Jedro

Vračilo, na podlagi odločbe davčne inšpekcije, plačanega prometnega davka lahko zavezanec uspešno zahteva le, če se predhodno odpravi, razveljavi oziroma spremeni odločba inšpekcije, s katero je bilo plačilo davka naloženo. Ni mogoče odločati o vračilu plačanega prometnega davka, dokler o obveznosti tega plačila obstoja izvršljiva (celo pravnomočna) odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke, ki je bila prvotno vložena zaradi molka tožene stranke, kasneje pa razširjena na odločbo tožene stranke z dne 12.2.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada M.S. z dne 11.2.1999. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo plačanega prometnega davka od prodaje novih uvoženih osebnih avtomobilov v znesku 2,143.250,83 SIT in zamudnih obresti v znesku 1,101.327,74 SIT zaradi izvršene odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI), Podružnica M.S. z dne 2.2.1995, in za vračilo preveč obračunanega in plačanega prometnega davka od prometa proizvodov po predloženih obračunih za račune od 26.5.1993 do 12.8.1998 v skupnem znesku 25,368.509,87 SIT, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavani zadevi v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pojasnilo je, da so pogoji za vračilo preplačanega prometnega davka določeni v 66. členu Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92 - 56/98, odl. US) in 83. členu Pravilnika za izvajanje Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 - 5/97, v nadaljevanju Pravilnik). Osnovni pogoj za vračilo prometnega davka po 1. odstavku 66. člena ZPD je, da je s kasnejšo odmerno odločbo glede prometnega davka odločeno v korist stranke in je prometni davek znižan. V takem primeru ima zavezanec, ki je plačal prevelik prometni davek, pravico do vračila preplačanega prometnega davka in zamudnih obresti, stroškov prisilne izterjave in denarne kazni. Dokler odločba, na podlagi katere je bila davčna obveznost izterjana, ni v korist stranke odpravljena ali spremenjena, pogoji za vračilo prometnega davka na tej podlagi niso izpolnjeni. V obravnavanem primeru pa odločba, na podlagi katere je bila davčna obveznost izterjana, to je odločba APPNI, Podružnica M.S. z dne 2.2.1995, ni bila spremenjena, odpravljena ali razveljavljena niti z rednimi niti z izrednimi pravnimi sredstvi. Ta po podatkih upravnih spisov v obravnavanem primeru niti niso bila vložena. Torej za vračilo prometnega davka v tem primeru niso izpolnjeni predpisani pogoji. Tožeča stranka je v tem primeru vložila zahtevek za vračilo prometnega davka na podlagi 4. odstavka 66. člena ZPD, po kateri se v povezavi s 4. alineo 1. odstavka 83. člena Pravilnika vrača le preplačani prometni davek iz sredstev davčnega zavezanca, torej preplačani prometni davek, ki ga zavezanec na kupca ni prevalil. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka zatrjevani preplačani prometni davek prevalila na svoje kupce. Prvostopno sodišče je zavrnilo njeno pritožbo tudi zato, ker za vračilo prometnega davka niso izpolnjeni pogoji iz 3.in 4. odstavka 66. člena ZPD.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Določbe postopka v upravnem sporu naj bi bile kršene zato, ker prvostopno sodišče ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Res je, da tožeča stranka glavne obravnave ni izrecno zahtevala, vendar je v zadnji pripravljalni vlogi z dne 29.3.2001 predlagala, da sodišče zasliši v tistem času odgovorne delavce generalnega uvoznika in druge priče ter že s tem predlagala, da se opravi glavna obravnava. S tem bi se tudi dejansko stanje popolnoma razčistilo in bi bil sklep za tožečo stranko bistveno drugačen. Dokazi, ki jih je predlagala v tožbi, tudi niso bili izvedeni v upravnem postopku. S tem je sodišče kršilo tudi načelo neposrednosti in ji je bilo onemogočeno predlagati nove dokaze. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločbo oprlo na 3. odstavek 66. člena ZPD, namesto na 4. odstavek istega člena. Ponovno poudarja, da je zahtevala refundacijo prometnega davka, ki ga je plačevala zaradi napačne in nezakonite odločbe APPNI z dne 2.2.1995. Zaradi višje davčne osnove je morala sama pokrivati višji prometni davek iz naslova svojih tekočih prihodkov, saj so kupci plačali le tisto prodajno ceno, ki jo je tožeči stranki naložil generalni uvoznik. Če bi bila opravljena glavna obravnava, bi se to ugotovilo in bi se tožbi ugodilo. Zaradi napačno uporabljenega materialnega prava je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Z neopravo glavne obravnave je bila kršena tudi njena ustavna pravica do neposrednega nastopanja na sodišču. Že zato mora biti sporna sodba razveljavljena. Pri tem se sklicuje na 2. (pravilno 4.) odstavek 72. člena ZUS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, so pogoji za vračilo prometnega davka navedeni v 66. členu ZPD. V 1. odstavku 66. člena ZPD je vsebovano osnovno pravilo za vračilo prometnega davka, to je, da ima davčni zavezanec, od katerega je bil izterjan prometni davek, ki ga ni bil dolžan plačati, pravico do vračila plačanega prometnega davka in zamudnih obresti, plačanih stroškov prisilne izterjave in denarne kazni. Osnovni pogoj za vračilo plačanega prometnega davka po 1. odstavku 66. člena ZPD je torej, da je bil izterjan davek, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati. Prav ta pogoj pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. Še vedno namreč velja pravnomočna odločba APPNI, Podružnica M.S. z dne 2.2.1995, s katero je bila tožeči stranki naložena odprava nezakonitosti in nepravilnosti v poslovanju in odmerjen ter v plačilo naložen prometni davek, katerega vračilo sedaj tožeča stranka zahteva. Dokler ta odločba velja, velja tudi obveznost tožeče stranke za plačilo tako odmerjenega davka. Zato ji tega davka z drugo odločbo ni mogoče vrniti.

Glede na navedeno ni niti pravno pomembno, ali je tožeča stranka uveljavljala vračilo prometnega davka po 3. ali 4. odstavku 66. člena ZPD. Ti dve določbi so namreč nanašata na drugačno dejansko stanje kot določba 1. odstavka 66. člena ZPD, ki je v obravnavani zadevi pravno pomembna za odločitev. Ker pa pogoj za vračilo prometnega davka po navedeni določbi ni izpolnjen, je vsako nadaljnje ugotavljanje izpolnjevanja pogojev, ki za odločitev v tej stvari niso pravno pomembni, brezpredmetno, saj ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava.

Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Tožeča stranka sama priznava, da glavne obravnave ni izrecno zahtevala. V pripravljalnem spisu je sicer predlagala zaslišanje odgovornih delavcev generalnega uvoznika, vendar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da predlagano zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev. V takem primeru pa bistvena kršitev pravil postopka iz 4. odstavka 72. člena ZUS ni podana. V tem primeru namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni sporno dejansko stanje, temveč gre za to, da si tožeča stranka napačno razlaga materialno pravo.

Kot nedopusten pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog se v skladu s 5. odstavkom 72. člena ZUS s pritožbo lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, kar pa ga v tem primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.