Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati 600,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka 177,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, medtem ko krije tožena stranka sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti predpravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je inventurni manko 41.000,00 EUR pretvorila v negativne stimulacije delavcev in jih upoštevala pri obračunu plač za november 2013. Ker je manko nastajal vse leto 2013 oziroma vse do novembra 2013, bi morali imeti zaposleni eno enajstino negativne stimulacije obračunano za vsak mesec v letu 2013. Seštete enajstine po 53,54 EUR znesejo 600,00 EUR bruto. To je v mejah pravilnika, ki predvideva do 30 % negativno stimulacijo. Tako visok inventurni primanjkljaj je pripisati kršitvam zaposlenih, kar se lahko sankcionira z negativno stimulacijo. Tožnik je soodgovoren za inventurni manko, ker odgovornosti ni mogoče ugotavljati individualno. Napačna je ugotovitev sodišča, da inventurni manko kot razlog za negativno stimulacijo v pravilniku ni opredeljen. Tožnik res ni privolil v odtegljaje plače, vendar pa niti ni šlo za odtegljaj. Če bi sodišče zaslišalo predsednika uprave tožene stranke, bi ta lahko vse to potrdil. Ker ga ni, je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni omogočilo izvedbe vseh predlaganih dokazov. Zmotno je stališče, da med strankama ni bilo doseženo soglasje za sklenitev izvensodne poravnave. To, da pooblaščenec tožene stranke na povzetek dogovora z dne 25. 3. 2015, ki ga je sestavila pooblaščenka tožnika, ni odgovoril, ne pomeni, da tožena stranka dogovora ni potrdila. Sodišče se je glede molka tožene stranke napačno sklicevalo na 30. člen OZ. Relevantna je tudi elektronska korespondenca z dne 13. 10. 2015 in 14. 10. 2015. Sploh pa je povzetek dogovora nastal na podlagi soglasja volj strank. Če povzetek dogovora ne pomeni izvensodne poravnave, pa gre za ponudbo tožnika, katero je tožena stranka sprejela, in sicer je bil tožnik najkasneje 13. 10. 2015 seznanjen s sprejemom ponudbe. Takrat je pooblaščenec tožene stranke predlagal tožnikovi pooblaščenki, da se držijo dogovora iz marca 2015. Ugotovitve sodišča v zvezi s povzetkom dogovora so napačne in protispisne. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da v spornem primeru pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013. In sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. Ni šlo torej za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače (tožnikova je po pogodbi o zaposlitvi je znašala 754,30 EUR bruto), ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo. Po 137. členu Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) namreč delodajalec lahko zadrži delavcu izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, svoje terjatve do delavca pa ne sme pobotati s svojo obveznostjo do izplačila plače brez pisnega soglasja delavca. Navedeno soglasje tožnika bi morala tožena stranka pridobiti tudi za primer, če se inventurni primanjkljaj opredeli kot škoda oziroma odtegnjeni znesek kot sorazmerni del odškodnine (177. člen ZDR-1), pa tega ni storila.

7. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem predsednika uprave tožene stranke dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno. Navedeno prav tako ne predstavlja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni šlo za relevanten dokazni predlog. Dokaz z zaslišanjem predsednika uprave v smeri potrditve stališč tožene stranke, ki pa, kot prej obrazloženo, že po materialnem pravu niso pravilna, ne bi mogel prispevati k ugotavljanju relevantnih okoliščin primera. S procesnega vidika tudi ni podana v pritožbi pavšalno uveljavljana kršitev protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede povzetka dogovora z dne 25. 3. 2015. 8. Tudi sicer tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na povzetek dogovora z dne 25. 3. 2015, v katerem je navedeno, da bo tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki do izpolnitve pogojev za upokojitev, da se tožena stranka zavezuje, da mu bo ob upokojitvi plačala odpravnino in 800,00 EUR neto na račun terjatev do tožene stranke, kar zapade v plačilo na dan prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je še navedeno, da se tožnik zavezuje v roku 15 dni umakniti tožbo, zahtevku pa se bo odpovedal šele, ko prejme navedeno plačilo.

9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedeni nepodpisani dogovor ne pomeni sklenitve izvensodne poravnave glede tožbe z dne 14. 4. 2014. Pooblaščenka tožnika je povzetek dogovora po elektronski pošti poslala pooblaščencu tožene stranke in ga pri tem prosila za potrditev oziroma da poda predloge za popravke. Pooblaščenec tožene stranke je to preposlal svoji stranki s pripisom, da je zapisano vse ključno, kar so se pogovarjali. Ni pa odvetnik tožene stranke v tem smislu odgovoril odvetnici tožnika. Pasivnosti tožene stranke ni mogoče oceniti kot sprejemanje tožnikove ponudbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo prvi odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) - če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.

10. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi elektronsko korespondenco, ki sta si jo pooblaščenca strank izmenjala kasneje, 13. 10. 2015 in 14. 10. 2015. V tej korespondenci se sicer omenja povzetek dogovora z dne 25. 3. 2015, vendar ne v smislu realizacije izvensodne poravnave, ampak le kot izhodišče za nadaljnja pogajanja strank o možnem mirnem načinu rešitve spornih razmerij med strankama. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja, naj se povzetek dogovora šteje kot tožnikovo ponudbo, katero naj bi tožena stranka sprejela 13. 10. 2015, ko je pooblaščenec tožene stranke v elektronskem sporočilu predlagal, naj se držijo dogovora iz marca 2015. Tudi takšen predlog je šteti zgolj kot del pogajanja za mirno rešitev spora, ne pa za sklenitev izvensodne poravnave. Navedeni povzetek dogovora torej ne more biti relevantna podlaga za zavrnitev zahtevka oziroma za uspeh tožene stranke v tem sporu.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške zaradi neuspeha s pritožbo, tožnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).