Jedro

Po 186. členu ZV-1 je določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra.

Določba 14. člena ZENDMPE je nalagala spremembe dejanskih rab geodetskemu organu tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije št. 30-000310/2006 z dne 27. 9. 2007 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici kot zavezanki odmerila zbornični prispevek za leto 2006 v znesku 164,32 EUR. V odločbi je navedla znesek katastrskega dohodka, ki je bila podlaga za odmero, navedla, da se odmerja 4 % od osnove za odmero, navedla, da upošteva dvojno članstvo ter da je v skladu s sporazumom z Gospodarsko zbornico Slovenije zbornični prispevek zato zmanjšan za 50 %. V obrazložitvi odločbe se organ sklicuje na Zakon o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ), in sicer 8. člen, 22. člen, tretjo alineo prvega odstavka 23. člena v povezavi s prvo alineo prvega odstavka 10. člena, drugi in tretji odstavek 23. člena.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 6. 5. 2014 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnica v tožbi primarno ugovarja izpodbijani odločbi iz razloga zastaranja, in sicer zaradi zastaranja pravice do izterjave in zastaranja pravice do odmere. Navaja, da se glede na 25.b člen ZKGZ za postopek izterjave zborničnega prispevka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa v 125. členu določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo davek potrebno plačati. Ker je od zapadlosti obrokov za plačilo zborničnega prispevka minilo že več kot pet let, je izterjava zastarala. Od zapadlosti obrokov v plačilo pa prvostopenjski organ tudi ni opravil nobenega dejanja z namenom izvršbe, o katerem bi bila tožnica obveščena. S tem v zvezi je relevantno tudi dejstvo, da ob smiselni uporabi pravil ZDavP-2 vložena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo ni zadržala izvršitve izpodbijane odločbe (87. člen). Prvostopenjski organ očitno tudi sam stoji na stališču, da pritožba ne zadrži izvršitve prvostopenjske odločbe, saj je tožnici v času, ko se o pritožbi še ni odločilo, že pošiljal opomine za plačilo. Za leto 2011 pa je v času odločanja o pritožbi tudi začel davčno izvršbo in je bil izdan sklep o davčni izvršbi z dne 2. 1. 2014. Če bi sodišče takega stališča tožnice ne sprejelo, pa ta uveljavlja, da je zastarala odmera prispevka. Med izdajo prvostopenjske ter drugostopenjske odločbe je namreč preteklo več kot pet let, zaradi česar je odmera zastarala po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2, saj po tej določbi pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo potrebno davek (dajatev) odmeriti. Tožnica uveljavlja tudi kršitev materialnega zakona. Navaja, da ji ni bil niti za leto 2006 niti za nobeno drugo leto ugotovljen katastrski dohodek. Zemljišča, ki jih ima v lasti za izvajanje dejavnosti proizvodnje električne energije, so v naravi v pretežni meri voda – reka Sava in vodna zemljišča, na območju samih objektov hidroelektrarn pa zazidana stavbna zemljišča, v nobenem primeru pa to niso kmetijska zemljišča. Tožnica ima v skladu z Zakonom o vodah (v nadaljevanju ZV-1) sklenjene koncesijske pogodbe za svoje hidroelektrarne. Določitev vodnih zemljišč in njihov vnos v zemljiški kataster na območju celotne države in s tem tudi na območju predmetnih hidroelektrarn pa je na podlagi 182., 186. in 188. člena tega zakona obveznost države Republike Slovenije ter posledično geodetskega organa; vodna zemljišča je v desetih letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti treba določiti in vnesti v kataster. Drugi odstavek 186. člena ZV-1, v povezavi z drugim odstavkom 182. člena tega zakona pa še določa, katera zemljišča se do določitve vodnih zemljišč štejejo kot taka. Podatki zemljiškega katastra, ki jih na podlagi zakona vzdržuje Geodetska uprava Republike Slovenije za potrebe določanja katastrskega dohodka, niso v celoti pravilni, zato jih v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot osnove za določitev zborničnega prispevka. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zvezi s tožbenim ugovorom zastaranja pravice do izterjave in zastaranja pravice do odmere zborničnega prispevka za leto 2006, ki je bil tožnici odmerjen z izpodbijano odločbo, sodišče uvodoma navaja, da se do njega ne opredeljuje. Predmet upravnega spora je preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa (ki je dokončen upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), torej preizkus, ali je prvostopenjski organ pri odločanju pravilno uporabil materialno pravo, ali niso bila kršena pravila postopka ter ali je bilo v obsegu tožbenih navedb pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ugovor zastaranja pa bo dolžan presoditi prvostopenjski organ v ponovnem postopku, če ga bo tožnica uveljavljala.

V obravnavani zadevi je (nadalje) sporno, ali tožnica je zavezanka za plačilo zborničnega prispevka A, kot ji je bil odmerjen; tožnica meni, da ne, ker zemljišča, v zvezi s katerimi ji je bil odmerjen, niso kmetijska zemljišča. V skladu z določbami ZKGZ zbornični prispevek A plačujejo pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije (prva alinea prvega odstavka 10. člena ZKGZ v zvezi s prvim odstavkom 23. člena tega zakona). Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka (drugi odstavek 23. člena ZKGZ).

Prvostopenjska odločba dokazne podlage za dejstva, na podlagi katerih je bil tožnici odmerjen zbornični prispevek, ne vsebuje. V tej odločbi je naveden le znesek katastrskega dohodka kot osnova za odmero. V upravnem spisu je seznam parcel, ki ga je sestavil sam organ, in v katerem se kot vir podatkov navaja skupna baza zemljiškega katastra. Drugostopenjski organ pa se v svoji odločbi sklicuje na zemljiškoknjižne podatke o lastništvu tožnice ter na splošni ravni pojasnjuje, katera zemljišča je šteti za kmetijska zemljišča, tožnico pa pouči, da mora poskrbeti za spremembe v zemljiškem katastru, če zemljiško katastrski podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Taki dejanski razlogi pa ob tožničinih ugovorih, kakršne je uveljavljala že v postopku odmere (pred drugostopenjskim organom), ne dajejo podlage za presojo, da je bil tožnici zbornični prispevek odmerjen na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na citirane določbe 10. in 23. člena ZKGZ je tožnico mogoče uvrstiti med zavezance za plačilo zborničnega prispevka A, če je lastnica kmetijskih zemljišč, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Katastrski dohodek je pavšalna ocena dohodka, ki ga je v kmetijski in gozdarski proizvodnji mogoče doseči s krajevno običajno ravnijo pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih. Glede na to se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje električne energije. Vendar pa tožnica ugovarja tudi, da zemljišča, na katera se nanaša odmera, niso kmetijska zemljišča, temveč pretežno vodna zemljišča, kot jih določa ZV-1. Šlo naj bi za strugo in priobalna zemljišča reke … (po Prilogi k ZV-1 je reka … navedena v seznamu voda 1. reda).

Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), ki se je v letu 2006 še uporabljal (do 23. 11. 2006, čeprav je bil s 24. 5. 2006 že uveljavljen Zakon o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN, in sicer na podlagi 166. člena tega zakona), je v 8. členu določal, kateri podatki se vodijo v zemljiškem katastru – tudi o dejanski rabi, pri čemer loči kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, neplodna zemljišča in pozidana zemljišča (prvi odstavek 14. člena) (sicer vsebinsko enake določbe vsebuje tudi ZEN: prvi odstavek 17. člena, prvi odstavek 23. člena). V smislu navedenih določb je bilo torej kot kmetijsko zemljišče šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno je pravilno izhodišče organov obeh stopenj, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) značaj javne listine (179. člen ZUP). Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je po presoji sodišča tožnici zato treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. V pritožbi je pojasnila, da so med zemljišča, katerih katastrski dohodek je bil upoštevan pri izdaji izpodbijane odločbe, vključena zazidana stavbna zemljišča, pretežno pa vodna zemljišča ter pri tem opozorila na določbe ZV-1, ki opredeljujejo vodna zemljišča ter urejajo njihov vpis v evidence. Drugostopenjski organ se je v odgovoru na te ugovore skliceval na podatke zemljiškega katastra, ki naj bi izkazovali, da so tožničina zemljišča po dejanski rabi kmetijska zemljišča. V zvezi z zatrjevanjem tožnice, da so bila nepravilno upoštevana zazidana stavbna zemljišča, sodišče odgovarja, da bi bila tožnica dolžna sama poskrbeti za spremembo dejanske rabe iz kmetijskega v pozidano zemljišče oziroma vsaj opozoriti na neusklajenost katastra (četrti odstavek 14. člena ZENDMPE). Sodišče pa se ne strinja v celoti z organom, da je bilo le na tožnici (v letu 2006), da poskrbi za spremembo vpisa dejanske rabe iz kmetijskih zemljišč v vodna. ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/2002) je namreč v prvem odstavku 186. člena določil, da vodna zemljišča celinskih voda po tem zakonu določi ministrstvo na podlagi določb 11. in 12. člena tega zakona v 10 letih od uveljavitve tega zakona, v drugem odstavku pa, da se do določitve vodnih zemljišč iz prejšnjega odstavka za vodna zemljišča štejejo - poleg vodnih zemljišč iz drugega odstavka 182. člena tega zakona - tudi zemljišča, na katerih je celinska voda trajno ali občasno prisotna, in sicer struge tekočih voda in dna stoječih voda, vključno z opuščenimi strugami in prodišči, ki jih voda občasno še poplavlja, ter močvirja in zemljišča, ki jih je poplavila voda zaradi posega v prostor. Iz prvega odstavka 13. člena ZV-1 (v besedilu, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe) sicer izhaja, da je določitev parcele vodnega zemljišča lahko zahteval lastnik vodnega zemljišča ali ministrstvo. Vendar pa, kot že povedano, je bila po 186. členu ZV-1 določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Glede na povzeto normativno ureditev vodnih zemljišč sodišče meni, da bi bilo tožnici treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra. Pri tem sodišče še dodaja, da sporne dejanske rabe – vodno zemljišče - Zakon o zemljiškem katastru, ki je veljal do uveljavitve ZENDMPE 28. 6. 2000, niti še ni poznal. Določba 14. člena ZENDMPE pa je nalagala spremembe dejanskih rab geodetskemu organu tudi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem postopku bo organ moral ponovno preveriti dejansko rabo zemljišč, ki jih je upošteval pri odmeri zborničnega prispevka, v času, relevantnem za to odmero.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285 EUR (tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.