Jedro

Položitev varščine prihaja v poštev le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, v obravnavanem primeru pa to niso.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke, toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine s parc. št. 1207, vl.št. 635 k.o. P., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi v primeru odplačnega razpolaganja tožene stranke z nepremičnino, njeno premoženje le spremenilo pojavno obliko, zaradi česar naj ne bi bila izkazana predpostavka nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. Gre za idealistično in neživljenjsko stališče, saj je po drugi strani tudi v izpodbijanem sklepu navedeno, da vpisana plomba v zemljiški knjigi pri toženčevi nepremičnini pomeni, da namerava tožena stranka nepremičnino odtujiti. Torej po mnenju sodišča tudi glede zavarovanja terjatve bodoči kupec sploh ne bi potreboval vpisa plombe v zemljiško knjigo, če bi res držalo, da bo premoženje tožene stranke s prodajo le spremenilo pojavno obliko. Način zavarovanja terjatve tožeče stranke z vpisom začasne odredbe v zemljiški knjigi je ogromnega pomena za tožečo stranko. Tožena stranka lahko kupnino za to nepremičnino enostavno spravi v svoj žep ali pa jo odnese v tujino in je ni več. Bistveno so tudi kršene določbe pravdnega postopka s tem, da ni odločeno o drugem predlogu tožeče stranke, to je, da tožena stranka na račun naslovnega sodišča položi znesek 20.000 EUR kot varščino. Denar je tudi po izp. sklepu „le druga pojavna oblika“ premoženja in toženi stranki s pologom res ne bo nastala nobena škoda, saj „bo svoje premoženje imela in z njim lahko tudi razpolagala, vendar v drugi pojavni obliki“.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi uveljavlja tožeča stranka od toženca denarno terjatev in sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je ta izkazana za verjetno. Zato, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje upnikove denarne terjatve do dolžnika, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj nevarnosti (s stopnjo verjetnosti); 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je v tem pogledu jasen, saj določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede na navedeno določilo bi moral torej upnik (tožeča stranka) v obravnavanem primeru izkazati subjektivno nevarnost, torej takšna ravnanja dolžnika (toženca), ki bi lahko onemogočila ali otežila izterjavo njegove terjatve. Kot takšnega ravnanja pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti nameravane prodaje nepremičnine toženca, če se hkrati ne zatrjuje in izkazuje, da namerava toženec s prejeto kupnino ravnati na način, ki bi preprečil ali otežil uveljavitev terjatve tožeče stranke (napr. jo skriti, podariti, odpotovati), ali pa, da namerava toženec nepremičnino prodati pod ceno (tega tožeča stranka ni zatrjevala); v zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljevalo s tem, da pride pri prodaji premoženja (praviloma) le do spremembe njegove pojavne oblike (iz stvari v denar) in če se kot verjetno ne zatrjuje, da v obravnavanem primeru ekvivalenta za prodano premoženje ne bo, nevarnost iz 2. odst. 270. čl. ZIZ ni podana. Tudi glede v predlogu zatrjevane selitve toženca v tujino, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka ni kakorkoli konkretizirala in obrazložila, zaradi česar je utemeljeno ni upoštevalo. Po mnenju pritožbenega sodišča je odveč razpredanje v pritožbi v smeri „spremembe pojavne oblike premoženja v primeru njegove prodaje“, primerjava med položajem kupca nepremičnine, v korist katerega je vpisana v zemljiški knjigi plomba pri toženčevi nepremičnini in položajem tožeče stranke v predmetni zadevi, ki zasleduje zavarovanje svoje denarne terjatve do toženca, saj položaja nista enaka, ker kupec za razliko od tožeče stranke zasleduje pridobitev nepremičnine same, ne pa njene „pojavne oblike“.

Utemeljen pa ni niti pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu tožeče stranke, da naj toženec položi znesek 20.000 EUR kot varščino na račun sodišča; gre za to, da 1. odst. 274. čl. ZIZ določa, da lahko upnik v predlogu za začasno odredbo ali pozneje izjavi, da se je namesto z začasno odredbo pripravljen zadovoljiti s tem, da dolžnik položi določen znesek kot varščino. Iz navedenega določila je namreč jasno razvidno, da prihaja položitev varščine v poštev le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, v obravnavanem primeru pa to niso.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.