Jedro

Ko sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi sicer ponovno sodi, a še vedno le v okviru kontrolne funkcije in le v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje, zato na obravnavi ni potrebno izvajati tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 8/2011).

Ustavno sodišče je v odločbi Up-3367/2007 z dne 2. 7. 2009 ugotovilo, da je, upoštevaje stališča teoretikov in tuje sodne prakse, vzpostavljen resen dvom v zanesljivost in celo dovoljenost dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem, zato stališču sodišča, ki je zavrnilo izvedbo poligrafskega testiranja, ni mogoče očitati kršitve tretje alineje 29. člena Ustave. Če gre za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišče z zavrnitvijo takega dokaza ne krši pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in zato tudi ni kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (točka 21 navedene odločbe).

Višje sodišče, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 500/2008, ugotavlja, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na Centru za forenzične preiskave (v konkretnem primeru na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju), ni samo po sebi nedovoljen dokaz, in je bilo tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice presojeno, da samo dejstvo, da je izvedenec zaposlen v istem organu kot strokovnjak, na katerega mnenje se opira obtožba, ne opravičuje bojazni, da ne bo sposoben ravnati s potrebno nepristranskostjo in pravica do poštenega postopka ne vsebuje pravice zahtevati dodatno izvedensko mnenje v primeru, ko izvedenec, imenovan s strani sodišča, podpira tezo tožilstva.

Akreditiranost za opravljanje analiz GSR delcev oziroma sledi streljanja v času, ko so bila poročila izdelana, glede na uporabljeno metodo, ne pomeni, da rezultati ugotovitev NFL-ja niso kakorkoli vsebinsko pravilni, saj se akreditacijske priloge nanašajo le na metode preiskav (l. 4307 FIZ-014, verzija 1.20, interna metoda), za celotno delo in pri izdelavi poročil pa so upoštevani mednarodno veljavni strokovni standardi ter upoštevana vsebina dokumentov, ki so v odgovoru NFL-ja tudi izrecno navedeni. V času opravljanja analiz GSR delcev le interna metoda NFL za analizo delčkov po streljanju še ni bila akreditirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega dr. A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), za katero mu je izreklo kazen 25 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 22. 12. 2014 do 7. 12. 2016 in od 13. 4. 2017 dalje. Oškodovanki ... in mladoletno ... je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obtoženca pa po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. V plačilo mu je naložilo potrebne izdatke obeh oškodovank ter nagrado in potrebne izdatke njunega pooblaščenca.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obtoženčeva zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala sta ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, tako, da višje sodišče obtoženca oprosti obtožbe in odpravi pripor; sicer pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje novemu senatu in tudi v tem primeru odpravo pripora.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka ... s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Z vlogo z dne 23. 11. 2017, potem, ko je višje sodišče že odredilo razpis pritožbene seje za 6. 12. 2017, je obtoženčev zagovornik, odvetnik ..., višjemu sodišču predlagal opravo glavne obravnave (l. št. 4261). Navedeno vlogo je višje sodišče štelo kot predlog za razpis javne pritožbene seje, ki je bila opravljena 20. 12. 2017. Na seji je bilo odločeno, da se opravi obravnava, ki se je, ob izrecnem soglasju strank, pričela istega dne in nadaljevala 22. 12. 2017 (l. št. 4310).

5. Še pred opravo javne pritožbene seje je višje sodišče glede na navedbe v pritožbi, po pooblastilu iz tretjega odstavka 377. člena ZKP, opravilo poizvedbe pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (v nadaljevanju NFL), zaradi navedb pritožnikov, da NFL ni akreditiran laboratorij za opravljanje preiskav GSR delcev (list. št. 4293) in v zvezi s tem prejelo odgovor (list. št. 4297), s katerim so bile stranke seznanjene na seji senata, odgovor pa je bil prebran tudi na obravnavi 20. 12. 2017. **Razlogi za opravo pritožbene obravnave:**

6. Obtoženčeva zagovornika sta v vlogi z dne 23. 11. 2017 še navajala, da so se po vložitvi pritožbe pokazala določena dejstva, ki narekujejo natančnejšo razjasnitev le-teh, zato sta predlagala pribavo preiskovalnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 47223/2017 in branje listin, ki se v njem nahajajo. Gre za spis, v katerem je v postopku obdolženi dr. C. C. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja k umoru dr. Č. Č. s K. in ko je tudi dr. C. C. nekdanji zaposleni na K., ki je bil leta 2010 odpuščen prav s strani dr. B. B. Po navedbah obrambe naj bi bil tudi eden od osumljenih v zvezi z umorom dr. B. B. in se ni odzval vabilu policije na odvzem sledi strelca. Po informacijah obrambe naj bi bilo pri dr. C. C. najdeno orožje istega kalibra kot je bilo uporabljeno pri umoru dr. B. B., najden pa je bil tudi dušilec.

Iz navedene vloge izhaja tudi predlog za zaslišanje prič dr. D. D., ki je bil nekdanji zaposleni na K. in ki je bil nadrejen dr. C. C., znana pa so mu številna dejstva in okoliščine, pomembna za ugotavljanje dejanskega stanja tudi v tej zadevi; predlagano je bilo tudi zaslišanje oškodovančevega očeta – C. B., ki je dobro seznanjen z okoliščinami in odnosi med dr. C. C., dr. E. E. in dr. B. B., zlasti z negativnim odnosom prvih dveh do dr. B. B., pri tem pa tudi ni nepomembno, da je dr. E. E. dala dr. C. C. alibi, ko je bil slednji med osumljenci za umor dr. B. B. 7. Višje sodišče je pribavilo naveden preiskovalni spis glede na navedbe obrambe v vlogi z dne 23. 11. 2017, da ne more vpogledati v spis opr. št. III Kpr 47223/2017 in natančneje predlagati izvedbe listinskih dokazov v le-tem. Obrambo je o tem obvestilo (list. 4280) ter ji na ta način omogočilo konkretizacijo dokaznih predlogov v zvezi z branjem listin iz spisa III Kpr 47223/2017. 8. Po vpogledu v navedeni preiskovalni spis je obramba predlagala branje izpovedb prič dr. Č. Č. in F. F., v dopolnitev pritožbenih navedb pa predlagala tudi pridobitev izjave dr. D. D., zaslišanega na policiji v zadevi III Kpr 47223/2017 in zaslišanje dr. G. G., ki po navedbah obrambe pozna razmere na K. v času, ko se je odvila predmetna zadeva.

9. Višje sodišče je ocenilo, da branje zapisnikov o izpovedbah posameznih prič iz preiskovalnega spisa po vsebini pomeni izvajanje dokazov, ki je možno le na obravnavi, kar je bil tudi odločilen razlog za odločitev, da se obravnava opravi tudi pred pritožbenim sodiščem. Glede na dopolnitev pritožbenih navedb v vlogi z dne 23. 11. 2017 in kasnejšo utemeljitev dokaznega predloga za branje navedenih listin iz preiskovalnega spisa (da iz izpovedbe dr. Č. Č. izhaja, da so bile dr. B. B. izrečene grožnje s strani dr. C. C., zaradi česar je slednji tudi odredil varovanje na inštitutu; in da iz izpovedbe priče F. F. izhaja navodilo o podrobnostih izvršitve umora dr. Č. Č., ki se v večini podrobnosti oziroma v bistvu v celoti sklada z načinom in okoliščinami, v katerih je bil umorjen dr. B. B.), je Višje sodišče zaradi dodatnega preverjanja pravilnosti presoje dejanskega stanja v izpodbijani sodbi, izvedlo dokaz z branjem predlaganih listin na obravnavi, skladno z določbo 380. člena ZKP, ob oceni, da bo višje sodišče z izvedbo dokazov na pritožbeni obravnavi, lahko odločilo o utemeljenosti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo. To je pomenilo tudi vsebinsko izpolnitev upravičenosti razlogov, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, saj izvajanje teh dokazov sploh ni moglo biti predmet dokazovanja pred sodiščem prve stopnje glede na čas izvedbe zaslišanj prič dr. Č. Č. z dne 6. 11. 2017 in F. F. z dne 15. 11. 2017. Uveljavljanje novih dejstev oziroma predložitev "novih dokazov", kot je to v vlogi z dne 23. 11. 2017 navajala obramba sicer ni samostojen pritožbeni razlog, temveč sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, če pritožbenemu sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Takšno stališče o "naravi" v pritožbi uveljavljanih novih dejstev in dokazov je zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča I Kp 20194/2012. 10. Sodišče druge stopnje opravi obravnavo le v okviru kontrolne funkcije in tudi v takem primeru odloča o utemeljenosti pritožbe (posredno tudi o utemeljenosti obtožbe preko presoje sodbe sodišča prve stopnje). Za obravnavo v konkretnem primeru se je višje sodišče odločilo tudi zato, ker je ocenilo, da je zaradi kontrole pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, glede na dopolnjene pritožbene navedbe (o branju posameznih listin iz preiskovalne zadeve, vodene zoper obdolženega dr. C. C.), potrebno izvesti nove dokaze le v zvezi s tem. Ko sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi sicer ponovno sodi, a še vedno le v okviru kontrolne funkcije in le v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje, zato na obravnavi ni potrebno izvajati tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 8/2011). Tudi iz odločbe II Kp 20194/2012 z dne 29. 10. 2012 izhaja, da je vloga pritožbenega sodišča, tudi ko opravi obravnavo, izrazito kontrolna; da je kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji nujno neposredna, če sodišče prve stopnje izvaja dokaze neposredno, lahko pa tudi posredna, če je sodišče prve stopnje samo posredno sprejemalo dokaze (primeroma z branjem prič, branjem listin), ali ko je iz znanih ugotovljenih dejstev sklepalo na obstoj odločilnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča Kp 1/2006). Iz navedene odločbe izhaja tudi, da sodišče druge stopnje pri opravljanju funkcije kontrole sodbe sodišča prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, za katere meni, da jih je potrebno izvesti. Oceni lahko, da je potrebno izvesti ali ponoviti samo nekatere izmed na glavni obravnavi na prvi stopnji izvedenih dokazov, ni pa potrebno izvajati tistih dokazov, s katerih oceno se strinja in tudi ne neposredno izvajati tistih dokazov, ki jih že sodišče prve stopnje ni izvajalo neposredno. Če gre za relativno samostojno okoliščino, sodišče druge stopnje izvaja dokaze tudi le v omejenem obsegu, potrebnem za presojo utemeljenosti pritožbe in presojo pravilnosti dejanskega stanja, če se z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja.

Za prav takšno situacijo je šlo tudi v tem primeru – namreč za ugotavljanje pomena in vpliva teh izpovedb na dokazno oceno in presojo ravnanja obtoženega A. A. 11. Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje sta bili 20. 12. 2017 prebrani izpovedbi prič dr. Č. Č. na list. št. 277 do 295 in priče F. F. na list. št. 452 do 477 (iz spisa III Kpr 47223/2017), potem, ko je bila javnost s tega dela obravnave izključena, upoštevaje določbo 295. člena ZKP zaradi varovanja tajnosti in da so bile prebrane listine iz druge kazenske zadeve, ki se nahaja še v fazi preiskave in ni javna. Prebran je bil tudi odgovor NFL z dne 18. 12. 2017, na obravnavi 22. 12. 2017 pa v soglasju s strankami prebrana tudi izpovedba C. B., ko je bil dokazni predlog za zaslišanje te priče sprva podan, nato pa umaknjen, ker priča na obravnavo 22. 12. 2017 ni pristopila.

**Odločanje o dokaznih predlogih:**

12. Po določbi 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, kot dejstva, ki so mu v korist. Pravica sodišča, da presoja, če je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na posebna formalna dokazna pravila in z njimi tudi ni omejena (18. člen ZKP). V okviru navedenih zakonskih določb sodišče odloča tudi o dokaznih predlogih strank.

13. Določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije obtožencu zagotavlja pravno jamstvo izvajanja dokazov v njegovo korist, vendar navedene določbe ni moč razlagati tako, da ima obtoženec pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga in da je njegova pravica do obrambe neomejena ter vedno kršena, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Iz ustavnih odločb št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 izhajajo merila, ki sodišče zavezujejo pri odločanju, če naj bo določen dokazni predlog izveden ali ne. Glede na že omenjeno načelo proste presoje dokazov, sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in na kakšen način bo presojalo njihovo verodostojnost; sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obtoženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče tako ni absolutno vezano na dolžno izvajanje predlaganih dokazov, je pa dolžno izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, za katera obramba obstoj in pravno pomembnost dokaza, katerega izvedbo predlaga, tudi utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti in utemeljenosti. Izvedbo dokaza pa zavrne, če je očitno, da gre za predlagan dokaz, ki je očitno neprimeren za dokazovanje oziroma ugotavljanje določenega dejstva, če je predlagan dokaz za ugotovitev nekega že dokazanega dejstva ali če je dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (odločba Up-304/96 z dne 10. 12. 1996, ter številne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, primeroma I Ips 152/2009, Kp 6/2004, I Ips 502/07, I Ips 84/2010, I Ips 54003/2010, I Ips 353/2007, I Ips 26/09 in druge).

**K zavrnitvi dokaznih predlogov na pritožbeni obravnavi:**

14. Na obravnavi 20. 12. 2017 sta obtoženčeva zagovornika predlagala zaslišanje dr. D. D. in dr. G. G., z utemeljitvijo, da je bil dr. D. D. že zaslišan na policiji v preiskovalni zadevi III Kpr 47223/2017; dr. G. G. pa pozna razmere na K. v času, ko se je predmeta zadeva odvila. V vlogi obrambe z dne 23. 11. 2017 sta zagovornika v zvezi s predlaganim zaslišanjem priče D. D. navajala še, da so slednjemu znana številna dejstva in okoliščine, pomembne za ugotavljanje dejanskega stanja tudi v predmetni zadevi.

15. Takšna dokazna predloga višje sodišče glede na navedena merila v točkah 12 in 13 šteje za ne dovolj konkretizirana v smeri, o katerih odločilnih dejstvih v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja naj bi slednja izpovedovala. Prav tako, vsaj za dr. D. D. ni bilo navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje dejanskega stanja v predmetni zadevi, o katerih naj bi bil ta seznanjen glede na njegov nadrejen položaj osumljencu iz drugega kazenskega postopka. Zatrjevanje o zaslišanju te priče na policiji v drugem postopku tudi ne more imeti upoštevnega pomena v tem postopku, ob dejstvu, da policija tudi sicer lahko opravlja le zaslišanje osumljenca ob določenih zakonsko izpolnjenih predpostavkah, ne pa zaslišanja priče, ki bi imelo procesno veljavo. Zato zaslišanje te priče višje sodišče ni štelo za potrebno.

16. Glede zaslišanja priče G. G. je višje sodišče tudi ocenilo, da je izvajanje tega zaslišanja nepotrebno, ker je o vsebinsko enakem predlogu odločalo že prvostopenjsko sodišče in v zvezi s tem navedlo pravilne razloge v točki 14 izpodbijane sodbe, utemeljitev dokaznega predloga na obravnavi 20. 12. 2017 pa tudi ne dosega potrebne stopnje obrazloženosti, da bi višje sodišče prepričala o upravičenosti izvajanja tega dokaza in predvsem glede katerih odločilnih okoliščin kaznivega dejanja umora dr. B. B. O razmerah na K. v času, ko se je odvila predmetna zadeva, so bile zaslišane številne priče, zato je dodatno dokazovanje teh okoliščin (glede na predlog obrambe) nepotrebno.

17. Na obravnavi 22. 12. 2017, potem, ko se je izkazalo, da ni pristopila vabljena priča C. B. in je bil s strani obrambe umaknjen dokazni predlog za njegovo zaslišanje, v soglasju s strankami pa prebrana izpovedba te priče, je obtoženčeva obramba predlagala zaslišanje priče D. B., ki na obravnavo sicer ni bila vabljena, z utemeljitvijo, da je njeno zaslišanje predlagano iz razloga, ker ve isto kot njen mož in bi povedala o tem, kako se je v zadnjem času pred tem počutil njen sin, o njegovih strahovih in podobno.

18. Ta dokazni predlog je višje sodišče ocenilo za takega, da ni zadostil kriterijem pričakovane obrazloženosti dokaznih predlogov, obramba tudi ni pojasnila, katera odločilna dejstva naj bi bila s predlaganim zaslišanjem ugotovljena. Razen tega je nepotreben tudi glede na utemeljitev, da priča ve isto kot njen mož, izpovedba priče C. B. pa je bila na obravnavi prebrana. Zato v tako podanem predlogu ni videti kakšne dodatne vrednosti predlaganega zaslišanja, kar je narekovalo zavrnitev tega predloga kot nepomembnega in nepotrebnega za preverjanje oziroma ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja.

Do vsebine prebrane izpovedbe C. B. se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe in se dodatno opredelilo do nepotrebnosti zaslišanja priče D. B. **K pritožbenim navedbam glede zavrnitve dokaznih predlogov:**

19. Pritožnika sta navajala, da je bilo zaslišanje priče G. G. predlagano tudi zato, ker naj bi bila ta priča na obtoženčevem seznamu za fentanje in bi bilo pričo potrebno zaslišati v zvezi s tem in tako preveriti verodostojnost priče H. H. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bila obtožencu odvzeta možnost dokazovanja nasprotnih oziroma razbremenilnih dejstev, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tem pritožbenim izvajanjem višje sodišče ne sledi, ker gre za vsebinsko enak (ponovljen) predlog, glede katerega se je pravilno opredelilo že prvostopenjsko sodišče v točki 14 sodbe. Obramba tudi ni zatrjevala védenja oziroma nevédenja navedene priče, da naj bi bila na seznamu za fentanje, o katerem je izpovedovala priča H. H., zato je raziskovanje okoliščin o morebitnih občutkih ogroženosti te priče s strani obtoženca nepomembno. Tudi priča I. I., ki je bila po navedbah H. H. prav tako na omenjenem seznamu, z A. A. ni bila v posebej problematičnih odnosih in mu A. A. tudi nikoli ni grozil in se ga ni bal, o seznamu pa navedena priča prav tako ni bila seznanjena, kar je pričakovano. Razloge zavrnitve pa je potrebno povezati tudi s sicer navedenimi razlogi ocene verodostojnosti priče H. H. v točki 103 obrazložitve. Zato višje sodišče ocenjuje, da je bila izvedba tega dokaznega predloga upravičeno zavrnjena kot nepotrebna, katero razbremenilno odločilno dejstvo kaznivega dejanja naj bi bilo z izvedbo tega dokaza ugotovljeno, pa obramba tudi ni določno obrazložila.

20. Zavajajoče in protispisno je navajanje pritožnikov, da je sodišče zavrnilo zaslišanje tistih prič, ki jih je predlagala obramba zaradi nasprotnega dokazovanja obtoženčeve "naporne" osebnosti. V postopku so res bile zaslišane številne priče, ki so izpovedovale o odnosu obtoženca do dela in sodelavcev na K., do podrejenih in nadrejenih, so pa v zvezi s tem bile zaslišane tudi priče, ki jih je za zaslišanje izrecno predlagala obramba (dr. J. J., dr. S. S., dr. M. M., dr. K. K.).

Zaslišanje predlaganih prič N. N., O. O. in P. P. je bilo glede na razloge utemeljitve za njihovo zaslišanje, upravičeno zavrnjeno, zato so razlogi v točki 14 sodbe v zvezi s tem pravilni, dodatno dokazovanje že dokazanih dejstev pa je nepotrebno. Razen tega je sodišče v zvezi z ugotavljanjem osebnostnih in značajskih lastnosti obtoženca imelo na razpolago tudi izvedenski mnenji psihološke in psihiatrične stroke, do katerih se je dokazno opredelilo.

21. Kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije obramba zatrjuje z zavrnitvijo predlagane izvedbe dokazov za (pravilno) izmero poti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki bi časovno izmeril možne poti z naslova obtoženčevega bivališča X. 1 do T. 59 – kraja kaznivega dejanja; navajanji, da izmere policije ne predstavljajo dokaza, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo sodbo; da je ostalo odprto vprašanje potrebnega časa, ki bi ga obtoženi potreboval, če bi to razdaljo opravil peš ali z avtomobilom; da ni videti razloga, da je sodišče kot prevozno sredstvo favoriziralo le kolo, saj dokaza, da je obtoženi kritičnega dne vozil kolo, sodišče nima; z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev rekonstrukcije z izmero časa potrebnega za to, da bi se obtoženi ustrezno oblekel in obul pred zapustitvijo stanovanja in da se upoštevajo uradne kolesarske poti z začetkom poti v stanovanju in zaključkom na parkirišču pred restavracijo; ob upoštevanju zmernega tempa in da policist pri rekonstrukciji uporablja obtoženčevo kolo, ter zaseg posnetkov družbe A. Ljubljana kamere št. 2 na dan 16. 12. 2015 za čas, ko je bila opravljena rekonstrukcija.

Sodišče prve stopnje je podalo obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov pod točko 8, 10 in 11, v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi, s katerimi je zavrnitev teh dokaznih predlogov utemeljilo, temeljijo na podatkih spisa, kar je višje sodišče ugotovilo s preverjanjem razlogov zavrnitve s podatki spisa o vrsti in načinih izmerjenih poti – tudi časovnem trajanju le-teh (list. št. 258 spisa). Take ugotovitve policije so pomenile le osnovo in bile preverjene z rekonstrukcijo, ki je potekala na način, kot izhaja iz zapisnika o opravi le-te (list. št. 2389 do 2395) in pri kateri je aktivno sodelovala tudi obtoženčeva obramba, obtoženčevo kolo pa je vozil sodniški pripravnik, ki je povsem normalno sledil vožnji kolesarja policista. Iz navedenega zapisnika so razvidne tudi druge okoliščine, za katere pritožnik posebej navaja, da bi jih bilo treba ugotavljati. Razlogi zavrnitve tega sklopa dokaznih predlogov prepričujejo tudi višje sodišče, zato jim pritrjuje, pritožniki pa nimajo prav, da je bila ocena dokazov opravljena, preden jih je sodišče izvedlo in zgolj na podlagi uradnih zaznamkov, kar se nanaša na zatrjevan čas, potreben za prihod obtoženca od doma na kraj kaznivega dejanja za različna uporabljena prevozna sredstva. V konkretnem primeru se je sodišče v zvezi z ugotavljanjem okoliščin o potrebnem času in možnih poteh oprlo na ugotovitve rekonstrukcije, ne pa uradnih zaznamkov. Upoštevaje navedeno, v povezavi z razlogi v 93. točki obrazložitve, je zaradi dovolj pojasnjenega dejanskega stanja bilo nadaljnje dokazovanje odveč, zavrnitev dokaznega predloga pa utemeljena.

22. Enakovrstno kršitev pravic obrambe pritožnika zatrjujeta tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za opravo poizvedb pri T. d.d. glede zanesljivosti določene lokacije mobilnega telefona v mestih glede na lokacijo bazne postaje, s katero telefon komunicira, upoštevaje dejstvo, da gre za strnjeno, gosto pozidano in poseljeno naselje ter za ugotavljanje lokacije za nazaj; in podredno predlagane postavitve izvedenca telekomunikacijske stroke, ki naj bi odgovoril na ista vprašanja. Zatrjevana kršitev na način, kot to skuša prepričati obramba, ni podana glede na utemeljitev prvostopenjskega sodišča o razjasnjenem dejanskem stanju v zvezi s tem, ko je že bila zaslišana priča R. R. (točka 9), v 14. točki obrazložitve sodbe in kar je potrebno povezati z razlogi ocene verodostojnosti navedene priče v 101. točki in ugotovitvami v 100. točki izpodbijane sodbe.

23. Zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga obramba uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede na izpovedbo priče R. R., da lahko meritve na cesti smiselno uporabimo tudi za meritve v stanovanju. Višje sodišče ugotavlja, da iz izpovedbe priče R. R. (list. št. 2347) izhaja, da se iz podatkov meritev po cestah pač da nekaj sklepati tudi na dogajanje v stanovanju (glede pokrivanja določene bazne postaje), vendar pri tem obramba prezre navedbe priče, da zapis, preko katere bazne postaje je bil povezan obtoženčev telefon 16. 12. 2014 ob 20:06, zelo verjetno izkazuje, da je bil v področju pokrivanja te bazne postaje, kje točno, ali je to bilo levo ali desno od hiše ali v sosednji ulici pa podatki ne izkazujejo. Razen tega je tudi od mikrolokacije in trenutnih razmer (že odprtega ali zaprtega okna) odvisno pokrivanje signalov baznih postaj. Glede časovnega aspekta za ugotavljanje možnosti pokrivanja oziroma preklopa signala na konkretni lokaciji, za eno leto nazaj, je priča izpovedovala, da ni toliko pomembna časovna razlika, pač pa mikrolokacija in trenutne razmere. Po oceni višjega sodišča tudi zato obramba ni uspela izkazati potrebnosti in pomembnosti izvedbe predlaganega dokaza, zaradi neizvedbe le-tega pa tudi ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

24. Istovrstno kršitev pritožniki zatrjujejo tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca kemijske stroke, pribavo vse dokumentacije od NFL v zvezi s preiskavo GSR delcev, pribavo poročila o zadnjem servisu in zadnji kalibraciji SEM – EDX sistema.

Višje sodišče ugotavlja, da razlogom izpodbijane sodbe v zvezi s tem (točke 7, 12 in 13) v 14. točki obrazložitve sodbe ni moč odrekati pravilnosti. Drži, da je obramba že v preiskavi podala dokazni predlog za postavitev izvedenca kemijske stroke, tak predlog je bil podan tudi v vlogi na predobravnavnem naroku (list. št. 1917). Utemeljitev za postavitev izvedenca kemijske stroke se je nanašala na to, da se naj izvedenec te stroke opredeli do možnosti kontaminacije obtoženčevih rok in las z delci, značilnimi za streljanje, na način, kot ga navaja obtoženi; v vlogi, dani na predobravnem naroku pa še, da naj izvedenec kemijske stroke opravi tudi kemijsko analizo delcev, najdenih na obtožencu v povezavi z delci, najdenimi v tulcu na kraju umora ter pojasni, za kakšno vrsto in število delcev gre.

Razlogi zavrnitve izvedbe tako predlaganih dokazov (točka 7, 12 in 13) v 14. točki obrazložitve sodbe, so razumni in jim je moč le pritrditi. O vprašanjih možne kontaminacije sta se dejansko izjasnjevala tako izvedenca L. L. kot izvedenec Š. Š., kemijsko analizo delcev, najdenih na obtožencu in tulcu, najdenem na kraju umora pa je dejansko opravil NFL, pa tudi izvedenka T. T., zato ni moč slediti navedbam pritožnikov, da dela s področja kemije, ki ga je opravil NFL, ni nihče preverjal. Razen tega je obramba imela zadostno možnost izvedenki T. T. in priči U. U. tudi v zvezi s tem postavljati vprašanja ob njunem zaslišanju na glavni obravnavi. Ker je izdelano poročilo NFL o preiskavah dovoljen dokaz, na katerega se sme sodna odločba opirati (I Ips 156/99, I Ips 180/2000, I Ips 443/2006), so stranke, kadar uveljavljajo pomisleke v pravilnost in zanesljivost takšnega mnenja, dolžne to utemeljiti s konkretnimi okoliščinami.

V konkretnem primeru je obramba navajala, da dela NFL ni preverjal nihče, da je bilo nepravilno vzorčenje tulca, najdenega na kraju umora; da je bila predložena dokumentacija o detektiranih GSR delcih pomanjkljiva, s tem pa onemogočeno preverjanje pravilnosti poročil NFL; pripombe obrambe na neustreznost spektrov pri analizi najdenih GSR delcev pa so ostale neodgovorjene. Te pritožbene navedbe višje sodišče zavrača kot neutemeljene.

Izdelana poročila NFL so po svoji naravi naravoslovnotehnične narave, zaključki pa rezultat uporabljenih tehničnih metod in ugotovitev, ki so preverljivi. Navedena poročila predstavljajo le osnovo za nadaljnjo presojo pomena teh ugotovitev s strani izvedenca ustrezne stroke (primeroma balista), način opravljanja preiskav, usposobljenosti osebja in opreme pa je v zvezi s tem pojasnjevala avtorica izdelanih poročil U. U., ki je bila na obravnavah večkrat zaslišana in tudi soočena z ugotovitvami izvedenke T. T., ki je opravila ponovno analizo posameznih delcev. Pojasnjevanje U. U. v zvezi z načinom izdelave poročil ter dostavo potrebne dokumentacije je potrebno povezovati tudi z dokazno presojo navedene priče (točka 165 in 166 sodbe) in upoštevaje njena pojasnila v pisni vlogi, posredovani sodišču, na list. št. 2771 spisa. Zato višje sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje kljub navajani prekluziji v zvezi s posameznimi dokaznimi predlogi iz tega sklopa, vendarle ukvarjalo z njimi po vsebini, kar je tudi prav glede na še vedno obstoječo dolžnost, da sodbe ni dovoljeno opreti na nedovoljen dokaz, obramba pa je tudi imela na voljo možnost ugovarjanja ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazovati nasprotno, kot izhaja iz poročil NFL. Višje sodišče tako zaključuje, da obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi z ugoditvijo predlaganim dokaznim predlogom bili pridobljeni taki dokazi, ki bi obtoženca razbremenjevali. Kot neutemeljeno pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbo pritožnikov, da je sodišče, sledeč mnenju izvedenca L. L. postopalo, kot da je slednji tudi strokovnjak za področje kemije, kar ne drži, saj je celo sam večkrat pojasnil, da je za osnovo svojih zaključkov uporabljal poročila NFL (točka 155 obrazložitve), sam pa dajal odgovore s področja stroke, za katero je imenovan kot izvedenec. Drugačna trditev pritožnikov je zato zavajajoča in protispisna, predvsem pa tudi ne konkretizirana. Ker je obramba imela možnost preverjati rezultate NFL ne le z zaslišanjem U. U., ki je poročila izdelala in pri tem opravila preiskave, temveč tudi s pribavo dodatne dokumentacije in pojasnili U. U. v zvezi s tem, nenazadnje pa tudi s postavitvijo in zaslišanjem izvedenke T. T., ne more uspešno izpodbiti utemeljenosti razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi z izdelanimi poročili NFL, dejansko stanje pa je tudi z izvedenimi dokazi bilo v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno.

25. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov, kot je bilo obrazloženo, obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe in tudi ne ustavnopravna jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov tudi ni vplivala na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Z zavrnitvijo dokaza, ki ni pravno relevanten, pa obtožencu tudi ne more biti kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ob dejstvu, da je sodišče dolžno izvesti samo pravno relevantne dokaze (I Ips 5416/2011).

26. V nadaljevanju bo višje sodišče glede na sistematiko pritožbe in prepletanje pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odgovarjalo po posameznih sklopih, ki sledijo pritožbi.

27. Pritožnika v uvodu pritožbe navajata, da je vznemirljivo dejstvo, da je sodišče svoje zaključke o obtoženčevi krivdi utemeljevalo z enakim besediščem in argumenti, kot je to storil direktor NPU v izjavi za medije 22. 12. 2014; da sodišče v resnici nikoli ni iskalo druge možnosti, da bi bil lahko storilec tega kaznivega dejanja kdo drug kot obtoženi A. A.; da je sodišče zatrjevalo, da si je obtoženi predhodno nabavil orožje, pa tega ni potrdilo z nobenim dokazom, da je obtoženi orožje res nabavil, kdaj, kje in od koga; da sodišču tudi ni uspelo najti nobenega očividca, da je bil A. A. opažen na kraju storitve kaznivega dejanja; da gre za samovoljno oceno sodišča o umoru iz brezobzirnega maščevanja, ki je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedencev, kar so po oceni višjega sodišča navedbe, ki narekujejo naslednje pojasnilo.

Podobnost navajanj, da si je storilec predhodno priskrbel strelno orožje ni posebej vznemirljivo dejstvo ob ugotovitvi, da je bil oškodovanec ustreljen in je logično, da si je storilec za izvršitev umora na tak način, moral priskrbeti strelno orožje. Ugotavljanje okoliščin, kje, kdaj in od koga, nima odločilnega pomena. Poudariti velja tudi, da sodišče v vsakem konkretnem primeru sodi na podlagi konkretnega obtožnega akta, ne pa raziskuje in išče morebitnega drugega storilca kaznivega dejanja, ker so za to seveda pristojne druge institucije. Da o ključnih vprašanjih umora v dveh letih in pol "nismo izvedeli ničesar" je precejšnje sprenevedanje obrambe, ki ne more imeti upoštevnega pomena. Dejstvo, da obtoženi A. A. ni bil opažen na kraju kaznivega dejanja, pa ob dejstvu drugače izkazane zveze z izvršitvijo kaznivega dejanja, prav tako nima posebne teže. Sicer pa je sodišče ocenjevalo vsebino in pomen tistih dokazov, ki so bili podani in izvedeni, ne pa tistih, ki niso bili. Do navedbe pritožnikov, da je sodišče samovoljno zaključilo, da je obtoženec oškodovanca umoril iz brezobzirnega maščevanja, kar da ni podkrepljeno s prepričljivimi dokazi, se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe. Kolikor pritožnika navajata, da je sodnica pri presoji vsake dvomljive in nejasne situacije ravnala v nasprotju z načelom "in dubio pro reo" in namesto, da bi v vsakem takšnem primeru odločila v korist obtoženca in ko v navedenem prepoznava nedopustno protipravno in hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti, višje sodišče že na tem mestu pripominja, da je zagovornikom gotovo znano, da mora dokazna presoja temeljiti na celostni presoji izvedenih dokazov ter skrbni in kritični utemeljitvi sprejetih zaključkov. Sprejetje odločitve in dokazne ocene, ki ni po godu kakšni od strank v postopku, ne pomeni kršitev navedenih pravic, ki niti niso natančneje in vsebinsko konkretizirane.

28. Obramba navaja, da je sodišče obtoženčevo krivdo utemeljevalo le v 19 vrsticah, sicer pa da obseg navedene sodbe kaže na zadrego sodišča glede resnih in prepričljivih dokazov. Višje sodišče ugotavlja, da je obseg pisnega odpravka sodbe drugotnega pomena. Bistveno je, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih obravnavanega kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde.

29. Do navedb obrambe, da je trditev, da je obtoženi A. A. umoril B. B., mogoče sprejeti samo pod pogojem zavestne odpovedi zdravi pameti in osnovni logiki ter osnovnim načelom kazenskega prava in izraženi pomisleki, s katerimi obramba skuša podkrepiti takšno svojo tezo, se pritožbenemu sodišču, ker ne gre za konkretne pritožbene navedbe, ni potrebno opredeljevati.

**Glede poligrafa; vloge prič V. V., Z. Z.:**

30. Protispisna je navedba obtoženčevih zagovornikov, da obramba nikoli ni dobila pojasnila, zakaj ni bilo odrejeno poligrafsko testiranje obtoženca. O tem dokaznem predlogu je bilo odločeno s sklepom izvenobravnega senata z dne 31. 3. 2015 (list. št. 1328), ki ga je obtoženčev zagovornik ... prejel 8. 4. 2015. Ustavno sodišče je v odločbi Up-3367/2007 z dne 2. 7. 2009 ugotovilo, da je, upoštevaje stališča teoretikov in tuje sodne prakse vzpostavljen resen dvom v zanesljivost in celo dovoljenost dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem, zato stališču sodišča, ki je zavrnilo izvedbo poligrafskega testiranja, ni mogoče očitati kršitve tretje alineje 29. člena Ustave. Če gre za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišče z zavrnitvijo takega dokaza ne krši pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in zato tudi ni kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (točka 21 navedene odločbe). Navedeno narekuje zavrnitev vsiljevanja tez obrambe o bojazni, da bi rezultat poligrafskega testiranja A. A. izločil kot storilca, še posebej ob dejstvu, da je bilo že iz poročila NFL z dne 20. 12. 2014 razvidno (list. št. 262 spisa), da so bili na rokah in glavi A. A. najdeni karakteristični delci, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem enake elemente sestave kot so bili v notranjosti tulca, najdenega na kraju kaznivega dejanja.

31. Da ni bila dovolj razjasnjena vloga oseb V. V. in Z. Z., obramba utemeljuje s poudarjanjem lastnega prepričanja, da je bil V. V. tako ali drugače povezan z načrtovalci in izvajalci umora in da je imel pri izvedbi umora določeno funkcijo in naloge, ki jih policija ni raziskala. Ugotovitev, če je V. V. pošiljal neznanim osebam "šaljive SMS" tudi pred 5. 10. 2014, tudi pol leta ali leto pred 16. 2. 2014, bi odpirala nova vprašanja, na katera bi bilo zanimivo dobiti odgovor. Razen tega pa se je ime V. V. pojavljalo tudi v povezavi z osebo Z. Z., ki je bil v priporu v Ljubljani v istem času kot obtoženi A. A. Pritožnik je sicer pojasnjeval, kaj mu je o seznanitvi z V. V. povedal njegov klient (obtoženi A. A.), kaj je v zvezi s tem ukrenil sam (obtožencu svetoval, naj se z Z. Z. pogovori in ga vpraša o pripravljenosti pričati o prodaji pištole), ter o pogovoru z Ž. Ž., ki je v približno istem času prišla do vsebinsko podobne informacije. Ob takih pojasnilih višje sodišče ne prepoznava zatrjevane vsebinsko ne dovolj pojasnjene vloge oseb V. V. in Z. Z., še posebej glede na zaključke v izpodbijani sodbi o dokazni presoji teh prič v povezavi z zagovorom obtoženca in izpovedbo priče Ž. Ž., ki so navedeni v točkah 97 (stran 102 in 103, stran 104 in 105) in 99 (stran 108), ko je sodišče dokazno ocenjevalo izpovedbo priče V. V., v povezavi z obtoženčevim zagovorom. Takšni dokazni presoji izpovedb navedenih prič višje sodišče lahko le pritrdi, ker je pravilna in skladna s podatki spisa, vloga teh oseb pa celostno razjasnjena.

32. Kot je obramba sama poudarila, šteje za ključne poudarke pritožbe: motiv (stran 10 do 25 pritožbe), posnetke varnostnih kamer (stran 26 do 41 pritožbe), alibi (stran 41 do 51 pritožbe), bazne postaje (stran 51 do 61 pritožbe), časovni vidik (stran 61 do 66 pritožbe), sledi strelca (stran 66 do 100 pritožbe) in izostanek življenjske logike. Ta je podkrepljen le s prepričanjem obrambe o neupoštevanju osnovne logike, zdrave pameti, tolmačenju dejstev v obtoženčevo škodo, ignoriranju domneve nedolžnosti in načela "v dvomu v korist" obtoženca.

**K pritožbenim navedbam v sklopu "motiv":**

33. Obramba utemeljeno navaja, da se je obtoženi v obdobju od leta 2009 do 2014 za svoje pravice boril po pravni poti, z uporabo pravnih sredstev, ki mu jih je zakonodaja omogočala in kakšen je bil status obtoženčeve zaposlitve na Fakulteti, ki mu je zaradi izteka pogodbe po določenem času prenehala, kar je obtoženi vedel. To izhaja tudi iz točk 26 in 27 obrazložitve sodbe, z navedeno kronologijo obtoženčevih aktivnosti v zvezi z uporabo pravnih sredstev in podajanja kazenskih ovadb. Vendar pa to obramba neupravičeno in protispisno ocenjuje kot poskus sodišča prikazati ravnanje obtoženca kot nekaj izrazito negativnega in nevarnega, kar iz utemeljitve v točkah 26 in 27 dejansko ne izhaja.

Obramba povzema izpovedbe prič P. C., I. I., P. D., P. Č., P. E., P. F., P. G., P. H., M. M., K. K., S. S., J. J., P. I., P. J., P. K., P. L., P. M. in P. N., višje sodišče pa ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno navedenih prič, kolikor se je ta nanašala na opisovanje obtoženca oziroma njegovega odnosa s sodelavci, znanci in prijatelji, odnosa do dela in tudi glede opažanj v zvezi z obnašanjem oškodovanca, strnilo v točkah 19, 21 - 23 in 25 obrazložitve, ki ji ni moč odrekati korektnosti in pravilne presoje njihovih izpovedb. Drži pa, da takšna presoja izpovedb navedenih prič za obtoženca in njegovo obrambo, ki se je z njim povsem poistovetila, lahko vzbuja nezadovoljstvo s slišanim.

34. Zavajajoča so navajanja obrambe, da je sodišče pri svoji dokazni oceni ignoriralo dejstvo, da obtoženi in oškodovanec nista imela nobenega odnosa, da sta se srečevala bolj ali manj le na sodnih obravnavah v delovnem sporu in da se oškodovanec obtoženca ni bal temveč ga je dojemal kot neko nevšečnost. Da sta obtoženec in oškodovanec bila v določenem medsebojnem, očitno za oba obremenjujočem odnosu, je sodišče ugotovilo z jasnimi razlogi in utemeljitvijo v točki 27 sodbe, ki jim višje sodišče pritrjuje. Zatrjevanja obrambe o zmotni dokazni oceni sodišča, da oškodovanec ni bil deležen groženj in ko poudarja pomen izpovedbe oškodovančevega očeta, izpovedbo priče P. D. (po katerega mišljenju je imel oškodovanec neko skrivnost, težavo) in da je priča P. F. izpovedovala o obiskih "mafije", višje sodišče ugotavlja, da tudi izpovedbe navedenih prič, o prav teh okoliščinah, niso ostale prezrte v izpodbijani sodbi. Vpliv prejetih anonimk na oškodovanca je sodišče dokazno ocenilo v točkah 38 in 40 izpodbijane sodbe, upoštevaje ne le izpovedbe prič P. D., P. F., C. B., D. B., temveč tudi upoštevaje izpovedbe drugih prič - oškodovančeve žene, da oškodovanec ni bil deležen kakšnih fizičnih groženj. Zaključek, da oškodovanec grožnje v fizičnem smislu ni dobival, pa je oprlo tudi na objektivne podatke (preglede oškodovančevih elektronskih naprav), iz katerih ni izhajalo nič, kar bi nakazovalo na morebitne grožnje slednjemu s strani tretjih oseb. Zato je na spisovnem gradivu utemeljen in pravilen dokazni zaključek, da je kot grožnjo v smislu, da se mora ukvarjati z njima, oškodovanec očitno in izkazano štel le obtoženca in P. O., poleg že ugotovljenega negativnega vpliva anonimk na obtoženca. Iz navedene utemeljitve zato izhaja jasen zaključek o vrsti in vsebini groženj, kot jih je razumel oškodovanec, česar obramba ne sprejema, temveč vztrajno ponuja interpretacijo, da izjava oškodovanca njegovemu očetu, da ga bodo ustrelili in da bo umrl pred njim, pomeni le, da je imel oškodovanec v mislih fizično grožnjo z likvidacijo.

Glede na prebrano izpovedbo oškodovančevega očeta C. B. (list. št. 1264) na obravnavi 22. 12. 2017, višje sodišče ugotavlja, da obtoženčeva obramba sicer netočno povzema izpovedbo oškodovančevega očeta. Iz njegove izpovedbe izhaja, da mu je oškodovanec en teden preden so ga likvidirali, rekel, da ga bodo "pospravili". Pri tem obramba izpusti tisti del izpovedbe navedene priče, ko je ta navajala, da je oškodovanec med največjimi sovražniki omenjal prav obtoženega A. A. in P. O., ki ju je navajal kot vir težav, ki ga bremenijo. Iz izpovedbe oškodovančevega očeta na nobenem mestu ne izhaja, da je ta vedel še kaj, česar ni mogel ali želel povedati, še najmanj karkoli v zvezi z negativnim odnosom C. C. in E. E. do njegovega sina, kar je v vlogi z dne 23. 11. 2017 navajala obtoženčeva obramba. Nobenih razlogov ni videti, da priča tudi o drugih "krivičnih sovražnikih", kot jih je poimenovala, če bi kaj vedela, ne bi izpovedala, tako kot je izpovedala o A. A. in P. O. Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal. Glede na obrambno zatrjevanje istega védenja oškodovančeve matere o sinovem počutju in strahovih, je iz istih razlogov kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče C. B., višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje D. B. za nepotrebno.

Kolikor je priča C. B. izrazila pomisleke, da bi A. A. lahko to storil sam in ko na tovrstne pomisleke obramba opozarja tudi v zvezi z izpovedbo oškodovančeve matere D. B., pa višje sodišče ugotavlja, da lastna mišljenja teh ali katerihkoli drugih prič o tej okoliščini – torej, če bi bil obtoženi A. A. sposoben moriti ali ne ali o kakšnih drugih okoliščinah, niso pravno odločilna, saj je predmet presoje izpovedb prič védenje, ne pa mišljenje prič o okoliščinah storjenih kaznivih dejanj, storilcih in o drugih (pomembnih) okoliščinah. Subjektivne ocene prič, njihova razmišljanja in prepričanja niso pravno upoštevna. O kakšnih drugačnih grožnjah pa tudi navedena priča ni izpovedovala.

35. Ker obramba izrecno izpostavlja, da so "vse" priče zanikale obtoženčevo agresivnost, višje sodišče ugotavlja, da ima tudi agresija, kot je sicer splošno znano, več obrazov in eden od teh je nedvomno tudi verbalna agresija, psihična agresija in podobno. Navedeno pri obtožencu niso prepoznavale in občutile le posamezne priče, temveč to izhaja tudi iz izvedenskih mnenj, kar je gotovo opazila tudi obramba, zato zaključkov sodišča, ki je vse navedeno upoštevalo, ni moč šteti za zmotne, ko je v točki 27 pravilno ugotovilo obtoženčevo nesprijaznjenost s situacijo, v kateri se je dokončno znašel v letu 2014 (čeprav je bil s K. odpuščen že leta 2009), da je za nastalo situacijo krivil tudi oškodovanca, ne le K. kot ustanovo in njen vodstven kader; da je zaradi navedenega očitno gojil zamero do oškodovanca; da so se njegove aktivnosti od konca leta 2013 do konca leta 2014 stopnjevale ter ob spoznanju dokončnosti odločitve o končanih delovnopravnih sporih na vseh sodnih inštancah, zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem zanesljivo niso zmotni, prepričljivo pa utemeljujejo tudi zakonski znak kaznivega dejanja brezobzirnega maščevanja.

36. Obtoženčevi zagovorniki v navedenih zaključkih prepoznavajo predvsem zmotnost zaključkov o izkazanem motivu obtoženca za storitev kaznivega dejanja. Višje sodišče pripominja, da obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ni odvisen od ugotovljenega ali neugotovljenega motiva za dejanje in tudi ni posebna oblika naklepa. Storilec je lahko obsojen, četudi motiv ni ugotovljen. O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 500/08. 37. Obramba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri oceni izvedenskih mnenj dr. P. R. in dr. P. S. zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Za kršitev iz navedene točke gre (med drugim), če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri v nasprotju s seboj; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožniki navedeno povezujejo tudi s pritožbenim razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato višje sodišče na tem mestu poudarja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno takrat, ko neko odločilno dejstvo v sodbi ni bilo pravilno ugotovljeno in ko pritožbeno sodišče o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev lahko podvomi, če je sodišče prve stopnje napačno ocenilo nek dokaz, če ni presodilo vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi, če ni presodilo kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali če ni svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazložilo. Nepopolno pa je dejansko stanje ugotovljeno takrat, če kakšnega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo.

38. V zvezi z izvedenskim mnenjem dr. P. R. je sodišče prve stopnje po stališču obrambe zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker v razlogih sodbe ni v celoti povzelo njegovega izvedenskega mnenja temveč ključen del izpustilo ("da pri obtožencu ni zaslediti znakov, ki bi kazali na prisotnost duševne motnje, ki bi mu onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi, predvsem na telesno nasilno dejanje, usmerjeno proti drugi osebi").

Višje sodišče odgovarja, da dejstvo, če je posamezna izpovedba priče ali izvedenca oziroma njegovo mnenje povzeto v celoti ali ne, ne predstavlja zatrjevane kršitve samo po sebi, še posebej ne, ker je sodišče izvedensko mnenje, vključno z njegovimi dodatnimi pojasnili na glavni obravnavi celostno ocenilo v točki 30 obrazložitve, kar je očitno tudi glede na povzemanje navedb izvedenca v točki 29 prvostopenjske sodbe.

39. Povzemanja ugotovitev izvedenca P. S. v pisnem izvedenskem mnenju in na glavni obravnavi ter dokazno presojo tega mnenja v točki 33 po vsebini ni moč šteti za pritožbene navedbe. Ni pa dvoma, da se obramba z dokaznimi zaključki v točki 33 izpodbijane sodbe ne strinja. Z razlogi, navedenimi v tej točki, je sodišče obrazložilo tudi posamezne okoliščine, ki jih pritožniki izrecno izpostavljajo (zaključki izvedenca, ki ne izhajajo iz konkretnih podatkov o obtoženčevem življenju v internatu; da verjetno tudi na K. niso vsi najbolj brihtni; da se je izvedenec opredeljeval do presoje verodostojnosti priče H. H.), pa tudi do tistih okoliščin, ki jih obramba sicer ni omenjala, sodišče prve stopnje pa jih je v navedeni točki navedlo in prepričljivo obrazložilo.

Obtoženčevi zagovorniki zato s ponujenim razlaganjem povedanega s strani izvedenca ne morejo izpodbiti sodbenih zaključkov v točki 33, še posebej pa ne nadomeščati argumentov z žaljivim navajanjem, da sodišče izvedenskega mnenja dr. P. S. sploh ne razume in ga zato ocenjuje za pristransko. Višje sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje prav zaradi zelo dobrega razumevanja tudi tega izvedenskega mnenja lahko podalo tako utemeljene zaključke, kot jih je navedlo v točki 33 in jim zato pritrjuje.

Zatrjevano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. P. S. pritožniki prepoznavajo v neobrazloženosti zaključka sodišča, da ne drži, da bi obtoženi deloval altruistično.

Ko je sodišče zavrnilo pojasnjevanje izvedenca P. S. za neprepričljivo v delu glede altruističnega delovanja obtoženca (točka 33, stran 48) je tako oceno sprejelo glede na predhodno ugotovljeno obnašanje in ravnanje obtoženca v povezavi s povzetim zaslišanjem izvedenca na strani 46 sodbe, kar je sodišče utemeljeno povezalo tudi z izpovedbami prič, ki so iz prve roke izpovedovale, kakšen je bil obtoženec v delovnem okolju v odnosu do sodelavcev. V navedenem zato ni moč prepoznati neobrazloženosti tega sodbenega zaključka.

Tudi vpogled v odredbo o postavitvi tega izvedenca z dne 22. 7. 2016 (list. št. 3042), na kar so pritožniki posebej opozorili, ne izkazuje, da je bilo izvedencu P. S. naloženo, da presoja verodostojnost izpovedb prič, kar je sicer prvostopenjsko sodišče tudi izrecno navajalo kot okoliščino, ki ni bila njegova naloga. Obramba zato tudi ne more uspeti z navedbami, da se je sodišče spuščalo v oceno pravilnosti strokovnih zaključkov tega izvedenca, ker je v razlogih, zakaj in v katerem delu mu ni sledilo, to izrecno in utemeljeno argumentiralo. Je pa tudi izvedenskemu mnenju dr. P. S. sledilo, ko ta ni ugotovil kakšne duševne bolezni ali osebnostne motnje pri obtožencu, obema izvedencema pa je sledilo tudi glede drugih okoliščin, ugotovljenih v zvezi z obtožencem, kot so navedene v točki 34 sodbe, ko je izvedenec P. S. tudi povedal, da v psihološkem izvedenskem mnenju ni ničesar, s čimer se ne bi strinjal, upoštevaje tudi opravo psiholoških testov z obtožencem s strani psihologa.

Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to zatrjuje obramba, ker ob pomislekih v zvezi z izvedenskim mnenjem psihiatra ni postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke, s katerim bi preverilo pravilnost in utemeljenost njegovih strokovnih zaključkov, ker ne drži, da je samo ocenjevalo pravilnost zaključkov psihiatra, temveč je te zaključke povezalo z drugimi izvedenimi dokazi, še posebej z izvedenskim mnenjem psihologa in prišlo do že navedenih ugotovitev v točkah 34 in 35 sodbe, ki so tudi po oceni višjega sodišča, pravilni.

40. Glede izvedenskega mnenja dr. P. R. obramba navaja, da iz njegovega mnenja ne izhaja, da so pri obtožencu izkazana agresivna nagnjenja, ki jih obtoženec težje obvladuje, kar je povzelo tudi sodišče v točki 35, pa je tako o vsebini izvedenskega mnenja navajalo nekaj, kar iz njega ne izhaja in zato zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana kršitev na način, kot to skuša prikazati obramba, ni podana. Izvedenec P. R. je na zaslišanju (glavna obravnava 25. 11. 2015 (list. št. 2189) izrecno navedel, da obtoženi težje obvladuje agresivna nagnjenja. Sodbeni razlogi tudi niso sami s seboj v nasprotju glede povzetih osebnostnih lastnostih obtoženca, kot jih je opisoval psiholog (depresivna naravnanost in možna maščevalna agresivna občutja, ki pa jih obtoženec relativno uspešno nadzira), saj iz razlogov sodbe v točki 35 izrecno izhaja, tudi v povezavi z izpovedbo izvedenca na list. 2185, da ta občutja niso posledica neke duševne bolezni. Utemeljeno je sodišče sledilo tudi tistemu delu izvedenskega mnenja, da se je obtoženčeva agresija praviloma izražala v posredni, prikriti in verbalni obliki. Zato zaključka sodišča, da izvedenec P. R. ni izključil drugačne oblike izražanja agresije, ni moč šteti za zgrešenega, saj sledi in povzema izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi 25. 11. 2015 (list. 2188).

41. Obramba ocenjuje za zmotno oceno prvostopenjskega sodišča o izpovedbi priče H. H., kar utemeljuje z navajanjem, da je bila priča H. H. zmedena pri izpovedovanju, da je priča izrecno izpovedovala, da sta oba z obtožencem po značaju kolerika, politično nasprotnih nazorov, da sta vedno imela burne debate in da naj bi obtoženi priči H. H. omenjal seznam za fentanje.

Dokazna ocena te priče je navedena v točki 103 izpodbijane sodbe, pri tej pa ni izostala povezava z obtoženčevim zagovorom, prav tako ne, da sta bila navedena politična nasprotnika in da je sicer H. H. tovrstna navajanja obtoženca o seznamu štel kot "gostilniško debato" in kdo vse je bil na omenjenem seznamu za fentanje. Iz razlogov v točki 103 jasno izhaja, zakaj je sodišče ocenilo izpovedbo priče H. H. za verodostojno (ves čas postopka je izpovedoval enako, na obravnavi je potrdil svojo izpovedbo iz preiskave, pa tudi navedbe na policiji). Navedlo je tudi, na podlagi česa je štelo, da je šlo za dva razgovora na temo seznama za fentanje in v katerem časovnem obdobju ter da je H. H. izrecno navajal, katere osebe naj bi bile na tem seznamu, o tem pa po smrti B. B. in še pred dajanjem izjave na policiji tudi izrecno povedal I. I. Iz izpovedbe te priče, nenazadnje pa tudi iz zagovora obtoženca ni videti prav nobenih razlogov, ki bi pričo vodili k neresničnemu izpovedovanju glede teh okoliščin, saj sta z obtožencem bila v relativno dobrih odnosih. Zato je dokazni presoji izpovedbe te priče in razlogom v točki 103 moč v celoti pritrditi, saj je izpovedba te priče dokazno presojena tudi v povezavi z izpovedbo priče I. I. in obtoženčevim zagovorom, nenazadnje pa je res tudi, da je bila ena oseba s seznama za fentanje zares umorjena. Zato izpostavljanje posameznega dela izpovedbe priče H. H. v pritožbi, še posebej v nebistvenem delu (če je resno jemal tovrstne "gostilniške debate", da je obtoženca žena zapustila, ker nima službe), ne more uspešno omajati pravilne dokazne presoje navedene priče. 42. O upravičenosti zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič N. N., O. O., P. P. in G. G. in zakaj navedeno ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, se je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo v točkah 19 in 20. **K pritožbenim navedbam v razdelku "kamere, alibi, rekonstrukcija in bazne postaje":**

43. Pritožniki imajo prav, da točnega časa streljanja v tej zadevi ni bilo moč natančno ugotoviti in da je navedeno pomembno za ugotovitev, če bi obtoženec v časovnem intervalu, do katerega je imel alibi in časom, ko naj bi bil (opomba višjega sodišča: ko je bil) oškodovanec ustreljen, sploh lahko prišel na kraj kaznivega dejanja.

Pritožnika navajata, da so zaključki sodišča o ugotovljenem časovnem okviru napačni, ker je sodišče prve stopnje zaključke o času streljanja v celoti oprlo le na uradne zaznamke, ki niso dokaz, s tem pa zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev ustavnih pravic iz 22., 23., 27. in 29. člena Ustave. Navajata tudi, da so zaključki sodišča o časovnih zamikih kamer samovoljni in ne omogočajo natančne ugotovitve časa, ko je bil oškodovanec ustreljen; da je sodišče napačno navajalo domet kamere restavracije V. pred vhodom v lokal in tega pri ugotavljanju prihoda oškodovanca ni upoštevalo ter zato zopet zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je napačno ugotovilo tudi čas prihoda priče P. Š. na parkirišče glede na usklajenost kamer Avtohiše P. in Avtohiše L. ravno na podlagi (notranje) kamere restavracije V. Odgovor na vse navedene pomisleke pritožnikov je sodišče prve stopnje podalo v točki 49 obrazložitve, potem, ko je že v 44. točki navedlo, da povsem natančnega časovnega razkoraka med dejanskim časom in časom na video sistemu v času zasega video posnetkov kamere v notranjosti lokala V. ni moč ugotoviti, razen da gre za sekundne razmike do največ 1 minute. Zaključke je sodišče torej oprlo na ugotovitve v 44. točki obrazložitve, na uradne zaznamke na list. 939 in 1094, katerih vsebino je tudi pravilno povzelo, enako tudi vsebino uradnega zaznamka na list. 263 spisa, ki se nanaša na pregled vsebine zavarovanih video posnetkov z video nadzornih kamer na objektu družbe Avto L. Ker je sodišče upoštevalo tudi medsebojno časovno usklajenost kamer na treh različnih objektih (V., Avtohiša P. in Avto L.), časovno določljiva dogodka (prijavo P. Š. in prihod reševalnega vozila), samo pa si je tudi ogledalo zasežene video posnetke z navedenih objektov, je napačna in protispisna navedba pritožnikov, da je ocena sodišča o časovnem okviru, ko je bil oškodovanec ustreljen, samovoljna in špekulativna.

44. Zgrešene so tudi navedbe pritožnikov o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je sicer podana, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona (ZKP) sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Višje sodišče najprej ugotavlja, da obtoženčevi zagovorniki v teku celotnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem niso uveljavljali nezakonitosti zbranih obvestil, izhajajočih iz navedenih uradnih zaznamkov. Ne glede na to, višje sodišče ugotavlja, da navedeni uradni zaznamki nimajo statusa uradnega zaznamka o zbranih obvestilih s strani obdolženca, glede katerih velja, da se iz spisa izločijo, navedene ugotovitve pa so bile v dokaznem postopku tudi z vpogledom video posnetkov z navedenih objektov in z zaslišanji posamičnih prič preverjene in je to sodišče tudi upoštevalo. Zato je dokazna ocena v točki 49, tako o časovnem okviru, v katerem je bil oškodovanec ustreljen, kot o pomenu zabeleženih časov na posnetkih posameznih kamer in o razlogih za oceno o dejanskem času posnetkov na le-teh pravilna in ji višje sodišče v celoti pritrjuje.

45. Ne drži navedba obrambe, da sodišče prve stopnje pri dokazni presoji ni upoštevalo zunanje kamere V., ki pokriva vhod in delno tudi parkirišče pred lokalom.

Sodišče prve stopnje se je v točki 60 opredelilo do posnetkov zunanje kamere V. in do tega, kaj iz le-te izhaja, potem, ko si je posnetke tudi ogledalo. Zaključek, da kamera ne pokriva parkirišča, je skladen tudi z ugotovitvijo, ki izhaja iz skice postavitev kamer na kraju in okolici kraja umora (list. št. 2751), na kateri je tudi razvidno območje pokrivanja posameznih kamer, pri gledanju posnetka pa se je tudi izkazalo, kaj in ob katerem času je iz le-tega razvidno. Zato pritožniki nimajo prav, da je domet kamere restavracije V. pred vhodom v lokal napačno naveden in da pri ugotavljanju prihoda oškodovanca navedenega sodišče sploh ni upoštevalo, saj ugotovitve, izhajajoče iz navedenega posnetka očitno niso bile bistvenega pomena. S tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve, ki je v pogledu zatrjevanega ostala tudi neobrazložena, saj se je po vsebini nanašala na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa višje sodišče še ugotavlja, da se sodišče glede prihoda oškodovanca na parkirišče ob 19:37:54 in ko je ob 19:37:57 pričel z vzvratnim parkiranjem, sklicuje na posnetek kamere Avto L., kamera 3 (točka 45 obrazložitve) v povezavi z vpogledanim posnetkom kamere iz notranjosti lokala V., ki v logičnem časovnem zaporedju glede na predhodno naveden posnetek izkazuje, da je oškodovanec vozilo parkiral ob 19:38:07 ter ob 19:38:37 izstopil iz vozila in ga zaklenil, kar izkazuje trikratni blesk zaklepanja na lučeh vozila.

46. V sklopu pritožbenih navedb o posnetkih kamer (stran 29 do 41 pritožbe) pritožniki ugotovitvam sodišča, da je na posnetkih moč videti avtomobile, pešce in kolesarje, pridajo svojo razlago, da to napotuje na logičen zaključek, da je bilo v streljanje vpleteno veliko več ljudi kot zgolj eden ter v podkrepitev svojih tez napletajo zgodbo z možnimi alternativnimi potmi prihoda oškodovanca, kljub izkazanemu vsaj zadnjemu delu njegove poti. Ponujajo lastno prepričanje, da so storilci morali spremljati oškodovančev prihod na parkirišče, ki je bilo sicer izredno zasedeno in da tudi neosvetljeno parkirišče kaže na skrbno načrtovanost umora, kar ni bil slučaj. Ponujenih tez ni moč šteti kot pritožbenih navedb, temveč razmišljanja obrambe, ki vsaj v podatkih spisa nimajo nikakršne realne podlage, zato jih ni moč šteti za kaj drugega kot špekulacije in poskus odvrnitve pozornosti pritožbenega sodišča od bistvenih okoliščin.

47. V podporo lastni tezi o profesionalno izvršenem umoru s strani usposobljene in organizirane skupine, je obramba vključila kolesarja brez luči, videnega na posnetkih kamer št. 2 Avto L., št. 8 in 1 Avto P.; osebo, razvidno na posnetku kamere št. 3 Avto L.; osebo, razvidno na posnetku kamere št. 1 Avtohiše P.; avtomobil, ki je "pobral" čakajočega pešca; vozilo, ki se je s parkirišča odpeljalo le 32 sekund pred prihodom oškodovanca in izpovedbo priče P. T. v delu, da je imel ta v zvezi z opaženim moškim v temnih oblačilih in pokrivalu pri ograji Avto L. "čuden" občutek. Z navajanjem, da sodišče pri ocenjevanju gibanja kolesarjev, oseb in avtomobilov ni upoštevalo vseh razpoložljivih posnetkov skupaj, je obramba zatrjevala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in v zvezi s tem napačno sprejeto dokazno oceno.

Takšne očitke višje sodišče zavrača kot neutemeljene. Do vsebinsko primerljivih navedb obrambe, ki jih je ta podala že ob ogledovanju video posnetkov, se je sodišče prve stopnje opredelilo, ne da bi, kot to stori obramba, to kar na posnetkih ni vidno, dopolnjevalo z lastnimi sklepanji oziroma da bi posamezne pešce, kolesarje oziroma vozila, ki so se v kritičnem času nahajali na navedenem območju, za vsako ceno skušalo povezati s storitvijo kaznivega dejanja, kar obramba stori, ne da bi to mogla utemeljiti še s čim drugim kot lastnimi ponavljajočimi prepričanji. Zato višje sodišče zavrnitev ponujenih tez obrambe šteje za pravilno. Sicer pa k temu dodaja, da je kolesarja brez luči na vseh posnetkih, kot jih navaja obramba in tudi ob navedenih časih (kamera št. 2 Avto L. ob 19:34:26, kamera št. 8 Avtohiše P. ob 19:34:47 in kamera št. 1 Avtohiše P. ob 19:35:06), zaznalo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato kot neutemeljene zavrača navedbe pritožnika, da sodišče ni upoštevalo vseh posnetkov skupaj. Drži pa, da tega, kar ni bilo vidno, ni nadomeščalo z dopolnjevanjem in nakazovanjem na morebitne možnosti, kaj je ali ni bilo. Da je posnetke celostno in skrbno presojalo, je očitno tudi glede na upoštevanje izvedenskega mnenja (list. št. 3182), da ni mogoče ugotoviti velikosti in postave kolesarjev in tudi ne, če gre pri kolesarju, zaznanem ob 19:32:04 (dejanski čas 19:35:06) in ob 19:36:17 (dejanski čas 19:39:19) za istega kolesarja. Naveden zaključek izhaja iz točke 61 obrazložitve sodbe, kot tudi ugotovitev, da iz navedenega izvedenskega mnenja izhaja, da ni bilo mogoče izboljšati slike pešca, vidnega ob 19:37:38 uri in ne ugotoviti, katere znamke oziroma modela je bilo vozilo, ki je ob 19:38:21 pobralo pešca.

48. Obramba je opozarjala na osebo, videno na kameri št. 3 Avto L. (čas med 19:37:04 – 19:37:13), ki jo povezuje s sovpadanjem prihoda oškodovanca po J. cesti in vklapljanjem smernega kazalca za zavijanje na levo, kar po stališču obrambe izkazuje povezanost več oseb z izvedbo streljanja oškodovanca. Navedena dejstva, izhajajoča iz posnetkov, je upoštevalo tudi sodišče v sodbenih zaključkih v točki 59, ko je odgovorilo tudi na pomisleke obrambe, da sta bila ob 20:42:23 (dejanski čas 19:38:23) videna dva zaporedna bliska (iz pištole), kar je sodišče utemeljeno zavrnilo z ugotovitvijo, da je oškodovanec svoje vozilo zaklenil šele ob 19:38:37, torej kasneje.

Glede osebe, razvidne iz kamere št. 1 Avtohiše P. ob 19:40:31 pritožniki zatrjujejo kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza s posnetkom, ki ga je obramba sama "približala", z utemeljitvijo, da bo v zvezi s tem postavljen izvedenec za izboljšavo posnetkov. Ker je bil tudi naveden posnetek predmet izvedenskega pregleda, katerega rezultati so povzeti v točki 61 izpodbijane sodbe, je zgrešeno navajanje pritožnikov, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, v posledici pa tudi kršitev ustavnih pravic iz 29. člena Ustave, saj je bila izvedba tega dokaza prepuščena strokovno usposobljenim osebam, katerih ugotovitve očitno niso zadovoljile pričakovanj obrambe. Obrazložitev obrambe, zakaj je z navedenim podana tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na nedovoljene dokaze, je izostala in je tako ni moč preizkušati.

49. Tudi glede avtomobila, ki je "pobral prej navedenega čakajočega pešca", je potrebno ugotoviti, da iz, že v točki 63 navedenih razlogov ni moč ugotoviti vrste in modela vozila, obramba pa kljub temu skuša ustvariti povezavo med tem vozilom in vozilom, ki je vozilo za oškodovancem v križišču Š. in T. ceste. V zvezi s tem zatrjuje celo bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do "sledenja" tega vozila oškodovančevemu vozilu.

Čeprav gre za nekonkretizirano navedbo, ker ni navedeno, na katerega od načinov naj bi bila zatrjevana kršitev sploh podana, jo višje sodišče zavrača že zato, ker izostanek razlogov o nebistvenih okoliščinah kaznivega dejanja ne more predstavljati zatrjevane kršitve. Vožnje nekega vozila v enem od križišč, ki je vozilo za oškodovančevim, zgolj zaradi tega nikakor ni moč šteti za sledenje, še manj pa za vozilo, ki bi lahko bilo, kot navaja obramba, nekaj minut kasneje že vpleteno v umor oškodovanca. Tako podana utemeljitev zato ne more prepričati niti z zatrjevano vsebino.

50. V zvezi z vozilom, ki je s parkirišča odpeljalo 32 sekund pred prihodom oškodovanca obramba navaja, da je možno, da je vozilo odpeljalo s parkirišča prav zato, da je spraznilo prostor za oškodovanca.

Višje sodišče ugotavlja, da k razlogom v točki 63 na strani 74 v zvezi s tem nima kaj dodati, ker jih ocenjuje za pravilne in jim pritrjuje.

Kolikor obramba v tem delu zatrjuje, da sodišče priči P. U. iz neznanega razloga ni sledilo v delu, da avta kasneje ni več videl na istem mestu in da je sodba v tem delu neobrazložena, dokazna ocena priče P. V. pa napačna in v nasprotju z njihovo izpovedbo, višje sodišče ugotavlja, da je dokazna presoja priče P. U. navedena v točki 54, kjer obramba lahko najde tudi odgovor na vprašanje, zakaj je sodišče štelo, da je priča P. U. v avtu videl sedeti P. V. in zakaj je štelo, da ne drži izpovedba priče P. U., da avtomobila kasneje na parkirišču ni več bilo.

51. Bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po navedbah pritožnikov sodišče zagrešilo tudi z neupoštevanjem osebne zaznave priče P. T., o njegovem čudnem občutku v smislu, da je opažena oseba pri ograji Avto L. lahko povezana s kaznivim dejanjem. Glede na navedeno utemeljitev, višje sodišče najprej ugotavlja, da takšna utemeljitev niti ne predstavlja zatrjevane kršitve, temu pa ne more dajati dodatne teže niti navajanje obrambe, da gre za prazno in arbitrarno argumentacijo sodišča. Ko je sodišče prve stopnje ocenjevalo in zaključilo, da opažanja navedene priče na zaključke sodišča, da je storilec ravno obtoženi, ne vplivajo, in ko je pri dokazni presoji navedene priče v točki 56 navedlo, da je šlo zgolj za P. T. domnevo, je tak zaključek po oceni pritožbenega sodišča razumen, realen in odraz nepristranskega tehtanja pomena te izpovedbe oziroma dela izpovedbe za razliko od obrambe, ki skuša celo čuden občutek posamezne priče povzdigniti na raven za obtoženca razbremenjujočega dokaza.

52. Istovrstno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obramba zatrjuje tudi z navedbo, da ne drži stališče sodišča, da je kolesar ob 19:35:06 na posnetku kamere št. 1 Avto P., priča P. T., saj bi bilo v tem primeru vidno tudi, da se je P. T. vrnil nazaj na T. ulico, razen tega pa da tudi ni bilo zanesljivo ugotovljeno, če je imel priča P. T. na kolesu luč ali ne.

V dokazni presoji izpovedbe navedene priče (točka 56 obrazložitve) višje sodišče ne prepoznava nobenih pomanjkljivosti ali nedoslednosti. Zaključek, da P. T. na kolesu ni imel luči, o čemer je izpovedoval tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, je jasen. Da je ob 19:35:06 na posnetku kamere št. 1 Avtohiše P. lahko bil prav kolesar P. T. pa je sodišče upoštevalo kot zelo verjetno glede na razloge, ki jih je v isti točki tudi navedlo (o ves čas enakem označevanju svoje smeri vožnje, mesta kjer je s kolesom obrnil, mesta, kjer je opazil moškega in dejstva, da njegovo kolo ni imelo luči), česar obramba ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na to, kar iz posnetka ni razvidno.

53. V razlogih sodbe v točki 63 (o nelogičnosti teze obrambe o izvršitvi umora s strani usposobljene in organizirane skupine ljudi ravno na parkirišču pred lokalom, v katerem se je odvijala sindikalna zabava), obramba prepoznava izostanek razumskega argumenta zavrnitve take teze in s tem zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni višjega sodišča ni podana. Iz razloga, ker se je s temi navedbami sodišče le razumno in logično odzvalo na le navržene teze obrambe, ki razen s sklepanji niso bila s strani obrambe z ničemer resneje podprte, zato tudi ne preverljive in nenazadnje tudi ne predmet izvajanega dokaznega postopka.

54. Protispisnost zaključka in neupoštevanje sočasnosti dokazov, pretresenih na glavni obravnavi in s tem bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obramba uveljavlja z navedbo, da je sodišče zaključilo, da ni podlage za zaključek, da je navedeni kolesar na posnetku kamere št. 2 Avto L. in kamere št. 8 Avtohiše P. isti, pri čemer da sodišče tudi ni upoštevalo posnetka kamere št. 1 Avtohiše P. Višje sodišče najprej ugotavlja pomanjkljivo obrazloženost take navedbe, ker ni opremljena s podatki o časih, zabeleženih na posnetkih. Kolikor ima imela obramba v mislih kolesarja, razvidnega iz posnetka kamere 2 Avto L. ob 19:34:26 uri in kolesarja na posnetku kamere št. 8 Avtohiše P. ob 19:34:47 uri, je moč ugotoviti, da sprejetemu stališču sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ni moč odrekati razumnosti in pravilnosti, ravno iz razloga, ker se kolesarjev glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, ni dalo konkretneje prepoznavati. Zato ne gre za protispisen zaključek. Ne drži pa niti, da sodišče pri svojih ugotovitvah v zvezi s kolesarjem ni upoštevalo tudi posnetkov kamere št. 1 Avtohiše P., saj je prihod kolesarja brez luči ob 19:35:06 izrecno ugotovilo v točki 58 obrazložitve sodbe, navedeno pa povezalo tudi z zaključki o presoji izpovedbe priče P. T. v točki 56 in kar je tudi sicer enaka pot, kot jo je navajala obramba v zvezi s tem kolesarjem, le da zavrača, da bi to bila priča P. T., ker ni vidna njegova vrnitev na T. cesto po obračanju kolesa v višini lokala V. Navzočnost tega kolesarja v območju pokrivanja kamere št. 2 Avto L. je obramba skušala povezati z odhodom kolesarja s parkirišča V. ob 19:39:19, za kar pa se je, kot je bilo tudi v tej odločbi že navedeno, izkazalo, da na podlagi posnetkov ni moč zaključiti, da gre za istega kolesarja. Obramba zato nima prav, da so sodbeni razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi – ogledanimi video posnetki, zato v zvezi s tem tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kljub temu, da tudi obramba sprejema ugotovitve izvedenca fototehnične stroke in ko je to mnenje upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in to izrecno navedlo v točki 61, zagovorniki v isti sapi navajajo, da je sodišče to mnenje ignoriralo ter samovoljno ravnalo glede primerjave obeh kolesarjev, s tem pa prav tako zagrešilo istovrstno kršitev (iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju sledilo, za to navedlo razloge, zato pri sprejetih zaključkih nikakor ne gre za samovoljno ravnanje sodišča, kot to skuša zavajajoče prikazati obtoženčeva obramba.

55. Sodišče je v točki 58 zaključilo, da je oškodovanca umoril prav kolesar, upoštevaje časovno sosledje prihoda oškodovanca na parkirišče, ki mu je sledil kolesar brez luči in odhod kolesarja brez luči z veliko hitrostjo s parkirišča, ko je upoštevalo posnetke kamer št. 1 in 8 Avtohiše P., kamere št. 2 Avtohiše L. ter ob upoštevanju navedenega očitno ugotovilo tudi, da v času od oškodovančevega zavijanja proti V. v tistem času na parkirišče drugi avtomobili ali kolesarji niso vozili. Prav na podlagi ogledanih posnetkov je tudi ugotovilo, da je kolesar parkirišče pospešeno zapustil ob 19:39:19. 56. Pritožbena graja, da naveden čas, ko je kolesar pripeljal s parkirišča (ob 19:39:19) nasprotuje zaključkom sodišča o času streljanja in da navedeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Čas ustrelitve je dovolj določno opredeljen s časovnim okvirom med 19:38:37 in 19:40:18, zato ugotovitev o kolesarjevem zapuščanju parkirišča ob 19:39:19 ni v nasprotju z ugotovljenim časovnim okvirom streljanja, temveč je povsem realno umeščena v ta časovni okvir.

Obramba navaja, da je napačen in v nasprotju z dokazi tudi zaključek sodišča, da v tem času ni vidno, da bi v smeri parkirišča prišel še kak drug kolesar ali avtomobil, vendar pritožniki ne obrazložijo, v nasprotju s katerimi dokazi je tak zaključek oziroma zakaj je tak zaključek napačen. V navedeni točki obrazložitve je sodišče čas 19:37:42 ugotovilo kot čas, ko je pripeljal avto oškodovanca, pritožniki pa za ta čas navajajo prihod kolesarja, ne da bi obrazložili prihod katerega kolesarja in iz katerih posnetkov ter ob katerem času izhaja to, kar imajo v mislih. Tako neobrazloženih navedb višje sodišče ne more ocenjevati.

57. Neobrazloženost sodbe pritožniki uveljavljajo z navedbo, da sodišče ni upoštevalo možnosti, da je storilec kaznivega dejanja bil na kraju že veliko pred B. B. in da tja ni prišel zadnji hip.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da sodišče ni dolžno navajati razlogov o okoliščinah, za katere ni jasno, če so sploh obstajale, ki sploh niso bile predmet dokazovanja in ki je, glede na okvir kazenskopravnega obravnavanja, začrtan z vložitvijo obtožbe zoper določenega storilca in zaradi določenega kaznivega dejanja sploh obravnavan.

58. Pritožnika zatrjujeta napačno presojo sodišča pri spremljanju gibanja kolesarja brez luči, videnega na posnetkih kamer št. 2 Avto L. (19:34:26), kamere št. 8 Avtohiša P. (19:34:47) in kamere 1 Avtohiše P. ob 19:35:15, ker ni upoštevalo, da gre za enega in istega kolesarja.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 57 ugotovilo pot kolesarja brez luči (enako kot obramba), pri tem pa zaključek, če je šlo za enega in istega kolesarja ni bistven ob ugotovitvi, da je sodišče v točki 58 obrazložitve očitno štelo in to tudi utemeljilo, da je morilec kolesar brez luči, vendar tisti, ki je viden na posnetku kamere št. 1 Avtohiše P., ki izkazuje, da je avto oškodovanca pripeljal ob 19:37:42 in da je takoj za njim, ko je oškodovanec zavil desno proti V. ob 19:37:52 odpeljal tudi kolesar brez luči, ki je bil nato viden ob ograji Avta L., odpeljal v isti smeri kot pred njim oškodovanec, nato pa je iz smeri parkirišča, kamor je pred tem zavil oškodovanec in mu je sledil kolesar brez luči, ta tudi zelo hitro odpeljal s parkirišča in zavil desno ob 19:39:37. Zatrjevana napačna presoja gibanja (istega) kolesarja brez luči, kot zatrjuje obramba, zato ni podana zgolj zato, ker sodišče glede poti kolesarja brez luči ni opravilo enakega zaključka kot obramba, namreč, da gre za istega kolesarja.

59. Zaključek, da je oškodovanca umoril prav kolesar brez luči, ki je zapeljal na parkirišče za njim in ob 19:39:19 od tam tudi pospešeno odpeljal, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje obramba, ki ob tem prepoznava tudi špekuliranje sodišča, saj zaradi kvalitete posnetkov ni razvidno, da bi kolesar imel pri sebi orožje, kje naj bi bil strelec na parkirišču (zaradi teme ni vidno), prav tako ni bilo ugotovljeno, iz katere smeri je kolesar, ki se je proti parkirišču napotil za oškodovancem, pripeljal. Višje sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje ni na podlagi video posnetkov opravilo identifikacije obtoženca, kot to nakazuje obramba in ko v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz točke 58 obrazložitve na strani 70 izhaja le zaključek, da je oškodovanca umoril kolesar (ki je za oškodovancem zapeljal na parkirišče), da je bil to ravno obtoženi pa ni ugotavljalo na podlagi video posnetkov temveč upoštevaje celoto dokazov, kot jih je v sodbi obrazložilo in kot bo pojasnjeno tudi še v nadaljevanju te odločbe. To je bila le ena okoliščina, ki je sodišču prve stopnje omogočala zaključek, kot pravilno ugotavlja tudi obramba, da je obtoženi prav s kolesom lahko v času, za katerega alibija ni imel, prišel na kraj kaznivega dejanja in le-to izvršil. Gotovo pa tega dejstva sodišče prve stopnje ni štelo niti kot edinega niti kot odločilnega dejstva za dokazanost umora, zato zatrjevana kršitev, da sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje razlogov, ni podana, iz tega razloga tudi niso bile kršene na tej podlagi zgolj s členi označene ustavne pravice obtoženca iz 14., 22., 23. in 27. člena Ustave RS.

60. Pritožniki poudarjajo, da na vzorcih, zavarovanih s koles obtoženčeve družine ni bilo najdenih karakterističnih delcev, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem. Višje sodišče temu pritrjuje, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo iz utemeljenih razlogov povezalo z obtoženčevim ravnanjem – čiščenjem domnevno uporabljenega kolesa, kar je presojalo v zvezi z obtoženčevim zagovorom (točka 193), ko je kolo čistil sredi zime (kljub lepemu vremenu) in kljub dejstvu, da ga, po lastnih navedbah ni uporabljal 3/4 leta, torej celo prejšnjo aktualno kolesarsko sezono in kar je bilo, kot ugotavlja višje sodišče, po tem, ko so mu bili odvzeti vzorci z rok in las in še pred védenjem rezultatov teh analiz.

61. Na pritožbeno grajo, da je sodba ostala neobrazložena glede očitne časovne neusklajenosti kamer št. 2 Avto L. in št. 8 Avtohiše P., višje sodišče odgovarja, da so razlogi v zvezi s tem navedeni v točki 44 sodbe in to zadostni.

62. V sklopu pritožbenih navedb v razdelku "alibi obtoženega" obtoženčeva zagovornika neutemeljeno zatrjujeta, da se je sodišče pri ocenjevanju izpovedb prič P. A. in P. Z. parcialno oprlo na izjavi, ki sta jih priči dali policistom. Pri tem očitno prezreta, da je sodišče upoštevalo izpovedbi navedenih prič v preiskavi in na glavni obravnavi in da sta priči po predočenju podatkov, ki so izhajali iz uradnih zaznamkov o njunih navedbah na policiji, vsebino le-teh potrdili. Zato je vsebina le-teh postala del njunih izpovedb v dokaznem postopku in bila zato upravičeno tudi predmet dokazne presoje. Razen tega je njuni izpovedbi sodišče povezalo tudi z objektivno ugotovljenimi podatki, kar je navedlo v točkah 85, 88, 90 in 91 obrazložitve. Zato ni bilo kršeno načelo neposrednosti v zvezi s presojo izpovedb prič P. A. in P. Z., tudi ne kolikor sta se v svojih izpovedbah sklicevali oziroma potrdili, kar izhaja iz uradnih zaznamkov o opravljenih razgovorih z njima, ker so ti kot rečeno, bili "preliti" v njuni izpovedbi pred preiskovalnim sodnikom oziroma na obravnavah.

63. Glede zatrjevanj obrambe, da je sodišče napačno navajalo trajanje klica P. Z. ob 19:28:25, višje sodišče ugotavlja, da podatek o trajanju klica sicer izhaja iz uradnega zaznamka o razgovoru s P. Z. na list. št. 930, vendar se je sodišče v zvezi s tem upravičeno oprlo na bolj objektiviziran podatek na list. št. 1111, ki izhaja iz pregleda podatkov telefona P. A. in ki za čas 19:28:25 izkazuje dohodni klic P. Z., ki je trajal 4 sekunde. Razen tega je upoštevalo tudi druge objektivizirane podatke in sicer čas, ko sta se dekleti v fitnes centru registrirali in pred tem čas, ko je bilo vozilo P. Z. posneto na C. ob 19:30:16 uri, kar je 650 metrov od X. 1 in s predvidenim časom vožnje dveh minut do tam (točka 90 sodbe).

64. Za posnetek nadzornih kamer podjetja C., D. E. s.p. na naslovu C. 8, obramba utemeljeno navaja, da ta posnetek ni bil pregledan na glavni obravnavi, vendar v zvezi s tem ne zatrjuje kakšne kršitve. Višje sodišče ob tem ugotavlja, da iz razlogov sodbe v točki 90 izhaja, da je sodišče imelo zadostno podlago za sprejetje zaključkov, kot izhajajo iz te točke, upoštevaje vsebino uradnega zaznamka o ugotovljenih okoliščinah kaznivega dejanja z dne 19. 1. 2015, ki je temeljil ravno na pregledanem video posnetku, sodišče pa se je pri svojih zaključkih oprlo tudi na fotografije, izdelane na podlagi posnetka in na uradni zaznamek na list. št. 921, ko je bila pot od X. 1 do fitnes centra prevožena skupaj s P. Z. po njenih navodilih, ter tako ugotovljena trasa, trajanje posameznih delov poti in čas trajanja le-te. Zato dejstvo, da ta video posnetek ni bil pregledan na glavni obravnavi, na pravilnost zaključkov sodišča nima upoštevnega pomena, ker je sodišče do takih zaključkov prišlo z upoštevanjem vsebine zabeleženih ugotovitev tehnične narave in priložene fotografije. Kolikor obramba v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev iz 8. točke 371. člena ZKP, zaradi - kot navaja - opiranja sodišča na vsebino uradnega zaznamka, ki ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba lahko opre, se višje sodišče sklicuje na že povedano v zvezi z naravo tovrstnih uradnih zaznamkov, kot to izhaja iz točke 44 te odločbe.

65. Za navajane vsebinske pomanjkljivosti pregledane vsebine zavarovanih video posnetkov in ugotovitev iz uradnega zaznamka z dne 19. 1. 2015, višje sodišče ugotavlja, da to, kar zatrjujejo pritožniki (da identifikacija posameznega vozila – tudi vozila P. Z. ni mogoča), iz navedenega uradnega zaznamka tudi dejansko ne izhaja, temveč le zaključek, da vozilo ob 19:30:16 uri izmed vseh mimovozečih vozil v pregledanem časovnem obdobju (od 19:24:55 do 19:38:42), najbolj ustreza lastnostim vozila ..., kakršnega uporablja P. Z. Takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje povezalo z dejstvom, da je takšno vozilo uporabljala P. Z.; dejstvom, kdaj je bil opravljen klic; od kod in kam sta bili s P. A. namenjeni. Pravilnosti ugotovitev sodišča v točkah 90 do 91 ni moč oporekati v nobenem pogledu. Navedba pritožnikov, da je policija lastniku zaseženih kamer D. E. verjela na besedo o zamiku časa na sistemu, pomeni le ugotovitev, kolikor pa bi obramba dejansko imela kakšne pomisleke v zvezi s tem, bi ti v teku postopka lahko bili razjasnjeni, vendar v zvezi s tem nikoli ni podala nobenega dokaznega predloga za preverjanje te okoliščine, gre pa tudi sicer, za po vsebini le tehničen podatek.

Ob tem tudi ni moč prezreti dvojnih meril, ki jih obramba uporablja pri ocenjevanju pomena uradnih zaznamkov o izjavah posameznih prič, saj se je ravno v zvezi z okoliščino, ki jo je med drugim tudi skušala razlagati čimbolj v korist obdolženca, sklicevala na trajanje pogovora med obtoženčevo hčerko in P. Z. v trajanju 11 sekund, kot izhaja iz uradnega zaznamka na list. št. 930. 66. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obramba utemeljuje z nedokazanostjo sodbenega zaključka, da sta dekleti dejansko odpeljali izpred X. že ob 19:29. V takšni utemeljitvi višje sodišče prepoznava le utemeljevanje zmotno ugotovljenega stanja glede te okoliščine, ki ne more biti uspešno glede na zaključke sodbe v točki 91 na strani 93, ko se je sodišče oprlo na objektivne podatke o zabeleženem vozilu P. Z. ob 19:30:16 in objektivni podatek vstopa v fitnes center, pri čemer z dejanskim časovnim trajanjem njune poti 16. 12. 2014 sodišče ni razpolagalo in trajanje le-te tudi ni bistvenega pomena ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, kdaj je bilo vozilo in kje opaženo kmalu po odhodu z X., kar je bistveno tudi za ugotavljanje časovnega okvira obtoženčevega alibija. S temi ugotovitvami višje sodišče odgovarja tudi na navedbe pritožnikov, da se sodišče ni jasno opredelilo, do kdaj ima obtoženi alibi, saj navedeno jasno izhaja že iz ugotovitve, da sta dekleti štartali okoli 19:29 (tudi točka 93).

67. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnikov o neobrazloženosti sodbe v delu, kdaj bi po stališču sodišča obtoženi lahko prišel na kraj kaznivega dejanja.

Upoštevaje časovni okvir alibija (do 19:29) in zaključek sodišča, da je oškodovanca umoril kolesar, ki je bil zaznan na kameri št. 1 Avtohiše P. ob 19:37:52, ki je sledil oškodovančevemu vozilu na parkirišče V. in od tam pospešeno odpeljal ob 19:39:19, postane jasno tudi, kdaj je storilec – obtoženec lahko prišel na kraj kaznivega dejanja.

68. Navedb pritožnika, da je sodišče vsako dvomljivo in negotovo dejstvo vedno tolmačilo v škodo obtoženca in s tem kršeno ustavno zagotovljeno jamstvo domneve nedolžnosti, višje sodišče ne more oceniti drugače kot nekonkretizirane in neobrazložene, zato jih, ko so le tako navedene, ne more ocenjevati.

69. Pritožbene navedbe, da je sodišče za ugotavljanje potrebnega časa za prihod s kolesom od obtoženčevega doma do restavracije uporabljalo neustrezne podatke, spet z namenom prikazati teoretično možnost za izvedbo kaznivega dejanja in, da so tudi vse prevožene trase pri rekonstrukciji take, da ne ustrezajo nobeni trasi kolesarjev, višje sodišče ocenjuje za neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je skrbno presojalo tako posamične dokaze kot pomen le-teh v medsebojni povezavi, na nobenem mestu pa ni razbrati, da je obtožencu katerokoli dejstvo štelo v breme brez ustrezne utemeljitve, v kar skušata prepričati pritožnika. Celo objektivno izkazane podatke, ko obrambi ustreza, ignorira (fotografija vozila P. Z. ob 19:30:16 že na C. 8, ki jasno in objektivno izkazuje neprepričljivost prič o tem, da sta z X. navedenega večera lahko odšli šele ob 19:33, kot navaja obramba); in ko je glede na postavitev kamer, ki so ujela posamezna vozila, kolesarje in pešce v okolici kraja kaznivega dejanja seveda tudi popolnoma jasno, da niso pokrivale trase poti udeležencev, opravljene pri rekonstrukciji, saj kamere "pokrivajo" le neposredna bližnja križišča v okolici V. 70. Zgrešeno je utemeljevanje kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je sodišče zaradi neustreznih rezultatov rekonstrukcije sprejelo napačno dokazno oceno; napačno pa je tudi utemeljevanje zagrešene bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da sodišče pri izbiri kolesarske poti (pri rekonstrukciji) ni upoštevalo zaseženih posnetkov v okolici kraja streljanja in da zato ni moglo izmeriti dejansko potrebnega časa obtoženca za pot s kolesom od doma do kraja kaznivega dejanja. Zato bo višje sodišče ta zatrjevanja presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Obrazložitev teh navedb izhaja iz strani 45 – 47 pritožbe in v pritožbo vnešenih skic z označeno možno traso poti prihoda na kraj kaznivega dejanja, ob upoštevanju posnetkov kamer Avto L. in Avto P. in kolesarja brez luči že ob 19:34:26 (kamera 2 Avto L.).

Višje sodišče ugotavlja, da obramba izhaja iz predpostavke, da je bil storilec kaznivega dejanja kolesar brez luči, ki je razviden že na tem posnetku, čeprav je sama hkrati navajala, da to ne more biti obtoženec zaradi časovne zabeležbe le-tega že ob 19:34:26. Vztrajanju pri navedenem očitno služi tudi ponujena možna trasa prihoda storilca glede na navedene posnetke po bistveno daljši poti, ki dejansko ni bila prevožena pri rekonstrukciji (skica na strani 47 pritožbe). Ti pomisleki kot tudi pomisleki, da ni realno pričakovati, da bi bil čas, ki ga je za posamezno prevoženo traso pri rekonstrukciji potreboval policist glede na pričakovano kondicijo le-tega enak času, ki bi ga potreboval obtoženi in da tudi kolesarjenje policista pri rekonstrukcijskih trasah ni bilo zmerno, ker so bili vsi kolesarji zadihani, so navedbe, ki presoje razlogov izpodbijane sodbe in prepričljivosti le-teh, ne morejo omajati, ne izpodbiti.

Iz razlogov sodbe v točkah 92 in 93 izhaja, da so bile izmerjene tri različne trase možne poti od obtoženčevega doma do parkirišča V. (podrobnosti razvidne iz zapisnika o ogledu in rekonstrukciji na list. 2389 in zapisa o prevoženih trasah na list. št. 2413); da je bilo med drugim uporabljeno tudi obtoženčevo kolo (s skoraj prazno prednjo pnevmatiko); da je bil tempo kolesarjenja zmeren, ker so mu sledili vsi udeleženci, ne glede na vrsto koles in različno športno kondicijo; upoštevan pa je bil tudi potreben čas za odhod obtoženca iz stanovanja v povezavi z ugotovitvijo o največ porabljenem času za prihod od obtoženčevega doma do V., ugotovljen čas je bil med 6:15 in 6:55 minut. Zato je pravilen zaključek v točki 93 na 95. strani sodbe, da je obtoženi po odhodu hčerke imel dovolj časa, da je s kolesom odšel do V., saj je bil oškodovanec umorjen najprej ob 19:38:37 uri.

Čeprav je obramba navajala in na skici na strani 46 pritožbe tudi označila smer vožnje zadnjega dela poti, ki jo je na rekonstrukciji opravil sodniški pripravnik in kar sicer izhaja tudi iz list. št. 2393 zapisnika o ogledu in opravljeni rekonstrukciji, iz tega izhaja tudi, da je sodniški pripravnik prišel praktično istočasno z ostalimi kolesarji. Zato navedeno ne more imeti kakšnega odločilnega pomena, neupoštevne pa so tudi navedbe o "norenju" policista s kolesom na rekonstrukciji, kar je protispisna navedba pritožnikov, ki pri samem kolesarjenju niti nista sodelovala in s tako pretiranimi izjavami skušata omajati verodostojnost ugotovitev, ki izhajajo iz prevoženih – predvsem časovnih okvirov poti na rekonstrukciji.

71. O zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi z rekonstrukcijo so bili razlogi že navedeni v točki 21 te odločbe.

**K pritožbenim navedbam v razdelku bazne postaje:**

72. V tem delu pritožnika v bistvenem povzemata ugotovitve sodišča in zaključke o dokazni presoji izpovedbe priče R. R. v točkah 100 in 101, iz katerih je razvidno tudi, v katerem delu sodišče izpovedbi te priče ni sledilo in iz katerih razlogov. Pri naštevanju ključnih ugotovitev priče R. R. sta kot táko, pritožnika izpustila navedbo te priče, da se šele po vzpostavitvi povezave ve, preko katere bazne postaje je bila ta vzpostavljena, kar je sicer v pritožbi bilo navedeno, vendar ne kot ena ključnih okoliščin. V zvezi z dokazno presojo priče R. R., je sodišče po zatrjevanjih obrambe, zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v nasprotju z izpovedbo priče R. R., ko je dopustil, da se je obtoženčev telefon ob 20:06 priklopil na bazno postajo AVARNO 3 z njegovega doma, zaključilo, da se obdolženi v ravno tem času ni nahajal doma.

Zatrjevana kršitev po oceni višjega sodišča ni podana. Sodišče je v točki 101 navedlo, da je priča R. R. na podlagi opravljenih meritev, seveda ne na dan izvršenega kaznivega dejanja, le dopustil možnost, da bi se obtoženčev telefon priklopil na bazno postajo AVARNO 3, tudi če bi se ta nahajal doma, vendar je tako dopustitev možnosti sodišče pravilno presojalo ne le samo zase temveč v povezavi z drugimi okoliščinami, ki jih je v isti točki tudi navedlo, da se je obtoženi v času štirih mesecev le kritičnega večera in ravno ob 20:06 izkazano priklopil na bazno postajo AVARNO 3; da je to čas, za katerega obtoženi nima alibija, da navedena bazna postaja ni na seznamu baznih postaj, ki najbolje simulirano pokrivajo to lokacijo; da je bilo izkazano, da je bil obtoženi prav na bazno postajo AVRHOV 1, ki najbolje pokriva naslov njegovega prebivališča, v zadnjih štirih mesecih priklopljen 228x, od tega tudi 3x istega večera (16. 12. 2014), tudi ob prejemu SMS s strani V. V. ob 18:42:09 uri, ob 19:49:26 uri in ob 20:10:48 uri. Vsi ti podatki napotujejo na logičen sklep, da se ravno ob 20:06:45 uri obtoženi ni nahajal doma, pač pa na območju druge bazne postaje. To je sodišče dodatno utemeljilo tudi z zanesljivo ugotovitvijo, da v navedenem času obtoženi ni izvajal aktivnosti na računalniku, kot je zatrjeval; da se tudi ni javil na klic P. L. in da je objektivno imel možnost, tudi po izvršitvi kaznivega dejanja priti na območje bazne postaje, ki očitno najbolje pokriva njegovo bivališče, v nadaljevanju pa tudi dovolj časa za vnovičen premik na območje bazne postaje AVARNO 3 in odmik z le-te na območje bazne postaje AVRHOV 1. Natančna lokacija obtoženčevega nahajanja med prejemom in pošiljanjem zadnjih treh SMS-ov V. V., pa tudi glede na izpovedbo priče R. R. ni mogoča, zato je pravilen zaključek sodišča, da je bistvena okoliščina, ki se je izkazala z evidentiranjem baznih postaj na obtoženčevem telefonu kritičnega večera prav to, da je izpodbit njegov zagovor, da je bil ves večer doma. Zatrjevano nasprotje med zaključki sodišča in izpovedbo priče R. R. zato ni podano in posledično tudi ne zatrjevana bistvena kršitev v zvezi s tem.

73. Zaradi vpliva številnih okoliščin, o katerih je izpovedovala tudi priča R. R. in jih obramba povzema v pritožbi (da je povezava telefona z bazno postajo odvisna od mikrolokacije, trenutnih radijskih razmer, zasedenosti določene celice bazne postaje, možnosti odboja ali uklona signala, celo od tega, če je okno odprto ali ne; z meritvami pa se da ugotoviti, kateri signali baznih postaj so v trenutku meritve prisotni na določeni lokaciji), višje sodišče ugotavlja, da ob dejstvu, da meritve na lokaciji obtoženčevega doma 16. 12. 2014 v kritičnem času (20:06) jasno da niso bile opravljene, tudi pojasnila priče R. R. za obtoženca niso tako razbremenilna, kot to skuša prikazati obramba in še to upoštevaje le del njegove izpovedbe in seveda povsem ločeno in brez povezave s katerokoli drugo okoliščino, ki jo je za razliko od obrambe upoštevalo sodišče, ko je v zvezi z navedeno pričo podalo zaključke v točki 101. 74. Ko obramba navaja, da sodišče ne sledi priči v delu, da se da na podlagi meritev zunaj - na cesti sklepati smiselno tudi za dogajanje v stanovanjih, za to pa ni navedlo razlogov (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), višje sodišče ugotavlja, da je ravno zaradi pojasnjevanj priče R. R., kaj meritve lahko izkazujejo (trenutne radijske razmere na določeni mikrolokaciji in to v času izvajanja meritev), sodišče upravičeno izpovedbe priče R. R. ni razlagalo tako ozko in izključujoče, kot to - iz razumljivih razlogov sicer - stori obramba, ki s tem skuša dokazovati ravno to, da je bil obtoženi s svojim telefonom tudi ob 20:06 doma. Dokazna ocena izpovedbe priče je zato pravilna in popolna, predvsem pa povezana tudi z drugimi zanesljivo ugotovljenimi okoliščinami, kot jih je v točki 101 sodišče prve stopnje tudi navedlo. Z utemeljevanjem, da je sodišče pri odločanju na podlagi verjetnosti preklopa razpolagalo le s podatki za obdobje dobrih treh mesecev, kar je relativno kratko obdobje in ne omogoča gotovih zaključkov, zaradi česar da je sklepalo samovoljno in zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, višje sodišče ugotavlja, da bi na zatrjevano kršitev lahko nakazovala le navedba pritožnikov, da je šlo za samovoljno sklepanje, kar pa glede na izkazano dokazno podlago za sprejete zaključke ne drži in so takšna navajanja obrambe očitno namenjena le ustvarjanju večjega vtisa o pomenu zatrjevane kršitve, ki pa, kot rečeno, ni podana.

75. Nestrinjanje obrambe z zaključkom sodišča, da priklop na bazno postajo AVARNO 3 pomeni neposredno nahajanje na kraju kaznivega dejanja, je netočno in zato zavajajoče glede na zapisano v točki 101 obrazložitve sodbe. Iz te izhaja, da preklop na bazno postajo AVARNO 3 ob 20:06 omogoča zaključek, da se je obtoženi nahajal na območju kraja kaznivega dejanja. Smiselnost tovrstnega obtoženčevega ravnanja pa seveda ni nujno v korelaciji s storilčevo inteligentnostjo, saj vsakdo lahko v določenih trenutkih, še posebej če so stresni in adrenalinski, ravna tudi čisto po trenutnem navdihu in ne v skladu s svojimi pričakovanji ali pričakovanji drugih.

76. O zavrnitvi dokaznega predloga v zvezi z baznimi postajami so bili v tej odločbi že navedeni razlogi v točkah 22 – 23. 77. Pritožnika sta se tudi s časovno razpredelnico kritičnega dne (stran 58 - 59 pritožbe in pojasnili le-te) trudila izpodbiti pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi objektivno imel možnost priti od doma na parkirišče V. in ustreliti oškodovanca. Višje sodišče ne preseneča, da je izpuščena ravno okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in sicer videnje kolesarja, ki je v isti smeri kot oškodovanec, zavijal za njim na parkirišče, saj je ravno v zvezi s tem kolesarjem sodišče prve stopnje zaključilo, da je temu zadnjemu delu oškodovančeve poti sledil in se s parkirišča tudi hitro odpeljal in da je v navedenem času oškodovanec tudi bil ustreljen.

Dodatne prepričljivosti časovni razpredelnici in umeščanju obtoženčevih ravnanj v njo, ne more dajati niti navedba pritožnikov, za katero je že bilo ugotovljeno tudi v tej odločbi, da gre le za vztrajno ponavljanje, da ima obtoženi alibi do časa 19:33, kar spisovno ni izkazano, temveč le do 19:29 zaradi že povedanega tudi v točki 66 te odločbe, zato ob upoštevanju enakih, maksimalno upoštevanih potrebnih časov za obtoženčev odhod od doma in prihod na parkirišče, kot jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ne drži ponujen zaključek, da bi obtoženi na kraj lahko prišel šele ob 19:39:55. Kar zopet ni, kot napačno navajata pritožnika, čas, ko je bil oškodovanec že ustreljen, glede na časovni okvir njegove usmrtitve v času od 19:38:37 do 19:40:18. Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je na poti; kje ga naj čaka in da je tudi natančno streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabave zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec.

**K pritožbenim navedbam v razdelku "obtoženčev zagovor":**

78. Obramba graja zaključek sodišča, da je obtoženi tekom postopka svoj zagovor spreminjal in prilagajal dokaznemu postopku in ga ocenjuje tudi za nelogičen in neživljenjski. Iz razloga, ker se obtoženi ob prvi izjavi na policiji posameznih stvari ni spomnil, ker jih ni štel za pomembne, v nadaljevanju pa se je na svoj zagovor pripravil glede na navedbe in očitke, ki so izhajali iz obtožnice. Obramba še opozarja, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 22. 12. 2014 ni formalen dokaz, da je obtoženi svojo izjavo podal brez prisotnosti zagovornika, zato sodišče v skladu s tretjim odstavkom 148.a člena ZKP svojo odločitev na to izpovedbo ne sme opreti, ves čas presojanja obtoženčevega zagovora na glavni obravnavi pa je zagovor primerjalo ravno z izjavo obtoženca, dano s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana kršitev ni podana. Uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 22. 12. 2014 se nahaja na list. št. 336 do 340. Iz le-tega izhaja, da je bil sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, potem, ko je bil takrat osumljeni A. A. seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen in na kakšni podlagi ter poučen o pravicah, kot je to razvidno iz list. št. 336. Izjavil je, da si ne bo vzel zagovornika, pravni pouk je razumel in podal navedeno izjavo. Tako zbrana obvestila od osumljenca potem, ko so mu bili dani vsi ustrezni in pravilni pravni pouki ni nedovoljen dokaz in se iz spisa ne izloča, čeprav drži, da tudi ni dokaz, na katerem bi sodba lahko temeljila, saj ta pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko pridobijo procesno veljavni dokazi (mag. Štefan Horvat., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 313, točka 20). Na zapisano izjavo je osumljeni A. A. podal tudi pripombe, ki so prav tako zabeležene, vsako stran izjave je tudi podpisal, izvod navedenega uradnega zaznamka pa mu je bil tudi vročen.

Iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca na list. št. 409 do 412 izhaja, da je bilo zaslišanje opravljeno pred preiskovalnim sodnikom 24. 12. 2014. Navajal je, da je v zvezi z očitanim dejanjem že podal izjavo policistom in da pri tej izjavi vztraja. Ko mu je bila ta predočena in prebrana, je obtoženi znova potrdil, da pri tej izjavi vztraja. Na ta način se je podana izjava na policiji prelila v obtoženčev zagovor in postala sestavni del le-tega, zato ne more biti nobenih pomislekov o zakonitosti in dopustnosti le-te, ko je bila ta obtožencu tekom postopka ne le predočena, temveč tudi dokazno ocenjena. Ko se obtoženec odloči zagovarjati, je njegova izpovedba (zagovor), če je zaslišanje opravljeno v skladu z zakonskimi določbami, dokaz, ki je podvržen dokazni presoji tako kot vsi drugi dokazi in na katerem lahko temelji tudi sodna odločba.

Sklicevanje obrambe na določbo tretjega odstavka 148.a člena ZKP pa se po vsebini dejansko nanaša na zaslišanje osumljenca na policiji, ki mora biti, da gre za procesno veljaven dokaz, izvedeno v skladu z navedeno zakonsko določbo, torej v navzočnosti osumljenčevega zagovornika, da je zaslišanje opravljeno po določbah ZKP, ki veljajo za zaslišanja obdolženca in da je o zaslišanju sestavljen zapisnik. Hibnost osumljenčevega zaslišanja na policiji glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 148.a člena ZKP (če osumljenec ni bil poučen o svojih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, če dan pouk in izjava osumljenca glede pravice do zagovornika ni zapisana v zapisnik ali če je bil zaslišan brez navzočnosti zagovornika ali če je bilo ravnano v nasprotju z določbami osmega odstavka 227. člena ZKP), pa dejansko privede do tega, da v takem primeru sodišče ne sme opreti svoje odločbe na osumljenčevo izpovedbo. V konkretnem primeru na policiji ni bilo opravljeno zaslišanje osumljenca na podlagi 148.a člena ZKP, njegova izjava, zapisana v obliki uradnega zaznamka in na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP pa kot že rečeno, ni nedovoljen dokaz, na vsebino le-te se je obtoženec izrecno skliceval v kasnejših zaslišanjih, zato je postala del njegovega zagovora in s tem predmet dopustne dokazne presoje.

79. Pritožnika navajata, da sodišče za svojo ugotovitev, da je bil obtoženi oblečen v trenerko, nima nobene dokazne podlage in da tudi ni bilo upoštevano, da na spodnjem delu trenerke ni bilo najdenih nobenih sledi kaznivega dejanja. S tem uveljavljata bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Višje sodišče ugotavlja, da je navajano po vsebini moč šteti kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede te okoliščine. Takim navedbam ni moč pritrditi, ker iz razlogov sodbe v točki 94 prepričljivo izhaja, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, v kaj je bil obtoženec oblečen doma, pa tudi kako je ocenjevalo njegov zagovor v zvezi s SMS-ji, izmenjanimi s pričo V. V., o védenju lokacije lokala V., o njegovi aktivnosti na računalniku, o razlogih neodgovorjenega klica P. L., o čiščenju kolesa in navezavi na izpovedbo priče P. M. v zvezi s tem (točka 96 obrazložitve), o izvedenju, kdaj je bil ustreljen direktor K. (točka 98 obrazložitve), o GSR delcih (točka 105 – 109 obrazložitve) in ko se s takšno dokazno presojo obramba očitno ne strinja in v teh posameznih segmentih, kot so bili navedeni, ponuja le tisto možno razlago, ki je za obtoženca kar najmanj obremenilna. V tej vnemi zaide celo v nasprotje sama s seboj, ko se v zvezi z določeno okoliščino (o tem, kdaj je obtoženi izvedel, da je bil ustreljen direktor K.), celo sama sklicuje na izjavo obtoženca, dano policiji, ki je bila tudi najbolj "sveža", čeprav glede te iste izjave navaja, da naj bi šlo celo za nezakonit dokaz.

Ker višje sodišče ocenjuje, da so zaključki prvostopenjskega sodišča napravljeni po skrbni preveritvi in presoji obtoženčevega zagovora v povezavi z drugimi dokazi pravilni, tudi v delih, ko je zagovor glede posameznih okoliščin spreminjal, sodišče pa je navedlo, zakaj sledi zagovoru iz posamezne faze postopka, so pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na ta sklop, neutemeljene. Sicer pa imajo zaključki sodišča v zvezi s tem, tako kot so pravilno sprejeti in ocenjeni, naravo dopolnilnega dokazovanja ob sicer ugotovljenih materialnih dokazih – GSR delcih (o tem v nadaljevanju) in o zanesljivo izkazanem vklopu bazne postaje AVARNO 3 na obtoženčevem telefonu ob 20:06 (že navedeno v točkah 72 – 75 te odločbe).

**K razdelku pritožbenih navedb "sledi strelca":**

80. Obramba povzema pojasnjevanja obtoženca o razlogih najdenih GSR delcev na njemu in njegovi jakni, glede na spisovno gradivo pa protispisno navaja, da je obtoženi v klubu D. zadnjič streljal v začetku leta 2014, kar se je izkazalo za netočno glede na izpovedbo priče P. Ž., da je obtoženi zadnjič streljal v klubu sredi leta 2013. 81. Da zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca kemijske stroke, pribavo dokumentacije od NFL v zvezi s preiskavo GSR delcev in pribavo poročil o zadnjem servisu in zadnji kalibraciji SEM – EDX sistema ne predstavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zakaj ne, je višje sodišče v tej odločbi odgovorilo v točki 24. 82. Pritožnika navajata, da je sodišče postavilo izvedenca balistične stroke L. L., ki je izvedensko mnenje izdelal 13. 4. 2015 in dopolnitev le-tega 5. 5. 2015, v navedenem času pa je bil tudi direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki je naslednik Centra za kriminalističnotehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve in tako organizacijski del Generalne policijske uprave. Sodba se v pretežnem in bistvenem delu tudi opira na ugotovitve izvedenskega mnenja (z dopolnitvami) L. L., ki zaradi svojega položaja pri delodajalcu nedvomno vzbuja dvom v njegovo nepristranskost, saj zaposlitev pri policiji, ki je hkrati tudi organ odkrivanja kaznivih dejanj, navzven ne daje videza nepristranskosti, kot to določa EKČP, zato direktor NFL ne more biti neodvisni izvedenec, ker ima interes potrditi ugotovitve policije in potrditev predhodno opravljenih forenzičnih preiskav s strani organa, ki ga vodi. Vzbujen dvom v nepristranskost izvedenca L. L. pomeni kršitev načela poštenega sojenja in domneve obtoženčeve nedolžnosti, izvedenec L. L. pa tudi s svojimi konkretnimi dejanji in obnašanjem ni vzbujal zaupanja obrambe in obtoženca ter deloval izrazito pristransko v korist obtožbe, zato postavitev L. L. za izvedenca in upoštevanje njegovih mnenj pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, kršitev Ustave (pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena), kršitev domneve nedolžnosti in iz nje izhajajočega načela in dubio pro reo (27. člen) ter kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Na te navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je obramba v vsebinsko enakem smislu že v teku postopka predlagala izločitev izvedenca L. L., njegovega mnenja in dopolnitev le-tega in da je bilo o tem odločeno s sklepom 3. 9. 2015 (list. št. 1921). Višje sodišče še ugotavlja, da je bila odredba za postavitev navedenega izvedenca s strani preiskovalnega sodnika izdana 23. 3. 2015, da je to odredbo obtoženčev zagovornik prejel 24. 3. 2015, predlog za njegovo izločitev pa je bil podan 2. 9. 2015 (list. št. 1913), po tem, ko je 13. 4. 2015 izvedenec L. L. že izdelal pisno mnenje in ga 5. 5. 2015 tudi dopolnil. Sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2015 je bil po vloženi pritožbi preizkušen tudi na višjem sodišču dne 14. 10. 2015 (list. št. 1936). Tako se izkaže, da je na vse v pritožbi ponovljene pomisleke, v navedenem sklepu višjega sodišča z dne 14. 10. 2015 že bilo odgovorjeno in se na tam navedene razloge tudi v tem primeru višje sodišče sklicuje.

Obrambna zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje s kršitvijo določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa po vsebini ostajajo neobrazložena. Po določbi 384. člena ZKP se sme pritožnik na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sklicevati le, če na tako kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče ni upoštevalo, zato bi bila ta kršitev podana le, če bi bila pritožnikova zahteva za izločitev izvedenca na glavni obravnavi zavrnjena ali če o njej sploh ne bi bilo odločeno. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru, glede na navedeno, ne gre. Pritožnika izločitev izvedenca L. L. do konca glavne obravnave nista več zahtevala (kljub njegovim zaslišanjem in izdelanim dopolnitvam mnenja), v pritožbi pa tudi nista pojasnila, zakaj izločitve nista mogla uveljavljati pravočasno. Zato je zadoščeno tudi določbi 23. člena Ustave RS o spoštovanju pravice do nepristranskega sojenja, ko je bila opravljena presoja, ko je pritožnik očitano kršitev zatrjeval oziroma mogel zatrjevati in v katerem časovnem okviru. O tem tudi o odločbi Up-346/04. 83. Kot je bilo v zvezi s podanim predlogom za izločitev izvedenca L. L. in mnenj, ki jih je izdelal, že pojasnjeno, tudi višje sodišče, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 500/2008 ugotavlja, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na Centru za forenzične preiskave (v konkretnem primeru na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju) ni samo po sebi nedovoljen dokaz, in da je tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, kot je to navedeno v točki 13 navedene odločbe Vrhovnega sodišča, bilo presojeno, da samo dejstvo, da je izvedenec zaposlen v istem organu kot strokovnjak, na katerega mnenje se opira obtožba, ne opravičuje bojazni, da ne bo sposoben ravnati s potrebno nepristranskostjo in da pravica do poštenega postopka ne vsebuje pravice zahtevati dodatno izvedensko mnenje v primeru, ko izvedenec, imenovan s strani sodišča, podpira tezo tožilstva. Iz te odločbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca opravlja zunaj svoje zaposlitve, brez nadzorstva in navodil delodajalca. Objektivno izhodišče presojanja so podatki, ki izhajajo iz ugotovitev CFP (v tem primeru Nacionalnega forenzičnega laboratorija) in bi bili ti enaki tudi v primeru, če bi bil za izvedenca imenovan kateri drugi izvedenec. Postavljeni izvedenec je tudi zaprisežen sodni izvedenec (tudi v tem primeru) kar pomeni, da se je zavezal izvedensko delo opravljati nepristransko in v skladu s pravili stroke. Tudi samo dejstvo, da je postavljeni izvedenec bil direktor CFP (v konkretnem primeru direktor NFL-ja) ne predstavlja upoštevnega razloga za dvom v njegovo nepristranskost. Po povedanem višje sodišče zaključuje, da zaradi neutemeljeno navajanih ugovorov obrambe v zvezi z zatrjevano pristranskostjo izvedenca L. L., obramba ne more biti uspešna niti z navajanjem, da je mnenje, ki ga je izdelal ta izvedenec, nedovoljen dokaz, na kar mora sicer sodišče ves čas postopka paziti tudi po uradni dolžnosti. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka niti na način, kot je to navajal pritožnik niti na način v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kršitve drugih določb Ustave s tem v zvezi niso vsebinsko obrazložene in jih ni moč preverjati po vsebini.

84. Obramba je v pritožbi izpostavila, da NFL ni bil akreditiran niti za vzorčenje niti za opravljanje analiz GSR delcev in predložila tudi akreditacijsko listino LP-094 z dne 1. 7. 2010 s prilogo le-te, iz katere izhaja, da se akreditacija nanaša na dejavnosti, opisane v prilogi akreditacijske listine, vzorčenja in analize GSR delcev pa v prilogi akreditacijske listine ni.

Kot je bilo v tej odločbi že navedeno, je višje sodišče glede na te navedbe (točka 5 te odločbe) pri NFL opravilo poizvedbe in prejelo odgovor (list. št. 4297), s katerim so bile seznanjene tudi stranke na seji, na obravnavi pa ga je tudi prebralo.

Iz odgovora izhaja, da je NFL akreditiran za opravljanje preiskav GSR delcev oziroma sledi streljanja od 24. 7. 2017, ko je bila izdana najnovejša priloga akreditacijske listine, pridobitev akreditacije za laboratorij pa pomeni, da mora slediti standardu in da je bilo to preverjeno s strani slovenske akreditacije kot nacionalnega telesa za področje akreditacije. Posamezna akreditirana metoda pa pomeni, da je bila konkretna metoda preverjana in potrjena s strani zunanjih strokovnih ocenjevalcev. NFL je, kot izhaja iz navedenega odgovora z dne 18. 12. 2017, pridobil mednarodno akreditacijo leta 2010 (akreditacijska listina LP-094 z dne 1. 7. 2010), zato mora v skladu s pridobljeno akreditacijo kot preskuševalni laboratorij upoštevati mednarodni standard SIST EN ISO/ICE 17025/2005 na vseh področjih svojega preizkušanja, torej tudi na področju preiskav sledi streljanja (GSR delcev). Akreditacija laboratorija pomeni uradno priznanje usposobljenosti za opravljanje določenih dejavnosti, zaupanje v rezultate preizkušanja in mednarodno veljavnost rezultatov preizkušanja. Iz odgovora NFL izhaja tudi, da je NFL pri izdelavi omenjenih poročil upošteval ustrezne metode, priporočila in vodila, ki so bila takrat (in danes) v veljavi v mednarodnem prostoru in kakšne podlage so bile upoštevane pri izdelavi poročil (za konkretni tip preiskave sta bila upoštevana dva dokumenta ENFSI in sicer Best Practice Manual in the Forensic Examination of Gunshot Residues (november 2003) in Guide for Gunshot Residue Analysis by scanning Electron Microscopy / Energy Disperse X-Ray Spectrometry (september 2005).

Na podlagi teh dokumentov je bilo pripravljeno tudi navodilo za zavarovanje delčkov po streljanju ter dokument o ukrepih za preprečitev kontaminacije pri analizi GSR. Za zagotavljanje kakovosti na konkretnem delovnem področju pa je NFL sodeloval v vseh ENFS-ijevih testih strokovnosti z odličnimi rezultati od leta 2005 dalje.

To so dejstva, ki višje sodišče v celoti prepričujejo ne le v usposobljenost NFL-ja za opravo navedenih preiskav, temveč, upoštevaje navedene podlage, tudi v pravilnost rezultatov, pri čemer akreditiranost za opravljanje analiz GSR delcev oziroma sledi streljanja v času, ko so bila poročila izdelana, glede na uporabljeno metodo, ne pomeni da rezultati ugotovitev NFL-ja niso kakorkoli vsebinsko pravilni, saj se akreditacijske priloge nanašajo le na metode preiskav (l. 4307 FIZ-014, verzija 1.20, interna metoda), za celotno delo in pri izdelavi poročil pa so upoštevani mednarodno veljavni strokovni standardi ter upoštevana vsebina dokumentov, ki so v odgovoru NFL-ja tudi izrecno navedeni v prvem odstavku na list. št. 4297. Zato višje sodišče nima pomislekov ne v pristojnost, ne v usposobljenost in tudi ne v pravilnost izdelanih poročil NFL-ja v tem postopku.

85. Obtoženčeva zagovornika navajata, da opisan postopek vzorčenja iz tulca, ki ga je opravila U. U. z NFL (list. št. 251 – 253), ni predpisan na tak način v priročniku SWGGSR, ki ga je obramba v angleščini predložila k pritožbi, posamezne dele pa je obramba, kolikor je očitno ocenila za potrebno utemeljevati svoje navedbe, navedla tudi v slovenskem jeziku.

V zvezi z navedenim višje sodišče najprej ugotavlja, da je obramba v teku postopka imela možnost in je pričo U. U. tudi intenzivno zasliševala, naveden priročnik – iz leta 2011 pa ni dokument, na katerega se je priča U. U. sklicevala, ko je pojasnjevala, na kakšnih podlagah je vzorčila, opravljala analize in izdelala poročila, kar je izrecno opisala na obravnavi 13. 1. 2006, ko ji je obtoženi tudi predočal drugačen način vzorčenja, izhajajoč iz že omenjenega priročnika.

86. Pritožnika zatrjujeta tudi neupoštevanje standardov ENFSI pri izdelavi poročil NFL z navedbo, da mora biti pri preiskavah pred pričetkom dela oblikovana delovna skupina, kjer sodelujeta analitik in ekspert in da je po ENFSI standardu, tuširanje postopek za popolno dekontaminacijo. Upoštevanje navedenega, namreč da se je obtoženi v času do odvzema vzorcev z njegovih rok, torej v 23 urah, večkrat umil, dejansko izključuje možnost, da bi bili pri obtožencu najdeni GSR delci posledica streljanja ob izvršitvi kaznivega dejanja. Ker se sodišče do tega v sodbi ni opredelilo, obramba zatrjuje neobrazloženost sodbe v tem delu in s tem zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po oceni višjega sodišča kršitev ni podana, ker predmet ugotavljanja in dokazovanja odločilnih dejstev ni bilo, če se je, kolikokrat in kako intenzivno obtoženi v času od streljanja do odvzema vzorcev tuširal in ko je, kljub takim navedbam pritožnika vendarle izkazano (za obtoženca seveda najbolj obremenilno dejstvo), da je obtoženi ne glede na vse njegove aktivnosti v zvezi s tem, tudi po 23 urah še imel na rokah in glavi (oziroma laseh) karakteristične delce enake elemente sestave, kot so bili ugotovljeni v tulcu, najdenem na kraju kaznivega dejanja. Utemeljitev obrambe temelji le na interpretaciji ene okoliščine, ki jo skuša razložiti kar najbolj v prid obtožencu, kljub temu pa ob zatrjevani nekritični oceni dejstva umivanja obtoženca, ni moč šteti, da gre za izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana kršitev ni podana.

87. Z navedbami, da sodišče ne upošteva obtoženčeve inteligentnosti in šteje za gotovo, da je ta prišel na odvzem sledi strelca prav v jakni, v kateri je izvršil umor in da je sredi belega dne, v atriju vsem na očeh čistil kolo, s katerega je po petih dneh odstranjeval sledi, ki bi ga lahko povezale z dejanjem in podobno, pritožnika skušata prepričati, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve krivde, kar predstavlja kršitev domneve nedolžnosti ter kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena le-te.

Višje sodišče na te navedbe lahko odgovori le z ugotovitvijo, da stopnja inteligentnosti storilcev kaznivih dejanj ne more biti ščit, za katerim bi se kdorkoli, ki stori kaznivo dejanje, lahko skrival ali ga opravičeval. Navajana ravnanja obtoženca (pogostost umivanja, nošnja plašča v zimskem času in čiščenje kolesa), so taka ravnanja človeka, ki jim ni moč pripisovati nobene posebne teže v korelaciji z inteligentnostjo. Gotovo pa je, da sodišče stopnje inteligentnosti, kakršnakoli že je, tudi v konkretnem primeru obtožencu ni štelo v škodo in da je bila domneva nedolžnosti povsem spoštovana skozi ves tek kazenskega postopka.

88. Glede izdelanih poročil NFL je obramba navajala, da bi, upoštevaje že naveden priročnik SWGGSR, morala biti predložena dokumentacija (o morfologiji, elementni sestavi ter spektru) za vsak ugotovljen GSR delec; pojasnjevala je nastanek GSR delcev; način razvrščanja le-teh, navajala tipe polnil netilke; da je potrebno redno pred vsako forenzično preiskavo izvajati kalibracijo SEM-EDX sistema; da se med postopkom kalibracije določi tudi ime posameznih spektralnih vrhov; da na nekaterih spektrih, podanih v poročilu NFL manjkajo imena posameznih energijskih vrhov; da so spektri v konkretnem primeru napačno označeni in je zato njihova dokazna vrednost nična; da morajo biti vzorci in rezultati analiz označeni tako, da ni možen nikakršen dvom v povezanost vzorca in rezultata, nato pa podala še tabelaričen prikaz predstavljenih eksperimentalnih najboljših rezultatov forenzične preiskave GSR-jev v konkretnem primeru in podala razlago, kdaj je GSR delec potrjen, na katerih print screen-ih so navedene sestave "detektiranih GSR-jev", med katerima slikama v poročilu je bila ugotovljena nekompatibilnost, da na sliki 12/23 delec glede na morfologijo odgovarja opilku in da je bila izkazana nestrokovnost NFL pri označbi energijskih vrhov, na veliko spektrih pa da se pojavljajo neoznačeni vrhovi. Priložili so tudi tabelo, ki prikazuje, pri katerih energijah posamezni elementi, ki so ključni v obravnavani zadevi, emitirajo.

Na ta sklop pritožbenih navedb višje sodišče odgovarja, da so v pretežni meri vsebinsko enake pomisleke pritožniki navajali že v vlogi z dne 9. 3. 2016, v kateri so se opredelili do dokumentacije NFL-ja, ki jo je ta naknadno predložil. Na njihove pomisleke je priča U. U. odgovorila (list. št. 2771-2772) in jih, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prepričljivo ovrgla. Obramba je tudi sicer imela v dokaznem postopku priložnost pričo U. U., nenazadnje pa tudi izvedenko T. T. zasliševati in razčiščevati tudi tako navajane pomisleke, saj se ti po oceni višjega sodišča nanašajo na pravila znanosti in stroke, ki sama po sebi niso predmet dokazovanja v kazenskem postopku, z grajanjem le-teh pa skušajo doseči ugotovitev, da gre za napačne sodbene zaključke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Ob takih navedbah pritožnikov tudi ni moč mimo razlogov, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj sledi priči U. U. in poročilom, ki jih je v konkretnem primeru izdelala, saj ravno zaradi pridobljenih strokovnih izkušenj preiskave opravlja samostojno, usposobljena je za delo na elektronskem mikroskopu, rezultate pa je vrednotila v skladu s priporočili Evropskega forenzičnega združenja in v skladu z internimi navodili. Nenazadnje so bile njene ugotovitve v vseh bistvenih delih potrjene tudi z ugotovitvami izvedenke T. T., dokumentacija, ki sprva ni bila priložena k izdelanim poročilom, pa je bila glede reprezentativnih vzorcev dostavljena naknadno in bila pregledana tudi s strani nemških izvedencev. Z razlogi, navedenimi v točki 166, je sodišče prve stopnje zanesljivo in prepričljivo ocenilo pomen in verodostojnost ugotovitev in pojasnil U. U. ter izdelana poročila v zvezi z GSR delci, povzelo pa je tudi pripombe obrambe v zvezi s predloženimi EDX spektri ter vsebinsko povzelo odgovor U. U. na te pripombe (list. št. 2771) in - tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno zaključilo, da je dokumentacija, ki jo je dostavil NFL tudi s podatki o elementni sestavi GSR delcev priloženimi spektri in fotografijami, ustrezna. Pričo U. U. je (dodatno) ocenilo za prepričljivo tudi iz razloga, ker je U. U. strokovnjakinja za področje delcev GSR in branja EDX spektrov za razliko od obrambe, odgovorila je na vse očitke in pomisleke obrambe in to prepričljivo, nenazadnje pa je bilo tudi z drugimi dokazi, kot to izhaja iz utemeljitve na strani 186, pričevanje U. U. preverjeno in potrjeno. Zato sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje o ugotovljenih GSR delcih tako na obtožencu kot jakni, višje sodišče v celoti pritrjuje.

89. Kolikor obramba tudi v tem delu ni mogla brez pripomb o izostanku kvalifikacij za tolmačenje rezultatov GSR analiz s strani izvedenca L. L., velja ugotoviti, da je izvedenec L. L. večkrat izrecno navedel, da se je glede ugotovitev v zvezi z GSR delci, njihovo sestavo in podobno, oprl na izdelana poročila NFL in v zvezi s tem ni sam podajal nobenih zaključkov, razen kolikor je to pač bil vprašan in znal odgovoriti glede na in v zvezi z njegovim področjem opravljenega dela. Ker je tako navedbo obramba tudi na tem mestu navezovala na potrebo po postavitvi izvedenca kemijske stroke, čemur sodišče ni sledilo, višje sodišče na tem mestu še dodaja, da iz izpovedbe priče U. U. tudi izhaja, da se pri GSR delcih določi elemente, ki se nahajajo v nekem delcu (list. št. 2494) in da ta analiza v tej fazi – torej detektiranja elementov, poteka avtomatično. Razmerja med elementi so sicer tudi lahko določena, vendar nimajo vsebinskega pomena, ker gre za naključno združevanje delcev. Višje sodišče tudi to dejstvo šteje kot okoliščino, ki dodatno potrjuje pravilnost odločitve o nepotrebnosti postavitve izvedenca kemijske stroke.

90. Da opravljene analize NFL nimajo dokazne vrednosti, obramba razen z navajanjem, da NFL ni bil akreditiran za vzorčenje in analize GSR delcev, ki jih je opravil v konkretnem primeru in kar se je izkazalo za neutemeljeno, saj v času opravljanja analiz GSR delcev le interna metoda NFL za analizo delčkov po streljanju še ni bila akreditirana, utemeljuje tudi z navedbo, da zaradi nekontroliranega jemanja jakne iz ovoja s strani tožilstva, ni mogoče izključiti kontaminacije, ki bi nastala po tem, ko je bila jakna zasežena obtožencu, zato rezultati analiz, opravljenih na NFL nimajo nobene dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je v točki 158 na strani 173 ugotovilo, da je v času do drugega vzorčenja jakne (od 27. 10. 2015 do 9. 11. 2015) lahko prišlo do relokacije na jakni obstoječih delcev. Pri tem zaključku se je oprlo na ugotovitve izvedenca Š. Š., vendar lokaciji teh delcev ni pripisovalo bistvenega pomena, razen kolikor je štelo za pomembno, da so bili delci streljanja najdeni na celotni površini jakne in to delci enake elementne sestave, kot so bili delci, najdeni v tulcu s kraja kaznivega dejanja.

Za logična in sprejemljiva višje sodišče šteje tudi pojasnila tožilstva o razlogih jemanja jakne iz ovoja in zakaj je štelo za potrebno, da je o navedenem obveščen tudi postavljeni izvedenec. Utemeljeno je tudi poudarilo, da sta se navedeni rokovanji z obtoženčevo jakno dogajali po 9. 2. 2015, ko je NFL že vzorčil jakno in da bi rokovanje z jakno lahko imelo vpliv le na ponovno vzorčenje in na poročilo NFL z dne 12. 11. 2015, kar je kasneje dejansko potrdil tudi izvedenec Š. Š. (o možni prelokaciji delcev), na zaslišanju 7. 12. 2016. 91. Povzemanju vsebine mnenj izvedencev in strokovnjakov in poudarjanju zaključkov posameznih izvedencev oziroma strokovnjakov se je obtoženčeva obramba posvetila na straneh od 85 do 93 pritožbe. To samo po sebi ne pomeni vsebinskih pritožbenih navedb, višje sodišče pa na tem mestu ugotavlja, da v zvezi s povzemanjem mnenj posameznih izvedencev oziroma strokovnjakov, vsaj v tem delu pritožbe, obramba ne izpodbija navedenih sodbenih zaključkov v zvezi z dokazno presojo teh mnenj.

92. Obramba povzema mnenje strokovnjaka R. D., da je izvedenec L. L. v mnenju z dne 13. 4. 2015 in dopolnitvi le-tega z dne 5. 5. 2015, napačno poimenoval dvokomponentne in enokomponentne delce kot karakteristične delce, ki nastanejo pri streljanju. Višje sodišče ugotavlja, da to ne drži in je tudi že sodišče prve stopnje to izrecno ugotovilo v točki 137 (stran 150 sodbe), o tem pa se je z vpogledom poročil, na katera se je izvedenec L. L. v mnenjih skliceval, prepričalo tudi samo višje sodišče. 93. Do pomislekov strokovnjaka R. D. o ugotovitvah izvedenca L. L., da je na podlagi razporeditve GSR delcev na strelčevih rokah moč ugotoviti ali je streljal z levo, desno ali obema rokama (v točki 129), se je sodišče opredelilo v točki 140 obrazložitve, upoštevaje tudi eksperiment, na katerega se je skliceval strokovnjak R. D., zato tem zaključkom višje sodišče v celoti pritrjuje.

94. Do vsebinsko enakega povzemanja navedb R. D. (kot pred sodiščem prve stopnje), da glede najdbe delcev velikosti tudi do 6 mikronov na rokavu jakne ni možno, da bi tako veliki delci nastali iz kontaminacije pri streljanju pred enim letom, ker veliki GSR delci najhitreje odpadajo z rok, z oblačil pa po drugačnih zakonitostih, saj se ti zarijejo v globino tekstila, vzorčenje s posebnimi lepilnimi traki pa ne omogoča pridobitev delcev iz globine tkanine, je dokazno presojo tega dela ugotovitev strokovnjaka R. D., sodišče prve stopnje navedlo v točki 141, še posebej na strani 154 sodbe. V isti točki, razen tega tudi v točkah 130 in 142, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do možne kontaminacije, ki jo je R. D. dopuščal glede na eksperiment, na katerega se je skliceval in glede učinka uporabljenih krem za roke na prenos GSR delcev, vsem navedenim in utemeljenim zaključkom višje sodišče prav tako pritrjuje, ker so odraz zelo dobrega in poglobljenega poznavanja celotnih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj, ki jih obramba v tem delu niti ne izpodbija.

95. Na pomisleke strokovnjaka R. D., da se GSR delci zadržijo na strelčevih rokah tudi 24 ur je sodišče prve stopnje odgovorilo z razlogi v točkah 144 in 126, kjer je navedlo tudi podlage za tak zaključek, zato v pravilnost le-teh višje sodišče nima nobenih pomislekov. Ni pa odveč tudi na tem mestu opozoriti, da je najdba GSR delcev enake elementne sestave na obtoženčevih rokah, glavi (laseh), spodnjih delih rokavov in žepov jakne in to karakterističnih, kot so bili najdeni v tulcu na kraju kaznivega dejanja, ne glede na različen pristop klasificiranja le-teh, dejstvo, ki ga sprejema tudi sam obtoženi, le da je bil navajan drug vir nanosa le-teh, ne pa streljanje 23 ur pred tem.

96. Obramba pravilno ugotavlja, da sta oba izstreljena naboja ostala v oškodovančevi glavi in da to onemogoča zanesljivo ugotovitev položaja in lege oškodovančevega telesa v trenutku, ko je bil zadet v glavo z dvema streloma. S tem oporekajo ugotovitvam izvedenca L. L. glede rekonstrukcije streljanja. Do položaja strelca in oškodovanca v času streljanja se je, upoštevaje tako ugotovitve izvedenca L. L. kot strokovnjaka R. D., sodišče opredelilo v točki 129 (stran 144), v točki 132 (stran 146), v točki 145 (stran 157) in v točki 123, ko je tudi izrecno navedlo, v katerem delu in iz katerih razlogov izvedencu L. L. ne sledi glede prikazanega položaja strelca in žrtve.

97. Do ugotovitev strokovnjaka R. E., ki ga pritožnika prav tako povzemata in ki je bilo tudi, tako kot mnenje R. D., posredovano izvedencu L. L. v izjasnitev (enako tudi kasnejše dopolnitve mnenj teh strokovnjakov), vsi navedeni pa so bili zaslišani tudi na obravnavi, se je sodišče prve stopnje dokazno opredelilo – tudi glede ugotovljenih razlik v točki 134 (stran 148) sodbe in v točkah 150 in 151 (stran 159 do 164). Teh ugotovitev, kot že rečeno, pritožnika ne izpodbijata.

98. Do zaslišanja priče U. U. in tega, kaj so vsebovala poročila NFL ter kakšna dokumentacija je bila v zvezi s tem predložena s strani NFL, kdaj in do pomena navedenega, se je sodišče opredelilo v točki 150 (stran 160 sodbe) in v točki 166 (stran 184 sodbe).

99. Vsebino izvedenskih mnenj, ki so jih izdelali T. T., Š. Š. in R. F., povzetih v pritožbi na strani 91 do 93, je sicer v celoti in v povezavi z ugotovitvami izvedenca L. L. ter priče U. U. ocenjevalo in dokazno presodilo v vseh delih tudi sodišče prve stopnje, tako glede različne klasifikacije karakterističnih delcev (točke 166, 168, 181, 183 - 184, 187 do 188), dokazni zaključki glede izvedenke T. T. pa so strnjeni v točki 177, potem, ko se je do posameznih navedb te izvedenke v povezavi z ocenjevanjem izpovedbe priče U. U. sodišče opredeljevalo tudi že v točkah 168, 170, 171, 174 in 176; do izvedenskega mnenja R. F. se je sodišče dokazno opredelilo v točki 122 (stran 137 sodbe) in sicer tako v razmerju do strokovnega mnenja R. D. kot izvedenskega mnenja L. L. 100. Predstavljen povzetek pritožnikov o ključnih ugotovitvah nemškega izvedenskega mnenja (stran 93 pritožbe, ne povedo, katerega) izkazuje predvsem lastno oceno pomena posameznih ugotovitev in zaključkov mnenja. Tudi do teh – po obrambi – bistvenih zaključkov, se je sodišče prve stopnje celostno opredelilo. Glede ugotovitev, da GSR delci izvirajo iz različnih vrst streliva in ne iz streliva kaznivega dejanja (opomba višjega sodišča – na jakni) – so navedeni razlogi v točkah 171, 173-177 sodbe, iz katerih tudi po oceni višjega sodišča ne izhaja tako enoznačen zaključek o možni kontaminaciji, kot ga skušata predstaviti pritožnika; dejanska vsebina ugotovitev izvedenke T. T. izhaja iz točk 172 – 174 sodbe, pomen in razlog najdbe delcev tombaka na obtoženčevi jakni pa v točki 177 sodbe. Poudarjanje položaja strelca in žrtve kot bistvene okoliščine, in ko se je izkazala nepravilnost ugotovljenega položaja s strani izvedenca L. L. in da ni možno razložiti dejstva, da se je največ GSR delcev na obtoženčevi jakni nahajalo na hrbtni strani in na nadlahteh, torej na netipičnih delih za strelca je potrebno povezati s sodbenimi zaključki v točkah 192 in 193. Zato postane utemeljitev sodišča prve stopnje, zakaj in v katerih delih je sledilo posameznim mnenjem izvedencev prepričljiva, zanesljiva in taka, da ji posamična navedba pritožnikov postavljena le sama zase, po prepričljivosti in pomenu ne more uspešno konkurirati.

101. Dokazno oceno izvedenskih mnenj pritožnika ocenjujeta za napačno, izhajajoč iz občutka, kot je izrecno navajano, da se je sodišče že pred začetkom dokaznega postopka odločilo za izrek obsodilne sodbe, nevtralna oziroma razbremenilna dejstva za obtoženca pa slednjemu interpretiralo v škodo – tudi izvedenska mnenja.

Višje sodišče take navedbe šteje za neutemeljene. Poudarjanje občutka o vnaprejšnji odločitvi sodišča za izrek obsodilne sodbe je neresno in neprepričljivo ob dejstvu, da obramba tekom postopka ni izražala pomislekov o nepristranskosti sodeče sodnice. Ob ugotovitvi višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje tudi dokaze, ki so potrjevali posamezna stališča obtoženca oziroma njegove obrambe, še vedno moralo in jih tudi je povezovalo z drugimi dokazi, sprejeta dokazna ocena, četudi obtožencu na škodo, ne pomeni zlonamernega in nedopustnega ravnanja sodišča prve stopnje.

102. Obramba poudarja, da je ključnega pomena, da na znanstven način ni mogoče potrditi, da delci, najdeni na obtožencu in jakni izvirajo prav iz tulca s kraja umora, kar so zaključili nemški izvedenci, navedeno pa je potrdila tudi priča U. U., kar naj bi izhajalo iz 175. točke obrazložitve sodbe.

Temu delu pritožbenih navedb je moč pritrditi. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da iz poročil NFL ter izvedenskih mnenj izvedencev T. T., Š. Š., tudi L. L. in izpovedbe strokovne priče U. U. izhaja, da so vsi navedeni (izvedenca L. L. in Š. Š. sta se oprla na ugotovitve NFL-ja oziroma izvedenke T. T., ki je opravila analizo delcev), ugotavljali, da so detektirani karakteristični delci na obtoženčevih rokah, glavi in jakni (tudi na oškodovancu – opomba višjega sodišča) enake elementne sestave kot delci v tulcu, najdenem na kraju kaznivega dejanja (iz štirih elementov v različnih kombinacijah), nikoli pa ni bila postavljena trditev, da detektirani karakteristični delci izvirajo prav in konkretno iz tega tulca. To izrecno izpostavlja tudi obtoženčeva obramba, ko opozarja na izpovedbo T. T., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 177. 103. Obramba šteje za nesprejemljiv zaključek sodišča, da je delce tombak, najdene na jakni ne pa tudi v strelivu s kraja kaznivega dejanja, pripisalo tako imenovanemu memory efektu. Najdba delcev tombak potrjuje zatrjevanja obrambe, da je bila jakna kontaminirana z GSR delci na strelišču in da kontaminacija jakne ne izhaja iz kaznivega dejanja.

Višje sodišče na te navedbe najprej odgovarja, da obramba izpostavlja le del sodbenih zaključkov v točki 177, nato pa ponuja zaključek, ki bi bil po oceni obrambe pravilen in zakonit, namreč, da najdba delcev tombaka potrjuje zagovor obtoženca o kontaminaciji jakne na strelišču in da navedeno izkazuje tudi obstojnost delcev v tkanini. Drugačen zaključek po stališču obrambe predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Razlogi sodbe v točki 177 so rezultat korektnega povzemanja bistvenih ugotovitev izvedenke T. T. in strokovne priče U. U., ki sta enako izpovedovali o nastanku delcev pri streljanju, ko se elementi med seboj naključno združujejo v različne kombinacije delcev, zato razmerja med elementi niso določena. Glede na ugotovitve obeh tudi ni dvoma, da je bil kositer v različnih kombinacijah s preostalimi tremi elementi (barij, svinec, antimon) najden na vseh delih jakne in da so bili na jakni najdeni karakteristični delci, ki so vsebovali vse štiri elemente in v tem pogledu ustrezali vzorcu iz tulca s kraja kaznivega dejanja. Ker je izvedenka T. T. ugotavljala tudi razmerja med elementi, je na jakni zasledila tudi delce tombaka (zlitina bakra in cinka s povečanim deležem bakra) in navajala, da se tombak kot zlitina ne nahaja v inicialki naboja, pač pa je material tulca iz zlitine bakra in cinka, iz tombaka pa so tudi plašči izstrelkov. Iz razlogov v tej točki je razvidno, da je sodišče sledilo izpovedbi izvedenke T. T., da delci tombaka ne izvirajo iz tulca, najdenega na kraju kaznivega dejanja, vendar je ob tem pravilno ugotovilo tudi nakazane možnosti U. U. oziroma izvedenke, da delci tombak lahko izvirajo iz drugih vrst tulcev ali pa iz istovrstnega tulca naboja, kot je bil najden na kraju dejanja, če gre za enake komponente v inicialki naboja. Drugi tulec in orožje pa ni bilo najdeno. Zato v zaključku sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo celostni izpovedbi strokovne priče in izvedenke, ju medsebojno primerjalo in ko je lahko ugotovilo, da med njima dejansko ni bistvenih razlik, razlike, ki so se v njunih ugotovitvah izkazale, pa so bile tudi pojasnjene, ni moč šteti, da je zaradi zaključka, ki ga je sodišče v tej točki sprejelo, zagrešilo zatrjevano kršitev. Toliko manj, ker je upoštevalo tudi izpovedbo U. U., da se elementi iz materiala tulca (baker, cink) oziroma plašča izstrelka lahko združijo v delce z obema elementoma, v različnem razmerju le-teh, za katere je tudi navedla, da gre za dodatne oziroma spremljajoče elemente (baker in cink), ki v ENFSI priporočilu lahko izhajajo iz materiala tulca, materiala krogle, plašča, krogle, delov orožja in da ti elementi sami po sebi ne okarakterizirajo posameznega delca. Višje sodišče zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče, ko je glede na izpovedbo T. T. lahko ugotovilo, da delci tombak ne ustrezajo strelivu s kraja kaznivega dejanja, podalo razlago za to (na podlagi izpovedb T. T. in U. U.), ne pa sprejelo špekulativnega zaključka v škodo obtoženca, kar bi storilo le, če za tako razlago, kot jo je podalo, ne bi imelo podlage v že navedenih izpovedbah. Kolikor je izvedenka T. T. pustila odprto možnost oziroma te označila na zaslišanju na list. št. 3640, da je izvor delcev tombaka na jakni možen tako iz kontaminacije kot iz kaznivega dejanja, velja opozoriti, da je v zvezi z možno kontaminacijo omenjala tudi študije, na katere se je sklicevala in pri tem izrecno poudarila, da je zasledila le študije, ki se nanašajo na prenos delcev, vendar v bistveno drugačnih časovnih okvirjih (ur in dni, ne pa mesecev in let). Kljub dopuščeni možnosti kontaminacije jakne iz drugega vira, je sodišče to dejstvo tudi posebej dokazno vrednotilo in v zvezi s tem možnost kontaminacije zavrnilo, kot to izhaja iz točk 105 do 109 in 193 (str. 207 – 208) sodbe. Tako argumentiranim zaključkom višje sodišče v celoti pritrjuje.

104. Čeprav pritožnika navajata, da je sodišče selektivno in v obtoženčevo škodo povzemalo ugotovitve izvedencev Š. Š. in T. T., pri povzemanju ugotovitev Š. Š. prezreta, da je ta izvedenec kot razlog ugotovljenih ostankov streljanja na jakni iz različnih virov sledi izstrelkov oziroma vrst streliva, navajal ne le kontaminacijo kot možen vzrok, temveč tudi možnost memory efekta, za katerega se v konkretnem primeru ne ve, če je podan, ker je bil najden le en tulec.

105. Pritožbeno kritiko, da v točki 187 obrazložitve sodišče ni zadostno pojasnilo presojo dopuščene možnosti izvedenca Š. Š., da je bila jakna kontaminirana na način, kot je zatrjeval obtoženi, je po oceni višjega sodišča potrebno povezati z razlogi, navedenimi v točki 188 do 190, tako da postane utemeljitev dokaznih zaključkov o pomenu te, s strani sodišča sicer sprejete razlage nemških izvedencev, zadostna in prepričljiva, upoštevaje tudi pomen teh ugotovitev v povezavi s presojo izvedenskega mnenja L. L. (stran 203 do 206), ki tudi prepričuje višje sodišče, saj njegove ugotovitve, pa tudi ugotovitve izvedene priče U. U. niso v nasprotju z ugotovitvami nemških izvedencev, pač pa dopolnjujejo nekoliko manj dorečene zaključke izvedenca Š. Š. Ta je izrecno poudaril, da ne vemo, kakšna je bila izvorna kontaminacija jakne, koliko delcev je tekom leta odpadlo, da ne izključuje možnosti, da so delci na rokah in laseh posledica streljanja, vendar tega tudi ne more dokazati in ko tudi izvedenec Š. Š. dopušča možnost, da je obtoženi strelec in ne izključuje možnosti, da je še po 23 urah od streljanja še vedno mogoče na rokah najti delce streljanja. Izvedenec tudi ni imel pojasnila za to, da je bilo v žepih najdeno tako malo ostankov streljanja, če bi bili v žepih hranjeni tulci, kontaminacija pa ne izvira iz žepov glede na število najdenih delcev v žepih, temveč prej iz zunanjih površin, na katerih so bili delci in da pod črto tudi ta izvedenec ne izključuje obtoženca kot strelca.

Zato so ugotovitve o najdenih karakterističnih delcih streljanja na obtožencu in njegovi jakni, ki so enake elementne sestave kot delci iz tulca, najdenega na kraju kaznivega dejanja, ne glede na sicer ugotovljene tudi druge delce (tombaka), ki ni karakterističen delec in ki ne izhaja iz streliva s kraja kaznivega dejanja, tako pomembne, da navedeno spravlja obtoženca v očitno in obremenilno zvezo z izvršitvijo kaznivega dejanja, ne le samo po sebi, temveč predvsem v prepletanju z drugimi dokazi, kot so bili tudi v tej odločbi glede na sodbene zaključke in navedbe pritožnikov že izpostavljeni.

**K pritožbenim navedbam glede položaja strelca in oškodovanca:**

106. Iz točke 188 na strani 201 in 202 izhaja zaključek sodišča, da natančnega položaja strelca in oškodovanca ni moč določiti. Tak zaključek se vsebinsko navezuje in dopolnjuje tudi z zaključki v točki 129 sodbe (stran 144) iz katerih izhaja, da sodišče ni sledilo ugotovitvam izvedenca L. L. o strelnem položaju obtoženca in položaju oškodovanca v času streljanja, za kar je tudi navedlo razloge. Ob takih ugotovitvah, ki jih za pravilne šteje tudi obramba, se vse nadaljnje navedbe obrambe o tem, katere podatke je potrebno upoštevati pri pripravi rekonstrukcije streljanja, kaj je upošteval izvedenec L. L., navajanje pritožnikov o ugotavljanja višine strelca glede na pozicijo vstopnih ran in kota potovanja krogel v oškodovančevi glavi, kar bi privedlo do ugotovitve o morilcu izjemno nizke rasti (165 oziroma 135 cm) in dodatno utemeljevanje s priloženimi skicami, izkažejo za nepomembna in neupoštevna ob dejstvu, da sodišče temu delu ugotovitev izvedenskega mnenja L. L. ni sledilo, ko je za to navedlo tudi razloge (točka 129, točka 188) in ko je nenazadnje tudi sam izvedenec L. L. pritrdil izvedencu Š. Š., da natančne pozicije strelca in oškodovanca ni mogoče določiti.

107. Kolikor je obramba s tem poskušala dodatno diskreditirati L. L. izvedensko mnenje tudi v drugih delih (pomembnejših), pa višje sodišče ugotavlja, da s tem ni mogla uspeti, ker so bile ugotovitve izvedenca L. L. preverjene po strokovni plati v vseh delih izdelanega mnenja, zato je sodišče upoštevaje to in sicer izvedene dokaze, temu mnenju upravičeno sledilo v obsegu, kot je to tudi izrecno navedlo.

108. Ker je višje sodišče na obravnavi 20. in 22. 12. 2017 tudi samo izvajalo dokazni postopek z branjem izpovedb prič C. B., Č. Č. in F. F. iz preiskovalnega spisa III Kpr 47223/2017, je prebrane izpovedbe presojalo v povezavi z navedbami obrambe v vlogi z dne 23. 11. 2017 in na ta način presojalo, če ti izvedeni dokazi kakorkoli vplivajo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 13. 4. 2017. Iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 47223/2017 dejansko izhaja, da je obdolženi C. C. v kazenskem postopku zaradi suma napeljevanja h kaznivemu dejanju umora (dr. Č. Č.), zaposlenega na K. Iz že navedene vloge obrambe z dne 23. 11. 2017 izhaja, da je bil dr. C. C. tudi včasih zaposlen na K. in da ga je leta 2010 z inštituta odpustil prav dr. B. B., dr. C. C. pa je bil po umoru dr. B. B. tudi eden od osumljenih, ki se ni odzval vabilu policije na odvzem sledov strelca.

109. Glede na take navedbe višje sodišče najprej ugotovlja, da C. C. v tem kazenskem postopku (zaradi umora B. B.) nikoli ni bil osumljenec tega kaznivega dejanja. Drži pa, da je policija od njega 18. 12. 2014 zbrala obvestila, tako kot od številnih drugih in se uradni zaznamek o zbranih obvestilih od navedenega nahaja na list. št. 109 tega spisa. Iz uradnega zaznamka z dne 20. 12. 2014 (list. št. 156 tega spisa) pa izhaja, da je bil 20. 12. 2014 zaradi odvzema brisa strelca C. C. vabljen ustno po telefonu, da se je na vabilo odzval, po pouku, da ima pravico do svobodne izbire odvetnika, ki je lahko pri tem opravilu navzoč pa C. C. ni želel pristati na odvzem brisa strelca brez prisotnosti odvetnika, ker se je z njim želel prej posvetovati, saj ne zaupa policiji. Iz navedenega torej izhaja, da C. C. v obravnavanem primeru nikoli ni imel statusa osumljenca, drži pa, da 20. 12. 2014 brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca. Če je svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal da bo, iz spisa ni razvidno. Glede na te ugotovitve, zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne pa na splošno, nima več take teže kot poudarja obramba – saj je le izkoristil svoje pravice, o katerih je bil poučen, 20. 12. 2014 pa so že bili znani tudi izsledki preiskave sledi z rok in glave A. A. 110. Dokazna presoja priče C. B. je v tej odločbi že navedena v točki 34. 111. Iz prebrane izpovedbe Č. Č. z dne 6. 11. 2017 izhaja, da je C. C. na K. prišel pred približno 15 leti in da je bilo sodelovanje z njim prekinjeno iz njemu točno neznanih razlogov (domnevno nezadovoljstvo industrijskega partnerja inštituta s sodelovanjem s C. C., incident okoli odtujitve zofe iz Kidričevih časov z inštituta), in da je o okoliščinah odhoda dr. C. C. z inštituta slišal od kolegov, da je bilo precej burno, da so padale tudi razne grožnje, tudi zelo hude, česar pa sam ni slišal. Mu je pa o tem povedel dr. B. B. in sicer, da je C. C. grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno, kar je bil tudi razlog, da se je dr. B. B. odločil za dodatno varovanje na način več prisotnih varnostnikov zvečer, zaklepanje vrat in podobno. Odločitev o nepodaljšanju pogodbe za delo s C. C. je bila iz oktobra 2010 in od takrat dalje mu je tudi bil prepovedan vstop na K., kar je bila odločitev takratnega direktorja B. B., ki je tudi v nadaljnjih letih ostala nespremenjena.

Glede na povedano s strani priče Č. Č. višje sodišče ugotavlja, da kljub pričinim navedbam o burnem odhodu C. C. z inštituta v letu 2010, izrečenih grožnjah z razstrelitvijo inštituta in izrečeno mu prepovedjo vstopa na inštitut s strani dr. B. B. ter slišanem, da se bo B. B. maščeval, vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos C. C. z B. B. v nadaljnjih letih, še manj, da bi iz navedenega bilo moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost C. C. v umor B. B. V letu 2010 izkazana reakcija direktorja na C. C. grožnje je razumna in pričakovana glede na vsebino navedenih groženj, uperjenih zoper inštitut v smislu razstrelitve le-tega. Da bi se sam B. B. zaradi izrečenega s strani C. C. počutil kakorkoli ogroženega ali ukrepal v smeri (samo)zaščite pred njim iz izpovedbe Č. Č. niti katerekoli druge priče, zaslišane v postopku, niti kateregakoli drugega dokaza v spisu ne izhaja.

112. Tudi iz prebrane izpovedbe priče F. F. z dne 15. 11. 2017, kolikor je obramba v navedeni izpovedbi prepoznala podobnost okoliščin izvršenega umora oziroma napeljevanja navedene priče k temu, višje sodišče ugotavlja, da je navedena priča po njenih navedbah dejansko bila v stiku s C. C., da je bilo v zvezi z izvršitvijo umora omenjeno kolo kot prevozno sredstvo, s katerim bi napeljevani kraj umora zapustil, da mu je ta omenjal dve pištoli cal. 6,5 in 7,0, da mu je predlagal najboljši časovni termin za izvršitev umora (v jutranjih urah ob odhajanju žrtve od doma), da mu je prinesel sliko te osebe in kemikalije za očiščenje rok in obleke po končanju zadeve, da mora žrtev ciljati v glavo ne v telo, da bo takoj po "operaciji" odšel v tujino za krajši čas in da bi bilo idealno, če bi bilo deževno vreme, ker ga kamere ne bi registrirale. Razlog za izvedeno "operacijo" je bil, da je po navedbah C. C. žrtev naredila veliko hudega v Sloveniji, veliko ljudem, da je dolžan denar in da mora zato plačati temu davek. C. C. je vse planiral in organiziral, pri poskusnem streljanju je sam uporabljal rokavice, ki jih je prinesel C. C., ta mu je govoril tudi o nakupu obrazne maske, ki jo uporabljajo kolesarji za zaščito proti dežju oziroma mrazu. Žrtvi bi sicer moral biti čim bližje, uporabljena pa naj bi bila pištola cal. 6,5 z dušilcem.

113. Upoštevaje navedeno izpovedbo tudi višje sodišče ni prezrlo okoliščin, ki bi, tako kot so bile pojasnjene, lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. B. B., vendar tudi nič več od tega. Uporaba strelnega orožja kot načina izvršitve umora ni prav specifičen način izvršitve le-tega, uporaba kolesa je v mestnem okolju priročna, ker omogoča hitro mobilnost, tudi umik s kraja kaznivega dejanja, dajanje slike žrtve napeljevanemu, ki te žrtve sploh ne pozna je pričakovano zaradi zmanjšanja tveganja ustrelitve napačnega človeka, uporaba kemikalij za odstranitev sledi streljanja pa glede na področje poklicnega udejstvovanja C. C. tudi ni prav presenetljiva. Vse navedeno po prepričanju višjega sodišča niti v povezavi z izpovedbo Č. Č. niti v povezavi z izpovedbo C. B., pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v smeri, da je zaradi povedanega s strani teh prič, moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča glede odločilnih dejstev kaznivega dejanja in storilca le-tega. Ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. B. B. lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Č. Č.

114. Po trdnem prepričanju višjega sodišča je bilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, tudi v pogledu, kdo je storilec le-tega, pravilno in popolno ugotovljeno. Zanesljivo ugotovljeno je dejstvo, da so bile na obtožencu in njegovi jakni najdene karakteristične sledi streljanja, in to na tipičnih mestih za strelca (roke in glava in spodnji deli rokavov jakne), da so bili na obtožencu najdeni le najmanjši delci, ki jih je tudi najtežje odstraniti, ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Š. Š. in T. T. Ob upoštevanju prav tako objektiviziranega podatka o priklopu obtoženčevega telefona na večer umora ob 20:06 na bazno postajo, ki pokriva tudi kraj kaznivega dejanja ter v zvezi s tem in z drugimi okoliščinami izpodbit zagovor, kot je bilo to strnjeno navedeno tudi v točki 193 (izpodbit alibi, s strani obtoženca navajan seznam za fentanje priči H. H., poskus obtoženca vplivati na pričanje Z. Z. v njegovo korist, izražen interes za nakup pištole, izkazana objektivna možnost v času, od katerega dalje obtoženi ni imel alibija, priti od doma na kraj kaznivega dejanja, sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bil storilec prav kolesar, obtoženi pa je čistil svoje kolo pet dni po umoru in za to navajal neprepričljive razloge) ter druge okoliščine (tudi zanesljivo ugotovljeno nesprijaznjenost z odpustitvijo s K. in gojitev zamer do oškodovanca v zvezi s tem, posedovanje njegove fotografije na računalniku, razen tega tudi okoliščine, ki jih višje sodišče na tem mestu sicer ni posebej izpostavljalo, so pa v točki 193 pravilno ugotovljene, in jim višje sodišče pritrjuje, omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca.

115. O krivdi obtoženca za storjeno kaznivo dejanje, kolikor je bila ta predmet pritožbene kritike se je višje sodišče že opredelilo v točki 28 te odločbe, sicer pa tudi razlogom utemeljitve le-te v točki 199 v celoti pritrjuje, ker je bilo v zvezi s tem navedeno vse, kar mora biti.

Neuspešno je zatrjevanje obrambe, da v zvezi z obtoženčevo krivdo sodba nima razlogov v delu, da si je obtoženi predhodno nabavil orožje, tudi ne kdaj in kakšno in je zato obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O pomenu izostanka razlogov v zvezi s tem, se višje sodišče sklicuje na 27. točko te odločbe, zato lahko ugotovi, da zatrjevana kršitev ni podana.

116. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja obramba navaja, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja umora ter se v zvezi s tem sklicuje na navedbe pritožbe, ki se nanašajo na motiv dejanja.

Višje sodišče je navedbe pritožnikov v zvezi s tem ocenjevalo v točkah 34 – 40 te odločbe. Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazan tudi v razlogih sodbe.

117. Odločbo o kazenski sankciji pritožnika izpodbijata z navedbo, da je izrečena višina kazni močno pretirana, neprimerna in da ni bilo upoštevano načelo individualne presoje konkretnega primera, s tem pa kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Konkretnejša utemeljitev teh navedb ni podana, zato ni jasno, iz katerih razlogov obramba ocenjuje, da je kazenska sankcija neprimerna, katere individualne okoliščine niso bile upoštevane in v katerem pogledu je bilo kršeno ustavno načelo enakosti. Kljub tako šibkim razlogom izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji, je višje sodišče opravilo preizkus le-te in ugotovilo, da so tudi o izrečeni kazni navedeni močni in pravilno utemeljeni argumenti. V zvezi z ugotovljeno težo kaznivega dejanja višje sodišče lahko dodatno opozori le še na nemožno popravljivost ali zmanjšanje posledic kaznivega dejanja, za druge ugotovljene okoliščine pa, da je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril, ne pa iz kakršnihkoli drugih razlogov, na kar je na posameznih mestih skušala nakazovati obramba.

118. Po ugotovitvi, da so se pritožbene navedbe izkazale za neutemeljene in da tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere mora sicer pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

119. Iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in upoštevaje, da je obtožencu izrečena sodba postala pravnomočna, kar dodatno zmanjšuje realne zmožnosti za plačilo le-teh.