Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta tudi ugotovili, da je bila tožničina vožnja pod vplivom alkohola v neposredni vzročni zvezi s prometno nezgodo in v tej nezgodi nastalo škodo. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da so izpolnjeni pogoji iz 10. člena splošnih pogojev za izgubo zavarovalnih pravic iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 500.000 SIT z zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka ni bila vinjena. To izhaja iz izpovedb v postopku zaslišanih prič, ki so potrdile, da je bila tožnica povsem trezna. Zato je sodišče neutemeljeno poklonilo vero zaslišanima policistoma, ki se poteka dogodka nista niti dobro spominjala. Tožnica je zapisnik res podpisala, vendar pa se ni zavedala, da je s tem priznala tudi svojo vinjenost. Alkotest sploh ni bil opravljen. Ker je bila tožnica povsem trezna, je čista konstrukcija zaključek sodišča, da je podana vzročna zveza med tožničino vožnjo pod vplivom alkohola in prometno nezgodo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je tožnica odklonila možnost ugotavljanja njene alkoholiziranosti z alko-testom, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku v katerem je bilo navedeno, da priznava, da je pod vplivom alkohola, pa je podpisala brez pripomb. Na ta način so bili izpolnjeni pogoji za nastop domneve iz 10. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92 (v nadaljevanju splošni pogoji), da je bila tožnica kot voznica zavarovanega vozila v trenutku nastanka škodnega dogodka pod vplivom alkohola. Te domneve, ki je izpodbojna, pa tožeči stranki v obravnavanem pravdnem postopku ni uspelo izpodbiti. Po oceni vseh izvedenih dokazov sta namreč nižji sodišči prišli do zaključka, da iz izpovedb prič, ki jih je predlagala tožnica, z zadostno stopnjo verjetnosti ne izhaja, da tožnica v času škodnega dogodka zavarovanega vozila ni upravljala pod vplivom alkohola. Revizijske trditve, da taka dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje ni pravilna, izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Sodišči druge in prve stopnje sta tudi ugotovili, da je bila tožničina vožnja pod vplivom alkohola v neposredni vzročni zvezi s prometno nezgodo in v tej nezgodi nastalo škodo. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da so izpolnjeni pogoji iz 10. člena splošnih pogojev za izgubo zavarovalnih pravic iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska.

Po povedanem je odločitev v izpodbijani pravnomočni sodbi materialnopravno pravilna. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).