Jedro

Dejanja, ki jih obravnava predložena kazenska sodba, so bila znana tekom sodnega postopka. Nanašajo se na toženkinega moža, ki ni sklenitelj pogodbe. Tudi če bi bila kazenska sodba pravnomočna že v času sojenja, ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v četrtem odstavku izreka (odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks) razveljavi.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej odločilo, da bo obravnavalo predlog za obnovo postopka pred razsojanjem pristojnega sodišča o hkrati vloženi reviziji, predlog za obnovo postopka pa je zavrnilo. Tožnikoma je naložilo, da povrneta toženki 12.200 SIT pravdnih stroškov, obenem pa je zavrnilo tudi predlog tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku. Svojo odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da odločitev sodišča o glavni stvari v rednem postopku ne bi bila drugačna, če bi bila sodišču že tedaj znana sodba opr. št. K 32/92 z dne 20.8.1992, s katero je bil toženkin mož V. T. pravnomočno obsojen na pogojno zaporno kazen zaradi obravnavanih treh kaznivih dejanj.

Proti temu sklepu sta se pritožila tožnika iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navajata, da iz razlogov sodne odločbe izhaja, da je sodišče obravnavanje predloga za obnovo združilo z obravnavanjem glavne stvari, čeprav o tem ni formalnega sklepa (čl. 425 in 426 ZPP). Razlogi odločbe pa so si med seboj v nasprotju. Najprej je govora o treh dejanjih, ki so sledila prepirom, za katere se ne ve, kdo jih je začel, potem pa, da je šlo za lahko kaznivo dejanje, očitno eno in to na izzivanje darovalcev. Tožeča stranka je že v teku postopka navedla vsa šikaniranja, ki jo spravljajo v obub in eksistenčno stisko. Sodišče je minimaliziralo pomen kaznivih dejanj. To je pomembno glede ocene hude nehvaležnosti tožene stranke. Poleg tega pa ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Njuni prejemki so neznatni, s plačilom sodnih taks pa bi bilo ogroženo njuno preživljanje. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano odločbo razveljavi in dopusti predlagano obnovo postopka.

Pritožba je utemeljena le, kolikor se nanaša na odločitev o taksni oprostitvi, sicer pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Predvsem ni združilo obravnavanja predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari, kar je razvidno tudi iz tega, da ni bilo z novo odločbo odločeno o glavni stvari (člen 427/5 Zakona o pravdnem postopku). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, ali gre v predlogu za obnovo postopka za takšna nova dejstva, na podlagi katerih bi bila lahko izdana za tožečo stranko ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva uporabljena v prejšnjem postopku (čl. 421 tč. 9 ZPP). Pri tem pa je pravilno ocenilo predloženo sodbo iz kazenskega spisa. Nanaša se namreč na toženkinega moža V. T., ki pa ni pogodbena stranka v pogodbi, katere razvezo je tožeča stranka zahtevala.

Pojasniti je treba tudi, da pritožba zmotno govori o darilni pogodbi, saj je bilo že v pritožbeni odločbi z dne 10.9.1992, s katero je bila prvostopna sodba potrjena, ugotovljeno, da gre za mešano izročilno pogodbo, ki pa je odplačni pravni posel in ne daritev. Sicer pa v pritožbi tožeča stranka sama izrecno navede, da je že tekom rednega postopka navedla vsa šikaniranja, očitno tudi s strani toženkinega moža. Tedaj kazenski postopek, na katerega se v obnovi sklicuje, še ni bil končan, vendar pa tam obravnavana dejanja že tudi navajana v pravdnem postopku. Niso pa to dejanja tožene stranke, ki je skleniteljica pogodbe. Pravdni stranki živita v ločenih stanovanjih, tožeča stranka ima svoje gospodinjstvo in torej ne gre za neko nevzdržno skupno življenje, ki ga z obravnavanim predlogom tožeča stranka ponovno zatrjuje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da ne gre za takšna nova dejstva, ki bi vplivala na drugačno odločitev, v kolikor bi bila znana v času sojenja v rednem postopku.

Zato se pritožbeno sodišče strinja z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka. V tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Utemeljeno pa se tožnika pritožujeta proti odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, da se ju ne oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je oba tožnika že oprostilo plačila sodnih taks v tem pravdnem postopku v svoji odločbi z dne 21.2.1992, opr. št. P 101/91-26. Po določilu čl. 14/3 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS št. 1/90, 9/91) velja oprostitev plačila taks v postopku, v katerem je bila oprostitev stranki priznana. Po določilu tarif. št. 3, 5 odstavek ZST je tudi določilo o taksah za revizijo in za predlog za obnovo postopka, kar očitno spada k istemu pravdnemu postopku, na katerega se oprostitev plačila sodnih taks nanaša. Premoženjske razmere tožeče stranke se tekom postopka niso v ničemer spremenile, zato ni nobenega razloga za drugačno odločitev kot je pravnomočna oprostitev plačila sodnih taks obeh tožnikov. V tem pogledu je bilo torej treba ugoditi pritožbi in odločitev, ki se nanaša na plačilo taks, razveljaviti. Kot rečeno, je o predlogu že pravnomočno odločeno.