Jedro

Čeprav je tožnik s tožbo uveljavlja reparacijski zahtevek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja le opisno (po temelju, ne da bi točno določil mesečne zneske reparacije), to ni ovira, da med postopkom predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ker je reparacijski zahtevek določljiv in dovolj konkretiziran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 103/2009 z dne 15. 10. 2010 sklenilo, da se na predlog tožeče stranke izda začasna odredba, ki se glasi: Zaradi zavarovanja terjatve tožnika G.J., ... proti toženi stranki V. d.o.o. na naslovu ..., s takojšnjim učinkom prepoveduje V. d.d. iz transakcijskega računa tožene stranke št. ... in ... banki d.d. s transakcijskega računa tožene stranke št. ... izplačilo zneska in razpolaganje z zneskom do višine 18.002,02 EUR, tako na zahtevo tožene stranke V. d.o.o. kot katerekoli tretje osebe in se sredstva v omenjenem obsegu blokirajo na navedenih transakcijskih računih oz. se blokirajo do skupne višine 18.002,02 EUR, ko prispejo na navedena transakcijska računa, če ni zadosti denarnih sredstev ob prejemu te začasne odredbe.

Začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti individualnega delovnega spora, obravnavanega pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 103/2009. Ugovor ne zadrži izvršitve te začasne odredbe.

Stroški začasne odredbe so nadaljnji pravdni stroški (I. odstavek izreka).

V presežku, za znesek 3.997,98 EUR, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. odstavek izreka).

Zoper sklep o izdaji začasne odredbe je tožena stranka vložila ugovor, ki mu je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tako, da je pod točko I.1. izreka sklepa znesek 18.002,02 EUR nadomestilo z zneskom 17.587,21 EUR, v presežku pa je ugovor zavrnilo in v nespremenjenem delu obdržalo v veljavi sklep DSS v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 103/2009-54 z dne 15. 10. 2010. Sklenilo je, da so stroški v zvezi z ugovorom in odgovorom na ugovor nadaljnji pravdni stroški.

Zoper navedeni sklep se v delu, v katerem je bil ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnjen, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje ponovno zmotno zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe in sicer, da je tožnik verjetno izkazal svojo terjatev do tožene stranke in da bo uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali precej otežena ter da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne more nastati nikakršna škoda oz. da bi bila le-ta neznatna, v kolikor bi se tekom postopka izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Pritožba izpostavlja, da tožeča stranka sploh ni verjetno izkazala pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. in 3. odstavku 270. člena ZIZ, sodišče prve stopnje pa se do tega kljub izrecnemu opozorilu v ugovoru sploh ni opredelilo. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga je že iz tega razloga potrebno razveljaviti. Zgolj pavšalne navedbe, da zaradi blokade denarnih sredstev v višini denarne terjatve tožeče stranke tožena stranka ne bi utrpela nobene škode, ne zadostujejo za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe in ne dokazujejo obstoja verjetnosti pogoja za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Navedbe o tem pogoju morajo biti konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi. Sodišče samo je brez trditvene podlage zmotno zaključilo, da je ta pogoj izpolnjen in da tožena stranka ne bi utrpela škode oz. bi bila ta le neznatna, ker bodo sredstva ves čas ostala na računih tožene stranke. Nikakor ni mogoče zaključiti, da blokada denarnih sredstev v višini 17.587,21 EUR ne predstavlja nobene škode oz. le neznatno škodo za toženo stranko, ki ima finančne težave, kar je nenazadnje ugotovilo celo sodišče samo, ko je navedlo, da zaradi blokade denarnih sredstev tožena stranka sploh ne more poslovati. Škoda za gospodarsko družbo je že sama blokada denarnih sredstev na računu, saj v takem primeru ne more poravnavati obveznosti do dobaviteljev, davčnih obveznosti in tudi ne obveznosti do svojih delavcev. Tožena stranka je v ugovoru predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, ki je bil neutemeljeno zavrnjen, z utemeljitvijo, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe odloča le na podlagi listin, ki jih v spis vložita obe pravdni stranki. Takšno stališče je zmotno, isto pa velja za stališče, da tožena stranka ni predložila nobenih listin o hipotekarnem kreditu, za katerega zatrjuje, da plačuje mesečno okoli 18.000,00 EUR. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je njena nepremičnina obremenjena z zastavno pravico zaradi zavarovanja terjatve po pogodbi o dolgoročnem posojilu z dne 14. 3. 2008 v višini 450.000,00 EUR z obrestmi, v 102 mesečnih anuitetah z zapadlostjo prve 28. 2. 2009. Na tej podlagi je mogoče ugotoviti mesečno obveznost tožene stranke po navedeni posojilni pogodbi, kar bi lahko izračunal tudi izvedenec finančne stroke ali potrdila za pričo predlagana računovodkinja oz. direktor tožene stranke, ki bi lahko izpovedal o vsem, kar je tožena stranka navedla v ugovoru in ostalih vlogah v spisu. Tudi postopek za izdajo začasne odredbe je kontradiktoren postopek, sodišče v skladu z določili ZIZ razpiše narok, če je to smotrno. Ker tega sodišče ni storilo, je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 1382/2007. Direktor tožene stranke bi lahko izpovedal tudi o tem, da so obveznosti tožene stranke do dobaviteljev, kreditodajalcev, delavcev in davčnih organov večje od sredstev, za katere je sodišče naložilo prepoved razpolaganja, zato bi toženi stranki, ker zaradi svojih obveznosti zaradi blokade sredstev ne more poravnavati, zagotovo nastajala škoda, ki nikakor ni neznatna. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaza, predloženega v odgovoru na ugovor, to je na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi S.P., ugotovilo obstoj pogojev za začasno odredbo iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, čeprav se tožena stranka o tem dokazu ni imela možnosti izjaviti. Ker tožeča stranka niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v kasnejših vlogah ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, sodišče prve stopnje kasnejših navedb in dokazov v odgovoru na ugovor ne bi smelo upoštevati v okviru izdaje oz. potrditve začasne odredbe. Tožena stranka ima na transakcijskih računih bistveno manj sredstev kot znaša znesek omejitve izplačila in razpolaganja in je že sedaj z izdajo začasne odredbe v popolni blokadi poslovanja. Zaradi blokade ne bo mogla plačati stroškov elektrike, komunale in vode, stroškov računovodskega servisa in plač preostalim delavcem. Tožena stranka ne namerava prenehati s poslovanjem, poskuša pa reorganizirati poslovanje tako, da se bodo preko tožene stranke in njenih bančnih računov vršili uvozno izvozni posli, enako kot po ustanovitvi leta 2004 do izgradnje poslovnega centra v Slovenski vasi konec leta 2008. Zato mora imeti tekoča sredstva na računih, plačevati dobavitelje, vračati kredite, kar je z izpodbijano začasno odredbo popolnoma onemogočeno. Ker namerava še naprej poslovati v Sloveniji preko obstoječih bančnih računov, se bo tožnik še vedno lahko poplačal ob morebitnem uspehu v pravdi. Tožnik ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Sodišče ne bi smelo ugotavljati, kakšno plačo bi tožnik prejemal, če bi bil njegov zahtevek za nezakonitost odpovedi utemeljen, saj v svoji tožbi ni postavil denarnega zahtevka po višini. Že zaradi nekonkretiziranega denarnega zahtevka ni mogoče govoriti o pogoju verjetnosti obstoja denarne terjatve v višini 17.587,21 EUR. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel dejstev glede verjetnosti obstoja terjatve, sodišče samo pa je, brez trditvene podlage, na podlagi tožbenih navedb in navedb odgovora na tožbo sprejemalo zaključke glede verjetnosti terjatve in s tem prejudiciralo odločitev v tem delovnem sporu in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da je tožba pravočasna, zmoten je zaključek sodišča, da iz podatkov v spisu nedvoumno ne izhaja, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena prej kot 14. 7. 2009, saj je iz odpovedi, na kateri je podpis tožnika, mogoče zaključiti, da jo je prejel 1. 7. 2009 in ne 14. 7. 2009, kot sam zatrjuje. Verjetnost, da jo je prejel 1. 7. 2009 je večja od verjetnosti, da jo je prejel 14. 7. 2009. Na to kažejo tudi druge listine, zlasti izpoved priče M.S.. Zmoten in brez trditvene podlage je zaključek sodišča, da naj bi bila odpoved nezakonita zaradi odsotnosti pravnega pouka, saj se tožnik na to sploh ni skliceval, sodišče pa je z zaključki brez trditvene podlage storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to je določbo 7. člena ZPP, pa tudi načelo kontradiktornosti, ker se tožena stranka glede tega, kar je bilo zatrjevano, v postopku sploh ni mogla izjaviti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zmotno zaključilo, da poslovni razlog ni podan in da odpoved ni podana v objektivnem roku. S tem je presojalo utemeljenost odpovednega razloga, kar ni dopustno. Rok za odpoved nikakor ni zamujen, čeprav je negativno poslovanje trajalo daljše časovno obdobje. Zaposlitve J. in P. pa na utemeljenost odpovedi nimajo nobenega vpliva. Listinski dokazi dokazujejo, da je podan odpovedni razlog po 88. členu ZDR in že zaradi tega bi moralo sodišče zaključiti, da je verjetnost, da terjatev tožnika obstoji manjša od verjetnosti da ne obstoji oz. da ni izpolnjen pogoj po 1. odstavku 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da naj bi tožnik izkazal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, iz česar izhaja, da je ugotavljalo pogoj iz 1. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, česar ne bi smelo, saj tožnik ni predlagal začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ni pa ugotovilo pogoja iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, ki s strani tožnika ni bil niti zatrjevan niti ni podan. Dolžnik ne odtujuje, ne skriva in tudi drugače ne razpolaga s premoženjem, zaradi česar bi bila terjatev onemogočena ali precej otežena. Elektronsko sporočilo, na katerega se opira sodišče, tega ne dokazuje. Zaradi reorganizacije tožene stranke terjatev tožnika ni otežena.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tožnik v dosedanjih izvajanjih jasno poudaril, to pa izhaja iz vseh doslej izvedenih dokazov, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj je tožena stranka tožniku podala odpoved, istočasno pa je zaposlila novega delavca J., ki je pod krinko drugega delovnega mesta delal praktično iste posle in dela kot tožnik, neposredno pred odpovedjo pa S.P., ki je bil zaposlen pri toženi stranki vse do zaprtja poslovalnice v .... Izkazana je verjetnost same terjatve tožnika, po drugi strani pa tudi nevarnost, da je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj tožena stranka v Sloveniji zapira podjetje, s poslovanjem je prenehala in nima več nobenega zaposlenega, razen ene delavke, ki je na porodniškem dopustu. Razen določenih sredstev na bančnem računu tožena stranka sredstev nima, nepremičnina pa je bistveno bolj obremenjena kot je vredna, tako da tožnik nima nikakršne možnosti, da bi bil poplačan, če bi se toženi stranki sprostila blokirana bančna sredstva. Obravnava, ki je potekala 17. 11. 2010, je v celoti potrdila tožnikove navedbe v zvezi z utemeljenostjo terjatve. Izkazana je neverodostojnost pričevanja H.V. in S., ki je bil zaslišan 26. 5. 2010, po drugi strani pa je prepričljiva izpoved tožnika, ki je izpovedal, da je odpoved prejel 14. 7. 2010, potem ko so nanj dne 6. 7. 2010 pritiskali člani uprave hrvaške družbe matere in ni želel podpisati sporazumne odpovedi. Takšno srečanje in pritiske sta H.V. in S. zanikala, je pa priča J. povedala, da je prvi dan svojega dela v poslovalnici v ..., to je 6. 7. 2010, zagotovo videla H.V. in S., kar v celoti potrjuje navedbe tožnika, da je odpoved prejel šele 14. 7. 2009 in pravočasno vložil tožbo. Tožena stranka izpostavlja, da bi sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe moralo razpisati narok in da bi se z zaslišanjem strank določene stvari razčistile. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je tožena stranka glede svojih ugovornih navedb imela možnost predložiti sodišču vrsto dokazov, sodišče pa je v tej zadevi razpisalo že pet narokov, vendar na noben narok ni bilo zakonitega zastopnika, tudi na narok 17. 11. 2010 ne. Tožena stranka že od leta 2008 dalje posluje z izgubo, svojih stroškov ne more pokrivati in je očitno morala dobivati sredstva od drugod, tožnik domneva, da verjetno od hrvaške družbe – matere. Zato blokirani znesek nikakor ne more predstavljati zneska, ki bi kakorkoli zamajal toženo stranko. Že v odločbi, izdani P.S., z dne 1. 10. 2010, je tožena stranka navedla, da zapira podjetje v Sloveniji, tako da tožnik nima nikakršne možnosti, da bi se poplačal, če bi se sedaj blokirana sredstva odblokirala. Tožena stranka sodišču razen nedokazanih besed ni ponudila ničesar, kar bi kazalo na to, da škoda tožniku v primeru, da bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi bila večja od škode, ki bi lahko nastala toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče namreč v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki mora potekati hitro (2. in 3. odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami), praviloma ne odloča na naroku in ne izvaja dokaza z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP s tem, ko se je v razlogih izpodbijanega sklepa med drugim oprlo tudi na dokaz, predložen v odgovoru na ugovor, o katerem se tožena stranka ni imela možnosti posebej izjaviti, zlasti zato, ker je bil ta dokaz (odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010, podana S.P.) uporabljen le kot dodatni dokaz, s katerim se izkazuje verjetnost pogoja za začasno odredbo iz 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek). Po 3. odstavku istega člena upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdaji začasne odredbe ter v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je terjatev (za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vrnitev na delo in reparacijo) verjetno izkazana. Glede na doslej izvedene dokaze je pravilno štelo, da je podana verjetnost, da je bila tožba vložena pravočasno, v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Pri tem je upoštevalo zlasti tožnikove navedbe v laični tožbi (v kateri je tožnik navedel, da je moral odpoved podpisati za nazaj in da mu je bila v podpis izročena 14. 7. 2009 ob 13.20 in ne 30. 6. 2009 ob 14.00 uri) ter tožnikovo izpoved, saj M.S., ki je sicer drugače kot tožnik izpovedal, da naj bi bila tožniku odpoved vročena že 30. 6. 2009, ni znal pojasniti, kdo je vročitev sploh opravil – on sam ali I.D., zaradi česar sodišče prve stopnje njegove izpovedi upravičeno ni štelo za odločilno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da obstaja dvom o utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR), ki jo je tožena stranka podala tožniku, ker je tožena stranka v času podaje odpovedi oz. neposredno pred tem zaposlovala druge delavce na istovrstnih delih, in sicer S.P. za delo voznik – skladiščnik (s katerim je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas 19. 3. 2009 – B8), torej za dela, ki jih je deloma opravljal tožnik, ter M.J., ki se je zaposlil pri toženi stranki kot komercialist dne 6. 7. 2009 (B12), in je opravljal tudi delo prodajalca, enako kot tožnik, kadar ni bilo razvozov. Upoštevajoč navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev verjetno izkazana in da je s tem izpolnjen prvi pogoj za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve po 1. odstavku 270. člena ZIZ. Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, namreč prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Isto velja za pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel dejstev glede verjetnosti obstoja terjatve, sodišče pa je samo, brez trditvene podlage, na podlagi toženih navedb in navedb odgovora na tožbo sprejemalo zaključke glede verjetnosti terjatve in s tem prejudiciralo odločitev v tem delovnem sporu. Kadar je predlog za začasno odredbo podan med postopkom, ni nobenega razloga, da sodišče ne bi upoštevalo vseh navedb strank, podanih tudi v tožbi in odgovoru na tožbo oz. v pripravljalnih vlogah in ne le navedb v samem predlogu za izdajo začasne odredbe. V okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče v vsakem primeru, četudi se stranka na to ne sklicuje, preveriti tudi pravočasnost podane odpovedi v smislu 6. odstavka 88. člena ZDR, pa tudi obliko in vsebino odpovedi glede na zakonske zahteve (86. člen ZDR), kakor tudi potek postopka pred odpovedjo (83. člen ZDR).

Neutemeljeni in nesprejemljivi pa so tudi pritožbeni očitki, da ni bilo pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ker tožnik denarnega zahtevka po višini ni postavil. V okviru obravnavanega delovnega spora je tožnik uveljavljal tudi reparacijski zahtevek, to je zahtevek za plačilo plače (pravilno: nadomestila plače), ki bi jo prejemal, če bi delal, to je obračun bruto zneskov s plačilom prispevkov za socialno varnost in davka in plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Čeprav je tožnik s tožbo uveljavljal reparacijski zahtevek le opisno (po temelju), to ni ovira, da med postopkom predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, saj je reparacijski zahtevek določljiv, konkretiziran pa je bil v okviru predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritrditi je potrebno tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi izkazan tudi pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, s tem v zvezi pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da tega pogoja tožnik ni verjetno izkazal. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem, da je izdana začasna odredba potrebna zato, ker obstoji nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, ki je izkazana zlasti z obvestilom kupcem z dne 24. 9. 2010 (priloga A 26), ki ga je kupcem poslal M.J., zaposlen pri toženi stranki, iz katerega izhaja, da je tožena stranka od 27. 9. 2010 začasno prekinila dostavo blaga zaradi uvedbe postopka reorganizacije poslovanja družbe, kupce pa pozvala, da poravnajo svoje obveznosti do tožene stranke in jih obvestila, da bodo o ponovni dobavi blaga in novem načinu poslovanja družbe kupce sproti obveščali. Obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena, tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi S.P. z dne 1. 10. 2010 navedla, da bo delodajalec verjetno zaprl podjetje v Sloveniji, glede na majhno verjetnost izboljšanja finančnega stanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot dodatni argument, ki kaže na to, da je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz citiranega 2. odstavka 270. člena ZIZ izpolnjen. Z izdano začasno odredbo je sodišče opravilo zavarovanje tožnikove verjetno izkazane terjatve v potrebnem obsegu, upoštevajoč višino plače, ki bi jo tožnik prejemal v spornem obdobju, kot izhaja iz sklepa o začasni odredbi. Tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, konkretnih dokazil oz. podatkov o svojih obveznostih do dobaviteljev, do drugih delavcev ipd. ni predložila, dokazovanje njenih obveznosti in finančnega položaja s pričami, izvedencem finančne stroke ipd. pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku za izdajo začasne odredbe ne pride v poštev. Dejstvo, da toženi stranki blokada sredstev na transakcijskih računih povzroča dodatne finančne probleme oz. težave pri poslovanju, pa ne more biti razlog za zavrnitev sicer utemeljenega predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Ker so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v smislu citiranih določb ZIZ, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).