Up-156/02 - 7

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Javnega komunalnega podjetja "A.", d.o.o., Ž. na Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Javnega komunalnega podjetja "A." zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 86/01 z dne 15. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delavec pritožnice (toženka v delovnem sporu) je v preizkusni dobi storil hujšo kršitev delovne obveznosti, zato je pritožnica preklicala pogojno odloženo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev pritožnice potrdili. Tedanje Sodišče združenega dela Republike Slovenije je obe odločbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Prva in druga stopnja sta ponovno potrdili odločitev pritožnice, v reviziji pa je bilo Vrhovno sodišče mnenja, da delavec ni storil hujše kršitve, temveč le lažjo, in da zato niso bili podani pogoji za preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Obe sodbi je zato razveljavilo ter zadevo poslalo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem postopku ugodilo zahtevku delavca ter mu izreklo disciplinski ukrep javnega opomina (delna sodba št. Pd 393/98 z dne 26. 1. 1999).

Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi pritožnice ugodilo (sodba št. Pdp 312/99 z dne 20. 10. 2000). Na revizijo delavca je Vrhovno sodišče odločilo, da se reviziji ugodi in se sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča spremeni tako, da se pritožba pritožnice zavrne in potrdi delna sodba sodišča prve stopnje št. Pd 393/98 z dne 26. 1. 1999.

Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je odločitev Vrhovnega sodišča napačna, pravno docela zmotna in nevzdržna, ker je kljub dokazani in izkazani škodi sprejelo stališče, da ni šlo za kršitev, ki bi dopuščala preklic pogojno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Po mnenju pritožnice naj bi Vrhovno sodišče napačno presojalo naravo storjene kršitve, katero je pritožnica okvalificirala kot hujšo in kar je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Vrhovno sodišče naj bi zato sprejelo popolnoma drugačno odločitev kot v zadevi VIIII Ips 99/01 z dne 29. 1. 2002, ko naj bi sprejelo stališče, da lahko disciplinska komisija zakonito izreče najhujši disciplinski ukrep, kolikor ukrep v pravilniku ni opredeljen kot obvezen, če upošteva kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), in da ugotovitve obstoja kvalifikatornih okoliščin sodijo med dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati.

Pritožnica zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

B.

Temeljno, kar pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, je, da je ugotavljalo obstoj kvalifikatornih okoliščin, kar sodi med dejanske ugotovitve, ki jih kot revizijsko sodišče ne bi smelo obravnavati. Trditev ni utemeljena. Ko je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da nepravočasne izpolnitve delovne obveznosti v enem primeru ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve po 1. točki 138. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pritožnice, s tem ni odločalo o dejanskih vprašanjih, temveč o pravilni uporabi prava pri odločanju na nižjih stopnjah. Pravilna uporaba materialnega prava pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. To bi sicer lahko utemeljevalo kršitev 22. člena Ustave, vendar takih stališč po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijani sodbi ni. Z navedbo pritožnice, da je sodba po vsebini napačna, pa tudi ni mogoče utemeljevati kršitve te pravice.

Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic, zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče ne odloči drugače, kot sicer odloča v drugih podobnih primerih. To pritožnica sicer smiselno uveljavlja, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 99/01. Skupen obema sodbama je le predmet spora, ki je bil v obeh izrečenih disciplinskih ukrepih prenehanja delovnega razmerja, v drugih bistvenih pravnih in dejanskih okoliščinah pa se sodbi razlikujeta. Zato očitek pritožnice, da naj bi Vrhovno sodišče sprejelo v zelo kratkem časovnem obdobju docela drugačno odločitev kot v pritožničinem primeru, ni utemeljen in ne more izkazovati kršitve 22. člena Ustave.

Kršitve konvencijske pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki je zajeta tudi v človekovi pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pritožnica ni pojasnila niti izkazala, zato Ustavno sodišče kršitve ni moglo preizkusiti.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan