvozu dne 20.6.1994 obveznost plačila posebne dajatve obstajala na podlagi Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, ki je bila dopolnjena z uredbama, ki sta bili objavljeni v Uradnih listih, št. 8/94 z dne 18.2.1994 ter št. 30/94 z dne 3.6.1994, veljati pa sta začeli istega dne (18.2.1994) oziroma naslednji dan po objavi (4.6.1994), tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje, da je za uvoženo blago dne 23.6.1994 obstajala obveznost plačila posebne dajatve po navedeni uredbi. Na to pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča ter upravnih organov ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da tožeča stranka z obveznostjo plačila ni bila seznanjena, ker je bila pogodba z dobaviteljem pšenice sklenjena pred objavo spornih uredb v uradnem listu, kot tudi ne ekonomski razlogi, ki so tožečo stranko vodili k sklenitvi takega posla. Rok uveljavitve predpisa je objektivni in za vse enak rok, ki teče neodvisno od zatrjevanih okoliščin.

Po presoji pritožbenega sodišča so neutemeljena tudi pritožbena navajanja o kršitvi ustavnih pravic. V obravnavani zadevi gre za uvoz blaga na podlagi 1. odstavka 50. člena CZ/76 (uvoz zaradi proizvodnje za izvoz) ter 5. člena Uredbe/94. Pri uvozu blaga, opravljenem po navedenih določbah CZ/76 ter Uredbe/94, gre za poseben carinski postopek, po katerem se določeno blago lahko uvozi brez plačila carine, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka blaga ni izvozila do izteka roka, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, je izgubila pravico do carinske oprostitve in je v skladu s carinskimi predpisi nastopila obveznost plačila uvoznih dajatev. V skladu z 2. odstavkom CZ/76 se namreč carina plača le v primeru, če blago ni izvoženo v tujino v vrednostih in rokih iz 1. odstavka 50. člena CZ/76. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K točki 2 izreka: Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče o zahtevi tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka, odločilo v skladu z navedeno določbo.