Jedro

Ob upoštevanju močnih naveznih okoliščin, ki obtoženca vežejo na Republiko Srbijo, kjer ima sorodnike in kjer je študiral ter izkazanim aktivnim ravnanjem obtoženca, ki kljub zanikanju pritožnika vodi do zaključka, da se je ta skrival več kot pol dneva in je bil s strani policije odkrit po naključju, pritožba z nasprotovanjem ugotovitvam izpodbijanega sklepa ne pretehta v smer, da priporni razlogi begosumnosti ne bi bil podan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki ne navaja razlogov za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da se obtoženega spusti na prostost, podredno pa, da se mu odredi milejši ukrep – hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljen sum naslonilo na pravnomočno obtožnico in na vse dokaze, na katerih le-ta temelji, pri tehtanju obstoja zahtevanega dokaznega standarda pa je upoštevalo tudi nadaljnji dokazni postopek. Tako ni spregledalo niti pritožbeno izpostavljene izpovedbe oškodovanke, da je obtoženi ni želel umoriti, kar v luči vseh drugih obremenilnih dejstev utemeljenega suma ni postavilo pod vprašaj. Pritožnik tudi ne more uspeti z izpostavljenem psihofizičnega stanja obtoženca, ocena katerega bo predmet nadaljnjega sodnega postopka. Pritožba tako s ponujenim lastnim dokaznim sklepanjem in izpostavljanjem okoliščin, ki so bile sicer upoštevane že pri sprejemu prvostopenjske odločitve, ne more doseči drugačnega zaključka o utemeljenem sumu.

6. Pritožba ne more uspeti z že večkrat pritožbeno obravnavanim nasprotovanjem ugotovljenima pripornima razlogoma begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, saj je sodišče prve stopnje tudi tokrat navedlo prepričljive in v celoti sprejemljive razloge za zaključek o obstoju obeh pripornih razlogov. Pri presoji obtoženčeve begosumnosti sodišče ni spregledalo pritožbeno izpostavljenih naveznih okoliščin, ki obtoženca vežejo na Republiko Slovenijo kot je obtoženčevo očetovstvo, vendar ni spregledalo niti dejstva, da obtoženi s svojima biološkima otrokoma naj ne bi imel stikov že več kot pet let, kar pritožbeno ni problematizirano. Ob upoštevanju močnih naveznih okoliščin, ki obtoženca vežejo na Republiko Srbijo, kjer ima sorodnike in kjer je študiral ter izkazanim aktivnim ravnanjem obtoženca, ki kljub zanikanju pritožnika vodi do zaključka, da se je ta skrival več kot pol dneva in je bil s strani policije odkrit po naključju, pritožba z nasprotovanjem ugotovitvam izpodbijanega sklepa ne pretehta v smer, da priporni razlogi begosumnosti ne bi bil podan. Pritožnik tudi ne more računati na uspeh z izpostavljanjem obtoženčevega slabega zdravstvenega in finančnega stanja, saj mu je v priporu nudena ustrezna zdravstvena oskrba, pomanjkanje denarnih sredstev pa po zaključku pritožbenega sodišča še ne vodi do sklepa, da mu je zato beg onemogočen.

7. Sodišče prve stopnje je celovito ugotovilo in obrazložilo številne objektivne in subjektivne okoliščine, relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti, ki še vedno ostajajo nespremenjene vse od odreditve pripora dalje. Ob tem, ko je bilo na pritožbene pomisleke, vezane na poskuse obiskov oškodovanke obtoženca v priporu, dvome o obstoju njenega strahu pred obtožencem in druge pritožbeno na načelni ravni problematizirane vidike ponovitvene nevarnosti obtoženca že odgovorjeno v sklepu drugostopenjskega sodišča z dne 7. 11. 2022 (in predhodnih pritožbenih sklepih), se pritožbeno sodišče, do sedaj ponovljenih pritožbenih navedb, ob tem ko tokratna pritožba ne vnaša ničesar novega, ko v tem delu pritožnik ne zatrjuje spremenjenih okoliščin, ko pritožbeno sodišče torej nima razloga, da bi svoje stališče spremenilo, v izogib ponavljanju, sklicuje na svoja stališča iz svojih predhodnih sklepov. Ker tako pritožba tudi v tem delu ne vnaša nič novega in ko tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, tako ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa.

8. V izpodbijanem sklepu je sodišče razumsko utemeljilo tudi sorazmernost, nujnost in neogibnost pripora, v pravilnost prvostopenjske presoje v tem delu pa pritožnik ne more poseči z nekonkretiziranim nasprotovanjem. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je na mestu odločitev o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.