Jedro

Procesne zamudne obresti po 2. odst. 279. čl. ZOR je mogoče od dneva vložitve tožbe zahtevati samo v sporu za povračilo dospelih zamudnih obresti. Pravica do procesnih obresti se ne more uveljavljati kot samostojni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani točki 1 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni skupaj plačati tožeči stranki znesek 102,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2001 do 4.11.2006 (tč. 1). V presežku je tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki plačati tožeči še znesek 9.290,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 dalje do plačila in za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 102,40 EUR od 5.11.2006 do plačila zavrnilo (tč. 2) in prav tako tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti 945,25 EUR v roku 15 dni na račun pravdnih stroškov, po preteku tega roka tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo v tč. 1 izreka sta se pritožili toženi stranki iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba predlaga, da se sodba v izpodbijanem prisodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Toženca trdita, da sodba Vrhovnega sodišča pod tč. 3 toženi nalaga plačilo stroške revizijskega postopka, ne določa pa zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov, saj tožeča stranka v revizijskem postopku ni zahtevala povrnitve zakonskih zamudnih obresti od revizijskih stroškov. Ker je zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od revizijskih stroškov dispozitivne narave, je torej tožeča stranka upravičena do njih samo, če jih zahteva in ne že na podlagi zakona. Zato je zahtevek tožeče stranke za povrnitev zakonskih zamudnih obresti ter posledično procesnih obresti od tega zneska dalje neutemeljen, saj za to nima nobene pravne podlage. Sodba pa v tem delu tudi nima razlogov. Prav tako v pritožbi tožena stranka trdi, da se zneska v višini 102,40 EUR ne da preizkusiti. Tožnik bi moral dokazati to višino, sodišče pa bi moralo ta znesek zavrniti, saj je bilo dokazno breme na tožeči stranki, da dokaže, da se obresti izračunavajo na podlagi obrestne mere, po kateri se o kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Prav tako se sodba ne da preizkusiti v delu teka procesnih zamudnih obresti, in sicer za obdobje od 28.12.2001 do 4.11.2006. Sodba se sklicuje na izračun zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi bil sestavni del sodbe, vendar pa je le-ta sestavni del izpuščen oz. ga tožena stranka s sodbo ni prejela. Ta del se tudi v sodbi ne da preizkusiti. Trdita tudi, da je v I. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) bilo določeno, da velja domneva, da so družbeniki podali izjavo, da prevzemajo vse terjatve upnikov zoper izbrisano družbo. Ta člen pa velja zgolj za uveljavitev terjatev do delničarjev oz. družbenikov, ne pa v primeru vlaganja tožb zoper nekdanje družbenike. Ne glede na to pa bi morala tožeča stranka dokazati, da je terjatev prešla na toženi stranki, kar ni zatrjevala. Priglaša tudi stroške vložene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev pod tč. 1 izreka. S tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili revizijski stroški v znesku 26.700,00 SIT tožniku prisojeni s sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 218/98 z dne 22.12.1998, niso pa mu bile prisojene obresti od teh stroškov. Pravilno je tudi zaključilo, da zakonske zamudne obresti od revizijskih stroškov niso judikatna terjatev, saj s sodbo Vrhovnega sodišča niso bile prisojene. Pravilno je sodišče zato navedlo, da ima tožeča stranka pravico od glavnične terjatve v višini 26.700,00 SIT zahtevati zakonske zamudne obresti na podlagi 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je uporabiti na podlagi določbe 1060 Obligacijskega Zakonika (OZ). Ta določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po revizijski sodbi bi morali toženi stranki tožeči stranki revizijske stroške povrniti v osmih dneh, ker tega nista storili, je tožeča stranka upravičena do obresti od neplačanih stroškov, kot določa 277. čl. ZOR, ki določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti.

Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka v revizijski sodbi ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato je lahko zahtevek za te vložila kot poseben zahtevek na zgoraj navedeni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zaključilo, da so dopustne procesne obresti od kapitaliziranih obresti revizijskih stroškov, saj se uveljavljajo od neplačanih obresti od dneva vložitve tožbe dne 28.12.2001. V II. odst. 279. čl. ZOR je določeno, da se lahko zahtevajo od neplačanih obresti zamudne obresti, od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Procesne obresti so tako dovoljene, če se v pravdi uveljavljajo od neplačanih obresti. Ker obresti v znesku 102,40 EUR tožena stranka ni plačala, tožnik utemeljeno zahteva obresti od teh kapitaliziranih obresti od dneva vložitve tožbe.

Neutemeljeno pritožba v nadaljevanju trdi, da obstaja bistvena kršitev postopka, saj je onemogočen preizkus teka procesnih obresti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da do 1.1.2002 vsota zapadlih pa neplačanih procesnih obresti še ni presegla glavnice in ker so obresti presegle glavnico dne 5.11.2006, je sodišče tožniku dosodilo procesne obresti od zneska 102,40 EUR od 28.12.2001 do 4.11.2006. Glede na ta dejstva pritožba neutemeljeno trdi, da ji je onemogočen preizkus sodbe v tem delu, ker ni prejela izračuna zakonskih zamudnih obresti, saj bi po verificiranem programu Vrhovnega sodišča za izračun zakonskih zamudnih obresti sama lahko preverila, na podlagi ugotovljenih dejstev, pravilnost odločitve v tem delu.

Neutemeljeno nadalje pritožba trdi, da tožnik ni dokazal zneska v višini 102,40 EUR in da se ta znesek tudi ne da preizkusiti. Navedene pritožbene navedbe so v pritožbenem postopku neupoštevne, saj jih pritožnik ni navajal v postopku na prvi stopnji, zato jih pritožbeno sodišče v skladu s čl. 337/I ZPP ne more upoštevati.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko trdi, da je I. odst. 394. čl. ZGD veljal samo v primeru uveljavljanja terjatev zoper nekdanje družbenike, ne pa v primeru vlaganja tožb. Tudi ta pritožbena navedba je neupoštevna kot pritožbena novota, pa tudi sicer je materialnopravno zmotna. Prav tako je zmotno navajanje pritožbe v nadaljevanju, ko trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da je terjatev prešla na toženi stranki. Iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila družba Z. gradbeno in trgovinsko podjetje d.o.o. C. izbrisana iz sodnega registra, kar je bilo objavljeno v Ur. Listu RS dne 19.12.2001 in da sta tožnika na podlagi izpiska iz sodnega registra dokazala, da sta toženca družbenika ter družbe, ki je bila izbrisana na podlagi 25. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sta toženca kot družbenika izbrisane družbe odgovorna za obveznosti družbe zaradi zakonsko določene domneve, da so družbeniki prevzeli obveznosti izbrisane družbe, zaradi česar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker se je tako pritožba tožene stranke izkazala za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere mora pri obravnavanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijani tč. 1 sodbo sodišča prve stopnje.

Ker sta toženi stranki s pritožbo v celoti propadli, sami krijeta v zvezi s tem nastale pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).