Jedro

ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo zavrnilnega dela odločb tožene stranke z dne 2. 12. 2014 in 13. 1. 2015, za priznanje pravice do petih delovnih dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče, ki ga je zadela in sicer v času od vključno 8. 11. 2014 do vključno 12. 11. 2014 in da mu je dolžna tožena stranka v 15 dneh vrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 280,90 EUR v 8 dneh, šteto od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tretjo alinejo 41. člena ZDDO v delu, ki govori o „drugih neodložljivih opravkih“, razlagalo na način, da so v njej zajeti vsi drugi primeri, ki niso zajeti v ostalih konkretiziranih primerih 41. člena ZDDO. Sodišče prve stopnje bi moralo za primer hujših nesreč uporabiti 165. člen ZDR-1, na podlagi katerega ima delavec v primeru hujše nesreče, ki ga zadane, pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ 7 delovnih dni v posameznem koledarskem letu. Tožena stranke je tožniku priznala en dan plačane odsotnosti zaradi neodložljivih opravkov (po določbah ZDDO), ni pa mu priznala nobenega dne na podlagi 165. člena ZDR-1. ZDR-1 velja tudi za delavce, zaposlene v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, če ni s posebnim zakonom drugače urejeno. Ker drug zakon odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče, ki zadane delavca, ne ureja, tudi za tožnika velja 165. člen ZDR-1. Neodložljivega opravka po 41. členu ZDDO nikakor ni mogoče enačiti s hujšo nesrečo, ki zadane delavca, kar ureja 165. člen ZDR-1. Meni, da mu na podlagi 165. člena ZDR-1 pripada še pet dni plačanega odsotnosti z dela, saj je bil zaradi predmetne nesreče skupaj odsoten šest delovnih dni. Ker odločitev o njegovem tožbenem zahtevku ni pravilna, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in povsem neobrazloženo), in da je na ugotovljeno dejansko stanje (pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja med strankama ni bila sporna) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravo delov odločb tožene stranke z dne 2. 12. 2014 in 13. 1. 2015, s katerima je bil zavrnjen njegov predlog za priznanje pravice do plačane odsotnosti z dela nad enim dnevom. Tožnik je v svojem predlogu zaprosil za vsaj pet dni plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin. Zaradi naravne nesreče (poplave) na območju njegovega stalnega prebivališča v obdobju od 7. 11. 2014 do vključno 9. 11. 2014 je namreč nastala škoda tudi na stanovanjski hiši, kjer je imel tožnik stalno prebivališče (A1). Tožnik je menil, da je do pridobitve pravice do najmanj petih dni plačane odsotnosti z dela (zaradi hujše nesreče), ki ga je zadela, upravičen na podlagi 165. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je njegovemu predlogu delno ugodila in mu priznala pravico do enega dneva plačane odsotnosti z dela na podlagi tretje alineje 41. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/1999 in nadalj.).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku ni ustrezne pravne podlage, zato ga je utemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je bil tožnik pripadnik A., je zanj veljal Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ki je v 88. členu določal, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ZObr ne določa drugače. ZObr posebnih določb, ki bi se nanašale na pravico delavcev na obrambnem področju glede plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin ne vsebuje. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika presojati upoštevaje določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki te pravice prav tako ne opredeljuje, vendar pa v 1. točki prvega odstavka 203. člena določa, da določbe 34. do 42. člena ZDDO (ki urejajo dopuste in odsotnosti z dela) veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo. To pa pomeni, da je treba pravico tožnika do plačane odsotnosti z dela (največ 7 dni v posameznem koledarskem letu) presojati glede na 41. člen ZDDO. Citirana določba opredeljuje konkretne primere, v katerih je delavec lahko odsoten z dela s pravico do nadomestila plače do 7 dni (prva alineja 41. člena ZDDO), 3 dni (druga alineja 41. člena ZDDO) oziroma 1 dan (tretja alineja 41. člena ZDDO). Ker okoliščine, s katero je tožnik utemeljeval petdnevno plačano odsotnost z dela (naravna nesreča, ki ga je zadela) ni mogoče uvrstiti v nobenega od primerov, zaradi katerih je delavec odsoten z dela s pravico do nadomestila plače (razen za primer drugega neodložljivega opravka), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je treba tudi pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi naravne nesreče, ki prizadene delavca, presojati glede na tretjo alinejo 41. člena ZDDO (kot drug neodložljiv opravek). Za tovrstno odsotnost z dela pa pripada delavcu pravica do nadomestila plače v trajanju enega dne, kar jasno izhaja iz tretje alineje 41. člena ZDDO.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka upoštevati 165. člen ZDR-1. Ta med drugim določa, da ima delavec v primeru hujše nesreče, ki ga zadane, pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni dan (vendar skupaj največ 7 delovnih dni v koledarskem letu zaradi vseh osebnih okoliščin, ki jih našteva 165. člen ZDR-1. ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO (tako npr. tudi odločba VDSS opr. št. X Pdp 1690/2014 z dne 19. 2. 2015, opr. št. Pdp 1498/2014 z dne 26. 2. 2015). Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnika, da bi bilo treba določbo 165. člena ZDR-1 uporabiti zato, ker ZDDO ne ureja podrobneje vseh izrednih plačanih odsotnosti z dela. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO.

8. Ker tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, vsebovana v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.