Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženi zavarovalnici ter drugotoženi P. d.o.o. naložilo, da morata nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 487.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tretjetoženi zavarovalnici pa je naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 375.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zvišanjem dosojene odškodnine. Zvišanje v skladu s tožbenim zahtevkom predlaga za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu, odločitev o zavrnitvi odškodnine zaradi duševnih bolečin o zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti pa graja in meni, da je podana podlaga za ugotovitev, da škoda obstoja tudi v navedenem obsegu. Iz mnenja izvedenca je dokazano tožničino dolgotrajno zdravljenje zaradi izjemno velikega obsega poškodb, dokazan pa je tudi obstoj posttravmatske encefalopatije. Zato mora tožnica redno jemati protiepileptične tablete.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo je mogoče uporabiti le tedaj, če je zaradi ravnanja povzročitelja ta škoda res nastala. Izpodbijana sodba ugotavlja obstoj te tožničine škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu, ne najde pa dejanske podlage za pravno sklepanje o obstoju tožničine škode zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Trditev o posttravmatski encefalopatiji s posledicami pretresa možganov kot škodi trajne narave je sodišče druge stopnje obravnavalo, vendar je ugotovitev o obstoju te škode glede na dejanske ugotovitve zavrnilo. V tem okviru gre v pretežni meri za sklepanje o (ne)obstoju dejstev, ki bi lahko bila pravno relevantne narave. Izvedenec je sicer ugotovil obstoj posttravmatske možganske bolezni ter stanje po pretresu možganov, kar pa se je do pregleda dne 6.5.1993 (škodni dogodek se je pripetil dne 10.12.1992) izboljšalo. Končno je izvedenec ugotovil, da prizadejane poškodbe niso trajno vplivale na kakovost tožničinega življenja. Tako izvedensko mnenje je tožnica sprejela in mu ni ugovarjala. Izpodbijana sodba ima o tem prepričljive razloge z dodatno razlago, da je upoštevano dejansko stanje v času izdaje sodbe, vendar ob neupoštevanju morebitne ponovitve zatrjevanih težav. Revizija, ki je v tej smeri skopa, torej v bistvu polemizira z dejanskimi ugotovitvami, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Zaradi "nevpadljive, 3 cm dolge gladke, bele brazgotine v predelu čela na začetku tožničinega lasišča", ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje "uspešno skrita s pričesko", tožnica sama ni povedala, da bi prestajala nelagodnost in duševne bolečine. Ugotovljena pravno pomembna dejstva torej ne potrjujejo obstoja tožničine škode iz tega naslova. Tudi zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je pravno pravilna.

Obstoj stanja po pretresu možganov s posttravmatsko encefalopatijo v ugotovljenem obdobju po škodnem dogodku v povezavi s spremljajočimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi je dobil primeren odraz v opredelitvi odškodnine tožnici v znesku 750.000,00 SIT (oziroma 375.000,00 SIT ob upoštevanju njene lastne sokrivde za nastalo škodo). Sodišče druge stopnje se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje in druge medicinske podatke o poškodbi. Bolečinsko obdobje z nevšečnostmi je sicer trajalo - upoštevaje predvsem zmeren glavobol - nekaj mesecev; vendar pa primerjava pokaže, da je odškodnina iz tega naslova dosojena v mejah odškodnin, ki jih sodišča dosojajo za podobne primere. Glede odškodnine za strah pa ni mogoče mimo ugotovitev v izpodbijani sodbi, "da je šlo za manjšo stopnjo strahu za izid zdravljenja in za njegovo omejeno dobo". Tožnica je bila namreč hospitalizirana le dva dni, nadaljnje zdravljenje pa je potekalo brez zapletov. Odškodnina iz tega naslova v znesku 100.000,00 SIT (50.000,00 SIT ob upoštevanju tožničine sokrivde) je torej primerna in je ni mogoče zviševati.

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 386. člena ZPP tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).