Jedro

Tožena stranka je pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi določene listine o nastali škodi, o tem, da je odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, o odklonitvi plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice.

Tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino.

Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, tožena stranka ni mogla ugotoviti, da zadeva ne bi bila očitno nerazumna oziroma, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 11. 7. 2024 za vložitev tožbe zoper zavarovalnico A., d. d., zastopanje pred sodiščem prve stopnje in v mediaciji ter kot oprostitev stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik k prošnji predložil pooblastilo odvetniku B. B. in odločbo CSD z dne 27. 3. 2024. Tožena stranka je po ugotovitvi, da je prošnja nepopolna, ker ne vsebuje nobenega podatka o škodnem dogodku in dokaznih listin, s pozivom z dne 12. 7. 2024 pozvala tožnika na dopolnitev, in sicer z navedbo, kdaj in na kakšen način je pri tožniku prišlo do škode, da dostavi dokazila o nastali škodi, da predloži odškodninski zahtevek, vložen na zavarovalnico in odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice ter morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice ter da navede višino vtoževanega zneska po posameznih postavkah (materialna in nematerialna škoda), torej, da dostavi dokazila, ki dokazujejo, da je tožniku škoda dejansko nastala. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik po pooblaščencu prošnjo dopolnil dne 18. 7. 2024 s podatki o škodnem dogodku, ni pa predložil zahtevanih dokazil.

3.Tožena stranka je nadalje ugotovila, da morajo biti po Obligacijskem zakoniku (OZ) za vložitev odškodninske tožbe izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti (obveznosti) in da jih tožnik niti po dopolnitvi prošnje ni v zadostni meri izkazal. Tožnik je v dopolnitvi prošnje navedel, da je bil kot voznik dne 30. 7. 2021 udeležen in poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil voznik vozila, zavarovanega pri zavarovalnici A., d.d. Na zavarovalnico je posredoval odškodninski zahtevek z dne 19. 11. 2021, slednja pa mu je priznala le znesek v višini 800,00 EUR, kar po tožnikovem mnenju ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Zato je po njegovem mnenju potrebna vložitev tožbe. Navedel je še, da zavarovalnica ni navedla, kaj znesek 800,00 EUR predstavlja oziroma, na katero škodo se ta znesek nanaša in da bo v sodnem postopku zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.500,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR ter materialno škodo v višini 26,64 EUR.

4.Tožena stranka je sicer presodila, da ima tožnik glede na svoje trditve za vložitev tožbe pravno podlago v določbah OZ in Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), da pa je za ugotovitev razumnosti prošnje za BPP treba verjetno izkazati obstoj škodnega dogodka in škode, česar pa tožnik ni izkazal. Tožnik je bil s pozivom z dne 12. 7. 2024 pozvan, da prošnjo dopolni ne samo s podatki o škodnem dogodku, pač pa tudi s predložitvijo listin, ki dokazujejo nastanek škode, česar pa tožnik ni storil. Zato nastanek škode ni niti verjetno izkazan. Tožnik bi jo lahko vsaj verjetno izkazal z morebitno medicinsko dokumentacijo ali z dopisom zavarovalnice, v katerem mu je zavarovalnica priznala 800,00 EUR odškodnine, česar pa ni predložil. Tožnik tako ni izkazal, da ima verjetne izglede za uspeh in da je razumno začeti postopek.

Tožbene navedbe

5.Tožnik v tožbi najprej povzema ugotovitve tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede vsebine svoje dopolnitve prošnje in trdi, da v dopolnitvi ne bi navedel dejstev in podatkov, če ti ne bi držali, in da je pri navajanju podatkov izhajal iz listin, pri čemer tožena stranka v tovrstnih primerih dodeli BPP. Tožnik je navedel, da mu je zavarovalnica ponudila znesek 800,00 EUR, kar pomeni, da je upravičen do primerne in pravične odškodnine in da se bo v sodnem postopku ugotavljala le še razlika med že izplačano in vtoževano odškodnine. To pa je v pristojnosti pravdnega sodišča in ne tožene stranke. Tožena stranka je imela v spisu dovolj podatkov, da bi lahko odločila o prošnji, saj je tožnik vse skupaj natančno in konkretizirano predstavil, tožena stranka pa niti ni navedla, da to, kar je tožnik v dopolnitvi prošnje navedel, ne drži. Odločitev tožene stranke, da je zahteva nerazumna zgolj zato, ker tožnik ni predložil listin je napačna in neosnovana, sploh pa nesprejemljiva. Če je tožena stranka menila, da kljub dopolnitvi, ki je bila natančno in konkretno predstavljena, potrebuje še kakšna dokazila, bi lahko tožnika pozvala k dopolnitvi prošnje oziroma predložitvi listin. Tožbi tožnik prilaga tožbo s prilogami, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem in se obravnava pod opr. št. P 77/2024. V tožbi gre za identičen opis škodnega dogodka in tudi postopka glede uveljavljanja odškodnine, kot je bil v celoti pred izdajo izpodbijane odločbe predstavljen toženi stranki. Tožnik predlaga, da sodišče zasliši stranke in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki zadevo v ponoven postopke ter mu prisodi stroške postopka.

Navedbe toženke

6.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Presoja sodišča

7.Sodišče je po ugotovitvi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave. Med strankama tako ni sporna vsebina poziva tožene stranke z dne 12. 7. 2024, kakor tudi ne vsebina prošnje in njene dopolnitve z dne 18. 7. 2024 in tudi ne dejstvo, da dopolnitev z dne 18. 7. 2024 prilog - dokazil ni vsebovala. Med strankama je sporno le materialno pravno vprašanje pravilne uporabe določb ZBPP in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede popolnosti prošnje oziroma njene dopolnitve z dne 18. 7. 2024.

Tožba ni utemeljena.

8.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavrnila dodelitev BPP, sklicujoč se na določbo 24. člena ZBPP, po kateri se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoj upoštevajo (tudi) okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

9.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma dodatnih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, zato jih bo sodišče navedlo v tej sodbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1

10.Za obravnavano zadevo je poleg citiranega 24. člena ZBPP bistvena določba 140. člena ZUP, ki se v postopku odločanja o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP, na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer ni izrecno oprla, vendar se njeni razlogi po vsebini nanašajo prav na to določbo.

11.V prvem odstavku 140. člena ZUP je določeno, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. V drugem odstavku je določeno, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. V tretjem odstavku je določeno, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati.

12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja z dne 11. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka.

13.Tožena stranka je na tej podlagi utemeljeno pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi določene listine o nastali škodi, o tem, da je odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, o odklonitvi plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice.

14.Med strankama ni sporno, da tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. V tožbi je tožnik zgolj pavšalno navrgel, da je praksa tožene stranke, da v takšnih primerih dodeli BPP, oziroma, da je tožena stranka po dopolnitvi prošnje razpolagala z zadostnimi informacijami, da bi lahko prošnji ugodila, če pa je menila drugače, pa bi morala tožnika ponovno pozvati na predložitev listin. Navedeno stališče je materialno pravno zmotno, saj bi moral tožnik že na podlagi prvega poziva tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Tega pa tožnik nesporno ni naredil. To je storil šele v tožbi v tem upravnem sporu, ko je priložil določene priloge skupaj s tožbo, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem, vendar ob tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že v upravnem postopku. Sklicevanje na materialnopravno zmotno stališče, da ni bil dolžan predložiti listin, da je pri navedbah izhajal iz dokazil in da bi jih bil dolžan predložiti le, če bi tožena stranka ugotovila oziroma trdila, da navedbe v prošnji in dopolnitvi niso resnične, pa ne more biti opravičljiv razlog za zamudo glede na določbo 52. člena ZUS-1.

Sodišče poudarja, da je bil tožnik v postopku pred toženo stranko ves čas zastopan po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, ki bi moral vedeti za obveznost predložitve dokazil iz 140. člena ZUP in slediti izrecnemu pozivu tožene stranke, da za navedbe iz prošnje oziroma dopolnitve predloži tudi listine, v luči splošno znane omejitve navajanja novih dokazov v upravnem sporu glede na procesno aktivnost stranke v upravnem postopku.

15.Po ugotovitvi, da torej glede na določbo 140. člena ZUP poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen in da tožnik listin v upravnem postopku neupravičeno ni predložil, sodišče presoja, da je tožena stranka utemeljeno nadaljevala z vsebinsko presojo tožnikove prošnje in jo, sklicujoč se na 24. člen ZBPP, zavrnila. Tožena stranka je torej imela izrecno zakonsko podlago, da je presojala, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati tudi v povezavi s 140. členom ZUP, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je presoja odškodnine v pristojnosti pravdnega sodišča in ne tožene stranke. Tožena stranka je o izgledih za uspeh odločala samo znotraj okvirov 24. člena ZBPP in 140. člena ZUP. Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, tožena stranka ni mogla ugotoviti, da zadeva ne bi bila očitno nerazumna oziroma, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh.

16.Glede na vse navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma dodatnih razlogov, ki jih je sodišče pojasnilo v tej sodbi.

17.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama, kot že obrazloženo, relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ne glede na prvi odstavek 59. člena ZUS-1 pa sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi, ko predlagana nova dejstva ali dokazi niso pomembni za odločitev, ali ko predlaga zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (druga in tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je v konkretnem primeru tožbi priložil zahtevane listine, kar pa ob odsotnosti opravičljivih razlogov, zakaj jih je priložil šele sedaj, pomeni, da so predložene prepozno in da jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede pravice stranke do ustnega zaslišanja na javni obravnavi.

K II. točki izreka

18.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

Ta določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.

Po tej določbi lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Zveza:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.