Jedro

Za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP zadostuje, da gre za dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Nič pa ni govora o kazenski odgovornosti storilca in s tem o nadaljnjih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se izreče obsodba pred kazenskim sodiščem. Zato se sodišče pridružuje stališču tožeče stranke, da jezikovna in logična razlaga pripeljeta do zaključka, da kazenska sodba ni potrebna, ter da se obstoj obnovitvenega razloga iz citirane določbe lahko dokazuje tudi z drugimi dokazili. To pa seveda le v primeru, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali ga ni mogoče začeti, kar se v vsakem primeru posebej ugotavlja na podlagi 264. člena ZUP. V nasprotnem primeru je namreč upravni organ, ki odloča o obnovi, vezan na pravnomočno (obsodilno) sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Vlade št. 34100-2/2009/11 z dne 29. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Vlada RS je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s sklepom Izvršnega sveta skupščine SRS Slovenije št. 323-02784-4/5 z dne 20. 6. 1985, zavrgla.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da naj bi po navedbah tožeče stranke kot predlagatelja obnove, Izvršni svet Skupščine SRS (v nadaljevanju IS SSRS) oškodoval tožečo stranko, ker je z navedenim sklepom spremenil mejo med loviščema tožeče stranke in Lovske družine S. tako, da se je lovišče tožeče stranke zmanjšalo. Po navedbah tožeče stranke predlog Lovske družine S. za izdajo sklepa vsebuje napačne navedbe in je brez dokazov, osebe, ki so pripravile vlogo, pa so zaradi vedoma zatrjevanih neresnic storile kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Enaka kazniva dejanja so po navedbah tožeče stranke storile tudi osebe, ki so v imenu Izvršnega sveta podpisale in izdale izpodbijani sklep. Osebe, ki so delovale v imenu Izvršnega sveta Skupščine Občine R. (v nadaljevanju IS SOR) ter osebe, ki so delovale v imenu IS SSRS in ki tožeči stranki niso znane, pa naj bi storile tudi kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Pregon zoper neznane uradne osebe po navedbah tožeče stranke zaradi zastaranja ni več mogoč, zato pa uveljavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter predlaga, da se dovoli obnova in v obnovljenem postopku izpodbijani sklep odpravi, saj bo tako imela upravičen interes za to, da se današnja meja uskladi s tisto, ki je veljala pred izdajo izpodbijanega sklepa.

3. Obstoj obnovitvenega razloga, ki ga uveljavlja tožeča stranka, se po stališču Vlade lahko ugotavlja samo v kazenskem postopku pred kazenskim sodiščem, saj uradna oseba, ki odloča v upravnem postopku, ni usposobljena za uporabo kazenskopravnih institutov pri ugotavljanju kaznivega dejanja. Ob preizkusu predloga zato ugotavlja, da iz predloga in drugih okoliščin niti verjetno ne izhaja zatrjevani obnovitveni razlog, saj osebam, navedenim v predlogu, kazenska odgovornost ni bila dokazana. Ker zatrjevani obnovitveni razlog ni izkazan, pa je bilo treba v skladu z določbami 267. člena ZUP predlog za obnovo zavreči. 4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Kot vrednost spora navaja znesek 50 000 EUR, ki izhaja iz obsega izgubljenega dela lovišča in s tem povezane (manjše) možnosti odstrela divjadi vse od leta 1985 pa do danes. V tožbi navaja, da je IS SSRS mejo med loviščema tožeče stranke in Lovske družine S. z izpodbijanim sklepom spremenil tako, da se je lovišče tožeče stranke zmanjšalo. To je storil na predlog IS SOR, ki je temeljil na napačnih oziroma lažnih navedbah in ni vseboval nobenih dokazov, ter pri tem namenoma in nezakonito prezrl, da je o zadevi že odločalo častno razsodišče pri Lovski zvezi Slovenije, ki je odločilo, da se meja ne sme spremeniti. S tem je bil spor med tožečo stranko in Lovsko družino S. končan in je torej očitno, da je bil predlog Izvršnemu svetu SRS podan politično in zlonamerno ter da je politična in protipravna tudi sprejeta odločitev. IS SSRS namreč prizadetih udeležencev ni obveščal, predlogu pa je ugodil, ne da bi izvedel ugotovitveni postopek, in odločil brez obrazložitve. Po mnenju tožeče stranke je očitno, da je predlog IS SOR temeljil na neresnicah in lažeh, kar je tedanji predlagatelj nedvomno vedel in kar izhaja iz okoliščin, ki jih tožeča stranka opisuje v nadaljevanju tožbe. Osebe, ki so predlog pripravile in podpisale ter s tem dosegle sporno odločitev so zaradi vedoma zatrjevanih neresnic storile kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja iz 174. člena KZ SFRJ, 191. člena KZ SRS ter 261. člena KZ RS. Enaka kazniva dejanja so storile tudi osebe, ki so v imenu Izvršnega sveta Skupščine SRS pripravile, podpisale in izdale izpodbijani sklep, saj so nedvomno vedele, da so v predlogu navedena dejstva neresnična. Vse omenjene osebe pa so poleg očitanega kaznivega dejanja storile tudi kaznivo dejanje nevestnega dela v službi in kaznivo dejanje goljufije ter zlorabe položaja.

5. Ker so se meje lovišč ob spremembah zakonodaje in pravnega reda vedno prenašale tudi v nova obdobja, je lovišče tožeče stranke zaradi spornega sklepa še danes okrnjeno in ker gre za eklatantne kršitve, jih je treba v okviru novega demokratičnega reda, ki je v veljavi od sprejetja Ustave RS, odpraviti. Žal pa zaradi zastaranja pregon kaznivih dejanja zoper neznane uradne osebe ni več mogoč, niti ni bil več mogoč ob sprejemu Ustave RS v letu 1991. Kljub temu pa je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP. Stališče tožene stranke, po katerem se obstoj obnovitvenega razloga lahko ugotavlja samo v kazenskem postopku, je po mnenju tožeče stranke pravno zmoten, saj citirana določba ZUP ne postavlja izrecne zahteve, da bi se moral obnovitveni razlog ugotavljati v kazenskem postopku. Prav tako ni res, da iz predloga in drugih okoliščin ne izhaja, da obnovitveni razlog obstoji. Vse to izhaja iz predloga in priloženih listin. ZUP pa ne določa, da bi morala biti kazenska odgovornost dokazana v kazenskem postopku, še zlasti ne v primeru, ko so kazniva dejanja že zastarala in ko so hkrati povzročena po neznanih storilcih. To izhaja tudi iz besedila 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po katerem je v primeru, ko postopka ni moč izvesti zaradi ustavitve oziroma zaradi okoliščin, zaradi katerih se ne more začeti, obnova postopka kljub temu mogoča. Na to napotuje tudi peti odstavek 263. člena ZUP. Zato je po mnenju tožeče stranke očitno, da se upravni organ ni želel poglobiti v vsebino zadeve, čeprav bi moral, glede na predložene dokaze, obnovo začeti celo po uradni dolžnosti. Namesto tega se je skliceval na to, da za uporabo kazenskopravnih institutov ni usposobljen, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka.

6. Tožeči stranki so bile kršene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti pravica do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic, z odločitvijo pa je bilo poseženo tudi v ustavno načelo demokracije in pravne države ter v pravico do enakosti pred zakonom. Razlaga oziroma uporaba zakona (ZUP) je po mnenju tožeče stranke očitno neustavna in onemogoča tožeči stranki, da doseže obnovo pri upravnem organu, čeprav ZUP takšno obnovo omogoča. Interpretacija organa prve stopnje nasprotuje tako logični kot tudi jezikovni, zgodovinski in teleološki razlagi ZUP. Nikakor namreč ni mogoče trditi, da je bil namen zakonodajalca, da se postopki ne bi mogli obnoviti, ko temeljijo na dejanjih, ki so kazniva po kazenskem zakonu, vendar hkrati niso dokazana zaradi zastaranja ali drugih razlogov. Poleg tega v prejšnjem sistemu takšnih kaznivih dejanj zaradi protipravnosti prejšnje ureditve niti ne bi mogla preganjati in doseči obsodbe storilcev.

7. Zato tožeča stranka predlaga sodišču, da izpodbijani sklep v celoti, tudi v stroškovnem delu, odpravi ter o zadevi samo odloči tako, da dovoli obnovo postopka oziroma toženi stranki naloži, da ga obnovi po uradni dolžnosti. Upravni organ je namreč odločal nerazumno dolgo ter končno sprejel procesno odločitev in je zato pričakovati, da bi bilo potrebno predolgo čakati na meritorno odločitev pristojnega organa. Podrejeno pa tožeča stranka predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje ter (v obeh primerih) povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala odgovor na tožbo, upravnih spisov pa ni predložila.

9. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi trditvami o vrednosti spora navaja, da je spor prevrednoten ter da bi tožeča stranka na spornem območju lovišča letno lahko pridobila 175 EUR, kar znaša za obdobje od leta 1985 do 2011 nekaj manj kot 5000 EUR. Poleg tega poudarja, da so bila vsa lovišča v RS na novo ustanovljena leta 2004 z Odlokom o loviščih v RS in njihovih mejah ter da so zato vsi akti, ki opredeljujejo lovišča pred letom 2004 brezpredmetni in ne vplivajo na velikost lovišč po letu 2004. Kot brezpredmetno ocenjuje tudi sklicevanje tožeče stranke na odločitev častnega razsodišča pri Lovski zvezi Slovenije, saj v skladu z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč o sporih glede ustanovitve lovišča med občinami odloča IS SSRS in ne častno razsodišče. Tožeča stranka pa tudi ne uspe dokazati, da je bil predlog IS SOR podan politično in zlonamerno. Lažnih navedb tožeča stranka ni utemeljila z nasprotnimi dokazi, ki bi pričali o drugačnem dejanskem stanju, ki bi bil podlaga za očitana kazniva dejanja. Enako velja za trditve glede IS SSRS. Tudi nadaljnje trditve o storjenih kaznivih dejanjih in o tem, da je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP niso podkrepljene z ustreznimi dokazili. Obnovitveni razlog tudi ni razviden iz tožbe in drugih okoliščin. V zvezi z očitki o zmotni uporabi določb ZUP o obnovi postopka pa tožena stranka navaja, da sodna praksa stoji na stališču, da se obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP lahko ugotavlja samo v kazenskem postopku pred kazenskim sodiščem. Obstoj tega obnovitvenega razloga se torej dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Zgolj navedba tožeče stranke, da so bila domnevna kazniva dejanja storjena, pa ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum morajo obstajati določeni dokazi, medtem ko zgolj ugibanja in domneve tožeče stranke ne zadoščajo. Ker navedeno lahko ugotovi le kazensko sodišče, je tožena stranka prepričana, da je ravnala pravilno, ko je predlog za obnovo postopka zavrgla.

10. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Glede vrednosti spora vztraja pri tožbenih navedbah ter poudarja, da je ocenjena vrednost minimalna, dejanska pa še precej višja. V zvezi z navedbami tožene stranke o ustanovitvi lovišč z Odlokom navaja, da so lovišča ostala v začrtanih mejah, ki so bile določene v preteklosti, kar pomeni, da so se s takšnim odlokom napake iz preteklosti potrdile, namesto, da bi se odpravile. Sicer pa so navedbe tožene stranke v tem delu nove in kot takšne v skladu z določbami ZUS-1 neupoštevne. Navedbe tožene stranke, da je v sporih glede lovišč odločal zgolj IS SSRS, niso resnične. Odločal je le v sporih glede ustanovitve lovišča, ne pa tudi o odvzemu lovišča, za kar je šlo v konkretnem primeru in kar bi bilo treba reševati preko sodišča. To je bilo tudi storjeno, saj je Lovska družina S. sprožila spor pri sodišču združenega dela, ki je zadevo odstopilo v reševanje Častnemu razsodišču pri Lovski zvezi Slovenije, to pa je v zadevi odločilo in predlog Lovske družine S. zavrnilo. Šele kasneje je prišlo do odločanja IS SSRS, zgolj na podlagi zvez in vplivnih poznanstev. Ta odločitev je bila nestrokovna in politična, sprejeta brez izvedenega postopka in brez obrazložitve, kar je v očitnem nasprotju z ZUP. Navedbe tožene stranke, da ni predložila dokazov o političnosti in zlonamernosti sklepa tožeča stranka prereka ter meni, da je vse, kar je navedla v tej zvezi, tudi dokazala ter da bi bilo potrebno, glede na očitne nepravilnosti, izvesti obnovo postopka že po uradni dolžnosti. Podlaga za odločitev so bile kršitve in kazniva dejanja, storjena še v času SFRJ oziroma SRS, za katero je že s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS ugotovljeno, da ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Zaradi časovne odmaknjenosti spornega sklepa in zaradi zastaranja ni več mogoč kazenski pregon storilcev, zato je neutemeljeno pričakovati, da bo tožeča stranka začela kazenske postopke. Določba ZUP, ki bi tožeči stranki kaj takšnega nalagala zato, da bi prišlo do obnove postopka, pa bi bila protiustavna, saj bi omejevala možnost odprave krivic iz preteklega nedemokratičnega obdobja. Do spornega sklepa iz leta 1985 ni bil sprejet noben dokument, ki bi posegel v pristojnost Skupščine Občine C. Sklep tudi ni razveljavil Sporazuma o dodelitvi lovišča v upravljanje, ki je bil sklenjen med Skupščino Občine C. in tožečo stranko leta 1980 in na podlagi katerega je bilo lovišče dodeljeno v upravljanje tožeči stranki. Zato navedeni sporazum še danes velja. Ker pa je v nasprotju s spornim sklepom, je sklep nezakonit, saj posega v pogodbeni odnos, ne da bi ga poprej razveljavljal. Očitno je torej, da je bil sporni sklep sprejet na podlagi laži, prikrivanja resnice, zamolčanja odločb, sporazumov, arbitražnih odločitev, prikrojevanja dejanskega stanja in zavajanja. Vse to pa predstavlja kazniva dejanja, ki opravičujejo predlog za obnovo postopka.

11. Tožba je utemeljena.

12. V zadevi je sporna uvedba obnove postopka, končanega s sklepom IS SSRS z dne 26. 5. 1985, ki jo je tožeča stranka zahtevala iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP. Po citirani določbi se postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

13. V konkretnem primeru je tožena stranka predlog za obnovo zavrgla na podlagi 267. člena ZUP zato, ker okoliščina, na katero se predlog opira ni niti verjetno izkazana. Kot neizkazano okoliščino pa je, kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, štela, da domnevno obdolženim kazenska odgovornost ni bila dokazana v kazenskem postopku pred pristojnim (kazenskim) sodiščem. Še druge razloge, iz katerih šteje, da ni verjetno izkazan zatrjevani obnovitveni razlog, tožena stranka navaja šele v odgovoru na tožbo in jih zato sodišče ni moglo upoštevati kot relevantnih za odločitev. Pri presoji se je torej omejilo na razloge izpodbijanega sklepa in s tem na vprašanje, ali je odločitev tožeče stranke, po kateri se zatrjevani obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP lahko dokazuje le s (pravnomočno) sodbo kazenskega sodišča, skladna z zakonom (ZUP).

14. Iz zgodovinske razlage zakona (namena zakonodajalca) namreč izhaja prav to: Po navedbah predlagatelja zakonskih sprememb (ZUP-C) k spremenjenemu besedilu 264. člena, to je k črtanju prvega odstavka tega člena, zaradi omenjene spremembe obnove postopka po novem ne bo mogoče sprožiti, če kazenskega postopka sploh ni mogoče začeti oziroma izvršiti (glej Poročevalec DZ, letnik 2004, št. 17, str. 34). S spremembo ZUP-C je bila namreč črtana izrecna določba, po kateri se „upravni postopek iz razlogov, navedenih v 2. točki 260. člena tega zakona obnovi tudi v primeru, da kazenskega postopka ni mogoče izvesti, ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti“. Vendar pa je hkrati iz sobesedila zakona razvidno, da je kljub oziroma ob navedeni spremembi še naprej ostal v veljavi drugi odstavek istega člena, ki se nanaša na prejšnjo vsebino, to je na ugotavljanje okoliščin v zvezi z nemožnostjo začeti ali izvesti kazenski postopek, v veljavi pa je ostala tudi 2. točka prvega odstavka 263. člena ZUP, ki se nanaša na določitev (subjektivnega) roka za vložitev predloga za obnovo in po kateri v primeru iz 2. (in 3.) točke 260. člena ZUP rok teče od dneva, ko je oseba, ki predlaga obnovo, „izvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more začeti“. Predvsem pa ostaja nespremenjeno tudi besedilo 2. točke 260. člena in s tem določba, po kateri se postopek obnovi, če je bila odločba izdana kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Za obnovo postopka torej zadostuje, da gre za dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu in torej za dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja, ki jih določa kazenski zakon. Nič pa ni govora o kazenski odgovornosti storilca in s tem o nadaljnjih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se izreče obsodba pred kazenskim sodiščem. Zato se sodišče pridružuje stališču tožeče stranke, da jezikovna in logična razlaga pripeljeta do zaključka, da kazenska sodba ni potrebna, ter da se obstoj obnovitvenega razloga iz citirane določbe lahko dokazuje tudi z drugimi dokazili. To pa seveda le v primeru, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali ga ni mogoče začeti, kar se v vsakem primeru posebej ugotavlja na podlagi 264. člena ZUP. V nasprotnem primeru je namreč upravni organ, ki odloča o obnovi, vezan na pravnomočno (obsodilno) sodbo kazenskega sodišča (149. člen ZUP).

15. Komentar ZUP (GV Založba, 2008, str. 682) sicer pravi drugače. Enako kot predlagatelj zakona spremembo razume kot odpravljeno možnost obnove postopka po citirani določbi v primeru, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali začeti. Nespremenjene določbe 263. člena šteje za redakcijsko napako, preostalo besedilo 264. člena pa za določbe, katerih uporaba ob spremenjeni ureditvi ne pride več v poštev. Enako stališče je zavzel avtor dela Upravno procesno pravo (GV Založba, 2006, str. 551), ki se pri tem sklicuje na že navedeni Komentar ZUP ter na dve sodbi Vrhovnega sodišča. Pri tem posebej opozori na preostalo besedilo ZUP, iz katerega izhaja drugače ter pripominja, da gre za spremembo zakona (ZUP-C), ki ne prispeva k jasnosti in razumljivosti zakonskega besedila. Na sodno prakso, čeprav zgolj splošno, se sklicuje tudi tožena stranka. V sodbah Vrhovnega sodišča z zadevno vsebino (I Up 75/2003 in I Up 1388/2002) pa se dejansko daje poudarek sodbi kazenskega sodišča, vendar ne absolutno, temveč se presojajo oziroma obravnavajo, le da kot nezadostna, tudi druga dokazila, s katerimi predlagatelj dokazuje kaznivost določenega ravnanja.

16. Sodišče glede na povedano sodi, da namen zakonodajalca v konkretnem primeru ni odločilen za pravilno uporabo zakonske določbe, temveč da je za njeno pravilno uporabo odločilno obstoječe zakonsko besedilo. To pa je takšno, da presoje okoliščin, ki pomenijo ravnanje, kaznivo po kazenskem zakonu, s strani upravnih organov ne izključuje. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. V pravnem pogledu zato, ker s tem, ko zahteva ugotovljeno kazensko odgovornost, nepravilno uporabi zakon, konkretno določbo 2. točke 260. člena ZUP, v dejanskem pogledu pa zato, ker zaradi nepravilne uporabe zakona ne presodi vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev.

17. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

18. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe razvidno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).