Jedro

Za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, velja enoletni odpovedni rok. Ker se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno, je dan sodne odpovedi dan dogodka, od katerega je treba šteti navedeni rok.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani izpraznitveni nalog v celoti ohranilo v veljavi (1. odst. izreka). Istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 10.400,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, v 15 dneh (2. odst. izreka).

Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka (po pooblaščencu - odvetniku). Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje oz.

(podrejeno) spremembo izpodbijane sodbe (s tem, da se kot rok za izpraznitev poslovnih prostorov namesto dne 3.12.1993 določi dan 6.4.1994). Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 8. čl. najemne pogodbe z dne 4.3.1992 (priloga A 1) izhaja, da je bila ta pogodba sklenjena za nedoločen čas. Zato za njeno odpoved (v skladu z 2. odst. 24. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP - Ur.l. SRS št. 18/74 in 34/88)) velja enoletni odpovedni rok. Ker pa se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno (1. odst. 26. čl. ZPSPP), se dan sodne odpovedi (tj. vložitve "predloga za odpoved poslovnih prostorov") šteje kot dan dogodka, od katerega je treba šteti navedeni rok. To v konkretnem primeru (v skladu s 3. odst. 112. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) pomeni, da je bilo poslovne prostore potrebno izprazniti do dne 3.12.1993 (in ne do dne 6.4.1994).

Po navedbah pritožbe naj bi enoletni rok potekel šele dne 6.4.1994, kar dejansko pomeni, da je tožena stranka očitno zasedala poslovne prostore še po tem roku, in sicer glede na to, da je bilo o njeni pritožbi odločeno šele dne 20.2.1996. Ker je torej tožena stranka prejela varstvo, ki ji ga daje ZPSPP, je bil v vsakem primeru dosežen namen tega zakona, ki je v tem, da zaščiti najemnika. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (2. točka izreka).