Jedro

Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.

Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka I. izreka), s katerim je tožnik (ponovno) zahteval sodno varstvo pred motenjem posesti stanovanjske hiše na naslovu Š., ter predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe za takojšnje prenehanje motenja z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja z izročitvijo ključev vhodnih vrat navedene stanovanjske hiše. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Smiselno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik meni, da je tožbo vložil pravočasno. Vložil jo je 2. 11. 2020 in navedel, da je tožena stranka 3. 10. 2020 ponovno motila tožnikovo posest, tako da je vstopila v skladiščni prostor, kjer tožnik hrani svoje pohištvo, in ga iznašala iz poslopja na naslovu Š., kjer ima tožnik stalno bivališče. Pojasnjuje, da mu je od 30. 8. 2019 naprej nasilno onemogočeno bivanje v hiši, kjer je celo življenje njegovo stalno bivališče in kjer se nahajajo vse osebne stvari in pohištvo. Od takrat se nadaljuje in ponavlja nasilno samovoljno ravnanje tožene stranke v hiši in drugih prostorih poslopja (drvarnica, skladiščni prostor) na tem naslovu. Opisuje primer, zaradi katerega je ponovno vložil to tožbo (z dne 3. 10. 2020), navaja nadaljnji primer, ki se je zgodil 25. 11. 2012, opisuje primera, ki sta bila že obravnavana pred sodiščem, a nanju ni dobil vsebinskega odgovora sodišča prve stopnje (v P 47/2019 se je postopek na sodišču zaustavil zaradi plačila sodne takse, v P 68/2019 pa zato, ker je tožnik prepozno zahteval sodno varstvo). Torej je 2. 11. 2020 na sodišče ponovno vložil isto tožbo, a je sodišče 3. 11. 2020 izdalo izpodbijani sklep. Ne gre za več postopkov pred istim sodiščem, ampak za en postopek motenja posesti, kar ugotavlja tudi priloženi sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 4. 2020 v zadevah P 47/2019 in P 16/2020, ki je predlagal združitev obeh spisov in preveritev stanja. Poudarja, da je laik v pravu. V zakonskem – 30-dnevnem roku se je obrnil na sodišče za ureditev stanja, ker mu je onemogočeno normalno bivanje in prejemanje pošte na mestu stalnega bivališča, a vsebinskega odgovora sodišča v vsem tem času kljub nujnosti situacije ni prejel. 3. Tožba še ni bila vročena toženi stranki v odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru tožbenih navedb in tožbenega predloga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik 2. 11. 2020 ponovno vložil tožbo zaradi istega motilnega dejanja (menjava ključavnice na vhodnih vratih hiše in z verigo zaklenjena vrata v drvarnico), za katerega je izvedel 30. 8. 2019 in prvič vložil tožbo zaradi motenja posesti 20. 9. 2019. Res je v tožbi (med drugim) navedel, da je 3. 10. 2020 ob 11.45 uri tožena stranka iznašala njegovo pohištvo iz poslopja na naslovu Š., in ga odvažala. Vendar tega dejanja ne v tožbenih navedbah ne v tožbenem predlogu ni opredelil za samostojno ali novo motilno dejanje. Trdil je, da gre za ponavljanje motilnih dejanj, ki izvirajo iz (prvega) onemogočenega vstopa v stanovanjsko hišo in dostopa do drvarnice (zamenjava ključavnice na vhodnih vratih stanovanjske hiše, namestitev verige na vratih drvarnice). Tožbeni predlog pa je v ugotovitvenem delu (ponovno) oblikoval z opisom motilnega dejanja z dne 30. 8. 2019 (menjava ključavnice na vhodnih vratih stanovanjske hiše, namestitev verige na vratih v drvarnico), in v dajatvenem delu z zahtevkom za izročitev ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše. Da gre za isto motilno dejanje, zaradi katerega vlaga že tretjo tožbo pred sodiščem, priznava tudi v pritožbi. Pritožbeno naziranje, da je bila tožba vložena pravočasno, je zmotno. Odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

6. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ2).

7. Posest je dejanska oblast nad stvarjo in ne pravica. Pravni red jo varuje zaradi preprečevanje samovoljnega uveljavljanja pravic. Posestno varstvo mora biti hitro. Posestnikovo dejansko oblast na stvari naj varuje tako dolgo, dokler ne bo v sporu, ki bo temeljil na pravici, dokazano drugače. Posestno varstvo je lahko v korist tudi tistemu, ki pravice sploh nima. Takšen riziko je sprejet zaradi sankcioniranja samovoljnega ravnanja.

8. Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezanje na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. 9. Ker že iz tožbenih trditev izhaja, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, v katerih ima svoje stvari, je bila tožba glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ vložena prepozno. Tožbenih trditev v tej smeri se ne da dopolniti. Tožba je bila neodpravljivo nesklepčna. Zaključek sodišča, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel najkasneje 21. 9. 2019 (30 dni po prvi vložitvi tožbe zaradi istega motilnega dejanja – točke 6 do 8 sklepa), so torej pravilne.

10. Pritožnik ga ne more omajati niti s sklicevanjem na dve prejšnji pravdi zaradi motenja posesti, ki sta bili po pritožbenih trditvah (zaradi istega motilnega dejanja) končani iz procesnih razlogov. Kot izhaja iz listin, ki jih je tožnik priložil k pritožbi, je bila vsaj v prvem postopku odločba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena v nadaljnji postopek in morebitno (meritorno) odločanje3. Tudi iz tega razloga pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče namreč ne sme ponovno odločati o tožbenem zahtevku, če o njem že teče pravda (litispendenca – prvi odstavek 274. člena ZPP). Litispendenca je procesna predpostavka, ki narekuje zavrženje tožbe in na katero mora paziti sodišče ves čas postopka.

11. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo še odločitev o predlagani začasni odredbi. Ugotavlja, da je pravilna in skladna z 272. členom ZIZ4. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni. Zato tudi predlogu za izdajo začasne odredbe ni bilo mogoče ugoditi in je pravilno zavrnjen.

12. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 3 Sklep VSL II Cp 572/2002 v prilogi A1. 4 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.